Kako pa ti ves, da nima razloga za jok? Otrok, ki je prvic v zivljenju vec ur locen od mame, jo pogresa, se pocuti osamljeno in zapusceno v tujem okolju nima razloga za jok? Ves, ni vse v hrani in obleki, otroci imajo tudi druge potrebe. V nasem vrtcu takega otroka vzamejo v narocje, pocrkljajo potem pa zamotijo s kaksno zanimivo igraco. Kolikor sem videla precej uspesno.
[/quote]

Otrok pri 18 mesecih PRVIČ v življenju več ur ločen od mame??? Pa kaj ste današnje ženske čisto zmešane ali kaj???? Dajte otroka prej od sebe, naučite ga samostojnosti, ne pa da pri 18 mesecih cmizdari 5 dni skupaj, ker ne vidi mamice. Zato pa so babice, dedki, da se da otroka malo stran….da se navadi na druge ljudi, drugo okolje, da se navadi ostati nekaj ur brez mamice. In prej, ko ga daš od sebe, lažje mu bo. Ne pa da, pri 1 letu in pol prvič ostane z drugim človekom. Eni gredo v jasli pri 11 mesecih, pa ni nobenih težav z njimi.

Zartrose, nekateri vrtci imajo filozofijo, da starši NE SMEJO biti prve dni skupaj z otrokom v vrtcu (meni popolnoima nerazumljivo – mi je pa razumljivo, da otroci potem jočejo in vreščijo še cel mesec – tudi moja hčerka bi v tem primeru jokala ko jesihar, pa ob vstopu v vrtec (bila je stara 22 mesecev) ni spustila niti ene same solze, v celem letu, pa je zajokala točno 3x).

Tako da ni nujno, da je kriva mama oz. starši.

Pa še to. najbolj pomembno se mi zdi, da starš otroku pove (velikokrat), da MAMA PRIDE. ATI PRIDE.

Jaz sem pri svojih prakticirala tako, da sem jim vsako jutro točno povedala, kako bo potekal dan v vrtcu (ko prideš v vrtec bo zajtrk, potem se boste malo igrali, potem bo malica, potem greste na sprehod, potem bo kosilo in po kosilu greste spat, ko pa se zbudiš, pa pride mama).
Da si otrok lažje predstavlja koliko časa bo v vrtcu in kdaj pride mama/oče.
In še ena pomembna stvar – ko mama/oče gresta iz igralnice ven (prve dni uvajanja) se morata vedno poslovit – ne tisto polurno objemanje in stiskanje. Ampak samo: “Zdaj pa grem npr. v trgovino in hitro pridem!” >Tud če otrok joka, ni panike, saj ve, da prideš.

Ko je moj mož prviš šel z nama s hčerko v vrtec (čisto na začetku), in ko je videl, da je tamala enostavno stopila v igralnico, niti pomahala ni, niti se ni obrnila k nama, nič … je bil straaaaašno razočaran. On. In si kar predstavljam, da če bi jo on sam peljal, da bi se poslavljal v nedogled itak bo jo razdražil in bi tamala tulila ko zmešana.
[/quote]

Aja, nimajo vsi vrtci te možnosti ? Hm, škoda, je uredu zadeva za otroka..
Ja tako, otroku je treba njemu razumljivo povedati, kaj in kako bo v vrtcu in kdaj(ter kdo seveda) se pride ponj.
Seveda se v garderobi(na začetku v igralnici) ne rabi predolgo poslavljat, se reče, lepo se imej, rada te imam in se vidimo kasneje(takrat in takrat), objem, poljub in je.
No, če bi pa oče postopal kot si opisala in bi potem otrok tulil- je kriv on, ne?

Ja, seveda bi bil v tem primeru kriv oče. Ampak če je otroku sicer v vrtcu lepo, bo tulil točno 5 minut po odhodu starša, potem se bo pa normalno igral naprej.
Če je pa še kakrkoli drugega, da moti otroka, pa bo jok trajal dlje.

Ja, seveda bi bil v tem primeru kriv oče. Ampak če je otroku sicer v vrtcu lepo, bo tulil točno 5 minut po odhodu starša, potem se bo pa normalno igral naprej.
Če je pa še kakrkoli drugega, da moti otroka, pa bo jok trajal dlje.
[/quote]
Jah, da tuli po nekaj ur, zagotovo ne more biti krivda v vzgojiteljici(potem bi tulili skoraj vsi, ne samo en ;). In je treba razlog za jok iskati malo bolj globje kot pa na površju.

Ja, seveda bi bil v tem primeru kriv oče. Ampak če je otroku sicer v vrtcu lepo, bo tulil točno 5 minut po odhodu starša, potem se bo pa normalno igral naprej.
Če je pa še kakrkoli drugega, da moti otroka, pa bo jok trajal dlje.
[/quote]
Jah, da tuli po nekaj ur, zagotovo ne more biti krivda v vzgojiteljici(potem bi tulili skoraj vsi, ne samo en ;). In je treba razlog za jok iskati malo bolj globje kot pa na površju.
[/quote]

Sej nočem reči, da je krivda izključno vzgojiteljičina.

Moje mnenje je, da se vsi ljudje pač ne “zaštekamo”. Že odrasli ne. Kaj šele otroci. Nismo si vsi simpatični in ne gremo vsi skupaj. Logično ne? In tud otrok ima pravico, da mu kdo od odraslih ni všeč.

Lahko pa je kakšna kaotilčna situacija doma, lahko je otrok pač bolj občutljiv (ena je že napisala, da nekateri otroci sprejmejo vrtec šele po enem letu, eni pa sploh nikoli – pa ni nujno, da je krivda na starših ali vzg.).

Tisoč dejavnikov je, ki vplivajo na to kako otrok sprejme vrtec. In lahko smo pametni do nezavesti, pa nikoli ne bomo vedeli vsega in znali narediti tako, da bo za vse prav.

Ja, ker je to, da daš malega otroka k tuji osebi v neznan prostor med neznane tuleče otroke, je čisto isto, kot če ga pustiš pri babici in dedku. Nekateri ste zelo omejeni v svojem razmišljanju in se res ne znate čisto nič vživeti v drugega. Majhen otrok nima še razvitega zavedanja, ne moreš mu reči, te pridem iskat čez eno uro, in pričakovati, da bo to dejansko razumel. Ve samo to, da je v novem okolju, kjer nikogar ne pozna, in ne ve, da ga pride mama čez eno uro ali kadar koli pač iskat. Tega še ne razume! Se pa sčasoma privadi.

Uvajanje je res stresno. Otroci, ki imajo velike težave, jih imajo včasih tudi za to, ker jih imajo starši. Sploh mame smo tiste, ki imamo včasih tesnobne občutke, ko zjutraj oddamo otroka in otrok seveda to čuti. Se pa otrok sčasoma privadi. Veliko, če ne zelo veliko, je odvisno od vzgojiteljic. Če so srčne, tople in znajo pristopiti do otrok na pravi način, bodo otroci veliko prej nehali jokati. Meni osebno se ta ukrep ne zdi primeren. Seveda izgubi človek živce ob nenehnem dretju, ampak kaznovati ga zaradi tega, ker izraža svojo žalost in strah, pa ni v redu. Ampak takšna je naša družba, na vsakem koraku se zatira izražanje negativnih čustev, potem pa imamo kot odrasli s tem velike težave.

Ker je Montesorija v Sloveniji zelo malo se moraš za izobraževanje s svojimi nadrejenimi zmenit, ne zmerjat države. Država s tvojim kao privatnim vrtcem nima NIČ! In Marija M. ki je uvedla to metodo, jo je uvedla za revne otroke v Rimu, kjer so morale tudi matere delat. Zato so otroke dale v vrtec, kjer so morali tudi oni delat, da so lahko pri 7 letih že poprijeli za odraslo delo. Zato je bil tak vrtec ( ki je bil edini prostor, če nisi hotel,da je otrok na cesti) seveda reven. Še danes imajo v Italiji več modelov teh vrtcev, eni se lahko po opremljenosti in vsebini skrijejo pred našimi, eni so bolj razkošni ( recimo rimski od Banke) ampak povsod NI hrane in ni igrač v obsegu našega vrtca. Pa konča se ob 13:00! Pa subvencij ni!

Ja, ker je to, da daš malega otroka k tuji osebi v neznan prostor med neznane tuleče otroke, je čisto isto, kot če ga pustiš pri babici in dedku. Nekateri ste zelo omejeni v svojem razmišljanju in se res ne znate čisto nič vživeti v drugega. Majhen otrok nima še razvitega zavedanja, ne moreš mu reči, te pridem iskat čez eno uro, in pričakovati, da bo to dejansko razumel. Ve samo to, da je v novem okolju, kjer nikogar ne pozna, in ne ve, da ga pride mama čez eno uro ali kadar koli pač iskat. Tega še ne razume! Se pa sčasoma privadi.

Uvajanje je res stresno. Otroci, ki imajo velike težave, jih imajo včasih tudi za to, ker jih imajo starši. Sploh mame smo tiste, ki imamo včasih tesnobne občutke, ko zjutraj oddamo otroka in otrok seveda to čuti. Se pa otrok sčasoma privadi. Veliko, če ne zelo veliko, je odvisno od vzgojiteljic. Če so srčne, tople in znajo pristopiti do otrok na pravi način, bodo otroci veliko prej nehali jokati. Meni osebno se ta ukrep ne zdi primeren. Seveda izgubi človek živce ob nenehnem dretju, ampak kaznovati ga zaradi tega, ker izraža svojo žalost in strah, pa ni v redu. Ampak takšna je naša družba, na vsakem koraku se zatira izražanje negativnih čustev, potem pa imamo kot odrasli s tem velike težave.
[/quote]
Še vedno nobena takole srčna in odprta itd mama ni napisala, kaj stori, ko hoče otrok nekaj doma in tuli in tuli. Ali pa sredi trgovine? Mu kupite uro s kukavico ki si jo tako želi? Res? Dajte, pametne matere že enkrat napisat ( pa ne naj ga vzgojiteljica crklja) kaj storiti z otrokom, ki se dere in dere. Poklicati mamo? To bo pravo!
Matere, ki imate težave, ostanite doma! In ati kot je marko z nasveti o božjih karkoli že, naj tudi pove, kako reši problem vreščečega otroka sredi trgovine. Se bomo vsi nekaj naučili.
Če se derem me vzamejo v naročje, a ne! Če pa sem tiho s svojo stisko, me pa nihče ne opazi. Kateri otrok ima večje zavedanje?

Kako pa ti ves, da nima razloga za jok? Otrok, ki je prvic v zivljenju vec ur locen od mame, jo pogresa, se pocuti osamljeno in zapusceno v tujem okolju nima razloga za jok? Ves, ni vse v hrani in obleki, otroci imajo tudi druge potrebe. V nasem vrtcu takega otroka vzamejo v narocje, pocrkljajo potem pa zamotijo s kaksno zanimivo igraco. Kolikor sem videla precej uspesno.
[/quote]

Otrok pri 18 mesecih PRVIČ v življenju več ur ločen od mame??? Pa kaj ste današnje ženske čisto zmešane ali kaj???? Dajte otroka prej od sebe, naučite ga samostojnosti, ne pa da pri 18 mesecih cmizdari 5 dni skupaj, ker ne vidi mamice. Zato pa so babice, dedki, da se da otroka malo stran….da se navadi na druge ljudi, drugo okolje, da se navadi ostati nekaj ur brez mamice. In prej, ko ga daš od sebe, lažje mu bo. Ne pa da, pri 1 letu in pol prvič ostane z drugim človekom. Eni gredo v jasli pri 11 mesecih, pa ni nobenih težav z njimi.
[/quote]
Mislis da vsi komaj cakajo, da bodo cuvali enoletnika? Moja mama ga je cuvala kaksno uro ali dve, nikakor pa ne cel dan, bi ji bilo prenaporno. Tasca je pa 150km stran, tako da ko smo bili na obisku smo bili vsi skupaj. Tudi se mi ne zdi tako nujno, da se pri enem letu ze uci samostojnosti ce ni nujno. Ima se 15let casa. Nas je pri 18m brez problema sprejel vrtec in ze drugi teden sam stekel v igralnico. Je pa imel res fajn vzgojiteljice.

Sicer ne vidim povezave med jokom otroka, ki se uvaja v vrtec in izsiljevanjem otroka v trgovini, ker hoče eno igračo, ki je jaz nočem kupit, pa vseeno.

Ko je začel otrok trmarit, sem enostavno rekla: “NE! Danes ne!” In to ponavljala tako dolgo, da sva prišla ven iz trgovine. Ampak ok, mogoče nisem ravno ta prava za talanje nasvetov o izpadih v trgovini, saj sem to doživela samo 2x.

Ti pa lahko povem, kaj sem naredila, ko je otroka zagrabila ta prava 3-letna trma. Na začetku sem bila itak šokirana in sem poskušala tisoč in eno stvar (od prilizovanja, do grajanja, do kričanja nad otrokom). No, potem sem pa dojela, da v trenutku trme (ni bilo to samo dretje in kričanje, ampak metanje po tleh, po meni, razmetavanje, sobe, uničevanje vsega kar ji je prišlo pod roko – pravi tantrum) ne zaleže nič niti ni pametno karkoli jo kaznovat, vzgajat, ji prigovarjat itd. Zato sem jo samo odnesla nekam, kjer ni mogla uničevati (ali pač ni bilo škoda stvari ;-), ji onemogočila izhod in se vsedla nekam in čakala. Ponavadi se je hčerka metala po meni, se drla ko jesihar, točila krokodilje solze, bila čisto iz sebe … Skratka … mirno sem počakala, da se je utrudila. Potem sem pa čez čas rekla: “Jaz sem tu. Ko se boš umirila, lahko prideš k meni.” Ponavadi je še kako minutko histerirala, potem se je pa čiiiisto počasi priplazila do mene, se namestila v moje naročje, se tam do konca umirila in dan se je nadaljeval, kot da se nič ne bi zgodilo.

Ampak kot pravim. ne vidim nobene povezave med tem izpadom in jokom v vrtcu. ker jok, 5. dan uvajanja v vrtec pač NI IZSILJEVANJE, ampak preprosto izražanje otrokove stiske.

Jah, da tuli po nekaj ur, zagotovo ne more biti krivda v vzgojiteljici(potem bi tulili skoraj vsi, ne samo en ;). In je treba razlog za jok iskati malo bolj globje kot pa na površju.
[/quote]

Sej nočem reči, da je krivda izključno vzgojiteljičina.

Moje mnenje je, da se vsi ljudje pač ne “zaštekamo”. Že odrasli ne. Kaj šele otroci. Nismo si vsi simpatični in ne gremo vsi skupaj. Logično ne? In tud otrok ima pravico, da mu kdo od odraslih ni všeč.

Lahko pa je kakšna kaotilčna situacija doma, lahko je otrok pač bolj občutljiv (ena je že napisala, da nekateri otroci sprejmejo vrtec šele po enem letu, eni pa sploh nikoli – pa ni nujno, da je krivda na starših ali vzg.).

Tisoč dejavnikov je, ki vplivajo na to kako otrok sprejme vrtec. In lahko smo pametni do nezavesti, pa nikoli ne bomo vedeli vsega in znali narediti tako, da bo za vse prav.
[/quote]

Aha, vsi ljudje se res ne zaštekamo. Ampak včasih je tako, da v svojem delovnem okolju, šoli, vrtcu, dobiš osebo, ki ti ni simpatična. Vseeno se je treba naučiti sodelovanja, ker če hočeš, da je po tvoje, lahko daš samo odpoved, se izpisuješ iz različnih šol itd, pa še vedno se bo našel kdo, s katerim se ne zaštekaš. Otrok se mora naučit, da pa v zunanjem svetu ne more biti vse po njegovem.
Zato je pa naloga staršev, da otroka čim bolj pripravi na to, ker kaj pa bo, ko bo šola ? Bodo krivi učitelji khm? Nič novega tu na monu o tem prebrat ;)).
Vzgojiteljica lahko le pomaga, ne more pa vzgajat.
In če je otroke res tako težko hodit v vrtec(pa ni krivda v starših) bi ga mogoče dali starim staršem v varstvo, če je opcija za to seveda.

Ja, ker je to, da daš malega otroka k tuji osebi v neznan prostor med neznane tuleče otroke, je čisto isto, kot če ga pustiš pri babici in dedku. Nekateri ste zelo omejeni v svojem razmišljanju in se res ne znate čisto nič vživeti v drugega. Majhen otrok nima še razvitega zavedanja, ne moreš mu reči, te pridem iskat čez eno uro, in pričakovati, da bo to dejansko razumel. Ve samo to, da je v novem okolju, kjer nikogar ne pozna, in ne ve, da ga pride mama čez eno uro ali kadar koli pač iskat. Tega še ne razume! Se pa sčasoma privadi.

Uvajanje je res stresno. Otroci, ki imajo velike težave, jih imajo včasih tudi za to, ker jih imajo starši. Sploh mame smo tiste, ki imamo včasih tesnobne občutke, ko zjutraj oddamo otroka in otrok seveda to čuti. Se pa otrok sčasoma privadi. Veliko, če ne zelo veliko, je odvisno od vzgojiteljic. Če so srčne, tople in znajo pristopiti do otrok na pravi način, bodo otroci veliko prej nehali jokati. Meni osebno se ta ukrep ne zdi primeren. Seveda izgubi človek živce ob nenehnem dretju, ampak kaznovati ga zaradi tega, ker izraža svojo žalost in strah, pa ni v redu. Ampak takšna je naša družba, na vsakem koraku se zatira izražanje negativnih čustev, potem pa imamo kot odrasli s tem velike težave.
[/quote]
Še vedno nobena takole srčna in odprta itd mama ni napisala, kaj stori, ko hoče otrok nekaj doma in tuli in tuli. Ali pa sredi trgovine? Mu kupite uro s kukavico ki si jo tako želi? Res? Dajte, pametne matere že enkrat napisat ( pa ne naj ga vzgojiteljica crklja) kaj storiti z otrokom, ki se dere in dere. Poklicati mamo? To bo pravo!
Matere, ki imate težave, ostanite doma! In ati kot je marko z nasveti o božjih karkoli že, naj tudi pove, kako reši problem vreščečega otroka sredi trgovine. Se bomo vsi nekaj naučili.
Če se derem me vzamejo v naročje, a ne! Če pa sem tiho s svojo stisko, me pa nihče ne opazi. Kateri otrok ima večje zavedanje?
[/quote]
Ti lahko jaz povem?
Ko otrok prvič to naredi v trgovini(vsak otrok bo slej ko prej začel preizkušati meje, do kod gre lahko), mu starše reče ne. Ko otrok še naprej trmari, mu starš reče ne. In če otrok vrešči naprej, mora starš narediti to, kar je rekel. Vzame otroka, pusti vse stvari in odide. Pa kaj potem, če ga gleda ves nakupovalni center ;). tako se je otrok naučil, kje so meje in pridobil še nekaj spoštovanja do starša. Imejte jajca, starši, tako ukrepat ;).

Sicer ne vidim povezave med jokom otroka, ki se uvaja v vrtec in izsiljevanjem otroka v trgovini, ker hoče eno igračo, ki je jaz nočem kupit, pa vseeno.

Ko je začel otrok trmarit, sem enostavno rekla: “NE! Danes ne!” In to ponavljala tako dolgo, da sva prišla ven iz trgovine. Ampak ok, mogoče nisem ravno ta prava za talanje nasvetov o izpadih v trgovini, saj sem to doživela samo 2x.

Ti pa lahko povem, kaj sem naredila, ko je otroka zagrabila ta prava 3-letna trma. Na začetku sem bila itak šokirana in sem poskušala tisoč in eno stvar (od prilizovanja, do grajanja, do kričanja nad otrokom). No, potem sem pa dojela, da v trenutku trme (ni bilo to samo dretje in kričanje, ampak metanje po tleh, po meni, razmetavanje, sobe, uničevanje vsega kar ji je prišlo pod roko – pravi tantrum) ne zaleže nič niti ni pametno karkoli jo kaznovat, vzgajat, ji prigovarjat itd. Zato sem jo samo odnesla nekam, kjer ni mogla uničevati (ali pač ni bilo škoda stvari ;-), ji onemogočila izhod in se vsedla nekam in čakala. Ponavadi se je hčerka metala po meni, se drla ko jesihar, točila krokodilje solze, bila čisto iz sebe … Skratka … mirno sem počakala, da se je utrudila. Potem sem pa čez čas rekla: “Jaz sem tu. Ko se boš umirila, lahko prideš k meni.” Ponavadi je še kako minutko histerirala, potem se je pa čiiiisto počasi priplazila do mene, se namestila v moje naročje, se tam do konca umirila in dan se je nadaljeval, kot da se nič ne bi zgodilo.

Ampak kot pravim. ne vidim nobene povezave med tem izpadom in jokom v vrtcu. ker jok, 5. dan uvajanja v vrtec pač NI IZSILJEVANJE, ampak preprosto izražanje otrokove stiske.
[/quote]
Mami, tudi če ne dobiš tistega kar hočeš je izražanje stiske. Ker otrok to nujno rabi, ker to hoče. In ti si storila točno to, kar je storila vzgojiteljica – otroka si odstranila. Ja, odstranila. Nisi jo crkljala ampak si jo dala na stranski tir. Kakšna je torej razlika med ravnanjem vzgojiteljice – otroka je odstranila iz skupine in teboj? Razloži razliko med obema stiskama? Za otroka sta enakovredni, samo zate nista. Kje so pa ostali nasveti?

Enakovredna stiska? A res? Svašta … pol sem jaz strašno čudna, ker se mi ne zdi enakovredno če te dajo v en tuj prostor, s tujimi osebami in te zapustijo, kot pa v trgovini, ko je mami zraven, počutiš se varnega, in hočeš eno stvar. brez zamere ampak tole je daaaaaaaleč od enakovrednega.

Pri trmi jaz otroka nisem OSAMILA, vzgojiteljica v dotičnem primeru pa ga je. Jaz sem bila poleg nje (se je metala po meni). Jaz ji nisem rekla: “Ne smeš biti z mano, dokler se vedeš tako!” Vzgojiteljica pa je rekla točno to. jaz otroka nisem KRITIZIRALA ko je trmaril, sem samo počakala, da se je umirili.

Drugi nasveti?

Pa kaj ti res ne zmores lociti vzroka nekega obnasanja… v tem primeru joka v tocno doloceni situaciji in zaradi stiske in ne neprimernega obnasanja.a ce bi otrok jokal,vko bo zbolel, bi ga tudi kaznovala, ker po tvoje predolgo vresci..grozljivo res.
[/quote]

Kaj ti misliš, da otrok v trgovini ne doživlja stiske? Seveda situaciji še vedno nista primerljivi, vseeno pa lahko otrok tudi v trgovini, doživlja stisko. Seveda različno od te v vrtcu, še vedno pa je stiska.
[/quote]
ko sem zapisala izraz stiska, me je prešla misel, da se boste nekateri točno s tako obrazlago obešali na to…
si prišel do ugotovitve,da je stiska precej druge vrste – no jaz sem mislila, ob svojem zapisu, da tistzi, ki to razumete, se potlej ne boste obešali s takimi komentarji na to, ker so neumestni…

je razvidno kaj hočem povedati in če razumeš ne vem zakaj potem haklaš na besedi.
In to je da je popolnoma jasno,da se otroka iz stiske zaradi zapuščenosti, bolezni itd. ne kaznuje, otroka, ki izraža stisko iz trme se pa ja obravnava tako, da se postavi mejo in vztraja pri njej, a kot piše ena, to kljub mejo na tak način,da še vedno ve, da je ljubljen in varen – ne pa da se mu daje občutek da se ga zaradi neprimernega dejanja odrine stran.

a jim ne daste “ninike” zraven v vrtec, jasli? mislim, stvari (igrače, pleničke, rutke …), ob kateri zvečer zaspi? domač vonj ga pomiri!

Kaj ti misliš, da otrok v trgovini ne doživlja stiske? Seveda situaciji še vedno nista primerljivi, vseeno pa lahko otrok tudi v trgovini, doživlja stisko. Seveda različno od te v vrtcu, še vedno pa je stiska.
[/quote]
ko sem zapisala izraz stiska, me je prešla misel, da se boste nekateri točno s tako obrazlago obešali na to…
si prišel do ugotovitve,da je stiska precej druge vrste – no jaz sem mislila, ob svojem zapisu, da tistzi, ki to razumete, se potlej ne boste obešali s takimi komentarji na to, ker so neumestni…

je razvidno kaj hočem povedati in če razumeš ne vem zakaj potem haklaš na besedi.
In to je da je popolnoma jasno,da se otroka iz stiske zaradi zapuščenosti, bolezni itd. ne kaznuje, otroka, ki izraža stisko iz trme se pa ja obravnava tako, da se postavi mejo in vztraja pri njej, a kot piše ena, to kljub mejo na tak način,da še vedno ve, da je ljubljen in varen – ne pa da se mu daje občutek da se ga zaradi neprimernega dejanja odrine stran.
[/quote]

Iz tvojega zapisa je bilo razbrati, da v vrtcu joka iz stiske, v trgovini pa zaradi neprimernega obnašanja.

ojoj, res ne vem, zakaj bi na tak način vprašal za nasvet. draga mama, raje pojdi do koga, ki kaj ve, da ne boš še bolj v stiski ob branju osebno žaljivih sporočil.
Otrok toliko star in v taki situaciji joka iz stiske. Vzgojiteljici nikakor ni lahko, drugim otrokom pa tudi ne, njemu pa še najmanj in prav tako čustveno pismeni mami. Otrok je z mamo še vedno zelo tesno povezan in sam ne more obstajati – psihično in fizično je odvisen. Seveda se lahko nauči, da z jokom tudi marsikaj doseže -če gre za situacijo, ko otrok želi neko dobrino, ki je ne rabi, drugače pa je v varnem okolju (ima ob sebi nekoga, ki mu zaupa), je lahko eden od načinov ignoriranje, ker če se na tak jok odzovemo, utrjujemo njegovo ugotovitev, da je to uspešen način, da dobi, kar želi (ugotovijo tudi čas, ki je potreben, da nekaj dobijo). Torej, govorimo o “želi”, ne pa potrebuje. Varnost pa je osnovna človekova potreba in ta se zelo zamaje ob uvajanju otrok v vrtec, saj nenadoma in varnega, poznanega domačega okolja pride nekam, kjer mu je vse tuje, ne pozna fizičnega okolja, niti nima osebe, ki mu nudi varnost. Naloga vzgojiteljice je, da mu to čimprej zagotovi. Tu se različno znajdejo. Otrok potrebuje prijeten fizični dotik, pomiritev, jasen, empatičen glas, ki vzbuja zaupanje. Da se otrok potolaži, je osnova za naprej (in ena od starejših tehnik, vendar pa po nevroznanstvenih dokazih škodljivih – cilj pa doseže) tehnik je tudi ignoranca, ko posledično otrok obupa in ne išče več varne osebe/okolja, ker spredvidi, da je ne bo. Otrok v tem času tudi nima nobenega občutka za čas, ki je neskončen. Torej iz njegovega vidika, bo tam, kjer je, za vedno. Nujno mu je približati orientacijo v času dneva po dogodkih, ki so stalni in ki jih lahko razume (kosilo…) in povedati, kdaj bo tega konec.
Ker vem, da, draga mama, potrebuješ kaj konkretnega,
ti svetujem, da mu daš igračo/dekico.. nekaj, kar pozna in mu je domače. To je njegov stik z nečim, kar pozna in je varno. Nujno je, da je ta stvar mehka. Prijeten mehak otip je osnova čustvene navezanosti. Pomaga tudi vonj, ki ga pozna – ta čut se razvije prvi, ko otrok še niti ne vidi, po tem prepozna mamo.
Potem se zavedaj, da občutek, koliko je v vrtcu varno in v redu, povzema po nekom, ki mu zaupa, torej najbolj zaupa mami. Zelo dobro bi bilo, da mama ta občutek v vrtcu tudi prejme. “Naštelaj se” tako, da boš zjutraj mirna, mu povedala, da je v vrtcu lepo in v redu (seveda mu zdaj še ni) in po možnosti skrajšaj čas, ki ga preživi tam, zdaj v začetku (in tudi kasneje, če bo rabil), če lahko – morda ga lahko prej pride iskat kdo od starih staršev. Upam, da bo vzgojiteljica našla stik z njim, to je najpomembnejše.

Ukrep? Lahko dajo otroka nekam pomiriti, razlika je v pristopu. Ali je mirno, spodbujajoče in se razume to kot pomoč in priložnost. Ali je glas oster, je otrok izločen (vedno neprimerno! – s tem damo zgled drugim otrokom, kako se dela) in je to kazen.. Seveda kazen za nekaj, kaj je reakcija na eksistencialno stisko, ni primerna.

Držim pesti,
T.

ko sem zapisala izraz stiska, me je prešla misel, da se boste nekateri točno s tako obrazlago obešali na to…
si prišel do ugotovitve,da je stiska precej druge vrste – no jaz sem mislila, ob svojem zapisu, da tistzi, ki to razumete, se potlej ne boste obešali s takimi komentarji na to, ker so neumestni…

je razvidno kaj hočem povedati in če razumeš ne vem zakaj potem haklaš na besedi.
In to je da je popolnoma jasno,da se otroka iz stiske zaradi zapuščenosti, bolezni itd. ne kaznuje, otroka, ki izraža stisko iz trme se pa ja obravnava tako, da se postavi mejo in vztraja pri njej, a kot piše ena, to kljub mejo na tak način,da še vedno ve, da je ljubljen in varen – ne pa da se mu daje občutek da se ga zaradi neprimernega dejanja odrine stran.
[/quote]

Iz tvojega zapisa je bilo razbrati, da v vrtcu joka iz stiske, v trgovini pa zaradi neprimernega obnašanja.
[/quote]

saj je to neprimerno obnašanje – samo otrok v svojem svetu in zmožnosti dojemanja takrat vseeno občuti stisko. Ampak trmarjenje v trgovini je neprimerno obnašanje.
Eno je stiska zaradi občutka zapuščenosti in podobno
drugo je pa stiska zaradi trme – ker ne doseže svoje neprimerne zahteve – ampak ta trma je neprimerno obnašanje v tem primeru, čeprav otrok ob tem v tistem trenutku občuti stisko.

Mislim, da je 18 mesečni otrok premajhen za take fore. Najbrž bo razumel, da je on slab in zavržen, ne pa da njegovo vedenje ni OK.

Ne vem, če sem napisala – preusmerjanje in ustvarjanje zanimivih, prijetnih dejavnosti v vrtcu, je ena od uspešnih tehnik, ki lahko otroka odvrne iz razmišljanja o stiski, v kateri je..
lpt

https://www.facebook.com/groups/socutno.starsevstvo/ pridi in se učlani v to skupino daraga mamica ker tole ni niti malo sočuten ukrep. saj ni čudno da se dere če je nerazumljen in postavljen v kot. on potrebuje dotik, toplino, da se ga potolaži ne pa kar postavi v kot. to je nesprejemljivo. namesto da bi to njegovo stisko zmanjšalo jo še stopnjuje.

Ja.

To nekdo cisto resno in pri zdravi pameti rece, da je vsak 18 mesecni otrok sposoben “razumet”, da se v vrtcu ne joka?!? Ne vem a bi se smejala ali jokala… revez niti nima mozganov toliko razvitih, da bi dejansko razumel. V stiski je in ocitno se v vrtcu ne bi dobro pocutil, ker je edina komunikacija “sprijazni se”. Otroci so si razlicni in to zelo.
Mi je bilo ok, da je moj jokal, ko je videl drugega jokati? Ne! Ampak sem imela tudi jaz prej enega kricaca… in to kaksnega! Pa sem z vzgojiteljicami vedno nasla nacin, da se je po mojem odhodu umiril. Ni lahko obdobje septembra, je pa obrestuje dober zacetek kasneje… no, tale iz vprasanja se najbrz ne bo.
In vedno je tukaj se ozadje… predpostavljati, da je mama kriva je tudi mimo… vsekakor je pa cel postopek zavil nelje na napacno pot

Že sam naslov je bil tak, da teme doslej nisem hotela prebrat. Ker sem predvidevala, da me bo vznemirila po nepotrebnem.

In lej: po več ur skupaj pove vse.

Daj si začni izmišljevat življenjske situacije, o katerih imaš vsaj malo pojma, kako bi se lahko odvijale… Vse ostalo je netenje nestrpnosti. Zamisli se, zakaj se s tem filaš in komu s tem delaš kaj dobrega. Niti sebi ne.