Že 15 let nesrečno zaljubljen
Tebe pa strah pred gospodinjami tako hromi, da mi podtikaš rešitve za njegovo situacijo.
Meni je namreč kristalno jasno, da nisem naredila nobenih sprememb pri njemu in da nisem zaslužna za njegovo rešitev. Ker rešitve sploh ne išče.
On išče nekakšno potrditev, da počne prav v svojem žrtvovanju, in ti si pravzaprav edini ki mu jo daje (ne štejem unega ki ne ve kaj so užitki in kaj sreča), zato so njemu tvoja mnenja zelo dobrodošla. Jaz sem hotela le pokazati, da človek ima iskro življenja v sebi, ki pa jo žal zlorablja, če bi jo uporabljaj bi slišal še kaj drugega od vseh ljudi na katere se je obrnil v teh 15 letih..
Nekomu namreč naprtit samomor zaradi neuslišane ljubezni je strašen zločin.
Dati moč nad svojim življenjem v tuje roke pa totalna neumnost. Pa saj ste odrasli in opravilno sposobni za ljubega boga, ne pa nemočni novorojenčki, dojenčki, malčki.
V tej temi je komentatorka pod imenom “še ena taka” napisala svojo izkušnjo s takim človekom, jaz pa sem tudi omenila, da je zavrnjen moški ego zoprna stvar, ker po zavrnitvi napada, omalovažuje itd. .(to je verjetno dosti žensk doživelo). Samo toliko da imasta uvid v to, da vaše vsiljevanje in traumiranje ni nobena ljubezen. Ljubezen namreč odpusti od sebe, če druga stran pač ne čuti ljubezni.
[/quote]
Aja, da “imava uvid”? A to pa ni ta tvoja vseznalska, sámopoveličujoča pozicija, ki jo tako želiš vsiliti? Ne, od tebe ni nobenega uvida. Zakaj si domišljaš, da je??
In kar se tiče samomora … Če bi kdo naredil samomor zaradi nekega namišljenega odnosa do mene, recimo, ne bi niti trznil z očesom. NIHČE mi ne bo naprtil nobenega samomora in OD NIKOGAR ne bom jemal samomora za svojega! To vaše vaško boječkanje glede samomora je prav simptomatično za povprečno slovensko gospodinjstvo.
Aja, da “imava uvid”? A to pa ni ta tvoja vseznalska, sámopoveličujoča pozicija, ki jo tako želiš vsiliti? Ne, od tebe ni nobenega uvida. Zakaj si domišljaš, da je??
In kar se tiče samomora … Če bi kdo naredil samomor zaradi nekega namišljenega odnosa do mene, recimo, ne bi niti trznil z očesom. NIHČE mi ne bo naprtil nobenega samomora in OD NIKOGAR ne bom jemal samomora za svojega! To vaše vaško boječkanje glede samomora je prav simptomatično za povprečno slovensko gospodinjstvo.
[/quote]
Uvid je, le vidva raje živita za svoje žrtvovanje.
.. kot sem rekla v svojem prvem postu, nekakšno korist že imasta od tega.. če ne drugega da zlivaš svoj gnev na gospodinje(lej če si gledal mamico v takem življenju ne tlači to vsaki ženski) in izkoriščaš druge ženske za fukec, ker pač svojega srca ne moreš dati, ker je ono pač zasedeno za nedosegljivo…
Glede samomora- ti ga nisi nikjer omenil, avtor pa je rekel, da se je hotel že takrat ubit in da mu je že zmanjkalo razlogov zakaj bi še vztrajal…
Ker rešitve sploh ne išče.
On išče nekakšno potrditev, da počne prav v svojem žrtvovanju
Ženska, lepo prosim, odstrani se ven iz teme, ker delaš samo še škodo.
Seveda iščem rešitev, ampak je očitno ni. In zelo sit sem že tega, da mi očitate vse mogoče, od iskanja izgovorov, pozornosti, igranja žrtve, nerazumevanja ljubezni, sadomazohizma, patologije v odnosih … Ne trdim, da sem primerek popolnega psihofizičnega ravnovesja, ampak po mojih opažanjih na takšne situacije enostavno niste navajeni, zato s teorijami streljate mimo.
No, tole pa bi znala biti celo potencialna rešitev. Oziroma vsaj nekaj, kar bi bilo vredno poskusit. Predvsem spoštovanje za dobro razdelan in jasno predstavljen miselni proces, ki deluje precej bolj smiselno od ostalih predlogov. Meni deluješ kot kak profesor življenja ali bodoči guru, modrec, h kateremu se ljudje zatekajo po nasvete. 🙂
Sprašujem se le, kakšna naj bo distanca, ki naj jo držim do nje. Naj bo v obliki klasičnega prijateljstva? Iz friend zona ni lahko priti ven. V obliki poznanstva? Naj jo pustim čisto pri miru? Naj jo zgolj občasno spomnim nase? Na nekaj dni, tednov, mesecev? Naj rešujem domače živali z dreves njenim prijateljicam? Kakšna bi bila po tvoje optimalna doza pozornosti?
No, tole pa bi znala biti celo potencialna rešitev. Oziroma vsaj nekaj, kar bi bilo vredno poskusit. Predvsem spoštovanje za dobro razdelan in jasno predstavljen miselni proces, ki deluje precej bolj smiselno od ostalih predlogov. Meni deluješ kot kak profesor življenja ali bodoči guru, modrec, h kateremu se ljudje zatekajo po nasvete. 🙂
Sprašujem se le, kakšna naj bo distanca, ki naj jo držim do nje. Naj bo v obliki klasičnega prijateljstva? Iz friend zona ni lahko priti ven. V obliki poznanstva? Naj jo pustim čisto pri miru? Naj jo zgolj občasno spomnim nase? Na nekaj dni, tednov, mesecev? Naj rešujem domače živali z dreves njenim prijateljicam? Kakšna bi bila po tvoje optimalna doza pozornosti?
[/quote]
“Sprašujem se le, kakšna naj bo distanca, ki naj jo držim do nje. Naj bo v obliki klasičnega prijateljstva? Iz friend zona ni lahko priti ven. V obliki poznanstva? Naj jo pustim čisto pri miru? Naj jo zgolj občasno spomnim nase? Na nekaj dni, tednov, mesecev? Naj rešujem domače živali z dreves njenim prijateljicam? Kakšna bi bila po tvoje optimalna doza pozornosti?”
Tale tvoj zapis le potrjuje moj prejšnji zapis.
Pisala bom točno tam kjer bom sama odločila, ker ti nič ne škodujem, sam si.
No, tole pa bi znala biti celo potencialna rešitev. Oziroma vsaj nekaj, kar bi bilo vredno poskusit. Predvsem spoštovanje za dobro razdelan in jasno predstavljen miselni proces, ki deluje precej bolj smiselno od ostalih predlogov. Meni deluješ kot kak profesor življenja ali bodoči guru, modrec, h kateremu se ljudje zatekajo po nasvete. 🙂
Sprašujem se le, kakšna naj bo distanca, ki naj jo držim do nje. Naj bo v obliki klasičnega prijateljstva? Iz friend zona ni lahko priti ven. V obliki poznanstva? Naj jo pustim čisto pri miru? Naj jo zgolj občasno spomnim nase? Na nekaj dni, tednov, mesecev? Naj rešujem domače živali z dreves njenim prijateljicam? Kakšna bi bila po tvoje optimalna doza pozornosti?
[/quote]
Ksenija Bennedetti in Boris Cavazza sta bila tudi najprej prijatelja, sedaj sta poročena. Predlagam ti prijateljevanje z njo, mogoče boš tako končno izvedel, zakaj se ti je “upirala”. Včasih je rešitev popolnoma enostavna. Skratka, ne verjemi tem zgodbam, da če nisi na začetku kar partner, da ne boš nikoli…samo potrpežljiv moraš biti…no, saj si bil – 15 let. :)))
Ja, res dolga doba, predolga. Mislim, da tudi če ostane že samo pri prijateljstvu, bo to ogromno. Samo, da slišim njen glas, pa sem že ves blažen … Zdaj moram edino zgruntat, kako oziroma s kakšnim razlogom naj se ji spet približam. Že kar dolgo nisva bila v nekem stiku. Pa se bom že česa domislil.
Hvala. ^^
No, tole pa bi znala biti celo potencialna rešitev. Oziroma vsaj nekaj, kar bi bilo vredno poskusit. Predvsem spoštovanje za dobro razdelan in jasno predstavljen miselni proces, ki deluje precej bolj smiselno od ostalih predlogov. Meni deluješ kot kak profesor življenja ali bodoči guru, modrec, h kateremu se ljudje zatekajo po nasvete. 🙂
Sprašujem se le, kakšna naj bo distanca, ki naj jo držim do nje. Naj bo v obliki klasičnega prijateljstva? Iz friend zona ni lahko priti ven. V obliki poznanstva? Naj jo pustim čisto pri miru? Naj jo zgolj občasno spomnim nase? Na nekaj dni, tednov, mesecev? Naj rešujem domače živali z dreves njenim prijateljicam? Kakšna bi bila po tvoje optimalna doza pozornosti?
[/quote]
No ja, guru ravno nisem, mogoče v butalskem smislu: Če sam ne znam, bom pa druge učil. 😉 Pravzaprav je takih Butalcev (in butalskih gospodinj) tu kar nekaj …
Ampak mogoče se me je pa res prijel en drobec samurajskih načel, ki so se jih samiraji sicer držali bolj po sili razmer kot po modrosti. Samuraji so bili, kot so bili, ne zaradi svojega orožja in opreme, niti ne toliko zaradi svojega fanatizma (ali oportunizma), ampak zato, ker so sprejeli bistvo svojega načina življenja: Bodi vedno pripravljen, da pogineš kot pes v obcestnem jarku.
Malo grozno se sliši, ampak gre za čisto sprejemljivo spoznanje: tudi če najdeš še tako optimalno dozo pozornosti in pravo distanco in dobre prijeme, vedno bodi pripravljen, da nič ne bo delovalo!
Vsak, ki je bil zares zaljubljen, je delal neumnosti. To nekaj časa lahko počneš, nihče ti ne zameri, niti tisti/tista ne, ki te tvoje zaljubljenosti noče. Potem pa saj sam vidiš: na neki točki se zaveš, da stvar še kar traja in traja … neumnosti pa tudi. Na neki točki se moraš zbrihtat, ker če ne, boš kot tisti butelj iz črne kronike. Tudi jaz se sprašujem, kje je tista optimalna doza. Najbrž ni tista, ko greš ven tečt “ravno mimo njene hiše”, pa čeprav tam ni nobenih poti. Ko vidiš, da se na silo prepričuješ, da nekaj počneš “čist slučajno”, to ni dobro. Medtem ko je reševanje domačih živali z dreves na vrtu njenih frendic odlična ideja! Ja, dejansko nekaj v tem stilu.
Ampak ne podcenjuj tega, česar se najbolj bojiš: da te bo pozabila ali da ne boš dovolj v njeni zavesti. Ne podcenjuj moči poniknjenja! Nekatere stvari morajo ponikniti, da lahko pridejo nazaj. Ne boj se, če boš “poniknil” v njenih mislih. Daj ji čas in prostor, da se ji “usedeš” nekam v vijuge možganov. Kot rečeno, rezultat ni garantiran, ampak je vseeno bolje, če se “usedeš” vanjo, kot pa da te vsakič znova kot prah pobriše s površine in ji pravzaprav sploh ne daš možnosti, da se sooči s tabo sama pri sebi v svojih mislih in občutkih. Na površini se te resda otepa, ko pa se te bo začela v globini, boš končno tudi zares na dobri poti!
Samo ja, zlesti nekomu pod kožo … lej, na silo res ne gre. Treba se bo zanesti na moč sugestije in upati na najboljše.
Ce ona ni blazena, ko tebe slisi, jo bos s svojo blazenostjo samo odgnal. Saj bo cutila, da imas drugacne interese do nje, kot ona zate.
Ksenija Bennedetti in Boris Cavazza sta bila tudi najprej prijatelja, sedaj sta poročena. Predlagam ti prijateljevanje z njo, mogoče boš tako končno izvedel, zakaj se ti je “upirala”. Včasih je rešitev popolnoma enostavna. Skratka, ne verjemi tem zgodbam, da če nisi na začetku kar partner, da ne boš nikoli…samo potrpežljiv moraš biti…no, saj si bil – 15 let. :)))
[/quote]
Nikoli nisem razumel tega scenarija – dec dvori, da ponudbo, bejba premišljuje ene dve polni luni, potem pa z zadržki privoli. Dec pa ves prluft. …vatdafak…
Res je hodila na kranjsko gimnazijo, zdaj je zdravnica.
Ni. Ne mi rečt, da poznaš ša kakšen tak primer. 🙂
Hvala za prijaznost. Rad imam prijazne ljudi. 🙂
Možno, ampak res ne maram igrat teh miselnih igric. Te pridejo v poštev bolj takrat, kadar nekoga samo hočeš spravit v posteljo (osebno niti tega ne prakticiram). Na dolgi rok pa je bolje, da si pač to, kar si in poveš, kar v resnici čutiš. Pri nekih dolgoročnih namenih itak prej kot slej vsa resnica pride na dan.
Ja ampak, ce 15 let hrepenis za eno duso, tezko reces, da ne gre za miselne igre. Ce ze, potem uporabi vsaj malo samokontrole glede navdusenja, da jo morda res zamikas in ne obratno.
Sem se šele danes prebil skozi to temo in milijon postov. Jao bože! Že to brat je naporno, kako mora biti šele 15 let trajbat eno in isto!
Ej, avtor teme, predlagam ti, da si najdeš kakšen boljši hobi. To, kar ti počneš, ni zaljubljenost, ni ljubezen, ma niti obsedenost ni več. To je tvoj HOBI in vedno boljši si v tem, kar počneš. Najdi si kaj drugega, no. To je brezveze. V 15 letih bi po vsej logiki itak ti kot ona morala biti že čisto drugačni osebnosti. Pa tudi če si bil 15 let nazaj najstnik ali vsaj zelo mlad, je že skrajni čas, da odrasteš. Ne rabiš psihoterapevta. Enostavno si zaposli možgane s čim bolj pametnim. To nima smisla. Ne išči hrane za ta tvoj hobi na forumu. Ne išče v sto postih enega, ki ti bo dal upanje. To se ne bo nikoli zgodilo. Če bi bilo možno, bi se že zdavnaj. Ni se in se ne bo. In nehaj s to svojo energijo morit to osebo. Skini se ji že z njene psihe. Nisi žrtev. Ona je. Pusti jo že na miru. Po 15 letih še kakšni morilci pridejo ven iz zapora. Dovolj je bilo. Vse ima svoje meje. Basta! Move on!
Good point. Dober nasvet, se ga bom držal.
[/quote]
Hočeš jo, pa konec?? LOL Smem vprašat kdo si TI, da HOČEŠ nekaj, kar ti nujno ne pripada in kar si definitivno NE ZASLUŽIŠ, pa makar travmiral še 50 let? Pa kakšno prijateljico ti sanjaš tukaj! Kako boš ti njen prijatelj, če 15 let k. drkaš na njo! A se ti zavedaš, da če bi zdaj še napisal njeno ime, da bi lahko na podlagi tega že dobil prepoved približevanja, ne pa da boš ti njen frend! Zakaj bi ona ali pa katerakoli ženska sploh bila prijateljica takemu človeku? No, povej 1 dober razlog! Daj človek, zbrihtaj se, pa nehaj težit sebi in celemu svetu s tem! Njej se j….zate! Vesolju se j… zate! Tudi s to fiksacijo, da boš še sto let obsedeno mislil nanjo, ne boš nikamor prišel. Tudi če verjameš v nek telepatski mumbojumbo, te ona lahko mentalno blokira in tudi tvoje obsedene misli ne morejo prit do nje. Škoda energije in zapravljenega časa. Sprijazni se: NE MOREŠ JE IMET!!
S tem je bilo mišljeno, da nočem nobene druge, ampak zgolj njo, to je vse. Ne lastim si nikogar in ne vedem se, kot da mi karkoli pripada. Predvsem pa za razliko od tebe verjamem v zvestobo do groba.
Drugače pa umiram od smeha, ko mi kakšen brezveznik z interneta s tri stopnje nižjo izobrazbo in dvakrat nižjo plačo razlaga, kako sem nepomemben, lol.
