Stanovanje otroku da ali ne
Glede najemnine nisi oderuška, tako da ne poslušaj teh žaljivih zastonjkarjev! Če je na trgu vrednost 500 eur in bi jo ti spustila na 400, je to dobra ponudba. Zakaj bi morala dvema odraslima, opravilno sposobnima človekoma, ki imata službi, oddajati po neki minilalni najemnini ali celo zastonj?
Pa še to … Stara sem 37 let, pri 29. sva si z možem lahko kupila (hipoteka!) stanovanje. In ne, nihče od staršev ni prispeval ničesar, čeprav bi oboji lahko. Plačevala sva 650 eur najemnine + stroški.
Se strinjam. V bistvu gre tukaj za elementarno vprašanje, zakaj sploh nekdo ima otroke. V čem je smisel imeti otroka (četudi odraslega), če imaš nekaj ekstra in tega nočeš deliti z njim. Če lahko pomagaš sedaj, ko najbolj potrebuje/potrebujeta, pa nočeš. Skratka, če pomoč starša svojemu otroku ni nekaj samoumevnega, zakaj ga sploh imeti že v osnovi?
[/quote]
Še pet let nazaj bi ti dala prav. Enako bi govorila, enako razmišljala.
Medtem se mi je posledično nekaj zgodilo.
Danes se vprašam, zakaj pa bi MORALA še vedno finančno pomagati?
A je to moja dolžnost ali dobra volja, da pomagaš.
Veste, tudi starejši rabijo pomoč. Za težka dela, ko sam ne zmoreš.
Govorim o eni uri pomoči, ne o vsakodnevnem delu.
In potem sem pipico zaprla.
Ker je moj finančni pritok zamrl, sem povzročila veliko zamero.
Vse tisto, kar sem dala, je bilo pozabljeno.
Veste, kdor je predober, je oslu podoben.
Jaz tudi nisem brala vsega.
Glede na to, da imaš 2 otroka, je treba poskrbeti tudi za ta drugega.
Jaz bi takole. kupi stanovanje in ga oddaj sinu, najemnino določi po občutku. Jaz bi jo 300 €, če je realna cena 500 € + seveda stroški. Kako si bosta to razdelila s punco, je njun problem.
Ta denar potem zbiraj na posebnem računu in ko bo pomoč potreboval mlajši sin, mu boš iz tega denarja sofinancirala najemnino, vsak mesec 200 €, toliko kot je manj plačeval najema starejši sin.
Če se bo pa starejši takrat že odselili iz tega stanovanja, pa naj ima mlajši enako ugodnost.
Nisem vsega brala, ampak sama bi najbrž naredila takole:
kupila stanovanje, ga oddala tretji osebi, prihodek od oddaje dala na dva dela. Za mlajšega bi se denar kopičil (morda malenkostno oplemenitil) v banki, starejšemu bi – po želji – njegov delež dajala sproti. S tem bi si lahko privoščil drugo stanovanje in sčasoma vedno več dajal na stran.
Od tretje osebe dobiš več kot če oddajaš družini, tudi lažje je potem prodati stanovanje kot deložirati lastno kri.
Če od sina jemlješ najemnino (z namenom, da mu nekoč ta denar podariš), bo verjetno polovico tega prispevala punca in če gresta kdaj narazen, bo problem. Verjetno bosta kdaj tudi skupaj financirala kak inventar / renovacijo in spet… če gresta narazen, bo problem.
Glede na to, da sta “tamlada” še na začetku karierne poti, jima bo vsak dodaten stotak mesečno precej pomagal, sčasoma se bosta pa tudi brez tega znašla in bo šel v varčevalne namene.
Vztrajno vsakič prezrete, da ženska želi finance zase! In prav je tako jebenti. Mulci se bodo že znašli, saj so na višku svojih sposobnosti, pa delate z njimi kot z invalidi.
Človek cel lajf gara in bi si morda na starost malo oddahnil. Moja mama ima malo hišico v kateri biva in stanovanje in sem ji sama predlagala, da naj nekaj proda in uživa na starost!! Naj si kupi končno enkrat dober avto, naj potuje, naj se razvaja v spajih, naj si da jebenega duška. Več kot več ne rabi ne ona ne jaz.
Ja, vem, da bi bila to moja dediščina, ampak ne rabim toliko – se je dovolj prematrala in bila v pufih – zdj naj pa uživa in naj živi še dolgo, moja zlata ljuba mama <3
Kdor je pameten, civiliziran, bo za časa svojega življenja delal za pra vnuke, ne otroke in vnuke, tako to delamo mi v familijah s tradicijo, moj oče pri osemdesetih dela za to da bo njegovim pra vnukom bolje, sam vodim družinsko podjetje katero je formalno moje, dejansko pa je od mojih vnukov in pra vnukov, otroka ga bosta samo upravljala zanje, oni pa spet za svoje pravnuke, jaz tu nisem pomemben, premoženje mi je bilo dano v varstvo in upravljanje, mojega ni nič…
To lahko razumete samo pripadniki starih družin, instant državljani nimate pojma, vi gledate samo na svojo rit, zato pa nič nimate , ne vi, ne vaši potomci.
Pa dobro, si sploh prebral kaj sem napisala? Ne bom dajala otrokom, JAZ bi rada imela kaj od tega. Otroka bosta podedovala po moji smrti. Medgeneracijsko solidarnost pa vidim v tem, da jima dam možnost najema prenovljenega stanovanja za ceno, ki je nižja, kot je na trgu. Mož gre drugo leto v penzijo, jaz čez dobri dve, nimava še 20 let do penzije. In kot rečeno, bova bolj na tanko piskala.
[/quote]
Če oddaš tretji osebi za polno tržno ceno in odšteješ davek od oddajanja nepremičnine v najem, si nekako na istem, kot če ti sin plača “najemnino” na roke.
Kalkuliraš, kako bi organizirala življenje otrok, a to brez njihove vednosti in pogovora z njima?!?
Najprej prodaj zemljo, da boš dejansko imela sredstva na računu.
Nato naredi družinski sestanek, otrokoma in njunima partnerjema povej, kaj razmišljaš, kaj predlagaš in kaj ponujaš ter pod kakšnimi pogoji.
Nato jima daj čas za razmislek. Čez nekaj dni se ponovno srečajte in pogovorite, ali najdete za vašo celotno družino USTREZNO rešitev.
Če je ne, nehaš upravljati sinovo življenje, narediš z denarjem, kar želiš ter (ne-)srečno živiš do konca svojih dni.
Pametno razmišljanje in delovanje, ki je v korist vseh generacij. Na ta način se oblikuje rodbinsko premoženje. Tudi če tega ni veliko, predstavlja neko varnost in lažji štart v samostojno življenje.
Nekateri sicer menijo, da otrok podarjenega ne ceni, a če ga vzgajaš v tej smeri in mu od malega privzgajaš občutek pripadnosti ter odgovornosti, bo to znal ceniti.
Pametno razmišljanje in delovanje, ki je v korist vseh generacij. Na ta način se oblikuje rodbinsko premoženje. Tudi če tega ni veliko, predstavlja neko varnost in lažji štart v samostojno življenje.
Nekateri sicer menijo, da otrok podarjenega ne ceni, a če ga vzgajaš v tej smeri in mu od malega privzgajaš občutek pripadnosti ter odgovornosti, bo to znal ceniti.
[/quote]
Sem 55. Otroka 30. Ko si mlad delas za malo placo za polog nimas banka ti ne da kredita moral bi si ustvarit dom stanovanje. Ko si mlad. Ne potem, ko si star. Zato sva pomagala otrokom do stanovanj brez kreditov, kjer das enkrat toliko za obresti kot za stanovanje. Cez leta se jima bo placa povisala lazje bodo dali kaj na stran druzinski odnosi med njimi in njihovi otroci ne bodo tako napeti v sluzbi jih ne bodo mogli drzat za j*xa zaradi kredita itd itn. Kaj bova midca na starost? Pokojnina prihranki prodaja te hise v kateri ttenutno ziviva. To bi moralo zadostovati. Kaj pa stari rabimo? Pol manj kot ko imamo otroke in si resujemo stanovanjski problem.
Razumem pa da ce so starsi bili celo zivljenje na minimalcih in komaj kupili 2sobno stanovanje da se to ne izzide.
Prodaj zemljo in denar razdeli na 4 dele, za vsakega isti delez. Tako bosta otroka imela vsaj nekaj za zacetek, da si kupita svojo nepremicnino. Imava tri otroke, pa ceprav so se majhni, skoz varcujeva za njih, tudi ze od podedovanega smo marsikaj kupili in to vse misliva dati otrokom. Upam, da cimvec, da jim ne bo treba placevati oderuskih najemnin in da jim ne bo treba zivotariti zaradi tega. Kaksni starsi pa ste, da bi lastnemu otroku zaracunali najemnino? Kaj bolj trapastega pa ze dolgo nisem slisala, sicer je pa itak provokacija.
Se strinjam. V bistvu gre tukaj za elementarno vprašanje, zakaj sploh nekdo ima otroke. V čem je smisel imeti otroka (četudi odraslega), če imaš nekaj ekstra in tega nočeš deliti z njim. Če lahko pomagaš sedaj, ko najbolj potrebuje/potrebujeta, pa nočeš. Skratka, če pomoč starša svojemu otroku ni nekaj samoumevnega, zakaj ga sploh imeti že v osnovi?
[/quote]
Pomagati pomeni tudi otroka vzgojiti in maksimalno pripraviti na samostojnost.
Ker nekako biološko in kronološko te bo preživel, in bo potem sam oz.brez tvoje “pomoči”, i če bo vzgojen v samostojnega človeka, jo bo pravzaprav imel (“pomoč”) še vedno.
Avtorica teme:
Dilemo bi jaz reševala v družinskem krogu, torej ti, mož in oba sinova. Poveš svoje mnenje, deileme, stališča, povejo tudi vsi ostali, potem najdete skupni dogovor, ki bi bil vsem vpletenim najbolj sprejemljiv.
da se ukvarjajo s tistim kar jih radosti. Tako bodo dalj časa zdravi in fit. Ksr je tudi prav. Menda ne misliš, da je iztrošenost, požiranje ponosa in sprejemanje vseh nemogočih nespoštljivih razmer in plač nekaj kar bi bilo za človeka dobro in zdravo. Videla sem ogromno takih primerov, ki jim izbijejo nevroze, avtoimuna obolenja (tudi kožna) zaradi stresa, ko si ne morejo privoščiti reči NE ravno zato, ker ne morejo računati na svoje lastne roditelje oz jim niso pomagali. Groza od primarne družine. Hlad.
ok, če bi šlo za kakšnega narkomana in drugo priložnost kjer bi bilo zelo pomembno, da ima neko strukturo ampak sicer svojemu mladiču računati..nepojmljivo. Jebeš take starše res. Hvala za genotip, to pa je tudi vse. Ma jih ne obiščem zlepa. Jaz bi tu kar zaključil z odnosi. Kjer je kalkucija je posel in ne brezpogojna toplina doma in staršev.
Dajmo preračunat ene zadeve…
500 € se mi že itak zdi visoka najemnina – kje sploh živite?
400€ bi dala ti, se pravi 100 € bi njima dala “olajšave”
Parcelo si dobila zastonj in kar naenkrat bi poleg tega še nekaj več – mesečni dohodek od sina.
Zanimivo, gremo naprej…
Se pravi … sin bo prišparal 100 €.
Mati pa stanovanje v vrednosti X in mesečni dohodek 400€.
Pa še sina ne bi prijavila in se izognila davku.
Menim, da je bolj primerno, če zaračunaš do 250€ mesečno, tako se pokrijejo stroški, sina imaš na varnem, lahko se bo finančno razvijal kje drugje in tako prej odselil v stanovanje, ki bo samo njegovo. Takrat pa lahko 500€ zaračunaš zopet komu drugemu.
Malo premisli … dobro se z dobrim vrača!