Zelo sem osamljena
Iscem eno normalno zensko, 09.08.2022 ob 12:32
Osamljena vdova, 08.08.2022 ob 16:12
Ta forum spremljam že dolgo časa in nikoli nisem mislila, da bom sama kdaj na njem iskala nasvet.
Po dvainštiridesetih letih sem ostala sama, vdova. Odrasli otroci so ostali v tujini, na obiske ne hodijo, čeravno nimajo prav daleč, jaz pa sama v veliki hiši. Prijateljev in sorodnikov nimam. Od kar sem sama se počutim kot polovička. Z možem sva bila zelo aktivna, sami se mi ne ljubi. Volje ne najdem prave. Ko sem potožila otrokom in omenila, da bi se preselila nazaj in da mogoče prodam hišo in kupim stanovanjček v njihovi bližini, sem začutila, da jim moja ideja ni po godu. Razmišljam, sem res vzgojila egoistneže, jim nudila vse na svetu, oni pa v meni vidijo samo še breme in dediščino?
Znanka mi je namignila, da žalujem že predolgo časa, naj grem v družbo in si najdem moškega za družbo. Sedaj razmišljam samo še o njeni ideji. Kaj bi si moj mož mislil, če bi imela novega moškega. Nikoli nisva predebatirala delikatnih stvari, ker o smrti nisva razmišljala. Bil je moj najboljši prijatelj. Umrl je nenadoma. Mislim si, da če bi imela drugega moškega, kot da bi varala moža, a po drugi strani sem osamljena, ker me je zapustil in pustil samo. Kako naj se osvobodim teh misli, da lahko nadaljujem življenje in izstopim iz prijema osamljenosti?
Draga avtorica kot prvo se malo opisi iz katetega konca si podaj malo vec podatkov.
Kot drugo napisi koliko let stejes in ali si zelis ob sebj imeti sorodno duso?
Sem pa postaven petdesetletnik sportno rekreativen moski in iscem prav tako eno tako podobno kot si ti, sem dobro situiran ,zelim si prave druzbe za hribe kolesarjenje morje ter izlete..
Nisem pa izkoriscevalski moski ,takih je pa povsod prevec.
S kje pa si ti, postavni petdesetletnik, ki isce eno normalno zensko?
@ Osamljena vdova
Povedal ti bom natanko to, kar sem povedal lastni materi, ko je ovdovela pri vsega 45. letih. Samo ne nehaj sedaj živeti zase in svoje življenje. Počasi v družbo in spoznavanje novih ljudi. Če se pojavi primern moški, pa se le ne obotavljaj preveč. Po cca 6 letih je spoznala super moškega.
Včasih je težko na novo z nekom na novo zaživeti. Še posebej, če je ovdoveli/a bil res v zelo dobrem partnerstvu. Važno je le, da se ne zaletiš in pristaneš z nekom zgolj zaradi občutka osamljenosti ter dobiš manj, kot je že nekoč bilo. Prav tako ti zaradi tega ni treba imeti nobene slabe vesti niti pred seboj, niti pred nikomer drugim.
.https://www.youtube.com/watch?v=5anLPw0Efmo
Spoštovana gospa.
Prijateljica vam je svetovala prav. Poiščite sebi primernega gospoda, ki vam bo polepšal življenje in pregnal osamljenost. Mogoče boste iskala dlje časa, a ne obupajte. Vedno nam življenje pošlje nekoga, ki v naš svet vstopi z razlogom. Zagotovo še obstajajo moški, ki so gospodje z veliko začetnico. In prosim, ne obremenjujte se s tem, kaj bodo drugi rekli. Tisti, ki vas imajo radi, vam bodo iz srca privoščili, za ostale se ne sekirajte. S tem, da nekoga najdete, ne boste prevarali moža. Verjamem, da o teh stvareh nista govorila, a sem prepričana, da bi želel, da živite naprej. Verjetno bi on storil isto, saj samota ubija in bi bil vesel za vas. Ljudje smo družabna bitja in rabimo drugo krilo, da lahko letimo. Srečno in javite se nam, ko vam življenje nariše nasmeh.
Imaš kakšno prijateljico, sosedo s katero se dobro razumeš? Povabi jo na kavo, počasi. Širi si svoj krog znank in iz tega pridejo prijateljstva. Če je hiša prevelika jo prodaj in si kupi stanovanje po tvoji želji, da ga boš lahko sama urejala. Kaj si otroci o tem mislijo nima prav nobene veze in se jih ne sprašuje. Stanovanje si kupi tam kjer si želiš in dobro počutiš. Ni treba da greš takoj v nakup, opazuj pol leta, leto kje so novogradnje, kje se kakšno stanovanje prodaja ali pa ko boš na sprehodu, če ti je okolica všeč, jim daj na oglasno desko (blok) sporočilo, da kupuješ stanovanje in dodaj svojo telefonsko. Pa boš videla. Dobro je to, da se ti nič ne mudi.
Začni se zabavati sama, saj pričakovati, da te bo vedno nekdo animiral ni dobro, boš večkrat razočarana. Glede moškega pa, če pride tebi všečen mimo ja, super, če pa ne, pa pač ne. Nič ne gre na silo.
Si pa lahko nabaviš štirinožnega prijatelja, ki ti bo popestril dneve 🙂
Naredite si življenje in ne stokajte. Ni več moža. Otrok tudi ne. A si ne znate narediti lepega življenja sama? Se rabite celo življenje naslanjati na druge?
Lahko greste kot prostovoljka delat v dom za ostarele, k brezdomcem ipd. V gozd tud nič ne ugrizne, če greste sama. Živite in bodite neodvisni, nehite stokat, ene smo pri 45 že leta same pa ne umremo, ampak nam je dobro. Kr jajca, draga gospa, pa brez puritanstva in krivde do kogarkoli. En del življenja je za vami, preostanek si naredite po svoje tako, da boste ponosni. Moža ni več in ga zato ne varate.
Če mene vprašaj, prodaj hišo in si kupi majhno hiško ali stanovanje. Hodi po svetu, uživaj življenje, včlani se v kakšno družbo, da se ukvarjaš s kakšno stvarjo, ki te veseli (npr. umetniške delavnice, telovadba za starejše, balinanje …)in res, najdi si moškega. Ampak normalnega, samo pazi, da te kakšne ne prenese naokoli zaradi denarja.
Prodajte hišo in vzemite stanovanje v najem. Denarja si prišparajte toliko kolikor boste rabili za najemnino in za starost. Ostalo zapravite zase in uživajte. Pa vlogo v DSO dajte, da ko ne boste mogli več skrbeti zase, da bo poskrbljeno za vas. Kar bo pa ostalo denarja, ko vas ne bo več, pa podarite kaksnemu društvu za pomoč otrokom ali pa zvezi prijatelev mladine, …. . Otrokom pa nič povedat, da ste prodali hišo.
Novi partner – zakaj pa ne, vsaj ne boste osamljeni. Vi kar pogumno naprej.
Ni lepo od otrok, da vas ne želijo imeti v bližini. Jaz imam hišo zelo blizu staršev, med drugim tudi zato, da jima bom na starost lažje pomagala. Ter da se lahko večkrat vidimo.
Starši nas spravijo do kruha, zato je naša dolžnost, da jim na starost pomagamo.
Povsem razumem, sem v podobni situaxiji. Si morda za klepet? [email protected]
Poišči si nekoga primernega zate. Tvoj mož ne bi nič mislil, še manj bil prizadet, saj tega ne bi storila, ko bi bil še živ. Tvoja vest je čista, ti samo želiš živeti naprej. Stori to. Tudi na otroke se ne oziraj. Če si zaslužijo tvojo dediščino jo bodo dobili, če pa imaš druge načrte je to spet tvoja odločitev ali problem. Življenje je kratko in škoda ga je preživljati v nekem strahu, kaj bodo mislil, kaj bi mislil mož…brez veze. Ljudje imajo vedno pomisleke in vedno opravljajo druge, če nekaj narediš ali pa ne. Vedno so predsodki. Osamosvoji svojo dušo in telo in se predaj življenju.
Tema dežurnih piscev zgodbic na klike. Niti na en nasvet ni avtorica odgovorila. Torej, čemu potem pisarit take poste? Zgodba ima kup lukenj, ki so vidne na prvo žogo.
Hiša zagotovo ni samo njena, ker so jo poleg nje podedovali tudi otroci. Jo ne more kar prodat, brez soglasja ostalih. In kaj ji bo ostalo za nakup stanovanja (pri današnjih astronomskih cenah), če se slučajno dogovorijo. Ni to tako kot bi prodal kilo krompirja.
Piše, da so bi se preselila v bližino otrok. Danes so vsi zelo zaposleni in komaj kaj časa ujamejo za skupne družinske aktivnosti. Malo mi je nenavadno, da jo otroci ne želijo v svojo bližino. Zakaj jih ne pokliče, skuha nedeljsko kosilo, jih povabi na piknik v svojo/njihovo hišo. Očitno le ni bilo vse tako lepo, da se niso vzdrževali vsaj tiste minimalne družinske stike in se obiskovali vsaj za največje praznike. Zgolj razmišljam, ker z mojimi otroci smo čisto drugače povezani.
Čeprav je gospa živela samo z in za moža 42 let, pa mi je vseeno nenavadno, da niso stkali kakšnih prijateljskih vezi s sosedi, skupnimi znanci ali kar tako z ljudmi, ki ti jih skozi čas prinese življenje nasproti.
Res je veliko društev, takšnih in drugačnih, kjer se upokojenci aktivno vključujejo v njihove dejavnosti. Samo univerza za tretje življenjsko obdobje ima malo morje aktivnosti. V Ljubljani je DCA (dnevni center aktivnosti) z zelo aktivno populacijo, ki ima izlete, pohode, ročna dela, keramiko, vodene oglede razstav, plesne vaje in ni da ni. Le odločiti se je treba, vzeti pot pod noge in začeti na novo živeti.
Nov moški? Morda po nekem času, vsekakor pa ne še v fazi žalovanja. Ko smo v letih, kot je gospa – 60 do 70 – imamo svoje navade in razvade. ki jih težko opustimo in se začnemo na novo prilagajat nekomu. Verjamem, da obstajajo tudi gospodje z veliko začetnico, vendar so na redko posejani. In verjetnost, da naletiš naj, enaka kot verjetnost zadetka na lotu. Prej tveganje in potem še večje razočaranje.
Veliko vsega, le pametno je treba izbrati.
each time i heard how tons disappointment the king will be, it changed into like a river of