Žena ni primerna za več otrok, a ne razume!
Problem je ta, da tukaj kompromisa ni in ga ne more biti.
Pa naj gre za enega otroka, dva ali štiri. Enako bi bilo tudi, če sploh
še ne bi imela otrok, pa bi si jih ona zaželela, on pa ne. Kako to rešiti?
Najeti otroka za poskusno dobo? Imeti samo pol otroka? Roditi otroka in
ga dati v posvojitev, če ne bi šlo? Ne gre.
Če so otroci zaželeni, je vseeno, ali je eden, ali pa trije. Razna pisanja, kako je
z dvema nemogoče – ja je, če je drugi nezaželjen, če pa ni, tudi trije niso
problem, a ne?
Zmagati se tukaj ne da, vedno bo eden od partnerjev užaljen do konca
življenja, ker – kot sem rekla, kompromisa ni.
Mogoče bi bilo glede na zelo verjetno ločitev vseeno bolje, da ostane pri
enem otroku – bo vsaj trpel samo eden.
imam 2 svakinji, ženi mojih bratov in 4 nečake, 1. brat ima tri otroke, svakinja in on obvladata vse v nulo, deca pridni, vzgojeni, v šoli full uspešni, onadva si vse delita, od skrbi za hišo, okolico, imata hobije, ona vsaj 1x/leto odsotna za več dni (5dni) zaradi hobija, ona pa službeno 2x/leto, 1x jadranje s sodelavci 3 dni, in 1x letna konferenca 3 dni. Full jima laufa oba nasmejana….par, ki bo vzgojil oz. vzgaja prave ljudi in vedno sta bila taka.
2. svakinja, kaj naj rečem, vse je težko, nič ne more, 1 otrok, ki je, ko ni brata doma, vedno pri njenih starših, tako da brat resnično razmišlja o ločitvi, ker ona bi pa zdaj kao še enega, ko je začutila, da se brat oddaljuje. Ko sem bila z njimi na morju, vam rečem, s prvimi 3 kamorkoli, s tem otrokom 9 let, pa niti v štacuno ne, če bi mi že uspelo zadovoljiti otroka, bi pa svakinja skočila v luft, razlog pa bi bil banalen.
Tako da ene-eni so sposobne vzgojiti več otrok in to zelo dobro, drugi pa niti 1 ne, jaz se pa še učim, če bo kaj otrok bo, če ne ne;)
Ne sodite drugih po sebi, če ste nesposobni, je prav da priznate in je bolje brez otrok.
Kompromisi so VEDNO. Nikoli si dva ne želita vsega enako in isto je pri otrocih. Eden si želi enega, drugi dva, tretji 5. Ena bi dečka in deklico, drugo dva dečka, itd. In končno število otrok je nekaj, kjer je običajno eden popustil in pač živi s tem. Oz. tudi ne in se je ločil. Užaljena do konca življenja je lahko le ženska, moški sprejme odločitev, živi z njo in to je to. Ne bo do konca življenja metal naprej in držal surlo zaradi tega, ker število otrok ni tako kot si je zamislil 50 let nazaj, verjemi. Ženska pa je tega sposobna in se še nekje kaže kakšen poden so lahko ženske in s čim se morajo naši moški ukvarjat.
Kompromisi so VEDNO. Nikoli si dva ne želita vsega enako in isto je pri otrocih. Eden si želi enega, drugi dva, tretji 5. Ena bi dečka in deklico, drugo dva dečka, itd. In končno število otrok je nekaj, kjer je običajno eden popustil in pač živi s tem. Oz. tudi ne in se je ločil. Užaljena do konca življenja je lahko le ženska, moški sprejme odločitev, živi z njo in to je to. Ne bo do konca življenja metal naprej in držal surlo zaradi tega, ker število otrok ni tako kot si je zamislil 50 let nazaj, verjemi. Ženska pa je tega sposobna in se še nekje kaže kakšen poden so lahko ženske in s čim se morajo naši moški ukvarjat.[/quote]
Problem je, ko ne razumeš pomena besede “kompromis”.
Kompromis ne pomeni, da eden popusti, kompromis pomeni, da popustita
oba, vsak s svojega konca in sta tudi do neke mere zadovoljna oba.
Kako to izvesti pri številu otrok, ko eden otroke hoče, drugi pa ne?
In ja, moški znajo neželjenega otroka do konca življenja “naprej metat”, brez
skrbi – znajo tudi temu otroku povedati, da ga niso hoteli in mu uničiti
otroštvo, če ne celo življenje, znajo tudi demonstrativno zapustiti družino
in se ne brigati za VSE otroke, ne samo za neželjenega. Primerov kolikor
hočeš, tudi tukaj na MONu.
Kompromisi so VEDNO. Nikoli si dva ne želita vsega enako in isto je pri otrocih. Eden si želi enega, drugi dva, tretji 5. Ena bi dečka in deklico, drugo dva dečka, itd. In končno število otrok je nekaj, kjer je običajno eden popustil in pač živi s tem. Oz. tudi ne in se je ločil. Užaljena do konca življenja je lahko le ženska, moški sprejme odločitev, živi z njo in to je to. Ne bo do konca življenja metal naprej in držal surlo zaradi tega, ker število otrok ni tako kot si je zamislil 50 let nazaj, verjemi. Ženska pa je tega sposobna in se še nekje kaže kakšen poden so lahko ženske in s čim se morajo naši moški ukvarjat.[/quote]
Problem je, ko ne razumeš pomena besede “kompromis”.
Kompromis ne pomeni, da eden popusti, kompromis pomeni, da popustita
oba, vsak s svojega konca in sta tudi do neke mere zadovoljna oba.
Kako to izvesti pri številu otrok, ko eden otroke hoče, drugi pa ne?
In ja, moški znajo neželjenega otroka do konca življenja “naprej metat”, brez
skrbi – znajo tudi temu otroku povedati, da ga niso hoteli in mu uničiti
otroštvo, če ne celo življenje, znajo tudi demonstrativno zapustiti družino
in se ne brigati za VSE otroke, ne samo za neželjenega. Primerov kolikor
hočeš, tudi tukaj na MONu.[/quote]
Ne ženskam kompromis pomeni, da je po njeno, moški se pa prilagodi. In ker tako lepo izsiljujejo na koncu moški tudi pobegne, se odreče materialnim stvarem, otrokom samo da ima mir. In ženska izkorišča vse možne variante, da nagaja še naprej tudi tam, kjer moški želi stik z otroci. Prva, ki otrokom uniči življenje je ženska, ker je izsilila njihovo življenje, uničila zakon, uporablja otroke v vojni proti bivšemu in je mnenja, da po sedmem letu ne rabijo ukvarjanja, saj so že samostojni.
Pošteno povedano, avtor.
Se popolnoma strinjam z tvojim razmišljanjem in opazovanjem. Res obstajajo ženske, ki niso “rojene” za materinstvo, a si tega ne smejo na glas priznat, ker okolje še ni zrelo, da bi tako priznanje sprejelo.
Poskusi z pogovorom “do nazga”, morda tudi tvoja žena uvidi svoj pravi karakter. Dejstvo namreč je, da nas drugi vidijo v pravi luči, sami v taki, kot si jo želimo.
Problem je, ko ne razumeš pomena besede “kompromis”.
Kompromis ne pomeni, da eden popusti, kompromis pomeni, da popustita
oba, vsak s svojega konca in sta tudi do neke mere zadovoljna oba.
Kako to izvesti pri številu otrok, ko eden otroke hoče, drugi pa ne?
In ja, moški znajo neželjenega otroka do konca življenja “naprej metat”, brez
skrbi – znajo tudi temu otroku povedati, da ga niso hoteli in mu uničiti
otroštvo, če ne celo življenje, znajo tudi demonstrativno zapustiti družino
in se ne brigati za VSE otroke, ne samo za neželjenega. Primerov kolikor
hočeš, tudi tukaj na MONu.[/quote]
Ne ženskam kompromis pomeni, da je po njeno, moški se pa prilagodi. In ker tako lepo izsiljujejo na koncu moški tudi pobegne, se odreče materialnim stvarem, otrokom samo da ima mir. In ženska izkorišča vse možne variante, da nagaja še naprej tudi tam, kjer moški želi stik z otroci. Prva, ki otrokom uniči življenje je ženska, ker je izsilila njihovo življenje, uničila zakon, uporablja otroke v vojni proti bivšemu in je mnenja, da po sedmem letu ne rabijo ukvarjanja, saj so že samostojni.[/quote]
Si klon od Modrega? Edina razlaga za tale histerični zapis….
Ne ženskam kompromis pomeni, da je po njeno, moški se pa prilagodi. In ker tako lepo izsiljujejo na koncu moški tudi pobegne, se odreče materialnim stvarem, otrokom samo da ima mir. In ženska izkorišča vse možne variante, da nagaja še naprej tudi tam, kjer moški želi stik z otroci. Prva, ki otrokom uniči življenje je ženska, ker je izsilila njihovo življenje, uničila zakon, uporablja otroke v vojni proti bivšemu in je mnenja, da po sedmem letu ne rabijo ukvarjanja, saj so že samostojni.[/quote]
Si klon od Modrega? Edina razlaga za tale histerični zapis….[/quote]
V bistvu je to eden bolj realnih zapisov tukaj.
Ciao,
bom poskušala biti nepristranska in preprosta. Razumem tebe in razumem njo. Na tvojem mestu bi se vprašala kakšen je moj cilj v življenju. Če se vajin cilj razlikuje in gresta vsak na svojo stran, vaju to samo bolj oddaljuje in zeva prepad. Glede na to kar si napisal mi je jasno, da je materialno poskrbljeno. Toda pravi odnos med dvema ni v hiši in zeleni trati. Spomnita se zakaj ljubita drug drugega. Pomislita na to kakšen je dan brez partnerja ob sebi…in prosim ne v finančnem smislu. Vsak od vaju naj si postavi to vprašanje. Ohranita medsebojno spoštovanje, četudi se odgovori morda razlikujejo…Predvsem pa se spomnita, da ljubezen zaupa. Če je v nas strah ga poglejmo v obraz, saj nam želi samo nekaj pokazati; o nas. Življenje je zato, da ga živimo, torej kako bosta obrnila kolesje?
lep pozdrav in pogum velja…za oba…za vse tri…za družino…kolikor številčno že ;))
Imam brata in sestro in sem svojim starsem nadvse hvalezna. Razlike med nami je dve leti in ne morem si presdtavljati kaksno breme je bilo to za starse, predvsem za mojo mami, ker je bila za gospodinjstvo in vzgojo najveckrat sama. Oci je imel zahtevno sluzbo, doma pa je opravljal zgolj moska dela. Vendar so bili to drugi casi in nismo bili edina druzina v poznih sestedestih, ki je tako funkcionirala. Danes, ko imamo ze vsi svoje otroke, tudi ze odrasle, vem kaj to pomeni in avoje starse, se posebej mami zelo sppstujem. Sama imam dva otroka z ogromno razliko v letih, prej nam zal ni uspelo, tako, da lahko recem, da imam dve edinki. Ampak, cez toliko in toliko let, bosta prav gotovo imeli sreco, da se imata, da nista sami, tako kot sem jaz presrecna, da imam brata in sestro, nasi ptroci pa bratrance in sestricne. Lepo je ko se vsi zberemo in necaki pridejo na pocitnice in obratno. Meni to veliko pomeni in vsem nam. Je pa res da otrocj niso ” macji laselj” in je potrebno ogromno ogromno vsega, predvsem pa tebe.
Avtor, ti sam ves, kaj tebi najvec pomeni…
…Raglja kot vedno, odlično napisano. Kapo dol.
Drugače pa se posipam s pepelom. Bila na tem. Srčno želela še enega, mož pa se ni mogel odločiti. Ves čas me je prepričeval da nam je fino ko smo trije, nam je šlo še kar solidno pred recesijo. Potem sem ga uspela prepričat in tako smo pri 33-tih (pa še takrat je bilo malo bolj pozno) zibali drugič. Otročka imamo silno radi, a dejstvo je, da dostikrat razmišljam kako luštno bi nam bilo danes, Brez finančnih težav, s polnoletnim otrokom, šli bi malo po svetu, predvsem pa mi ne bi bilo treba še enkrat skozi šolo, ali bolje rečeno pri prvem mi niti ni bilo treba, zdaj je to nočna mera. Kot dojenček je bil sicer priden, tako da sem vse delo opravila jaz, še danes vse po stanovanju opravim jaz, mož ju vozi in spremlja na tekme. A so vedno borbe, ker se ne bi učil, finančno smo na psu, pa čeprav imava oba službe, dosti zdravstvenih težav dokaj hudih smo dali skozi, skratka danes vem, da si v teh časih zagotovo ne bi želela še enega otroka. Zdaj je zadeva celo taka da tudi za dopust nimamo in to ni pošteno ne do starejšega ne do mlajšega otroka. Poleg tega se tudi starejši veliko ukvarja z mlajšim, mu pomaga v šoli, med njima je skoraj 7 let razlike. Mu ga ne želim naprtiti, a dejstvo je, da sva z možem starejša, dostikrat je treba v službi potegnit, zdravje več ne služi, pa jih ne štejeva niti 50. Ob vseh težavah pa itak dvomim da bom dočakala penzijo.
Moj nasvet je, da če ne čutiš želje po še enem otroku se v to ne podaj. Pa naj žena stoka in joka kolikor hoče, čez leta bo videla da je tudi to bilo za nekaj prav.
Mene so prijateljice nagovarjale naj mu ga podtaknem, a take igre se sama nikoli ne bi šla, ker bi lahko potegnila zelo kratko in ostala sama z dvema. V kolikor se moj mož takrat ne bi odločil za še enega, bi to sicer sprejela s težkim srcem, a bi potem začela delat na sebi, da nekako tisto željo po drugem otroku predelam in da me ne uniči. Navsezadnje preveč ljubim moža da bi hotela živeti brez njega in da bi zaradi želje postavila na kocko celo družino. Pri nas je bila situacija majčkeno drugačna, ker se je zapirala firma in sem vedela da ali takrat ali nikoli, ker sem potem šla na zavod in porodniško, ko pa bi šla v novo službo pa ne bi reskirala in potem zanosila. Poleg tega sva bila oba z možem malo mlajša in zame je v bistvu že roditi pri 33-letih ko danes gledam nazaj malo pozno. Otroke je treba imeti mlad.
…Raglja kot vedno, odlično napisano. Kapo dol.
Drugače pa se posipam s pepelom. Bila na tem. Srčno želela še enega, mož pa se ni mogel odločiti. Ves čas me je prepričeval da nam je fino ko smo trije, nam je šlo še kar solidno pred recesijo. Potem sem ga uspela prepričat in tako smo pri 33-tih (pa še takrat je bilo malo bolj pozno) zibali drugič. Otročka imamo silno radi, a dejstvo je, da dostikrat razmišljam kako luštno bi nam bilo danes, Brez finančnih težav, s polnoletnim otrokom, šli bi malo po svetu, predvsem pa mi ne bi bilo treba še enkrat skozi šolo, ali bolje rečeno pri prvem mi niti ni bilo treba, zdaj je to nočna mera. Kot dojenček je bil sicer priden, tako da sem vse delo opravila jaz, še danes vse po stanovanju opravim jaz, mož ju vozi in spremlja na tekme. A so vedno borbe, ker se ne bi učil, finančno smo na psu, pa čeprav imava oba službe, dosti zdravstvenih težav dokaj hudih smo dali skozi, skratka danes vem, da si v teh časih zagotovo ne bi želela še enega otroka. Zdaj je zadeva celo taka da tudi za dopust nimamo in to ni pošteno ne do starejšega ne do mlajšega otroka. Poleg tega se tudi starejši veliko ukvarja z mlajšim, mu pomaga v šoli, med njima je skoraj 7 let razlike. Mu ga ne želim naprtiti, a dejstvo je, da sva z možem starejša, dostikrat je treba v službi potegnit, zdravje več ne služi, pa jih ne štejeva niti 50. Ob vseh težavah pa itak dvomim da bom dočakala penzijo.
Moj nasvet je, da če ne čutiš želje po še enem otroku se v to ne podaj. Pa naj žena stoka in joka kolikor hoče, čez leta bo videla da je tudi to bilo za nekaj prav.
Mene so prijateljice nagovarjale naj mu ga podtaknem, a take igre se sama nikoli ne bi šla, ker bi lahko potegnila zelo kratko in ostala sama z dvema. V kolikor se moj mož takrat ne bi odločil za še enega, bi to sicer sprejela s težkim srcem, a bi potem začela delat na sebi, da nekako tisto željo po drugem otroku predelam in da me ne uniči. Navsezadnje preveč ljubim moža da bi hotela živeti brez njega in da bi zaradi želje postavila na kocko celo družino. Pri nas je bila situacija majčkeno drugačna, ker se je zapirala firma in sem vedela da ali takrat ali nikoli, ker sem potem šla na zavod in porodniško, ko pa bi šla v novo službo pa ne bi reskirala in potem zanosila. Poleg tega sva bila oba z možem malo mlajša in zame je v bistvu že roditi pri 33-letih ko danes gledam nazaj malo pozno. Otroke je treba imeti mlad.[/quote]
Da obstajajo mame, ki so si želele otroka, potem pa jim je žal, da ga imajo, pa težko verjamem. In pri 33 ti je bilo pozno roditi? Malo bolj se ukvarjaj s seboj, da boš fit in pazi na prehrano.
Ni bilo problem pri 33-tih, večji problem je danes pri 46-tih. Sedim z otrokom in delam za šolo, ker sam ne zmore, pomagamo mu vsi po vrsti. Zraven pa me skrbi kako mu bo šlo v življenju, kaj bo ko mene več ne bo, on pa ni pri bistrih in iznajdljivih. Starejši končuje srednjo šolo in bo že kako, mlajši pa je karakterno čist drugačen. In to upiranje mi načenja živce in zdravje, čeprav se ogromno ukvarjamo z njim.
Saj me je sram svojih misli, ko premišljujem kako lažje bi živeli, če bi imeli samo enega. Avtorjeva materialna postavka je seveda veliko bolj ugodna kot naša, saj nimamo svoje nepremićnine, a ga res razumem v njegovem razmišljanju. Če ne čutiš želje po še enem otroku ga pač ne imej.
Kako to veš? Mnogi pari imajo samo enega otroka, pa jim ni žal, da niso imeli drugega. Mnogi pari imajo dva otroka, pa jim ni žal, da niso imeli tretjega. Mnogi pari imajo tri otroke, pa jim ni žal, da niso imeli četrtega.[/quote]
Vem ker pač vem.Isto je bilo pr naju.Imava dva in sva rekla da je dovolj .Ustvarjala sva materialne dobrine z polnim zagonom.Sedaj sva pogruntala,da so te materialne dobrine ničvredne in,da bi bilo bolj pametno imeti še otroka ali dva.Sam sedaj pr 50 je prepozno.[/quote]
Aja ker je bilo pri tebi tako, VEŠ da je tako tudi pri drugih.
No, pri meni ni tako – samo v vednost.
…Raglja kot vedno, odlično napisano. Kapo dol.
Drugače pa se posipam s pepelom. Bila na tem. Srčno želela še enega, mož pa se ni mogel odločiti. Ves čas me je prepričeval da nam je fino ko smo trije, nam je šlo še kar solidno pred recesijo. Potem sem ga uspela prepričat in tako smo pri 33-tih (pa še takrat je bilo malo bolj pozno) zibali drugič. Otročka imamo silno radi, a dejstvo je, da dostikrat razmišljam kako luštno bi nam bilo danes, Brez finančnih težav, s polnoletnim otrokom, šli bi malo po svetu, predvsem pa mi ne bi bilo treba še enkrat skozi šolo, ali bolje rečeno pri prvem mi niti ni bilo treba, zdaj je to nočna mera. Kot dojenček je bil sicer priden, tako da sem vse delo opravila jaz, še danes vse po stanovanju opravim jaz, mož ju vozi in spremlja na tekme. A so vedno borbe, ker se ne bi učil, finančno smo na psu, pa čeprav imava oba službe, dosti zdravstvenih težav dokaj hudih smo dali skozi, skratka danes vem, da si v teh časih zagotovo ne bi želela še enega otroka. Zdaj je zadeva celo taka da tudi za dopust nimamo in to ni pošteno ne do starejšega ne do mlajšega otroka. Poleg tega se tudi starejši veliko ukvarja z mlajšim, mu pomaga v šoli, med njima je skoraj 7 let razlike. Mu ga ne želim naprtiti, a dejstvo je, da sva z možem starejša, dostikrat je treba v službi potegnit, zdravje več ne služi, pa jih ne štejeva niti 50. Ob vseh težavah pa itak dvomim da bom dočakala penzijo.
Moj nasvet je, da če ne čutiš želje po še enem otroku se v to ne podaj. Pa naj žena stoka in joka kolikor hoče, čez leta bo videla da je tudi to bilo za nekaj prav.
Mene so prijateljice nagovarjale naj mu ga podtaknem, a take igre se sama nikoli ne bi šla, ker bi lahko potegnila zelo kratko in ostala sama z dvema. V kolikor se moj mož takrat ne bi odločil za še enega, bi to sicer sprejela s težkim srcem, a bi potem začela delat na sebi, da nekako tisto željo po drugem otroku predelam in da me ne uniči. Navsezadnje preveč ljubim moža da bi hotela živeti brez njega in da bi zaradi želje postavila na kocko celo družino. Pri nas je bila situacija majčkeno drugačna, ker se je zapirala firma in sem vedela da ali takrat ali nikoli, ker sem potem šla na zavod in porodniško, ko pa bi šla v novo službo pa ne bi reskirala in potem zanosila. Poleg tega sva bila oba z možem malo mlajša in zame je v bistvu že roditi pri 33-letih ko danes gledam nazaj malo pozno. Otroke je treba imeti mlad.[/quote]
Uboga tvoja otroka!
…Raglja kot vedno, odlično napisano. Kapo dol.
Drugače pa se posipam s pepelom. Bila na tem. Srčno želela še enega, mož pa se ni mogel odločiti. Ves čas me je prepričeval da nam je fino ko smo trije, nam je šlo še kar solidno pred recesijo. Potem sem ga uspela prepričat in tako smo pri 33-tih (pa še takrat je bilo malo bolj pozno) zibali drugič. Otročka imamo silno radi, a dejstvo je, da dostikrat razmišljam kako luštno bi nam bilo danes, Brez finančnih težav, s polnoletnim otrokom, šli bi malo po svetu, predvsem pa mi ne bi bilo treba še enkrat skozi šolo, ali bolje rečeno pri prvem mi niti ni bilo treba, zdaj je to nočna mera. Kot dojenček je bil sicer priden, tako da sem vse delo opravila jaz, še danes vse po stanovanju opravim jaz, mož ju vozi in spremlja na tekme. A so vedno borbe, ker se ne bi učil, finančno smo na psu, pa čeprav imava oba službe, dosti zdravstvenih težav dokaj hudih smo dali skozi, skratka danes vem, da si v teh časih zagotovo ne bi želela še enega otroka. Zdaj je zadeva celo taka da tudi za dopust nimamo in to ni pošteno ne do starejšega ne do mlajšega otroka. Poleg tega se tudi starejši veliko ukvarja z mlajšim, mu pomaga v šoli, med njima je skoraj 7 let razlike. Mu ga ne želim naprtiti, a dejstvo je, da sva z možem starejša, dostikrat je treba v službi potegnit, zdravje več ne služi, pa jih ne štejeva niti 50. Ob vseh težavah pa itak dvomim da bom dočakala penzijo.
Moj nasvet je, da če ne čutiš želje po še enem otroku se v to ne podaj. Pa naj žena stoka in joka kolikor hoče, čez leta bo videla da je tudi to bilo za nekaj prav.
Mene so prijateljice nagovarjale naj mu ga podtaknem, a take igre se sama nikoli ne bi šla, ker bi lahko potegnila zelo kratko in ostala sama z dvema. V kolikor se moj mož takrat ne bi odločil za še enega, bi to sicer sprejela s težkim srcem, a bi potem začela delat na sebi, da nekako tisto željo po drugem otroku predelam in da me ne uniči. Navsezadnje preveč ljubim moža da bi hotela živeti brez njega in da bi zaradi želje postavila na kocko celo družino. Pri nas je bila situacija majčkeno drugačna, ker se je zapirala firma in sem vedela da ali takrat ali nikoli, ker sem potem šla na zavod in porodniško, ko pa bi šla v novo službo pa ne bi reskirala in potem zanosila. Poleg tega sva bila oba z možem malo mlajša in zame je v bistvu že roditi pri 33-letih ko danes gledam nazaj malo pozno. Otroke je treba imeti mlad.[/quote]
Uboga tvoja otroka![/quote]
Zakaj že?
Sama sem Si daleč nekoč tudi želela se enega otroka,mož je bil proti in tako imava enega, pojasnila bi rada to,da nisem niti gnjavila s tem,zame je enkrat ne ne,kaj bi nekaj kar si on ni želel,ampak v sebi sem žalostna se danes ,mu nikoli ne očitam,sploh nikoli v 25 letih nisem tega več omenila,obžalujem pa vseeno,sama sem edinka in ni fajn,morda se vseeno odloči za, za srečo vaju obeh in radost,ker otroci to so,no moj prispevek::-):-(
Berem in se čudim, koliko žensk tukaj pravzaprav navija za še enega otroka, čeprav je že iz prvega posta razvidno, da ne bo zaželjen, čeprav revček ni nič kriv. To, kako imate ve rade svoje brate,sestre, nečake je nepomembno avtorju, ki si ne želi več otrok in ki se zaveda, da mu sprememba ob rojstvu še enega, ne bi bila všeč. Končno lahko z ženo zadihata in si kaj privoščita. Nismo vsi ustvarjeni za veliko naraščaja.
Ženska želja po otroku je primerljiva z moško željo po seksu.
Samo toliko, da boš razumel kako veliko željo bo mogla zatreti globoko v sebi.
Ko ženska čuti, da bi imel aše enega otroka… je to skoraj nagon… Uf… Težka bo, če hočeš uresničit svoj plan.
Samo v vednost. Vse mamam nam otroci piojejo kri, vse smo živčne, vse smo včasih na robu “normalnosti”. s še enim otrokom bo še huje, ja. Ampak… tako pač je. Če bi vsi gledali samo na ugodje, se populacija sploh en bi širila.
Razlika v letih je najmanj pomembna.
Ženska želja po otroku je primerljiva z moško željo po seksu.
Samo toliko, da boš razumel kako veliko željo bo mogla zatreti globoko v sebi.
Ko ženska čuti, da bi imel aše enega otroka… je to skoraj nagon… Uf… Težka bo, če hočeš uresničit svoj plan.
Samo v vednost. Vse mamam nam otroci piojejo kri, vse smo živčne, vse smo včasih na robu “normalnosti”. s še enim otrokom bo še huje, ja. Ampak… tako pač je. Če bi vsi gledali samo na ugodje, se populacija sploh en bi širila.
Razlika v letih je najmanj pomembna.