Popolnoma neprimerno!

Otrok je star šele 18 mesecev, 5 dni v vrtcu. Itak, da bo jokal. Kako naj otrok te starosti razume, da mora stati v kotu???

Hvaležna sem našim vzgojiteljicam, da ravnajo drugače. In ja, včasih oz večinoma je cel grozd otrok okrog njih in vse potolažijo.

Mene pa najbolj zanima kako avtorica natancno ve kaj je rekla in nrdila vzgojiteljova???

Ah, bejž no bejž, funkcionalno nepismena tudi ti! Preberi uvodni zapis in boš ugotovila, da ga je samo malo odstranila iz skupine, dokler se ne pomiri. Ker nima nobenega smisla, da se igra, če mora pri tem tudi vreščati. Brati je treba, babe, brati. Funkcionalna pismenost pa to!

Očitno mu ne ustreza hitro uvajanje.
Glede na to, da že nekaj dni več ur joka, ne razumem, zakaj ga ne uvajaš počasi, najprej za uro, nato dve itd.

Polna samohvale?A to razbereš iz tistega, kar sem napisala? Kje piše, da zagovarjam take metode?
Sicer pa se strinjam s tabo.Se pa dostikrat zgodi, da lahko narediš vse, kar je v tvoji moči, pa otroka ne potolažiš.Prvi dnevi so tako za vse naporni! Za otroke, starše in vzgojiteljice.
[/quote]

Ja razberem takoj na zacetku iz tvojega prvega stavka, ko zanicujes moj zapis, da nimam pojma, ker ti ker si vzgojiteljica pa avtomatsko pomeni, da ga imas al kako.
Ta vzgojiteljica, je precej verjetno s tem naredila kriticno napako. Saj je otrok na zacetku v nepoznanem okolju in samo isce varnost in varno navezanost, in po tem kar je ona naredila je precej verjetno v njem vzbudila negativen obcutek, da bi jo kdaj pri njej dobil. In tako bo imel se hujsi odpor do vrtca in se se kasneje vkljucil. Otroka se zaradi tega joka in v taki situaciji ne kaznuje.
[/quote]

Edini pravi odgovor. Otrok pri 18 mesecih ne ve, ce bo kdo res prisel ponj. Porinjen je bil v novo okolje med nove ljudi, ki jih ne pozna in jim zato ne more zaupati. Idealno zanj bi bilo, da ostane doma, a ker mama ocitno dela, ni druge izbire. Tega otroka je treba spodbujati, da se vkljuci v skupino, ga vsake toliko vzeti v narocje in ga pozcrkljati, potolaziti, mu predstaviti druge otroke, ga zamotiti z igro, se pogovarjati z njim in v pogovor postopno vkljucevati druge otroke iz skupine. Tudi ce je v skupini 14 otrok, bi vzgojiteljica to morala storiti z vsemi otroci. Saj je dosti par minut na vsakega po parkrat na dan ali nekaj po sekund veckrat na dan,

Odstranitev motecega otroka iz skupine se mi zdi cisto v redu, ce je otrok vecji, navajen vrtca in nagaja. Pri tako majhnem otroku, ki se za povrh sele uvaja v vrtec je to zame popolnoma nesprejemljivo.

Se vedno cakam na odgovor avtorice, kako svojega 18-mesecnika umiri, ce zacne vrescati npr sredi trgovine.

Sam za informacijo. Jaz SEM vzgojiteljica. 😉
[/quote]
In kaj storiš? Konkretno! Ga crkljaš? Kaj pa drugih 10 ? Te gledajo? Povej no metodo! Čakamo!
[/quote]

Nisem vzgojiteljica, a verjetno lahko vseeno napišem, kako to počnejo v ‘našem’ vrtcu.

V prvih septembrskih dneh dajo v jaslične skupine dodatne blazine po tleh, nekaj časa so prisotni vsaj trije vzgojitelji in pomočniki, tako da lahko vsak od njih crtlja tudi 4 otroke, če je potrebno. In ja, nekateri v teh dneh samo crtljajo, drugi pa se igrajo s tistimi ‘bolj pogumnimi’ otroki oz. jih previjajo, hranijo itd. Počasi, v nekaj dneh več praktično ni nobenih uvajalnih težav.

Kako ti sploh pade na pamet primerjati ti dve situaciji?

Dzizus saj ne pazi krave na paši. Za tja bi bila

Kako ti sploh pade na pamet primerjati ti dve situaciji?
[/quote]

Saj ne primerjam. Sprasujem. Vidim, da je tu kar precej takih, ki se zelo razumejo na vzgojo in je fajn dobiti nasvet od tistih, ki obvladajo. Ampak nasveta v tej temi ni. Je zgrazanje, je bevskanje, samo cisto zares nobena ne zna povedati, kaj bi naredila z enim samim vrescecim otrokom. Kaj sele, ce je se 10 drugih zraven.

Ja razberem takoj na zacetku iz tvojega prvega stavka, ko zanicujes moj zapis, da nimam pojma, ker ti ker si vzgojiteljica pa avtomatsko pomeni, da ga imas al kako.
Ta vzgojiteljica, je precej verjetno s tem naredila kriticno napako. Saj je otrok na zacetku v nepoznanem okolju in samo isce varnost in varno navezanost, in po tem kar je ona naredila je precej verjetno v njem vzbudila negativen obcutek, da bi jo kdaj pri njej dobil. In tako bo imel se hujsi odpor do vrtca in se se kasneje vkljucil. Otroka se zaradi tega joka in v taki situaciji ne kaznuje.
[/quote]

Edini pravi odgovor. Otrok pri 18 mesecih ne ve, ce bo kdo res prisel ponj. Porinjen je bil v novo okolje med nove ljudi, ki jih ne pozna in jim zato ne more zaupati. Idealno zanj bi bilo, da ostane doma, a ker mama ocitno dela, ni druge izbire. Tega otroka je treba spodbujati, da se vkljuci v skupino, ga vsake toliko vzeti v narocje in ga pozcrkljati, potolaziti, mu predstaviti druge otroke, ga zamotiti z igro, se pogovarjati z njim in v pogovor postopno vkljucevati druge otroke iz skupine. Tudi ce je v skupini 14 otrok, bi vzgojiteljica to morala storiti z vsemi otroci. Saj je dosti par minut na vsakega po parkrat na dan ali nekaj po sekund veckrat na dan,

Odstranitev motecega otroka iz skupine se mi zdi cisto v redu, ce je otrok vecji, navajen vrtca in nagaja. Pri tako majhnem otroku, ki se za povrh sele uvaja v vrtec je to zame popolnoma nesprejemljivo.
[/quote]

Tako je. Se strinjam.

Pa kaj ti res ne zmores lociti vzroka nekega obnasanja… v tem primeru joka v tocno doloceni situaciji in zaradi stiske in ne neprimernega obnasanja.a ce bi otrok jokal,vko bo zbolel, bi ga tudi kaznovala, ker po tvoje predolgo vresci..grozljivo res.

Pa kaj ti res ne zmores lociti vzroka nekega obnasanja… v tem primeru joka v tocno doloceni situaciji in zaradi stiske in ne neprimernega obnasanja.a ce bi otrok jokal,vko bo zbolel, bi ga tudi kaznovala, ker po tvoje predolgo vresci..grozljivo res.
[/quote]
Kot prvo, ni slo za kazen, ampak za poskus, da otroka pripravi k sodelovanju. Sem ze na zacetku napisala, da mogoce ne najbolj posrecen, ampak vsi poskusi pac niso vedno posreceni.

Kot drugo, otrok je lahko resno v stiski tudi zaradi nasilnega marketinga. Tista stvar v trgovini mu je tako zelo vsec, pa vsi drugi jo imajo, pa na TV je slisal (tudi ce se ne govori), da to mora imeti… A mislis, da ta stiska ni realna? Meris otroka s svojim metrom in mislis, da je sposoben situacijo razumsko predelati? Nerodna rec, taksno pomanjkanje empatije.

Jasno je zapisano, da pri tem otroku ne gre za jok zaradi bolecine. Od kje ti potem ideja, da primerjas notranjo stisko s fizicno boleznijo?

Pa se nekaj. Ce ti tvoj otrok zastavi kako nerodno ali mejno vprasanje, na katero nimas odgovora… ga tudi nalajas, kot si mene? Lajanje in grizenje iz strahu je sicer kar pogosto, ni pa primerno za odraslega cloveka.

Lej, vse to smo probal v vrtcih, nekateri otroci imajo več mesecev težave z uvajanjem, skoraj pol leta, razumet moraš, da je v isti skupini še 20 drugih otrok, ki tudi pogrešajo starše in jih tuljenje dela zelo živčne in se težko lotijo aktivnosti. Vzgojiteljica je ravnala povsem strokovno. Bolj, ko rineš v otroka i ga skušaš potolažit, slabše je.
Razumem, da ti ni lahko. Se bo že navadil, na koncu se vsi navadijo in imajo kar lepo v vrtcu.
Moram pa priznat, da je strokovnost vrtcev v tujini, kjer sem delala, na mnogo višjem nivoju, kot v razviti Sloveniji.
Vse učiteljice hodijo vsak mesec na strokovna predavanja in se ves čas dodatno izobražujejo, doma morajo brat knjige in o prebranem poročat in diskutirat, napredek otrok pa je zelo velik.
LP

In ti si ta ukrep videla in nisi trznila ali kako…… Vse ki pa ste pametne en teden pojdite delat v prvo starostno skupino. 12 otrok ki lulajo, kakajo, smrkajo, jokajo…. Mogoče tudi nekaj pojedo in popijejo… Pa dve osebi

Ukrep se meni ne zdi strokoven. Je pa res, da vzgojiteljica tudi nima čarobnih moči in ne vemo, kaj vse je že poskusila. Pomembno se me zdi tudi, kako je otrok vzgajan in tretiran doma. Pomembno se mi zdi, da je že pred vstopom v vrtec malo vajen odsotnosti mame in še kaj drugega. Vendar kljub vsemu temu ima otrok še vedno lahko težave pri sprejemanju tako novega okolja in toliko novih ljudi. Predvsem zato, ker še sam ne zna povedat, kaj je tisto, kar ga najbolj “ovira”, mi mu pa tudi ne moremo še razložit stvari, ampak potrebuje je bližino. Ki pa je sedaj nima.
Če imaš kot starš možnost biti zraven otroka, bodi malo z njim v vrtcu, potem pa mu povej, da greš domov, povej točno kakšne opravke imaš in da se kmalu vrneš. Po eni uri (če bo hudo), prideš po njega in ga odpelješ domov. In tako ponavljaj vsak dan in pri tem podajšuj čas svoje odsotnosti.
Otrok se bo seveda navadil tudi, če ga kar tamu pustiš, saj kaj mu pa drugega preostane. Ampak meni kot staršu se zdi pomembno, kaj tak otrok doživlja in kakšne traume strahove lahko ponotranji pri sebi in jih prenese v odraslo dobo s seboj, pri čemer bo imel morda kasneje težave z zaupanjem (strah pred zapustitvijo npr.). Pač, ni za ignorirat, čeprav nekateri starši to hladno počnejo. Verjamem pa, da se ne zavedajo posledic, ki jih otrok lahko ima.

Ja razberem takoj na zacetku iz tvojega prvega stavka, ko zanicujes moj zapis, da nimam pojma, ker ti ker si vzgojiteljica pa avtomatsko pomeni, da ga imas al kako.
Ta vzgojiteljica, je precej verjetno s tem naredila kriticno napako. Saj je otrok na zacetku v nepoznanem okolju in samo isce varnost in varno navezanost, in po tem kar je ona naredila je precej verjetno v njem vzbudila negativen obcutek, da bi jo kdaj pri njej dobil. In tako bo imel se hujsi odpor do vrtca in se se kasneje vkljucil. Otroka se zaradi tega joka in v taki situaciji ne kaznuje.
[/quote]
Pa zakaj slovenceljske matere ne ostanete doma? Vrtci bi morali imeti enake cene za vse, brez subvencij in gledanja na plače. brez razvrstitve v razrede. Potem bo moj otrok enakovreden tistemu, katerega mati/oče plačujeta 1/3 tega, kar moramo dati mi. Potem imamo pač večje pravice pri crkljanju, a ne? Če pa temu ni tako (in ni) potem boste pač potrpele tudi metode vzgojiteljice, ki so povsem primerne in glede na situacijo tudi prave.
[/quote]

In ti bi morala imeti enako plačo, kot jo imajo slovenceljni, pa da te potem vidim kaki bodo tvoji predlogi. 😉 Da boste vsi skupaj enakovredni, en le otrok.

Pa kaj ti res ne zmores lociti vzroka nekega obnasanja… v tem primeru joka v tocno doloceni situaciji in zaradi stiske in ne neprimernega obnasanja.a ce bi otrok jokal,vko bo zbolel, bi ga tudi kaznovala, ker po tvoje predolgo vresci..grozljivo res.
[/quote]

Kaj ti misliš, da otrok v trgovini ne doživlja stiske? Seveda situaciji še vedno nista primerljivi, vseeno pa lahko otrok tudi v trgovini, doživlja stisko. Seveda različno od te v vrtcu, še vedno pa je stiska.

Kako pa ti ves, da nima razloga za jok? Otrok, ki je prvic v zivljenju vec ur locen od mame, jo pogresa, se pocuti osamljeno in zapusceno v tujem okolju nima razloga za jok? Ves, ni vse v hrani in obleki, otroci imajo tudi druge potrebe. V nasem vrtcu takega otroka vzamejo v narocje, pocrkljajo potem pa zamotijo s kaksno zanimivo igraco. Kolikor sem videla precej uspesno.

si bila ti zraven ob tem vzgojnem ukrepu?
si na lastna ušesa doživela večurno jokanje, ali ti je to vzgojiteljica povedala?

To se mi zdi zelo pomemben podatek, ker eno je da vidiš na lastne oči, drugo pa, ko ti nekdo nekaj pove, ni nujno da je res bilo tako. Če je ta druga zadeva, daj povprašaj še pomočnico vzgojiteljice, če ti lahko pove kako se tvoj otrok počuti v skupini in kako je z njegovim večurnim jokom. Je tvoj otrok doma že kdaj jokal več ur skupaj?

osebno sem proti kakršnemkoli grobem pristopu v vrtcu, ker s tem lahko dolgoročno otroku škodijo in na koncu boš imela težave vsako jutro, ker otrok ne bo želel v vrtec. Vse kar delajo na grobo, se lahko naredi tudi s pozitivno motivacijo, razlika za otroka je pa ogromna.

Sam za informacijo. Jaz SEM vzgojiteljica. 😉
[/quote]
In kaj storiš? Konkretno! Ga crkljaš? Kaj pa drugih 10 ? Te gledajo? Povej no metodo! Čakamo!
[/quote]

Težko je govoriti konkretno, če ne poznam celotne situacije – ne vem kako je potekalo uvajanje od začetka (eni vrtci imajo prakso, da pridejo otroci en dan prej za kako uro s starši v vrtec, da spoznajo vzg., naslednje jutro pa jih morajo starši oddati pred igralnico in ne smejo biti z njimi; drugi vrtci zagovarjajo počasno uvajanje – prvi dan 1do 2 urci v navzočnosti staršev, naslednji dan spet malo več. še vedno z enim od staršev, tretji dan že zajtrkuje v vrtcu, mama/oče še vedno prisotna – počasi pušča otroka samega v skupini, tretji dan otrok ostane do kosila itd.).

Potem je odvisno od otroka, koliko je navajen biti ločen od staršev, koliko je tudi sicer družaben (bolj družabni imajo manj problemov pri uvajanju, saj jih dinamika skupine potegne), koliko sta ga starša pripravila na vrtec, kako sta mu predstavila vzgojiteljice … In predvsem koliko starši zaupajo vzgojiteljicam (priznam, pa sem sama iz te stroke, da sem imela jaz pri uvajanju svojih otrok strašne probleme z zaupanjem vzg.).

Tudi ne vem kaj vse je dotična vzgojiteljica že poskusila do takrat. V končni fazi smo vsi samo ljudje in delamo napake. Žal nas lahko taka napaka drago stane.

Predvsem se mi zdijo pri uvajanju pomembne 3 komponente – prostor, vzgojiteljica, splošna klima.
Otrok mora najprej spoznati in “udomačiti” prostor. To pa traja neki časa. Mora imeti možnost, da prosto raziskuje, da se dotakne igrač in stvari ki ga zanimajo.
Potem mora “udomačiti” vzgojiteljici. Najbolj mimo se mi zdi, ko nova vzgojiteljice, ki jo otrok prvič vidi, takoj plane v otroka in ga objema in boža. Lej, tud odraslim ni všeč, če pride kar en tujec, pa te začne objemat in posegat v tvoj intimen prostor. Zato je fajn, da vzgojiteljica tudi če otrok joka, da ga pusti, da sam izrazi željo po bližini, da ne nasilno vstopa v njegov “prostor”.

Splošna klima – no tu je še najtežje, sploh zdaj na začetku, ko vsi v en glas jokajo. ker tudi če se en že potolaži, pa ko vidi drugega, ga spomni, da pa ni vse ok. In ja, prvi mesec je grozno naporen. tako za otroke kot tudi za vzgojiteljice. Ampak kot vzg. se moramo psihično pripravit na to. In res usmerit vse sile, da smo fit tako in drugače, da nas ne vrže iz tira.

Vem, da nisem napisala konkretne ideje – ker je niti ne morem, ker ne poznam situacije. Vem pa, da jaz prve dni, predvsem cartam otroke. Ja, to včasih pomeni tud cel venček jokajočih otrok v naročju.

Ker je vstop v vrtec za otročka lahko stresna situacija, si je treba vzeti nekaj časa in otroka postopoma uvajat.. ura, pa dve, pa tri, pa starš je lahko na začetku zraven.. vzgojiteljica vsak dan sproti pove, kako se je otrok navadil, kdaj ga pobrat itd.
Če tuli po par ur vsak dan, naj mama malo razmisli o tem. Otroku naj tudi razumljivo njemu razloži, da bo tam toliko in toliko časa, kaj bo v tem času počel, da bo ona v službi in ob tem času pride ponj. Ni kriva vzgojiteljica, če otrok tam tuli ;). Kako rešujete situacijo doma, ko hoče nekaj in ni na mestu, da to dobi? Mu takoj ustrežete? Potem ni čudno, da tuli.
Sicer pa- če bodo samo take tulečke crkljali, bo to sporočilo ostalim? Dajmo tulit, bomo dobili pozornost? Wrong!
In bolj zaskrbljujoče je, če se kak otroček zapre vase, se odmakne, je tiho in se igra sam s seboj. Za takega pravijo, da je priden in se ne menijo kaj dosti zanj.. že doma se počuti kot zrak in v vrtcu mu pritrjujejo, ko se ukvarjajo s tulečki namesto z vsemi.

Spet ena pametna mama, ki svojo vzgojo, odgovornost prenaša na druge. Če je tvoj otrok bolj občutljiv oz če do sedaj ni bil še nikoli stran od tebe je vrtec res velik šok. V tem primeru bi si morala vzeti več časa in ga postopoma uvajala. Lahko tudi 14 dni. To pa ne ker nimaš časa. Predvidevam, da ne hodiš v službo in se ti vsak dan mudi na kofi.
Prepričana sem, da je vzgojiteljica probala ga potolažiti, ga zamotiti pa ni dopustil, zato ga je dala v kot, da se pomiri. Ponavadi to deluje.

Mami vprašaj se rajši kaj si počela v teh 18 mesecih in kritiko vzgoje in pravilnega ravnanja naslovi nase.

Ukrep je pretiran, bolj primerno bi ga bilo naučiti koliko otrok rola ali kolesari.

Zartrose, nekateri vrtci imajo filozofijo, da starši NE SMEJO biti prve dni skupaj z otrokom v vrtcu (meni popolnoima nerazumljivo – mi je pa razumljivo, da otroci potem jočejo in vreščijo še cel mesec – tudi moja hčerka bi v tem primeru jokala ko jesihar, pa ob vstopu v vrtec (bila je stara 22 mesecev) ni spustila niti ene same solze, v celem letu, pa je zajokala točno 3x).

Tako da ni nujno, da je kriva mama oz. starši.

Pa še to. najbolj pomembno se mi zdi, da starš otroku pove (velikokrat), da MAMA PRIDE. ATI PRIDE.

Jaz sem pri svojih prakticirala tako, da sem jim vsako jutro točno povedala, kako bo potekal dan v vrtcu (ko prideš v vrtec bo zajtrk, potem se boste malo igrali, potem bo malica, potem greste na sprehod, potem bo kosilo in po kosilu greste spat, ko pa se zbudiš, pa pride mama).
Da si otrok lažje predstavlja koliko časa bo v vrtcu in kdaj pride mama/oče.
In še ena pomembna stvar – ko mama/oče gresta iz igralnice ven (prve dni uvajanja) se morata vedno poslovit – ne tisto polurno objemanje in stiskanje. Ampak samo: “Zdaj pa grem npr. v trgovino in hitro pridem!” >Tud če otrok joka, ni panike, saj ve, da prideš.

Ko je moj mož prviš šel z nama s hčerko v vrtec (čisto na začetku), in ko je videl, da je tamala enostavno stopila v igralnico, niti pomahala ni, niti se ni obrnila k nama, nič … je bil straaaaašno razočaran. On. In si kar predstavljam, da če bi jo on sam peljal, da bi se poslavljal v nedogled itak bo jo razdražil in bi tamala tulila ko zmešana.