V družbi, ki slavi vitka in fit telesa, je sprejemanje svojega telesa, če le-to ne ustreza standardom, zelo težko. Kruti komentarji družine, pa slabo samopodobo samo še poslabšajo. In prav s tem se spopada ena izmed uporabnic Starševskega čveka, ki prosi za pomoč pri obvladovanju komentarjev svoje družine.

“Nikoli nisem bila suha, nihče mi ne bi mogel reči, da sem debela. Nekje ima malo preveč, drugje ravno prav. Od okolice nikoli nisem dobila kakšne zmerljivke, da sem debela. Me pa od nekdaj žalita babica in oči. Od njiju slišim komentarje, češ malo močnejša si ali pa nisi ravno suhica. Ko sem bila mlajša, me to ni prizadelo. Potem pa je prišlo obdobje srednje šole, kjer sem kar tako shujšala in bila precej suha,” razlaga in nadaljuje, da ko je bila suha, je imela pred družino mir.

Ko pa je dobila svojo prvo zaposlitev, so se kilogrami ponovno začeli nabirati.  “Potem se je očiju in babici pridružila še mama. Z očijem mi govorita, da sem debela. Zaradi tega sem zelo potrta. Postala sem zelo nesamozavestna in nesigurna. Začela sem nositi ohlapna oblačila, da prikrijem odvečne kilograme. Sram me je, da to počnem, sploh, ker se mi zdi, da stanje ni tako hudo, kot moji starši pravijo,” še nadaljuje in prosi za pomoč, kako ohraniti pozitivne misli.

“Prepričanj svojih staršev ne moreš spremeniti”

Eden izmed uporabnikov je avtorici odgovoril: “Prepričanj svojih staršev ne boš mogla spremeniti. Sama si gospodar tako svojega telesa kot svojega življenja, zato je sprejemanje same sebe izključno tvoja odgovornost.” Svetoval ji je še, naj se z “nerganjem” svoje družine ne ubada, saj z njo ni nič narobe.

Psihiatrinja Lori Gottlieb pa za The Atlantic razlaga, da taka prepričanja staršev pogosto izvirajo še iz njihovih otroštev. “Taki starši mislijo, da je biti ljubljen pogojeno s fizičnim izgledom. Nekje v svojem odraščanju so prejeli informacijo, da si ljubezen lahko zaslužimo in to obdržimo le z lepim videzom.”

A to nikakor ne upraviči njihovega kritiziranja našega izgleda in telesa. “Po vsej verjetnosti niso zadovoljni sami s seboj. Ljudje, ki so kritični, so pogosto nezadovoljni sami s seboj, torej če so kritični do vas, so do sebe še bolj,” utemeljuje. “Ljudje radi precenjujemo mnenja ljudi, ki nas kritizirajo. Namesto, da svojo vrednost postavljate v roke družine in tistih, ki vas kritizirajo, poiščite svojo srečo in vrednost drugje. Zanjo ste odgovorni sami,” še svetuje psihiatrinja.

Kako se odzvati na komentarje?

A ker je programiranje naših možganov, da komentarjev drugih ne vzamemo osebno, težko, še vedno obstaja nekaj načinov, kako se nanje odzvati.

1. Razložite, kako se počutite. Ljudje, ki kritizirajo, pogosto ne razumejo, da vas s tem prizadenejo. “Predvsem starši pogosto mislijo, da vam le pomagajo. Razložite jim, da vas komentarji prizadenejo.”
2. Bodite sočutni. Kadar vaša mama ali oče izustita nesramen komentar, zna biti to zelo boleče. A v takih trenutkih pomislite, da vse to izhaja iz njihovih lastnih negotovosti, ter da najbrž trpijo tudi oni. Pogosto bo to sočutje pretehtalo vašo jezo in žalost.
3. Bodite potrpežljivi. “Če želite, da vaša družina neha govoriti o vašem telesu in teži, jim dajte po vašem pogovoru čas, da se od tega odvadijo. To je nekaj s čimer so odraščali,” svetuje Lori.
4. Popolnoma se izključite. “Včasih nekateri ljudje in njihovi komentarji sploh niso vredni vaše energije,” pravi psihoterapevtka. “Včasih je za vaše počutje in dobro voljo veliko bolje, da jih preprosto ignorirate.”
5. Lahko ste jezni. Nekateri komentarji znajo zarezati zelo globoko in ne glede na sočutje, ki skušate čutiti, se lahko v vas zbudi jeza. To je povsem sprejemljivo. “Vaša čustva so popolnoma utemeljena in če ste jezni, pomeni, da veste, da si zaslužite bolje. Dovolite si odreagirati kdaj tudi z jezo,” še pravi Lori.