Zelo sem osamljena
Otroci zivijo v tujini, s svojimi sluzbami in svojimi druzinami. Verjamem, da niso navduseni nad idejo, da pridete se vi tja. Zal, ce ze doma nimate prijateljev in druzbe, bo v tujini se bistveno slabse. Mogoce ste tak clovek, ki tako funkcionira, vendar to predstavlja tudi obremenitev otrok, ki to seveda vedo. Nekako si otroci ne predstavljajo, da vse svoj prosti cas prezivijo z mamo, ker ji je dolgcas.
Bo treba malo ven iz cone udobja – z mozem sta si dajala potuho in uivela v osami, sedaj pa je cas, da spremenite svoje navad. Priloznosti je ogromno, le malo poguma je treba.
Jaz na tvojem mestu nebi poslusala nobenega nasveta ampam bi zacela slediti svojim sanjam. Nikoli ni prepozno! Spomni se o cem si sanjala ko si bila mlajsa, preden si se porocila in ustvarila druzino. Imas samo eno zivljenje, zacni ga ziveti! Ne razmisljaj o otrocih, ker so ocitno ze odrasli in imajo svoja zivljenja. Razmisljaj samo o sebi in prepusti ze lepim stvarem. Zapomni si, da ne potrebujes moskega za sreco. Najdi si prijateljice in bos videla kako bos na enkrat postala srecna.
Vso sreco ti zelim
Osamljena vdova, 08.08.2022 ob 16:12
Ta forum spremljam že dolgo časa in nikoli nisem mislila, da bom sama kdaj na njem iskala nasvet.
Po dvainštiridesetih letih sem ostala sama, vdova. Odrasli otroci so ostali v tujini, na obiske ne hodijo, čeravno nimajo prav daleč, jaz pa sama v veliki hiši. Prijateljev in sorodnikov nimam. Od kar sem sama se počutim kot polovička. Z možem sva bila zelo aktivna, sami se mi ne ljubi. Volje ne najdem prave. Ko sem potožila otrokom in omenila, da bi se preselila nazaj in da mogoče prodam hišo in kupim stanovanjček v njihovi bližini, sem začutila, da jim moja ideja ni po godu. Razmišljam, sem res vzgojila egoistneže, jim nudila vse na svetu, oni pa v meni vidijo samo še breme in dediščino?
Znanka mi je namignila, da žalujem že predolgo časa, naj grem v družbo in si najdem moškega za družbo. Sedaj razmišljam samo še o njeni ideji. Kaj bi si moj mož mislil, če bi imela novega moškega. Nikoli nisva predebatirala delikatnih stvari, ker o smrti nisva razmišljala. Bil je moj najboljši prijatelj. Umrl je nenadoma. Mislim si, da če bi imela drugega moškega, kot da bi varala moža, a po drugi strani sem osamljena, ker me je zapustil in pustil samo. Kako naj se osvobodim teh misli, da lahko nadaljujem življenje in izstopim iz prijema osamljenosti?
V popolnoma isti situaciji sem se znašla pred 17-timi leti. Tri leta nisem prišla na pravi tir, saj sem ves čas in na vsakem koraku v hiši, ki sva jo z mukami zgradila z pokojnim možem, videla njega kako se muči in kako je bil vesel, ko smo končno zaživeli v njej. Otroka sta mi prigovarjala, naj hišo prodam in si kupim manjše stanovanje, vendar takrat to nisem zmogla. Po 7-ih letih pa sem spoznala moškega, ki je bil v marsičem podoben pokojnemu možu. Navezala sva se eden na drugega in še danes po 10-ih letih živiva lepo, poleti v njegovi hiši na deželi, pozimi pa v mojem stanovanju, ki sem ga kupila od prodaje hiše. Zadovoljni in srečni smo vsi, zato ti predlagam, da narediš podobno, saj je življenje prekratko, da bi si ga še sami oteževali. Želim ti vso srečo v bodoče.
Ne poslušaj te izmecke ,ki ti odgovarjajo.Ce si iz Štajerske,si probaj najti kolegico,da gresta ob vikendih za par uric ven v lajf kam,kjer je živa glasba,(npr.Taborka ,petek,sobota,nedelja),ali kje drugje.Ne,ne boš naredila greha svojemu bivšemu,saj bi ti on dovolil,da uživaš kvalitetno življenje se naprej.
Larfa, 10.08.2022 ob 16:56
Ne poslušaj te izmecke ,ki ti odgovarjajo.Ce si iz Štajerske,si probaj najti kolegico,da gresta ob vikendih za par uric ven v lajf kam,kjer je živa glasba,(npr.Taborka ,petek,sobota,nedelja),ali kje drugje.Ne,ne boš naredila greha svojemu bivšemu,saj bi ti on dovolil,da uživaš kvalitetno življenje se naprej.
pa saj ti tipi- ti fukfehtarji so tudi tam kamor jo ti pošiljaš.
Ti pa si ozkogled da temu tako rečem….. Ne zavedaš se da je starost se edina pravica na svetu ki doleti vsakega… Noben ne ubeži temu… Ljudje se učimo vsak dan in neumni umremo….. Vsak pri sebi lahko samo moli da nebo v njenem položaju nikoli ne reci nikoli ker lahko se zgodi vsakemu…. Meni,tebi, drugim, jaz za sebe si tega res ne želim…..nikoli pa neves lahko samo upaš da delaš kako naj temu rečem … Prav in da gre vse svojo pot tako kot mora….
Kaj ti bo vse bogastvo na svetu če ga nimaš s kom deliti in ustvarjati SPOMINE TO JE VSE KAR TI OSTANE IN GRE S TABO NAPREJ ….
Moja malenkost…..
Od kdaj je pa obveznost otrok da zabavajo starše? Odrasla si, odgovorna si za sebe. Najdi si hobije in prijatelje. Začni ven hodit. Nekaj se sama sebi smilit. Če se ti ne ljubi, pač ne jokaj.
Sicer pa pri 42ih vdova in odrasli otroci…. a si pri 15ih začela ali kaj? Tudi če so stari 20 let in da ne študirajo, da se lahko preživljajo sami v tujini, je malo huda.
Drvar, 09.08.2022 ob 15:29
Javi se mi na
Ob kavici se lahko marsikaj pomeniva.
Pazi se takih, ki se ti ponujajo, da se nasloniš na njihovo ramo. So prav specializirane, da se znajo pogovarjat tako, da jim na koncu vse premoženje prepišeš.
Pozdravljena, dobro poznam prijateljico, ki bi lahko rekel, da je v enaki situaciji. Kar lep cas je bila zelo osamljena, ceprav je imela veliko znank in prijateljic. Ob vzpodbudi je zacela najprej hoditi v hribe, nato na potovanja in udelezuje se srecanj, ki imajo prav posebno ime. Mislim, da ji je uspelo se nekako vrniti v druzaben svet, kljub temu, da ni zacela nove zveze z moskim. Lp
Nehaj jokat. Otroci so ti povedali oz. nakazali kaj si mislijo. Ko jih šljivi. Kakšno varanje. Mož je mrtev. Če si najdeš družbo ni nic narobe. Če je hiša prevelika jo prodaj, denar pa zapravi zase in ne za egoistične otroke. Ja prav takšne si vzgojila, kaj češ. Bila si njihov pivnik in pivnik boš ostala. Prodaj hišo, kupi manjse stanovanje razliko pa porabi zase. Potuj z agencijami, kjer bos nasla druzbo.
Najbolj zaskrbljujoce je pa to da nimaš prijateljic. Drugo se da vse rešit.
Jaz bi se na vsak način potrudila in poskušala vzdrževati stik z otroci, čeprav bi morala najbrž marsikatero stvar tudi “požret”, lotila bi se dopisovanja in telefonskega stika z njimi, jih povabila na vikend počitnice, presenetila z izvirnimi darilci za rojstni dan, ker očitno pri odraščanju nekaj ni bilo v redu. Kaj pa vnuki?
Ker imaš hišo je najbrž veliko dela z vzdrževanjem, ali pa se zaposli z nakupom nove kuhinje, obnovo kopalnice, lahko tudi oddaš del v najem. Mislim, da trenutno ni čas za prodajo. Omisli si popolno prenovo vrta in pokliči kakega vrtnarja, da ti ga preuredi.
V nakupovalnih centrih sigurno srečaš kakšnega poznanega, ogovori ga in povabi na kavico. Zelo dobro dene tudi vsakodnevna hoja po okolišu (tudi tu marsikoga srečaš). Če pa voziš avto pa je prav prijetno se zapeljati do kakšne izletniške točke, nisi napisala od kje si.
Težko je pri teh letih najti “pravega moškega”, jaz ga ne iščem, če bi mi pa slučajno prišel nasproti bi ga sprejela z odprtimi rokami.
Vsekakor ne ostajaj med štirimi stenami.
Ne boš varala svojega pokojnega moža, če najdeš novo ljubezen in greš naprej..
Čeprav se o tem nista pogovarjala, verjamem da ti je težko ampak sem prepričana, da bi si on želel da si srečna..tudi jaz bi razmišljala enako kot ti..sploh ker hvala bogu nisem v tej situaciji..vedno bo tvoj mož..tvoja ljubezen ampak opogumi se in naredi,kar ti pravi prijateljica. Mlada si in si zaslužiš nekoga,ki te bo imel rad in ti njega..
Vem da je težko in se počutiš da ga izdajaš… ampak ga ne..če imaš voljo do življenja, si daj to priložnost..tudi ti ne boš večno..od tebe je zdaj odvisno ali boš srečna z drugim..in njega imela v svojem srcu in spominu ali boš sama z vso bolečino do konca..
Njega ne bo nazaj in sigurna sem, da kjerkoli je…si želi da si srečna 🤗
Otroci so odrasli. Svet pa neizprosen. Moja dva sta porocena a tujca drug drugemu. Za svojo nesreco krivita otroke. Ceprav temu ni tako. Ne vidimo v njima samo dediscine. Pa sem moral najprej v najem nato pa k zeninim starsem, kjer pocasi nabirava za svoje stanovanje.
A s pomocjo okolice podobnih toksicnih ljudi sta se uspela prepricat, da sta revcka. Gre za generacijski vzorec. Oce je bil partner umrli materi, mami ni dobila pozornosti od oceta ampak se je on postavil na stran svoje mamice.
Z muko hodim na obiske. Zelita povezanost, a v resnici povezanosti ni. Zelita samo nadzor, uzivata pa zgolj takrat, ko nekdo se bolj trpi kot sama dva. Vsako stecanje se zacne z jamranjem, nato se zacneta posmehovati drugim, nakar sledi zaslisevanje otrok, dokler nekaj ne najdeta in potem obtozevanje.
Razlagata samo o tem kaj bosta kupila, se bojita kakrsnega koli napredka in samostojnosti otrok in samo vidita nesrece.
Moral bi ostati z njima, trpeti konstaten kreg, moja zena pa bila kurba in prasica.
Zadnji mi foter niti dober dan ni rekel ampak samo povedal kdo v ulici je umrl. Odvrnil sem mu, da 93 let stari ljudje pac tudi umrejo in da je to lepa starost.
Mati se druzi samo z 80 letnimi sosedami, ki jih vse boli in samo pokopavajo vse, ki so jih poznali.
- Se mogoce ljudje vprasate ali so otroci res egoisti, ali ste jim za prekinitev odnosov sami dali povod? So vam dali roko pa ste jo z starcevsko nadrejenstjo zavrnili.
Nehaj si otroke lastiti in jih krviti za svojo nesreco. Ter od njih pricakovati, da so na svetu zgolj zato, da bo mamica srecna.
Moja dva imata se zivino, pa je ne bi potrebovala imet. Le zato, da lahko jamrata kako jima je hudo. Ko se bil se doma in vseskozi pomagal, je bilo tako, da bolj kot sem delal manj vreden sem bil. Zacuda pri tastu tega ni. Ker potem ne mores sosedom razlagati kako trpis.
Mislis, da sta se kdaj vprasala kako je nam otrokom bilo gledat take odnose 30 let, ki se se kar vlecejo? Kako trpijo otroci, ki morajo biti starsi svojim starsem? Da za bolestno iskanje pozornosti.
Sva v pricakovanju vnucka, in ko sem oznali, da bova imela otroka… Sta bila nesrecna.
Nesrecna sta bila ko sem se porocil. Ko sem zamenjal sluzbo v boljso. Ko sem odprl popoldanski sp. Ko je zena diplomirala.
Zal je vcasih omejitev stikov edina resitev. Sam zelim biti boljsi stars.
Za svoje dobro, spravi se sportat. Pa v kako veselo naravnano drustvo. Pa bodo mogoce tudi otroci sami od sebe poklicali, ali radi prisli na obisk.
Starsi moje zene niso materialno bogati, a kot ljudje dobri. In so svojim otrokom dali vec, trudijo se jih vzgojiti v samostojne osebnosti.
Moji so me vzgajali tako, da cudno da nisem pristal v drogah. Obcutki krivde, ker stremim k temu, da sem samostojen, narobe je biti srecen in zadovoljen.
To je ta destruktivni boomerizem.
Ker me ne prides pogledat, ko se mi dvigne, bom pa vse zagonil, da bos vedel.
Moja babica, je vedno ko smo dobili obiske prisla ven okopavat vrt ali pometat dvorisce.
Vsem je bilo le za verbsno. Se posebej sm bil grdi jaz, ki zelim brez dela vse poverbati, a sem vedno le govoril, da se bom odselil in da s takim folkom ne mislim zivet, ceprav me razdedinijo.