Glej, če je tvoj otrok debil , imbecil, celo idiot, ali mogoče vodenoglavec, je treba to vzeti v zakup. Ne pa se delati, da je z njim vse v redu in ga vključevati med nedebile…

Potem tudi noben psihični bolnik ne bi nikoli šel v bolnico, ali na terapije. Bi ga pozdravili kar tisti zdravi, normalni in to že samo s tem,da bi ga vključili medse? Japajade.

Pri nas smo v 6. razredu dobili sošolca, ponavljalca, ki je maltretiral ne le celoten razred, pač pa celo šolo in svojo domačo okolico. Bali smo se ga vsi, tako otroci, (njegovi) starši, učitelji. Že njegova pojava je bila … Bil je vsaj za glavo večji od nas, močan in že takrat s pobrito glavo, že z obraza si mu lahko prebral, da je nasilen. Pomagalo ni nič, ne prijaznost, sestanki s starši, ukori. Udaril nas je iz čistega miru, meni je enkrat zlomil nogo, pa nisem upala povedati ne učiteljem in ne staršem (moj oče je bil predsednik sveta staršev). Potem me je enkrat zbrcal, ko sem šla na interesno dejavnost, očetov sodelavec je to videl in mu povedal. Moj fotr, popolnoma nekonfliktna oseba, ki se ni sposobna niti skregati z ženo, ga je, ko ga je srečal pred blokom, tako sunil v rit, da ni mogel sedeti. Od takrat sva z bratom imela mir, ostali pa ne. Razpletlo se je tako, da so ga dali v zavod. Iz zavoda je prišel, ko je pač prišel, nadaljeval z nasiljem in izsiljevanjem, ustaviti ga ni mogel nihče … Potem pa je enemu od maltretirancev počil film in ga je ustrelil. Družba take, kot je bil moj sošolec, enostavno izloči sama, če jih že ne morejo za to pristojni …

Kako pojasniti otroku, da je modrica pač sprejemljiva, ker so na drugi strani starši, ki so svojemu otroku izposlovali več?
PS
Kaj delajo pri nas inštitucije? Tu sta starša odpovedala, kje pri hudiču je CSD? Policija?
[/quote]

Inštitucije? Če bi CSD otroka odvzela iz družine že prej zaradi vzgojnega zanemarjanja – ja, tudi razvajanje in pretirano dopuščanje otroku je vzgojno zanemarjanje – , bi imeli spet drugo zgodbo koroških dečkov. Ker pač bi starša po medijih vpila, kako otroku vse nudita, … potem bi se pa spet glas ljudstva obrnil proti CSD, da jemlje otroke brez razloga. Policija lahko dela pa samo na prijavo. Tu se strinjam, da bi morala šola in starši vseh poškodovanih otrok dati prijavo. Šola sama ne more dati prijave, ker ni polni skrbnik otrok. Torej, če starši poškodovanih otrok ne dovolijo prijave, potem tudi šola kaj veliko ne more. Drugi problem je tudi, ker se pri nasilju med otroci redko zgodi, da žrtev ne bo vsaj poskušala nazaj vrniti. In imaš takoj dva nasilneža. Ne pravim, da je to prav, ampak tako je v večini primerov.

Inštitucije? Če bi CSD otroka odvzela iz družine že prej zaradi vzgojnega zanemarjanja – ja, tudi razvajanje in pretirano dopuščanje otroku je vzgojno zanemarjanje – , bi imeli spet drugo zgodbo koroških dečkov. Ker pač bi starša po medijih vpila, kako otroku vse nudita, … potem bi se pa spet glas ljudstva obrnil proti CSD, da jemlje otroke brez razloga. Policija lahko dela pa samo na prijavo. Tu se strinjam, da bi morala šola in starši vseh poškodovanih otrok dati prijavo. Šola sama ne more dati prijave, ker ni polni skrbnik otrok. Torej, če starši poškodovanih otrok ne dovolijo prijave, potem tudi šola kaj veliko ne more. Drugi problem je tudi, ker se pri nasilju med otroci redko zgodi, da žrtev ne bo vsaj poskušala nazaj vrniti. In imaš takoj dva nasilneža. Ne pravim, da je to prav, ampak tako je v večini primerov.
[/quote]

Kot spec.pedagoginja, torej prava iz stroke, lahko podaš okvirne primere, kako s takim nasilnežem postopati, v šoli in zunaj nje, ko pride do agresije?
Ter zakaj je sptemljevalec temu nevešč?

Koliko je zakonsko dopustno poškodovanje sošolcev, da se uradno sploh reagira?
Ni potrebno za vsak tak incident, že najmanjšo poškodbo, ki se v šoli zgodi, tudi če se otrok sam poškoduje, opraviti zapisnika?
Čemu ti zapisniki so?

Kot spec.pedagoginja, torej prava iz stroke, lahko podaš okvirne primere, kako s takim nasilnežem postopati, v šoli in zunaj nje, ko pride do agresije?
Ter zakaj je sptemljevalec temu nevešč?

Koliko je zakonsko dopustno poškodovanje sošolcev, da se uradno sploh reagira?
Ni potrebno za vsak tak incident, že najmanjšo poškodbo, ki se v šoli zgodi, tudi če se otrok sam poškoduje, opraviti zapisnika?
Čemu ti zapisniki so?
[/quote]

Sem napisala, da se ne strinjam z marsičem. Krivi so zakoni. In to, da so starši oz. skrbniki otrok zaščiteni kot medvedi. Ko se le-ti ne bodo mogli pritožiti na vsak ukrep s strani šole, in ko bodo postopki hitrejši, bo doseženo veliko več, kot je zdaj. Problem tiči tudi v tem, da so starši tako hudih nasilnežev nepripravljeni na sodelovanje. V veliki večini pa tudi nezmožni sodelovanja.
Kot je že nekdo napisal, obstaja teorija, ampak v praksi se veliko zadev ne da urediti brez soglasja staršev. Potrebno je spremeniti zakone, da bodo starši otrok manj zaščiteni. Da v hudih primerih javnost ne bo vmešana v dogajanje in bodo otroci lahko odvzeti staršem, ki zanje niso sposobni poskrbeti. Kaj se danes zgodi, če stroka dejansko ukrepa? Mislim, da smo v preteklih letih imeli najmanj dva primera. Javnost pa je v obeh zaradi infromacij samo z ene strani zahtevala križanje stroke.
Spremljevalec. Konkretnega primera in otroka ne poznam. Niti ne vem, zakaj mu je bil spremljevalec namenjen. Delo spremljevalca je lahko različno od otroka do otroka. Pri epileptičnem otroku, je spremljevalec zadolžen za pravilno ukrepanje v primeru napada. Pri CP mora spremljevalec skrbeti, da pomaga otroku premagovati ovire. Pri dislektiku mora spremljevalec pomagati pisati in prebrati navodila … Spremljevalec ni nujno pri vsakem otroku prisoten ves čas (odmori). Prav tako niso vsi spremljevalci prisotni ves čas pouka. Torej, bom lahko odgovorila, kaj v konkretnem primeru je naloga spremljevalca, ko bom dobila podatke, zakaj je spremljevalec bil dodeljen temu otroku.
V šoli lahko postopa učitelj s predpisanimi ukrepi. Obstajajo tudi dobre prakse, ki sicer niso zakonsko utemeljene, ampak če si učitelj upa, jih uporabi. Recimo, otroka s hiperaktivnostjo pošljemo do ravnatelja ali tajnice, da odnese ali prinese neko stvar (pisala za table …). Pravnoformalno otroka ne smemo pustiti iz učilnice in bi lahko bil učitelj disciplinsko obravnavan in kaznovan, ker je otroka pustil brez nadzora hoditi po šoli v času pouka. Ampak če otroku ta sprehod pomaga in ga umiri, je koristen. Še enkrat ponavljam, otroci so preveč zaščiteni in učitelji nimajo veliko možnosti za ukrepanje. Niti ne smejo otrok nenapovedano vprašati, kot so nas včasih umirili. Zahteva podpisa staršev v beležke danes ni več smiselna v takih primerih, ker starši ne dojemanjo resnosti ukrepov. Še otroka pridržati, da ne poškoduje drugih otrok, je rizično. Otroci so dobesedno nedotakljivi. To je problem, ker je družba razvajena in ker se je mišljenje družbe konkretno spremenilo. Zunaj šole učitelji ne morejo nič, niti niso tam za karkoli zadolženi. Čemu sploh vprašanje? Naj bi bili učitelji 24 ur na dan za vseh 20 učencev v razredu odgovorni in skrbeli za njih? CSD, razne komisije ipd. dostikrat komaj dosežejo prešolanje otrok (ali preusmeritev otroka v vzgojne zavode), samo v res najhujših primerih, ko je dovolj dokazov. Še takrat se zgodi, da kak starš privihra v medije, potem pa ljudstvo zahteva, da stroka dela po navodilih staršev, o konkretnem primeru se jim pa niti ne sanja, za kaj se gre. Ali drug absurd, zaradi pritožb staršev postopki trajajo leta. S tem se hkrati dela tudi škoda samemu otroku, in to s strani lastnih staršev. Sami postopki, ki trenutno obstajajo podkrepljeni z zakonsko podalgo ob primeru nasilnih učencev, pa tako nimajo smisla. Ampak pravnoformalno pa lahko naredimo kaj? Otroka prešolamo na drugo šolo? Kaj smo s tem naredili? Sploh pa je težava, ker ukrepi zajemajo otroka, ne pa njega skupaj s starši kot družino in izvor težav.

Rešitev vidim samo v spremembah zakonov. Ampak brez sodelovanja staršev in strokovnih delavcev ne bomo spremenili ničesar. Žal obstaja pravica do svobode in svobodnega odločanja … ukrepi morajo biti pa utemeljeni z dokazi. Pri otrocih imaš pa še njihove pravice in skrbnike oz. starše, ki se morajo strinjati. Ne zavidam kolegom, ki se s tem ukvarjajo.

Kakšne predloge imaš pa ti? Za ukrepanje v primerih kot je tale. Kam bi dal tega otroka in kaj bi z njegovimi starši? Pa so tvoje ideje tudi zakonsko možne? Tako v teoriji kot v praksi?

Sem napisala, da se ne strinjam z marsičem. Krivi so zakoni. In to, da so starši oz. skrbniki otrok zaščiteni kot medvedi. Ko se le-ti ne bodo mogli pritožiti na vsak ukrep s strani šole, in ko bodo postopki hitrejši, bo doseženo veliko več, kot je zdaj. Problem tiči tudi v tem, da so starši tako hudih nasilnežev nepripravljeni na sodelovanje. V veliki večini pa tudi nezmožni sodelovanja.
Kot je že nekdo napisal, obstaja teorija, ampak v praksi se veliko zadev ne da urediti brez soglasja staršev. Potrebno je spremeniti zakone, da bodo starši otrok manj zaščiteni. Da v hudih primerih javnost ne bo vmešana v dogajanje in bodo otroci lahko odvzeti staršem, ki zanje niso sposobni poskrbeti. Kaj se danes zgodi, če stroka dejansko ukrepa? Mislim, da smo v preteklih letih imeli najmanj dva primera. Javnost pa je v obeh zaradi infromacij samo z ene strani zahtevala križanje stroke.
Spremljevalec. Konkretnega primera in otroka ne poznam. Niti ne vem, zakaj mu je bil spremljevalec namenjen. Delo spremljevalca je lahko različno od otroka do otroka. Pri epileptičnem otroku, je spremljevalec zadolžen za pravilno ukrepanje v primeru napada. Pri CP mora spremljevalec skrbeti, da pomaga otroku premagovati ovire. Pri dislektiku mora spremljevalec pomagati pisati in prebrati navodila … Spremljevalec ni nujno pri vsakem otroku prisoten ves čas (odmori). Prav tako niso vsi spremljevalci prisotni ves čas pouka. Torej, bom lahko odgovorila, kaj v konkretnem primeru je naloga spremljevalca, ko bom dobila podatke, zakaj je spremljevalec bil dodeljen temu otroku.
V šoli lahko postopa učitelj s predpisanimi ukrepi. Obstajajo tudi dobre prakse, ki sicer niso zakonsko utemeljene, ampak če si učitelj upa, jih uporabi. Recimo, otroka s hiperaktivnostjo pošljemo do ravnatelja ali tajnice, da odnese ali prinese neko stvar (pisala za table …). Pravnoformalno otroka ne smemo pustiti iz učilnice in bi lahko bil učitelj disciplinsko obravnavan in kaznovan, ker je otroka pustil brez nadzora hoditi po šoli v času pouka. Ampak če otroku ta sprehod pomaga in ga umiri, je koristen. Še enkrat ponavljam, otroci so preveč zaščiteni in učitelji nimajo veliko možnosti za ukrepanje. Niti ne smejo otrok nenapovedano vprašati, kot so nas včasih umirili. Zahteva podpisa staršev v beležke danes ni več smiselna v takih primerih, ker starši ne dojemanjo resnosti ukrepov. Še otroka pridržati, da ne poškoduje drugih otrok, je rizično. Otroci so dobesedno nedotakljivi. To je problem, ker je družba razvajena in ker se je mišljenje družbe konkretno spremenilo. Zunaj šole učitelji ne morejo nič, niti niso tam za karkoli zadolženi. Čemu sploh vprašanje? Naj bi bili učitelji 24 ur na dan za vseh 20 učencev v razredu odgovorni in skrbeli za njih? CSD, razne komisije ipd. dostikrat komaj dosežejo prešolanje otrok (ali preusmeritev otroka v vzgojne zavode), samo v res najhujših primerih, ko je dovolj dokazov. Še takrat se zgodi, da kak starš privihra v medije, potem pa ljudstvo zahteva, da stroka dela po navodilih staršev, o konkretnem primeru se jim pa niti ne sanja, za kaj se gre. Ali drug absurd, zaradi pritožb staršev postopki trajajo leta. S tem se hkrati dela tudi škoda samemu otroku, in to s strani lastnih staršev. Sami postopki, ki trenutno obstajajo podkrepljeni z zakonsko podalgo ob primeru nasilnih učencev, pa tako nimajo smisla. Ampak pravnoformalno pa lahko naredimo kaj? Otroka prešolamo na drugo šolo? Kaj smo s tem naredili? Sploh pa je težava, ker ukrepi zajemajo otroka, ne pa njega skupaj s starši kot družino in izvor težav.

Rešitev vidim samo v spremembah zakonov. Ampak brez sodelovanja staršev in strokovnih delavcev ne bomo spremenili ničesar. Žal obstaja pravica do svobode in svobodnega odločanja … ukrepi morajo biti pa utemeljeni z dokazi. Pri otrocih imaš pa še njihove pravice in skrbnike oz. starše, ki se morajo strinjati. Ne zavidam kolegom, ki se s tem ukvarjajo.

Kakšne predloge imaš pa ti? Za ukrepanje v primerih kot je tale. Kam bi dal tega otroka in kaj bi z njegovimi starši? Pa so tvoje ideje tudi zakonsko možne? Tako v teoriji kot v praksi?
[/quote]

Tebe vprašam kot strokovnjaka, kako, konkretno, s takim otrokom postopati, ko je nasilen.
Danes, v tem času. Na kratko.
V Janezu Levcu je to vdakdanja stvar, vem iz izkušenj.

Sami smo to reševali takoj, brez nasilja, vendar umirjeno in odločno. Ni smel! Ne jezikati, ne pljuvati, ne pretepati, ne se nikamor zaganjati. Tako, kot ostali, ne glede na njegovo starost in moč.
Starši so ja, poskušali, delati probleme, ko pa so videli, da v šoli zadeva deluje, niso imeli kaj, ker je bil viden napredek. Gre pa ogromno časa in energije in za to je potrebna podržka vse šole.
Obstajajo še hujši problemi, ki pa ostanejo za zidovi šole, od groženj s samomorom, do zaresnega, ki ni omenjen, vidiš pa, da se je otrokova osebnost v nekaj dneh sesula, že po njegovi pisavi.
Starše je vedno jemati kot enakovredne partnerje, pa čeprav nas ignorirajo.
To, da grozijo in ne sodelujejo, je le obrambni mehanizem.
Če se učitelj, svetovalna služba, vodstvo šole, otroka, staršev boji, potem nima v tem poslu kaj iskati.

Ni bilo nobenega spremljevalca nikdar, dokler nismo dobili prve deklice na invalidskem vozičku.

Tebe vprašam kot strokovnjaka, kako, konkretno, s takim otrokom postopati, ko je nasilen.
Danes, v tem času. Na kratko.
V Janezu Levcu je to vdakdanja stvar, vem iz izkušenj.

Sami smo to reševali takoj, brez nasilja, vendar umirjeno in odločno. Ni smel! Ne jezikati, ne pljuvati, ne pretepati, ne se nikamor zaganjati. Tako, kot ostali, ne glede na njegovo starost in moč.
Starši so ja, poskušali, delati probleme, ko pa so videli, da v šoli zadeva deluje, niso imeli kaj, ker je bil viden napredek. Gre pa ogromno časa in energije in za to je potrebna podržka vse šole.
Obstajajo še hujši problemi, ki pa ostanejo za zidovi šole, od groženj s samomorom, do zaresnega, ki ni omenjen, vidiš pa, da se je otrokova osebnost v nekaj dneh sesula, že po njegovi pisavi.
Starše je vedno jemati kot enakovredne partnerje, pa čeprav nas ignorirajo.
To, da grozijo in ne sodelujejo, je le obrambni mehanizem.
Če se učitelj, svetovalna služba, vodstvo šole, otroka, staršev boji, potem nima v tem poslu kaj iskati.

Ni bilo nobenega spremljevalca nikdar, dokler nismo dobili prve deklice na invalidskem vozičku.
[/quote]

To s spremljevalcem mi je sedaj še manj jasno. Če je spremljevalec namenjen nekemu drugemu otroku, potem mora tistega otroka obravnavati. Res je, da sodelovanje med strokovnimi sodelavci ni na vseh šolah najbolj zgledno. So šole, ki so meni kot ustanova ljudi zelo všečne in šole, s katerimi ne sodelujem rada. Sami starši problematičnih otrok pa se po sposobnostih, situiranosti, in pripravljenosti zelo razlikujejo. Veliko je tudi odvisno od celotenga ozračja – s tem se strinjam. V kolikor je en člen zelo šibek, lahko podre celotno reševanje.
Kar sama opažam je, da smo otroke in večji del starševske populacije razvadili do te mere, da vsi poznajo samo pravice, dolžnosti pa nihče. Na tem forumu sem v podobnih temah že pisala o tem, kako sama rešujem različne situacije nasilja med otroki. Med otroci samimi je še najmanjša težava. Takoj ko dobim otroka, ki je zaščiten od staršev, ki niso sposobni sodelovati, je to že težje. Reakcije drugih staršev pa lahko povečajo problem ali pa ga pomagajo razrešiti. Potem smo pa tam, ko ugotovimo, da je potrebno vsak spor in vsakega otroka posebej obravnavati.

To s spremljevalcem mi je sedaj še manj jasno. Če je spremljevalec namenjen nekemu drugemu otroku, potem mora tistega otroka obravnavati. Res je, da sodelovanje med strokovnimi sodelavci ni na vseh šolah najbolj zgledno. So šole, ki so meni kot ustanova ljudi zelo všečne in šole, s katerimi ne sodelujem rada. Sami starši problematičnih otrok pa se po sposobnostih, situiranosti, in pripravljenosti zelo razlikujejo. Veliko je tudi odvisno od celotenga ozračja – s tem se strinjam. V kolikor je en člen zelo šibek, lahko podre celotno reševanje.
Kar sama opažam je, da smo otroke in večji del starševske populacije razvadili do te mere, da vsi poznajo samo pravice, dolžnosti pa nihče. Na tem forumu sem v podobnih temah že pisala o tem, kako sama rešujem različne situacije nasilja med otroki. Med otroci samimi je še najmanjša težava. Takoj ko dobim otroka, ki je zaščiten od staršev, ki niso sposobni sodelovati, je to že težje. Reakcije drugih staršev pa lahko povečajo problem ali pa ga pomagajo razrešiti. Potem smo pa tam, ko ugotovimo, da je potrebno vsak spor in vsakega otroka posebej obravnavati.
[/quote]

Se takega otroka, ki je nasilen in neobvladljiv konkretno prime in drži, dokler se ne pomiri, neha brcat, pljuvat, mlatit okrog sebe ali kaj?
Ker edino to zaleže. Ko je miren in zmožen, pripravljen poslušati, pogovor. To želim slišati, če je v praksi pri delu specialnih pedagogov tako?

Sem napisala, da se ne strinjam z marsičem. Krivi so zakoni. In to, da so starši oz. skrbniki otrok zaščiteni kot medvedi. Ko se le-ti ne bodo mogli pritožiti na vsak ukrep s strani šole, in ko bodo postopki hitrejši, bo doseženo veliko več, kot je zdaj. Problem tiči tudi v tem, da so starši tako hudih nasilnežev nepripravljeni na sodelovanje. V veliki večini pa tudi nezmožni sodelovanja.
Kot je že nekdo napisal, obstaja teorija, ampak v praksi se veliko zadev ne da urediti brez soglasja staršev. Potrebno je spremeniti zakone, da bodo starši otrok manj zaščiteni. Da v hudih primerih javnost ne bo vmešana v dogajanje in bodo otroci lahko odvzeti staršem, ki zanje niso sposobni poskrbeti. Kaj se danes zgodi, če stroka dejansko ukrepa? Mislim, da smo v preteklih letih imeli najmanj dva primera. Javnost pa je v obeh zaradi infromacij samo z ene strani zahtevala križanje stroke.
Spremljevalec. Konkretnega primera in otroka ne poznam. Niti ne vem, zakaj mu je bil spremljevalec namenjen. Delo spremljevalca je lahko različno od otroka do otroka. Pri epileptičnem otroku, je spremljevalec zadolžen za pravilno ukrepanje v primeru napada. Pri CP mora spremljevalec skrbeti, da pomaga otroku premagovati ovire. Pri dislektiku mora spremljevalec pomagati pisati in prebrati navodila … Spremljevalec ni nujno pri vsakem otroku prisoten ves čas (odmori). Prav tako niso vsi spremljevalci prisotni ves čas pouka. Torej, bom lahko odgovorila, kaj v konkretnem primeru je naloga spremljevalca, ko bom dobila podatke, zakaj je spremljevalec bil dodeljen temu otroku.
V šoli lahko postopa učitelj s predpisanimi ukrepi. Obstajajo tudi dobre prakse, ki sicer niso zakonsko utemeljene, ampak če si učitelj upa, jih uporabi. Recimo, otroka s hiperaktivnostjo pošljemo do ravnatelja ali tajnice, da odnese ali prinese neko stvar (pisala za table …). Pravnoformalno otroka ne smemo pustiti iz učilnice in bi lahko bil učitelj disciplinsko obravnavan in kaznovan, ker je otroka pustil brez nadzora hoditi po šoli v času pouka. Ampak če otroku ta sprehod pomaga in ga umiri, je koristen. Še enkrat ponavljam, otroci so preveč zaščiteni in učitelji nimajo veliko možnosti za ukrepanje. Niti ne smejo otrok nenapovedano vprašati, kot so nas včasih umirili. Zahteva podpisa staršev v beležke danes ni več smiselna v takih primerih, ker starši ne dojemanjo resnosti ukrepov. Še otroka pridržati, da ne poškoduje drugih otrok, je rizično. Otroci so dobesedno nedotakljivi. To je problem, ker je družba razvajena in ker se je mišljenje družbe konkretno spremenilo. Zunaj šole učitelji ne morejo nič, niti niso tam za karkoli zadolženi. Čemu sploh vprašanje? Naj bi bili učitelji 24 ur na dan za vseh 20 učencev v razredu odgovorni in skrbeli za njih? CSD, razne komisije ipd. dostikrat komaj dosežejo prešolanje otrok (ali preusmeritev otroka v vzgojne zavode), samo v res najhujših primerih, ko je dovolj dokazov. Še takrat se zgodi, da kak starš privihra v medije, potem pa ljudstvo zahteva, da stroka dela po navodilih staršev, o konkretnem primeru se jim pa niti ne sanja, za kaj se gre. Ali drug absurd, zaradi pritožb staršev postopki trajajo leta. S tem se hkrati dela tudi škoda samemu otroku, in to s strani lastnih staršev. Sami postopki, ki trenutno obstajajo podkrepljeni z zakonsko podalgo ob primeru nasilnih učencev, pa tako nimajo smisla. Ampak pravnoformalno pa lahko naredimo kaj? Otroka prešolamo na drugo šolo? Kaj smo s tem naredili? Sploh pa je težava, ker ukrepi zajemajo otroka, ne pa njega skupaj s starši kot družino in izvor težav.

Rešitev vidim samo v spremembah zakonov. Ampak brez sodelovanja staršev in strokovnih delavcev ne bomo spremenili ničesar. Žal obstaja pravica do svobode in svobodnega odločanja … ukrepi morajo biti pa utemeljeni z dokazi. Pri otrocih imaš pa še njihove pravice in skrbnike oz. starše, ki se morajo strinjati. Ne zavidam kolegom, ki se s tem ukvarjajo.

Kakšne predloge imaš pa ti? Za ukrepanje v primerih kot je tale. Kam bi dal tega otroka in kaj bi z njegovimi starši? Pa so tvoje ideje tudi zakonsko možne? Tako v teoriji kot v praksi?
[/quote]

….not

dokler sodišča csdji policija zdravstvo dela v dobro komunistov, ti nobena zakonodaja ne bo pomagala, izgubljeni zapisniki, zdravstvena dokumentacija, nepreiskovanje policije, tožilstva rada pustijo take zadeve po predalih itd itd

edino volitve lahko kaj spremenijo..pa še to na dolgi rok..ker prej ko se bo zamenjala vsa komunistična zalega povsod bo preteklo še veliko vode

….not

dokler sodišča csdji policija zdravstvo dela v dobro komunistov, ti nobena zakonodaja ne bo pomagala, izgubljeni zapisniki, zdravstvena dokumentacija, nepreiskovanje policije, tožilstva rada pustijo take zadeve po predalih itd itd

edino volitve lahko kaj spremenijo..pa še to na dolgi rok..ker prej ko se bo zamenjala vsa komunistična zalega povsod bo preteklo še veliko vode
[/quote]

Ker so levi in desni isti komunisti, bo poprej potrebna lustracija.

Se takega otroka, ki je nasilen in neobvladljiv konkretno prime in drži, dokler se ne pomiri, neha brcat, pljuvat, mlatit okrog sebe ali kaj?
Ker edino to zaleže. Ko je miren in zmožen, pripravljen poslušati, pogovor. To želim slišati, če je v praksi pri delu specialnih pedagogov tako?
[/quote]

Moja verzija je, da se otroka pri brcanju sošolcev in pljuvanju pridrži. Ampak te lahko starši tožijo, sploh če imaš otroka kot je moja hči, ko se ji vsak prijem pozna in dobi modrice (bolezensko stanje). Tu gre za ekstreme kot je ta na Poljanah. Najbolje je, da učitelji možne izbruhe konfliktov preprečijo že prej z verbalnimi metodami. Pogovor jaz osebno vedno naredim, žal moram povedati, da ne zaleže pri vsakem otroku. Ker so nekateri otroci kot vulkani, izbruhne zaradi čustvene stiske. Te stiske bi se morale reševati s starši in s psihoterapevti. Kapacitet itak nimamo niti za nujne primere, starši pa tako nočejo druga kot samo en pregled otroka pri psihologu, ki bo povedal, da ima otrok normalne učne sposobnosti … Če tako daleč pride. Ko bo družba bolj odprta za razne stiske in ko odhod k psihoterapevtu in psihologu ne bo več tabu – takrat si lahko obetamo več učinka z raznimi ukrepi.
Praksa spec. pedagogov se pa razlikuje od posameznika do posameznika. Ker so tudi med nami slabi in dobri. Zaradi tega razloga sem prva, ki bi podpisala zakon, da mora vsak pedagoški delavec opraviti preizkus psiho-emocionalnih sposobnosti. O tem pa lahko odpremo drugo debato.

Starsem,ki niso sposobni obvladat svojega otroka bi ga morali vzeti. Ali mu doma manjka reda,omejitev,discipline in pozornosti in skupnega casa z starsi ali pa so le-ti pregrobi in nasilni. Skratka otrok kaze znake zlorabe in ali zanemarjanja. Otrok je vedno posledica necesa neustreznega v domu. Lazje je biti car v sluzbi kot dober stars.

Starsem,ki niso sposobni obvladat svojega otroka bi ga morali vzeti. Ali mu doma manjka reda,omejitev,discipline in pozornosti in skupnega casa z starsi ali pa so le-ti pregrobi in nasilni. Skratka otrok kaze znake zlorabe in ali zanemarjanja. Otrok je vedno posledica necesa neustreznega v domu. Lazje je biti car v sluzbi kot dober stars.
[/quote]

Lahko ti odgovorim le, da svašta pi…rodi, tudi takšne budalle kot si ti.

Moja verzija je, da se otroka pri brcanju sošolcev in pljuvanju pridrži. Ampak te lahko starši tožijo, sploh če imaš otroka kot je moja hči, ko se ji vsak prijem pozna in dobi modrice (bolezensko stanje). Tu gre za ekstreme kot je ta na Poljanah. Najbolje je, da učitelji možne izbruhe konfliktov preprečijo že prej z verbalnimi metodami. Pogovor jaz osebno vedno naredim, žal moram povedati, da ne zaleže pri vsakem otroku. Ker so nekateri otroci kot vulkani, izbruhne zaradi čustvene stiske. Te stiske bi se morale reševati s starši in s psihoterapevti. Kapacitet itak nimamo niti za nujne primere, starši pa tako nočejo druga kot samo en pregled otroka pri psihologu, ki bo povedal, da ima otrok normalne učne sposobnosti … Če tako daleč pride. Ko bo družba bolj odprta za razne stiske in ko odhod k psihoterapevtu in psihologu ne bo več tabu – takrat si lahko obetamo več učinka z raznimi ukrepi.
Praksa spec. pedagogov se pa razlikuje od posameznika do posameznika. Ker so tudi med nami slabi in dobri. Zaradi tega razloga sem prva, ki bi podpisala zakon, da mora vsak pedagoški delavec opraviti preizkus psiho-emocionalnih sposobnosti. O tem pa lahko odpremo drugo debato.
[/quote]

Hvala, ker si odgovorila jasno in glasno.
Pri nevarnosti samopoškodb in poškodb drugih, je pridržanje do umiritve edino možni ukrep.
Kar je pri tej starosti že fizično težko izvedljivo.
Se pa da hitro napredovati.

Kar se pa tiče terapevtske obravnave otroka, bi MORALA potekati OBVEZNO za vse tri, oz. za celotno družino, vključno s sorojenci.
To, ali pa šolat otroka sami doma, dokler se stanje ne normalizira, najet ustrezno kvalificirani kader, samoplačniško, ob hkratni terapevtski obravnavi celotne družine. Izkušnje kažejo, da je sprožilni moment same agresije ravno tam, tudi pri sorojencih in preveč zahtevnih, ter odsotnih starših, ki vzgajajo po vojaško in brez ustreznih čustev.

Lahko ti odgovorim le, da svašta pi…rodi, tudi takšne budalle kot si ti.
[/quote]
Oh. Si le se ena oseba,ki je starsi niso bili sposobni vzgojiti (v primerno in nekonfliktno komunikacijo). Tudi pri tebi je csd zal zatajil. Skoda, pa je sel potencial, ki ga clovek nosi v sebi (ob primernem uclovecenju) v nic. Tudi jaz na kratko.

Samo na enega takega mora naletet enkrat, dvakrat pa bo mir:

https://www.youtube.com/watch?v=ADiiYUnZ7og

Ja, najbolj učinkovito je, da se otroka prime in drži, roke ovije z rokami, noge z nogami, če pljuva se ga z obrazom obrne stran. Ko ihta mine, sledi pogovor.
Pogovor mora biti na sporedu vsak dan, da dobi otrok uvid v svoje početje in da se opremlja za drugačna ravnanja: kaj lahko naredim drugače.
Ko otroka spoznaš, prepoznaš že prve znake, ki vodijo v izbruh in lahko pravočasno usmeriš, pristopiš, se pomeniš in nazadnje do izbruhov ne prihaja več.
Otrok se je sposoben naučiti, katero vedenje je drugim škodljivo in katero ne. In da se škoditi drugim enostavno ne sme. Pri samopoškodbah pomagajo tehnike sproščanja in preusmeritev (namesto, da ugriznem sebe, ugriznem grizalo).
Glede modric pa tole. Ja, lahko se pojavijo od samega držanja, če je koža otroka zelo tanka, a v tem primeru bi bilo priporočljivo imeti na šoli kamere, da bi si lahko vsi zunanji vpleteni vključno s starši pogledali, kaj se je dogajalo in da ni šlo za nasilje s strani odrasle osebe. Oziroma kako točno se je odrasla oseba vedla in videli bi, da je bilo vse po reglcih. Na ta način bi dobili starši tudi več zaupanja v strokovno osebje in ne bi bili sumničavi in iskali napak za vsako figo.
To je moje mnenje.

Ja, taki prijemi so potrebni na začetku. In takrat je bila možnost tega otroka naravnati na prvo pot. Tole s prešolanjem, pa že 2 leti se šole z njim ukvarjajo, in tak mulc je verjetno že od 1.razreda tak, torej so že 6 let zamudili s prijemi. Čeprav mislim, da zamujajo 11 let.
Too late.

Zaradi varnosti drugih otrok, se mora takega otroka odstraniti in ga zdraviti v primernih institucijah.

Prilagoditve za takšnega otroka načrtuje in izvaja socialni pedagog in ne specialni oz. če gre za kombinacijo motenj oba.
Pri vsem pa je treba izbrati učinkovite tehnike z uporabo če stene senzorna integracije, da se otroka sploh spravi v raven učenja. Fajn tudi kakšna VTK.

Ja, taki prijemi so potrebni na začetku. In takrat je bila možnost tega otroka naravnati na prvo pot. Tole s prešolanjem, pa že 2 leti se šole z njim ukvarjajo, in tak mulc je verjetno že od 1.razreda tak, torej so že 6 let zamudili s prijemi. Čeprav mislim, da zamujajo 11 let.
Too late.

Zaradi varnosti drugih otrok, se mora takega otroka odstraniti in ga zdraviti v primernih institucijah.
[/quote]

Tako je. Za psihopate imamo primerne inštitucije in organe, da se izvede preselitev v primerno inštitucijo. Ojoj to pa že ne. Saj je samo otrok? Vsak psihopat je nekoč bil samo otrok. Tudi tisti s kladivom iz Kamnika…

Ker so levi in desni isti komunisti, bo poprej potrebna lustracija.
[/quote]

ne vem sicer v kakem smislu so oboji komunisti, a pomembna razlika je že to, da imajo eno moč in oblast da druge po mili volji brez dokazov v zapor mečejo ko je treba

za lustracijo pa definitivno sem, če naciste še zdaj preganjajo, bi lahko mi tudi malo pobrskali po tej gnojni jami, a oblastnikom to smrdi, vemo zakaj

tudi v rusiji ni noben odgovarjal, primerjamo se lahko torej z njimi, kup stradajočih ljudi, moški pa večinoma na vodki..po možnosti doma narejeni da ja še bolj zastruplja in uničuje njihovo zdravje

Starsem,ki niso sposobni obvladat svojega otroka bi ga morali vzeti. Ali mu doma manjka reda,omejitev,discipline in pozornosti in skupnega casa z starsi ali pa so le-ti pregrobi in nasilni. Skratka otrok kaze znake zlorabe in ali zanemarjanja. Otrok je vedno posledica necesa neustreznega v domu. Lazje je biti car v sluzbi kot dober stars.
[/quote]

pa kaj ti živiš v sloveniji ali kje drugje? pri nas csd v sodelovanju s policijo poskrbi, da so vsi znanilci gnilega komunizma zaprti, če želijo obelodaniti, da s komunisti nekaj ne štima..primer koroške deklice npr. csd pri nas zaščiti pedofile, fizično in psihično nasilje je pa itak sprejemljivo za njih, še če bi ta otrok koga zares umoril, se mu nič ne bi zgodilo..baričevič je umoril svojo soprogo pa niti obdukcije niso opravili

Tako je. Za psihopate imamo primerne inštitucije in organe, da se izvede preselitev v primerno inštitucijo. Ojoj to pa že ne. Saj je samo otrok? Vsak psihopat je nekoč bil samo otrok. Tudi tisti s kladivom iz Kamnika…
[/quote]
Leni in nesposobni samo plezal bi po druzbeni lestvici kjer zanejo slavo in strahospostovanje medtem ko ne bi enega otroka vzgojili..traja predolgo in ni casti in poklonov,denarja tudi ne. Raje mu odpustke kupujejo dokler grep,otem pa ustrahujejo,manipulirajo in tako v tem stilu. Sele ko ga te svinje od ljudi spustijo iz rok se kot odrasel lahko spravi na pot samozorenja in samokultivacije. Ker je bilo starsem prenaporno,prezamudno in premalo zvelicavno. Otrok je posledica.

A je bil že kdaj na kakšen rojstni dan sošolca vabljen? Verjetno ne.

ja