Se strinjam s tabo ja.. na žalost je veliko vzgojiteljic v vrtcih, ki so zgrešile poklic. Mogoče tudi nizke plače in naveličanost pripomorejo k temu, da so tečne in imajo vsega vrh glave.. Ni opravičilo, sicer. Predlagam, da se mamica pogovori z njimi.. Saj konec koncev je učiteljica tam zaradi otrok, ne oni zaradi nje..

Pismo rosno, pa ste vse funkcionalno nepismene. Pojdi brat začetni zapis! Ni ga postavila v kot samo odstranila ga je iz skupine. To je bistvena razlika.
In le kako ste vse preživele vrtce? Brez uvajanja ob 05:30 zjutraj v plenicah so vas prinesli v vrtec.
Ker ste v letih do 1976 vse bile v vrtcih že pri rosnih 3 mesecih.(porodniška pa to)
Pa kaj vam vaše matere niso nič povedale. Da so vas vozile v vrtec.
Ali pa k tetici in stričku, ki sta vam dala malo šnopija, da ste bili mirni, pa se vam še danes pozna. Babe psihologinje!
[/quote]

3-mesečni otroci niso šli v vrtec.
[/quote]
Oh, lunca, kam pa po tvoje? Na luno! Hočeš sliko? Vprašaj doma, kam so vas dali po koncu porodniške? Stari mami ali sosedi! Mam doma!

Preberi vse kar je bilo napisano. Vzgojiteljica je sprobala vse prijeme in je presodila, da ukrep, ki ga starši tudi uporabijo doma, ko gre kaplja čez rob. Vendar če to izvajamo doma je ok, če to isto naredijo drugod je pa panika.
Jaz pa trdim, da sta za nastalo situacijo
Kriva izključno starša tega otroka ker nista opravila domače naloge in ker si nista vzela čas za postopno uvajanje. Tretji dan sta pustila samega za cel šiht halooo.

Pozdravljeni!

Starši smo po navadi tisti, ki nespoštljiv odnos vzgojiteljic do otrok toleriramo oz. bom kar posplošila na nespoštljiv odnos odraslih do otrok. Ker mislimo, da se ne smemo vmešavati, ker se bojimo, ker ne vemo, kakšna bo reakcija in najbrž je še veliko drugih razlogov. Moj namen tega komentarja ni obtoževanje in iskanje krivca, ampak opolnomočenje in prevzemanje odgovornosti. Naša naloga je, da ko vidimo nespoštljivo vedenje do otroka, da reagiramo. Otroci se ne znajo braniti sami, torej potrebujejo nekoga, ki zaščiti njihove interese in dostojanstvo. In ta oseba je lahko katerakoli dovolj močna (psihično, ne fizično) odrasla oseba, tudi če ni njihov starš.
Če noben nikoli ne bo nič rekel, potem ne moremo pričakovati, da se bo v miselnosti in dejanjih odnos do otrok globalno spremenil. Govorim tudi za situacije, ko starši kršijo dostojanstvo svojega otroka.
Gandhi pravi: Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.

Naj opišem svoj primer: ravno danes sva šla s sinom, 2 leti, prvi dan na uvajanje v vrtec. V skupini sta vzgojiteljici 2x dali sedet istega otroka zaradi domnevne neprimernosti njegovega vedenja (kaznovali sta ga, otroček je seveda jokal). Prvič nisem bila prepričana, kaj točno se dogaja, drugič pa sem videla celotno situacijo. Ker ne želim, da bi enako reagirali na podobno ravnanje mojega sina in ker sem čutila globoko sočutje do otročka, ki je jokal in ni dobil naročja, sem se odločila, da jima to povem. V meni se je seveda pojavil strah. Nisem vedela, kako bosta reagirali. Ampak bila sem odločena. Prebrala sem kurikulum za vrtce, kjer piše, da sta kaznovanje in poniževanje otrok prepovedana. Če bi od vzgojiteljic dobila občutek, da me ne upoštevata, bi šla naprej do svetovalne delavke, do ravnateljice in tudi naprej po spisku, dokler se ne bi zadeva uredila. Verjamem pa, da bi se že pri svetovalni delavki zadeva ustavila. V mojem primeru sem že pri vzgojiteljici naletela na plodna tla. KER ČUTIJO ODLOČNOST. Nisem postavljala vprašanj ali izražala dvomov. Povedala sem ji jasno, da to NI V REDU. Vzgojiteljica je navedla še nekaj izgovorov in vsakokrat sem ji povedala, da to NI V REDU, da lahko reagira drugače (ji tudi opisala, kako jaz reagiram, na kaj vse mora biti pozorna, s čim se jaz soočam v podobni situaciji, itd.), takšne reakcije pa ne pridejo v poštev. Povedala sem ji, da vem, da ji je težko. Tudi meni je bilo težko, ko sem bila v podobni situaciji.

Razmišljala sem pri sebi v tej smeri: če se jaz za enega otroka trudim že 2 leti, da spremenim svoje vedenje, da se spoštljivo vedem do otroka, se sprašujem glede vsega, kar naredim, zakaj ne bi istega naredila tudi vzgojiteljica, ki v svojem življenju vzgoji na tisoče otrok. Ona mora samo enkrat predelati svoje otroštvo in bo lahko potem sočutno vzgojila zelo veliko otrok. Zakaj torej ne bi bila jaz tista, ki ji pokažem pot do tega in ji povem, kako zelo je to pomembno, da se ukvarja s sabo in svojo preteklostjo oz. svojo notranjostjo.

Sistem se čisto prepočasi spreminja. Vzgojiteljice se vedejo skoraj isto kot pred 20imi leti. Jaz sem svoje vedenje v dveh letih tako močno spremenila, da sedaj vem, da ni potrebnega toliko časa, da se zgodijo spremembe.

Ko sem prebirala kurikulum za vrtce, sem naletela na veliko stvari, ki so zelo uporabne in ta dokument dejansko temelji na spoštljivem odnosu do otroka. To pa vrtci, vzgojiteljice in drugi strokovni delavci redko upoštevajo, čeprav bi ga »morali«. Govorim iz mnogih lastnih izkušenj, saj sem delala kot svetovalna delavka v vrtcu. Vsekakor priporočam vsem staršem, ki si želite, da se odrasli v vrtcu do vašega otroka obnašajo spoštljivo, da si ta dokument preberete. V njem med drugim tudi piše, da naj se čakanje otrok čim bolj omeji. Tudi danes sem bila priča posedanju otrok za mizo, ko na njej ni bilo hrane. Potem pa seveda posedajo otroke v nedogled in prihajajo po nepotrebnem v konflikte z njimi in jih ne upoštevajo pri njihovi želji po igri.

Želim reči, da je veliko uporabnih informacij v Kurikulumu in da je to lahko vaša osnova, če sebi ne zaupate dovolj, da bi presodili, kdaj vzgojiteljice prestopijo mejo v odnosu do vašega otroka ali drugih otrok v skupini.

Velikokrat preberem marsikje: vzgojiteljica se do mojega otroka na tak ali drugačen način vede nespoštljivo, kaj naj naredim? Mislim, da je zelo pomembno, da vzgojiteljici povemo, na kakšen način je prestopila otrokovo mejo in ji ponudimo alternativno rešitev. Seveda, če sami še nismo razrešili tega, potem ne vemo, kako reagirati. Mogoče je potem bolj smiselno, da jih usmerimo na kakšno literaturo, če jo poznamo ali na kakšno osebo, za katero vemo, da jim bo lahko v pomoč (svetovalna delavka npr.). Če čutimo, da nismo slišani, pa se mi zdi pomembno, da gremo naprej po seznamu nadrejenih, dokler ne najdemo ušes, ki nas slišijo.

Da preidem konkretno na vaš primer. Kot rečeno kaznovanje in poniževanje otrok v vrtcu ni dopustno (tudi če bi otrok udaril drugega otroka, npr.), sploh pa v primeru, ko otrok joka, ker je v stiski. Takrat je naloga odraslega, v tem primeru vzgojiteljice, da takšnega otroka vzame v naročje in mu nudi bližino, ki jo potrebuje. Ne glede na vzgojiteljičine izgovore glede števila otrok (vem, da je težko, bi sočustvovala z njo, a ne bi popuščala), motenje drugih otrok ali sosedov ali ne vem še česa, bi ji samo jasno ponavljala: TAKŠNEGA VEDENJA DO MOJEGA SINA NE DOVOLIM. Lahko dodate recimo: razumem, da vam je težko, tudi meni je težko, ko otrok joka več ur in ga ne zmorem pomiriti. V tej situaciji poizkusim različne stvari (ga nosim, mu pojem pesmi, ga samo držim v naročju in mu dovolim, da vso bolečino izjoka iz sebe, itd.), ji predlagate, kaj še lahko naredi v tej situaciji, kar ste morda poizkusili vi kot mama svojemu sinu. Če vidite, da vas ne posluša, bi ji rekla, da bom v primeru, da me ne bo poslušala, šla do svetovalne delavke in ravnateljice ter naprej, če bo potrebno.

Jaz sama bi vzgojiteljicama sicer rekla oz. zahtevala, da me pokličeta, če bi otrok jokal več kot 15 min skupaj in jima po večkratnih poizkusih ne bi uspelo otroka pomiriti. V takšnem primeru bi prišla po otroka. Sploh prve 3 mesece po vključitvi otroka v vrtec. Nekje 3 mesece se namreč otrok navaja na novo okolje, ko lahko pričakujete tudi spremenjeno vedenje doma. Otrokov večurni jok na otroku namreč pusti dolgoročne, nepotrebne posledice.

Da povem še kakšno besedo o uvajanju otroka v vrtec. Zagovarjam postopno uvajanje otroka v vrtec. Otrok potrebuje čas, da se navadi na novo okolje, da se naveže na neko drugo odraslo osebo, ki bo z njim v času, ko vas ne bo. Za to, da se otrok naveže na nekoga drugega, potrebuje nekaj časa (kakšne 3 tedne vsaj bi rekla). Zato je fino, da ste prvi teden z otrokom v skupini ves čas prisotni, da drugi teden postopoma odhajate iz skupine (najprej za nekaj minut, kasneje za kakšno uro oz. dokler vas otroček ne začne pogrešati) in šele tretji teden uvedete spanje v vrtcu. Pravico do postopnega uvajanja otroka imamo vsi starši (kar prav tako piše v kurikulumu za vrtce, ki mimogrede ni tako zelo zahteven in dolg dokument, da ga ne bi mogli vsi prebrati, ni kot zakon in večinoma piše o vzgoji otroka torej naj bi bil za starše tudi zanimiv). Torej, tudi če je politika celotnega vrtca takšna, da se otroka uvaja v vrtec le 2 dni (npr.) ali sploh ne, lahko še vedno zahtevate uvajanje, ki je primerno vam in vašemu otroku. Če vas ne upoštevajo, se pritožite in zahtevajte svojo pravico (na inšpektorat). Na začetku, ko otroka uvajate v vrtec ste torej lahko v skupini prisotni, dokler vas otrok potrebuje in kliče po vas ter se joka. Če ne morete sami dobiti toliko prostih dni v službi, naj bo z otrokom prisoten kdor koli, na katerega je otrok že navezan (oče, babica, dedek, stric). Ni nujno, da otroka uvaja v vrtec le 1 oseba, lahko se jih več izmenja. Pomembno pa je, da je v tem prehodnem obdobju ves čas zraven neka oseba, ki ji otrok zaupa.

Če imate še kakšno vprašanje, bom nanj skušala odgovoriti.
Srečno,
Ana

Vse lepo in prav.Je pa najlažje gledati in ugotavljati, kaj je vzgojiteljica rekla in naredila narobe.Pa če se še tako trudi, ji vedno ne bo uspelo reagirati, kot je prav.S spoštovanjem do otroka se popolnoma in globoko strinjam, mislim da te stvari spadajo v osnovni odnos do otroka in do odraslega.
Kar pa se kaznovanja tiče : moje mnenje je, da nek represiven ukrep mora obstajati! Seveda ne v tem primeru, ko je otrok jokal zaradi stiske.V tem primeru bi jaz dala otroku vso podporo.Da dobi otrok zaupanje vame in v tuje okolje, ki nanj seveda deluje stresno.
Otroku je treba pokazati na nek način, da ni v redu, kar je naredil.Ugriznil otroka, ga udaril – takrat kazen mora obstajati.Beseda kazen je čudna, mogoče bi rekla : represiven ukrep.Otroku poveš, da tega ne dovoliš (z glasom , obrazom in s kretnjami), ter ga za par minut odstraniš in umakneš stran od drugih otrok.
Pa še to bom rekla v bran vzgojiteljicam (sicer ne vsem, ker nekatere so mogoče res zgrešile poklic…) :lahko je biti svetovalna delavka, ki ima v sebi polno glavo teorije, na mizi pa kup papirjev, kaj se ne sme.Lahko je biti svetovalna delavka, ki vsak dan in vsako uro dela samo z enim otrokom!
Ko bo svetovalna delavka delala vsak dan po sedem ur s štirinajstimi malčki ali s štiriindvajsetimi šestletniki, ki so tako različni, kot naši prsti na rokah in nogah, takrat bo razmišljala mogoče tudi drugače.
Da je vzgoja velika umetnost in da vzgojitelj ni enostavno biti.Tako v službi, kot doma pri lastnem otroku!

Pa še to : kar je naredila vzgojiteljica, ni bil vzgojni ukrep, saj ga je samo prijela za roko , ga odpeljala stran od otrok in mu rekla, naj se umiri.
Dala ga je v kot? Ali samo stran od skupine otrok, ki jih je nerviral? Kar je povedala vzgojiteljica je res : z jokom je vznemirjal še tiste otroke, ki so se zaigrali.
Zdaj pa naj pove gospa svetovalna delavka, kje je tu nespoštovanje otroka in kje je tu v tem primeru kaznovanje?
Jaz tega v tem tekstu ne zasledim!
Kot sem že napisala zgoraj :najlažje je vse dni v tednu delati samo z enim otrokom.Še z enim imajo svetovalne delavke velike težave , saj delajo največkrat s otroki s posebnimi potrebami, ki imajo različne primanjkljaje.
Vzgojiteljica ima na skrbi 20 otrok, zraven še enega s posebnimi potrebami, zraven pa še enega, ki nima papirjev s posebnimi potrebami, ker mama ne dovoli, pa je kljub temu problematičen.Svetovalna delavka :izvolite v skupino, pa bomo videli, kako bo teklo vaše delo.In kako bo super, ko boste vijugali med številom otrok, starši in višjimi inštancami!

Ana zeeeeh.
Samo na kratko. Otrok vzgojiteljici, ki jo ne pozna ne dopusti objemov oz tolažbe, vsaj dotični ni. Mama si ni vzela par dni za uvajanje ampak je otroka tretji dan pustila v vrtcu brez možnosti, da jo vzgojiteljica pokliče če se otrok ne umiri.

In smo tam krivi so starši tega otroka.

3-mesečni otroci niso šli v vrtec.
[/quote]
Oh, lunca, kam pa po tvoje? Na luno! Hočeš sliko? Vprašaj doma, kam so vas dali po koncu porodniške? Stari mami ali sosedi! Mam doma!
[/quote]
Morda tebe, je pa sploh malo verjetno, da je v tistih letih obsatjal kak vrtec v Sloveniji za tri mesečne otroke. Ene ste res čisto mimo pameti šle, ko se je ta delila. 🙂

Drugače pa tako, edini primeren ukrep bi bil, da se lepo pokliče mamo in sončka odpelje domov in se ga izpiše iz vrtca. Slovenke ste prav posebnost z najvišjim številom otrok v vrtcih, V Nemčiji je recimo povsem normalno, da matere ostanejo do tretjega leta satrosti otroka doam, veliko jih celo do šestega ali osmega, v Avstriji tri let, itn. Tam pa teče vzporedna tema, pa te iste tako norijo, da se bo štiri mesece starševskega dopusta preneslo na očete. Tu pa celo bereš, da je bila doma in je otroka rinila v vrtec. dajte babe zresnite se, otrok ni predmet.

18 mesečnemu rečeš, naj se umiri. Še odrasel človek včasih ne ve, kaj si naj pomaga s tem stavkom, ko je vznemirjen in prestrašen.
Res pa je, da tu manjka podatek, kako se je mama otroka dogovorila z vzgojiteljico. Če se ni dogovorila, naj se jo pokliče, če bo prehudo, se nima sploh kaj veliko za pritoževat nad tam, kaj je naredila vzgojiteljica.

3-mesečni otroci niso šli v vrtec.
[/quote]
Oh, lunca, kam pa po tvoje? Na luno! Hočeš sliko? Vprašaj doma, kam so vas dali po koncu porodniške? Stari mami ali sosedi! Mam doma!
[/quote]

Ne rabim spraševati, vem že od malega, da me je pazila ena prijazna soseda, ki je tudi kasneje, ko sem že lahko obiskovala vrtec, velikokrat tja prišla pome, ko moji starši zaradi službenih obveznosti še niso bili doma. Mi je moja mama večkrat pripovedovala, kako se je obremenjevala s tem, kako bo organizirala varstvo zame, ko se bo morala vrniti na delo za čas, dokler ne bom dovolj stara za jaslično skupino.

Ančka, kok enga sranja si napisala. Pa tebe plačujemo za tole. Kot svetovalka imaš državno plačo iz mojega davkoplačevalskega denarja. Pa trosiš svojo pamet, kot gnoj po njivi. Enega samega otroka si videla v vsej skupini, to je bil tvoj. Naši pa kakor hočejo. In ja, pritožite se starši, zahtevajte, vpijte… vse za minimalno plačilo vrtca. Naj že enkrat uvedejo ekonomske cene, pa boste imele preseratorske matere, ki vidite samo svojega sončka pravico do izbire med javnim in privatnim vrtcem. pa boste sončka lahko dale v privatno varstvo za tiste 4 ure, kolikor boste zmogle plačila.
In ja , igralnici bi bilo po tvojem predlogu poleg tebe še ostalih 12 staršev- dedkov, babic, očetov, kogarkoli. In vseh 12 odraslih bi 1 mesec pametovalo vzgojiteljicam. Gravž od vas bab.