Snaha se tečne tašče nikoli ne more rešiti, dokler je živa je tečna, ko pa nje ni več, postane pa že sama tečna tašča in krog se vrti!!!

Moja tašča še ve ne, kje živimo. In tako bo tudi ostalo.

Bi se lahko, pa se ni. In ker se ni, se tudi njej ni treba? ena bolj pametna kot druga! Dve kokoški v kokošnjaku! Najlažje se pokregat do konca in si v faco zmetat vse kar ti na pamet pride. Ker se bodo itak odselili? Recimo, da se odselijo v Avstralijo, bi še šlo, dokler je pa to v Sloveniji, pa ne. Mati se ne bo odpovedala svojemu otroku zaradi enesnahe, ki je slučajno pstala njena smrtna sovražnica. Našla bo variante, da bo prišla v stik znjim in mu polnila glavo z bogvečim vse. Napaka! a še niste slišali, da moraš met prijatelje bli, sovražnike pa še bliže? Selitev v lastno hišo definitivno še ni (srečni) konec zgodbe. Še bo veliko drame tukaj. To sem 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. 🙂
[/quote]

A mi kdo razloži, od kod vam ideja, da bi se moral mož odreči mami ali mama možu? Pa vnuki babici? A kdo pravi, da se morajo skregat na mrtvo? A če bo snaha vztrajala in se tiho, vljudno in kislo smehljala, bodo pa odnosi kaj? Super? Se bo počutila bolje? Se bo mož počutil bolje? Otroci pa sploh ne bodo opazili, kajne? In tašča ne bo polnila možu glave? Bodite resni no. Tisti dve pač ne gresta skupaj. Najbolj odrasla je odločitev, da se ne družita. Brez kreganja. Kje je problem? Mož če hoče se lahko. Otroci tudi. Ali ve od vaših družinskih članov zahtevate, da razmišljajo, delajo in čutijo enako kot ve? Seveda bo še drama, ampak vsi vemo, da je razlika, ali živi vsak na svojem naslovu, ali pod isto streho. Pa me prav zanima, če bi pri vašem svetohlinjenju vztrajale, če bi tašča najedala vašemu možu, naj si najde boljšo in govorila še predšolskim otrokom, da je njihova mama lumpa in jih nima rada, tako kot je to počela tašča moje sodelavke. Šlo je tako daleč, da je mož sam prekinil stike z mamo, ostali njegovi bratje in sestre prav tako iz podobnih razlogov. Vse ima meje. In tudi ve bi jih hitro postavile, kot ste jih pri tej avtorici, če bi le šlo za vašo rit.

če se bi, potem morda ne bi bilo samo dve leti….. morda je bila to edina taktika, da vrže piščeta iz gnezda.
[/quote]

A za zdraho naredit in to do take mere kot jo je, je imela pogum, za lepo reči, naj najdejo drugo možnost, ker ji ta, da so pri njej ne ustreza, pa ne? Bla bla blaaaaaa…… Samo žleht je bila, nič drugega. Če pa po kakem čudežu tvoje domneve držijo, je pa taščin problem, če je izbrala tako butast način.

če tukaj prav berem, se je tukaj spremenilo to, da sta zgradila v tem času hišo. Dokler ni bila vseljiva, je bilo za zdržat.
[/quote]
Če stvari niso eksplicitno napisane, še ne pomeni, da se niso spremenile. Lažje je potrpet, če imaš na obzorju rešitev in greš proti njej.

Ampak res ne razumem vseh teh, ki se jim gravžajo tašče. Saj ste vzele njihove sinove, tiste fante, katere je ona nosila 9 mesecev pod srcem, ona vzgojila. To se pravi, da tudi njihovih sinov ne marate. Meni je moja tašča naj, naj in njen sin – moj mož tudi.

Seveda si bila tiho. Saj si zastonj bivala tam. Če bi morala to plačevati najprej z denarjem, potem še z poslušanjem neumnosti, bi bilo mogoče drugače. In a zato, ker si “gost” v eni hiši, lahko s tabo ravnajo kot se jim zahoče? Ti moraš taščo spoštovat, ker je mati tvojemu možu, a njej pa tebe ni treba spoštovat, saj si navsezadnje sinova žena? Ona je tvoja družina, ti pa njena nisi? Ma vtaknite si nekam to pretvarjanje na obiskih. Na moža in na otroke pa ima vajin odnos toliko vpliva, kolikor ga sama narediš. Če držiš nos vsakič, ko gre mož k mami na obisk ali ko jo tvoji otroci obiščejo, potem vsekakor čutijo posledice. Verjamem. Mir bi jim dala, naj se družijo s komer jim paše in ustvarjajo lasten odnos, neodvisen od tebe, pa ne bi bilo težav. Nihče ne pravi, da se je treba kregat. Lahko enostavno pustiš to osebo pri miru in se z njo ne družiš. Ampak če vam paše bit predpražnik, bodite.
[/quote]

Ni ravno tako. Jaz nisem ne vem kako trpela tam, si pa ne predstavljam tako živet do konca življenja. Tudi s svojimi starši po tolikih leti samostojnega življenja ne bi mogla več živeti. Mi se še vedno dobro razumemo, čeprav je jasno, da smo zelo različni, imamo različne interese, različne navade, način življenja, družbo, v končni fazi tudi različno izobrazbo. Z moje strani niti ne gre za sprenevedanje, ampak preprosto za to, da sem dojela in razumela, da sva si s taščo povsem različni in da nima smisla se spuščat z njo v konfliktne situacije, kaj šele jih pogrevat. To so bitke, ki so že vnaprej izgubljene ali pa lahko trajajo v nedogled. Zakaj zaostrovat situacijo? Zakaj slabšat medsebojne odnose? Je pa tudi tako, da pogosto pride do kakšnih trenj, ker ima kdo slab dan in če to potem pogrevaš, gre vse samo navzdol. So bile situacije, ko je tašča rekla ali naredila kaj, kar ni bilo ok in za kar bi se mi lahko celo opravičila. Se ni. Tudi prav. Nisem nora, da se bom jaz njej, ne bom pa iz tega delala cirkusa, vihala nos, jo ignorirala, nehala z njo komunicirat, napeljala moža proti njej in podobne scene. Tudi v njenem karakterju ni, da bi se opravičevala, to mi je jasno. Je bila pa potem nekaj časa bolj previdna z besedami in ko je videla, da iz tega, kar je bilo, ne delam drame, da sem šla prek tega, se je normalno obnašala. In vem, da je bila zadovoljna, da iz tega nisem naredila cirkusa. Nisva veliko govorili, ampak brez besed sva se nekako sporazumeli. In to je to. Ona ne bo nikoli moja najboljša prijateljica. Nikoli ne bova skupaj hodili po trgovinah, se klicarili 5x na dan, si pošiljali brezvezna sporočila. Sva pa sposobni normalno komunicirat in se normalno pogovarjat o marsičem. O stvareh, ki se tičejo mene in moža pa ne mislim z njo razpravljat. In to je verjetno dojela. Dala sme ji vedet, da ona ni moja mama in da določena meja je v najinem odnosu, ki je ne gre prestopat. Te meje tudi jaz ne prestopam. In ja, jo še vedno spoštujem, predvsem zato, ker je mati mojega moža in babica mojim otrokom. Do otrok je ok in to mi je najpomembnejše. Nikoli mi ne bi prišlo na pamet, da otrokom govorim kaj proti njej. Kar se tiče moža, pa on tudi ve, da ima zahteven karakter. In nekako smo se navadili, da to sprejemamo kot neke vrste njeno drugačnost, ob njenih izpadih pa se samo nasmejimo in rečemo, ah, babi ima spet svoje momente. Nam je tako ok. Kako si boste vi organizirali življenje in uredili odnose s sorodniki, je pa na vas. Zaradi mene se lahko tudi pobijete, če ne zmorete minimalnega prilagajanja situacijam in sklepanja kompromisov. Najlažje je biti mali narcisek in vedno gledat na svoje interese. ampak potem je najbolje, da si volk samotar, da nimaš ne partnerja ne otrok kaj šele kakšno taščo. Poleg tega pa takšni napeti odnosi kot jih opisujete, zahtevajo ogromno energije. Tudi vzdrževanje te napetosti pobere preveč energije in slabo vpliva celo na odnose z ljudmi, ki jih imate radi. Je vredno vse postavit na kocko samo zato, ker hočete za vsako ceno neko potrditev, da imate prav?

A mi kdo razloži, od kod vam ideja, da bi se moral mož odreči mami ali mama možu? Pa vnuki babici? A kdo pravi, da se morajo skregat na mrtvo? A če bo snaha vztrajala in se tiho, vljudno in kislo smehljala, bodo pa odnosi kaj? Super? Se bo počutila bolje? Se bo mož počutil bolje? Otroci pa sploh ne bodo opazili, kajne? In tašča ne bo polnila možu glave? Bodite resni no. Tisti dve pač ne gresta skupaj. Najbolj odrasla je odločitev, da se ne družita. Brez kreganja. Kje je problem? Mož če hoče se lahko. Otroci tudi. Ali ve od vaših družinskih članov zahtevate, da razmišljajo, delajo in čutijo enako kot ve? Seveda bo še drama, ampak vsi vemo, da je razlika, ali živi vsak na svojem naslovu, ali pod isto streho. Pa me prav zanima, če bi pri vašem svetohlinjenju vztrajale, če bi tašča najedala vašemu možu, naj si najde boljšo in govorila še predšolskim otrokom, da je njihova mama lumpa in jih nima rada, tako kot je to počela tašča moje sodelavke. Šlo je tako daleč, da je mož sam prekinil stike z mamo, ostali njegovi bratje in sestre prav tako iz podobnih razlogov. Vse ima meje. In tudi ve bi jih hitro postavile, kot ste jih pri tej avtorici, če bi le šlo za vašo rit.
[/quote]

Vsaka zgodba ima dve plati. Obstajajo ljudje, ki so psihično moteni itd. ampak v tem primeru je čisto vseeno ali je to tašča ali kdo drug. Ne gre kliničnih primerov posploševat kar na vse tašče. Potem lahko tudi začnemo naštevat primere, ko se podobno obnašajo možje do žen, ne samo tašče do snah. Ampak to ne pomeni, da moramo to vzet kot nek vzorec, ki velja za vse. Poskrbite, da bo takšna oseba dobila ustrezno strokovno pomoč in nehajte morit po forumu, ker najbolj normalno to ni in takšnih primerov ni veliko. In če so, ni bolj debilnega načina, kot da si pride ena tepka olajšat dušo na forum, misleč, da ji bodo zdaj vsi pihali na dušo, kako prav je naredila, da je odj… taščo. Tašča, kot jo opisuje avtorica teme, je definitivno problematična, ampak tudi avtorica mi ne deluje najbolj prizemljena. Žal.

Ni ravno tako. Jaz nisem ne vem kako trpela tam, si pa ne predstavljam tako živet do konca življenja. Tudi s svojimi starši po tolikih leti samostojnega življenja ne bi mogla več živeti. Mi se še vedno dobro razumemo, čeprav je jasno, da smo zelo različni, imamo različne interese, različne navade, način življenja, družbo, v končni fazi tudi različno izobrazbo. Z moje strani niti ne gre za sprenevedanje, ampak preprosto za to, da sem dojela in razumela, da sva si s taščo povsem različni in da nima smisla se spuščat z njo v konfliktne situacije, kaj šele jih pogrevat. To so bitke, ki so že vnaprej izgubljene ali pa lahko trajajo v nedogled. Zakaj zaostrovat situacijo? Zakaj slabšat medsebojne odnose? Je pa tudi tako, da pogosto pride do kakšnih trenj, ker ima kdo slab dan in če to potem pogrevaš, gre vse samo navzdol. So bile situacije, ko je tašča rekla ali naredila kaj, kar ni bilo ok in za kar bi se mi lahko celo opravičila. Se ni. Tudi prav. Nisem nora, da se bom jaz njej, ne bom pa iz tega delala cirkusa, vihala nos, jo ignorirala, nehala z njo komunicirat, napeljala moža proti njej in podobne scene. Tudi v njenem karakterju ni, da bi se opravičevala, to mi je jasno. Je bila pa potem nekaj časa bolj previdna z besedami in ko je videla, da iz tega, kar je bilo, ne delam drame, da sem šla prek tega, se je normalno obnašala. In vem, da je bila zadovoljna, da iz tega nisem naredila cirkusa. Nisva veliko govorili, ampak brez besed sva se nekako sporazumeli. In to je to. Ona ne bo nikoli moja najboljša prijateljica. Nikoli ne bova skupaj hodili po trgovinah, se klicarili 5x na dan, si pošiljali brezvezna sporočila. Sva pa sposobni normalno komunicirat in se normalno pogovarjat o marsičem. O stvareh, ki se tičejo mene in moža pa ne mislim z njo razpravljat. In to je verjetno dojela. Dala sme ji vedet, da ona ni moja mama in da določena meja je v najinem odnosu, ki je ne gre prestopat. Te meje tudi jaz ne prestopam. In ja, jo še vedno spoštujem, predvsem zato, ker je mati mojega moža in babica mojim otrokom. Do otrok je ok in to mi je najpomembnejše. Nikoli mi ne bi prišlo na pamet, da otrokom govorim kaj proti njej. Kar se tiče moža, pa on tudi ve, da ima zahteven karakter. In nekako smo se navadili, da to sprejemamo kot neke vrste njeno drugačnost, ob njenih izpadih pa se samo nasmejimo in rečemo, ah, babi ima spet svoje momente. Nam je tako ok. Kako si boste vi organizirali življenje in uredili odnose s sorodniki, je pa na vas. Zaradi mene se lahko tudi pobijete, če ne zmorete minimalnega prilagajanja situacijam in sklepanja kompromisov. Najlažje je biti mali narcisek in vedno gledat na svoje interese. ampak potem je najbolje, da si volk samotar, da nimaš ne partnerja ne otrok kaj šele kakšno taščo. Poleg tega pa takšni napeti odnosi kot jih opisujete, zahtevajo ogromno energije. Tudi vzdrževanje te napetosti pobere preveč energije in slabo vpliva celo na odnose z ljudmi, ki jih imate radi. Je vredno vse postavit na kocko samo zato, ker hočete za vsako ceno neko potrditev, da imate prav?
[/quote]

Eno je, da sta si različni, nimata skupnih interesov in zato ne moreta biti neki frendici, sta pa obe dovolj odrasli, da to sprejmeta in ohranjata nek mir med vama. Drugo pa je, da tašča širi laži o tebi okrog, govori proti tebi tvojemu možu, otrokom, nagaja, kjer ni treba itd. Razumeš, da če se je ona odločila, da ti nisi prava za njihovo družino, je vsa komunikacija in trud odveč? Ti dam nekaj primerov, hvala bogu ne mojih osebnih, so pa od ljudi (gre za dve tašči), ki jih dobro poznam:
– Tašča kadi. Njen sin in snaha ne. Pa lepo povesta, da se pri niju v stanovanju ne bo kadilo. Tašča to dobro ve, pride in nalašč prižge čik. Ko jo prosijo, da ugasne ali gre na teraso, se vsa užaljena pobere domov z besedami, da njej ne bo pa nihče ukazoval, kdaj in kje lahko kadi in da če ni dobrodošla, pa ne bo več prišla.
– Tašča govori naokrog, da si nalašč zanosila, da bi privezala njenega sina nase, pa sta se v resnici skupaj odločila za otroka, si ga zelo želela in se tudi dolgo trudila, da je uspelo. Ona pa okrog vsem sosedom govori, da lažeš in da ti je samo do njihovega premoženja.
– Gre na csd in reče, da otroke tepeš in da jih tepe tudi njen lasten sin (torej oče), ker si ga pač ti v to prepričala. Tam seveda sprožijo postopek in vsaj hvala bogu hitro ugotovijo, da vse skupaj ne drži.
– Začasno živiš pod njeno streho. Z možem sta sama sfinancirala in uredila etažo, v kateri živita medtem ko zidata svojo hišo. Nekega dne z možem oba prej odideta iz službe, ker peljete otroka na en zdravniški pregled. Tašča tega ne ve in ko se vrnete domov, jo zasačita v vajini spalnici, kako brska po omarah.

Zdaj pa mi povej, bi ti te stvari mirno požrla in tolerirala? Se ti ne zdijo malo drugačne od tega, da je mogoče skritizirala izbiro rož na tvojem oknu in način priprave omake za testenine? Res misliš, da bi s tako ubrisanko lahko našla eno normalno rešitev in skupen jezik? Vse se nekje neha, tudi razumevanje, potrpljenje in trud za solidne odnose. Bi tudi ti prej ali slej naredila cirkus, bodi prepričana. Jaz bi s tako osebo hitro zaključila. Če bi hotel mož ostati v nekih odnosih, prav, ampak mene naj ne meša vanje. Ker enostavno nima smisla in je trud okrog take osebe samo izguba časa in energije. Zakaj tako vedenje? Kdo bi vedel. Moje osebno mnenje je da zato, ker je ena od niju že po naravi hudobna in znana po svojem karakterju tudi drugim, druga je pa bolestno navezana na svojega sina edinca in ni marala niti ene, ki jo je kdaj pripeljal domov. Seveda, ker so ji kradle sinčka. Z eno od niju je tudi sin omejil stike, ker je videl, da res nima smisla in da ne dela prav.

Ko bodo težave še z možem, boš pa morala zgraditi še eno hišo in boš končno spet na svojem 😀 😀 :D. O tem jaz že dolgo govorim, da sploh ne gre za to ali si na svojem, ampak o tem, da noben noče gledati tašč in tastov. Čez nekaj let niti partnerja več ne.

Vsaka zgodba ima dve plati. Obstajajo ljudje, ki so psihično moteni itd. ampak v tem primeru je čisto vseeno ali je to tašča ali kdo drug. Ne gre kliničnih primerov posploševat kar na vse tašče. Potem lahko tudi začnemo naštevat primere, ko se podobno obnašajo možje do žen, ne samo tašče do snah. Ampak to ne pomeni, da moramo to vzet kot nek vzorec, ki velja za vse. Poskrbite, da bo takšna oseba dobila ustrezno strokovno pomoč in nehajte morit po forumu, ker najbolj normalno to ni in takšnih primerov ni veliko. In če so, ni bolj debilnega načina, kot da si pride ena tepka olajšat dušo na forum, misleč, da ji bodo zdaj vsi pihali na dušo, kako prav je naredila, da je odj… taščo. Tašča, kot jo opisuje avtorica teme, je definitivno problematična, ampak tudi avtorica mi ne deluje najbolj prizemljena. Žal.
[/quote]

Nihče ne trdi, da so vse tašče take. Strupenjače so tako med taščami kot med snahami, prav tako so angeli med taščami, kot tudi med snahami. Ampak tako enostavno pa tudi ni, veš? Kako naj nekdo poskrbi, da bo taka oseba dobila ustrezno pomoč? Gre za odraslo, samostojno osebo. Nihče je ne more prisiliti, da bi šla na kako obravnavo naprimer k psihiatru. Kako bi ti to izpeljala, me prav zanima?

Sem ze vceraj napisala zakaj sva bila 2 leti pri njegovih starsih ampak zdaj vidim, da tega posta ni nikjer. Bom se enkrat.
Tasta je pred dobrima 2 letoma mozganska kap. Tasca je takrat jasno povedala, da nebo skrbela zanj. Ponovno se je moral nauciti hoditi, treba mu je bilo pomagati pri hranjenju, osebni higieni…Z mozem sva takrat zivela 20 km stran v najemu in zidala hiso. Od zacetka je bilo zelo naporno. Zjutraj v sluzbo, potem po otroke, pa k tastu, da sva popoldan skrbela zanj. Zjutraj je hodila negovalka ampak je bilo tastu zelo neprijetno. Tasca pa je takrat zacela hodit na izlete in figo ji je bilo mar zanj. Videl je, da je naporno za naju. Prosil je, da ga ne damo v dom, da se bo zelo trudil, da bo okreval. Predlagal je, da se preselimo za cas, ko je okreval. Zdaj je tast ze popolnoma okreval, medtem casom smo tudi koncali hiso. Zal mi je tasta, ki je res zlat clovek, da ima ob sebi taksno zeno. Ampak on pravi, vse se vraca, vse se placa

da se ti da

da se ti da
[/quote]

This.

Moja tašča je bila vedno super. Vedno sem se pohvalila kako je zlata, kako se razumemo.
DOKLER. Dokler nisva imela z možem krize in se je odkrito postavila na njegovo stran proti meni. Pa ne bi rekla, da bi meni rekla “čuj to pa to pa to daj malo ga nehaj gušit”.
Ne. Meni ni rekla nič, je pa njemu dala potuho PROTI MENI. In trotl mi je šel zlapat vse ven. Sicer sem sama ugotovila, ker je imel v najinem fajtu naenkrat protiargumente, ki jih je še artikuliral točno s taščinimi besedami, tako, da sem takoj vedela, da tole ni zrastlo na njegovem zeljniku. Najin odnos se je tako še dodatno poslabšal zaradi taščinega vtikovanja. Med mene in taščo pa sem tudi postavila zid. Žal tako je. Se ne kregamo, ampak odnosi so zaradi tega skrajno napeti. Med mano in možem, ker me je “izdal” in šel po potuho k tašči in med mano in taščo, ker se je vtikovala tam kjer ji ni mesto.
In ko je ona začutila, da jo jaz dajem na stranski tir je naenkrat vso artilerijo usmerila na sina/mojega moža in na najine otroke in ju sedaj na žive in mrtve vleče na svojo stran. Naredi jim vse kar si sprdnejo. Vredu. Zaradi mene. Samo naj ne joče potem, da je preobremenjena.
Aja pa še nekaj. Me zanima kdaj je kakšna povprečna snaha povedala, kaj si misli o taščinem zakonu in kako bi moral tast postavit taščo na svoje mesto. Pa bi jaz lahko o njenem povedala dosti več kot ona o mojem. Jaz nisem prišla pri 18 po 2m poznanstva s trebuhom bosa k bajti z razliko od nje. Ampak to mene kao nič ne briga, med tem, ko ona pa lahko svojo modrost otresa naokoli.
Ja pa jade.
Na srečo smo na svojem od prvega dne, čeprav je tašča delala grozen pritisk na sina, da naj ostane doma. Skoraj sva šla narazen zaradi tega, ker se ni mogel odločit kje bo.

Prav je da si se nekje odkašljala.
Naj ti ne pride do srca, vsi negativni posti….

Samo ti veš, koliko poniževanj si morala požreti, samo ti veš, kaj ste prestajali in koliko odrekanja jke bilo na račun vašega novega doma.

Pokaži svoji družini, kako lepo je lahko v družini in kakšni so zdravi odnosi. Naj se negativa tašče ne vsidra vate in ne ponavljaj njenih vzorcev.

Naj vam bo lepo.

Imaš pa veliko srečo! Žal je nimamo vse.

Imaš pa veliko srečo! Žal je nimamo vse.
[/quote]

ma ja v Sloveniji je pričakovat neke zrele odnose skoraj science fiction. je preveč pričakovanj na eni in drugi strani.

Saj verjamem, da ti je bilo težko in se strinjam, da ni prav, da se tašča kamorkoli meša, ampak ti bi naredila enako kot ona. Vsaka mama se postavi v bran svojemu otroku, tudi če se ne strinja povsem z njim. Menda nisi pričakovala, da bo potegnila s tabo. Ali pa si predstavljaj, da bi tvoja mama v taki situaciji držala z njim. Hmmm….. Ne gre skupaj,kajne? Ona je videla, da trpi, bog ve, kaj ji je sam natvezil o tebi (ker ji je, bodi prepričana, tudi če zanika) in ker ji je bilo težko gledat prizadetega sina, je za njegovo nesrečo krivila tebe in nate zlila svoj gnev. In ponavljam, vsaka bi naredila isto. Tudi ti. Vedi pa, da je k njenemu mnenju o tebi prav sigurno pripomoglo njegovo jamranje čez tebe. Zdaj je kar je, ne ukvarjaj se z njo. Osredotoči se na vajin zakon in vajino družino.

Te pa naj bo frajerka pa naj mi pove v faco kako grdo delam z njenim sinekom pa bom še jaz njej povedala kaj o njenem odnosu s tastom, če smo ravno pri tem.
Ne pa da do mene je še dalje osladno prijazna in rine v rit meni in otrokom zadaj pa nož v hrbet.
Sinu/možu bi morala rečt: ” Tam maš babo, če ti kaj ne paše bodi ded pa jo nahoblaj pošteno ne pa da mi hodiš jokat pod kiklo! Kaki ded te si!?! Vdari po mizi pa naredi red mene pa ne obremenjuj na stara leta s temi neumnostmi!”
Pa bi potem midva se zgrabla doma in razpucala enkrat za vselej.
Sedaj pa je: “Če mi ti ne boš skuhala grisa bom pa šel k mamici in mi ga bo ona z veseljem”.

In potem naj človek spoštuje takega moža/očeta.

vem, da tega nočeš slišati, ampak težave imata predvsem vidva z možem. Sicer po tem zapisu moram dat spet eno minus točko Štajercem, ki so kakor z drugega planeta. Pišeš kot sodnica, ki komaj čaka, da jo mož po gobcu oz. “spravi v red po tvoje.” Sedaj si našla prikladno rešitev v tašči, kjer vidiš vir vsega zla in ti ni potrebno pogledati na bedo lastnega odnosa z možem in bedo lastne osebnosti.

V bistvu ji najbolj zamerim to, da je ona obrnila situacijo tako, kot je najbolj pasalo NJEJ. In v to prepričala sina in potem je on hodil gušit meni in sva se kregala zaradi tega.

Meni je jasno, da je problem v možu. Ampak z možem se ne da nič rešit, ker hodi po potuho k mamici. Razen če jaz začnem plesat tako, kot si zmisli mož oz preko njega njegova mama. Če bi vedela, da hoče sam neke stvari bi mu šla na roko, ker je moj mož in ga ljubim, ampak sedaj, ko pa vem, da forsira samo zato, ker mu je to vcepila tašča pa s principa ne popustim.

to je tvoj transfer, ker se ne moreš sprijaznit, da si SAMA izbrala tega možakarja z vsemi slabimi in dobrimi lastnostmi. Ker se imaš za popolno in si nočeš priznati slabe izbire, se tolažiš, da za vsem stoji tašča. Se pravi nekdo, ki ga nisi TI izbrala in na katerega nimaš vpliva.
Moža opisuješ kot čistega debila. Živeti z občutkom, da nisi mogla dobiti več od navadnega debila pa ni najboljši a ne? Se je lažje tolažit, da bi debilko bil čisto dober dečko s trdo bilko, če ne bi bilo tašče…..

Gledam te scene pri mojem bratu, ki je navlekel familijo v mansardo. Največja težava, ki jo vidim jaz, kot odseljena je ta, da sta svakinja in mati iste. Obe rade komandirata in obe bi rade imele komando v svoji familiji. Samo, da si mati še ni dala dopovedat, da brat ni več v njeni familiji, svakinja pa si ne da rečt, da ni na svojem.