Kriza srednjih let. Kaj je to? Izgovor tistih, ki se jim okrog štiridesetega leta ‘odpelje’ in začnejo živeti drugače, bolj drzno, svobodno, polno kot doslej? Opravičilo za tiste, ki si po 10, 20 letih zakona omislijo afero? Tolažba za tiste, ki jim začnejo preglavice povzročati menopavzalni hormoni in se vse pogosteje spremenijo v zmaje, ki bruhajo ogenj, če jim samo pokažeš kriv prst?

Kaj več o tej tako imenovani krizi srednjih let znajo zagotovo povedati za to usposobljeni strokovnjaki, pa tudi Ranko Babić, ki to obdobje življenja v svoji predstavi oriše na tako zabaven način, da si moraš ves čas brisati solze smeha in si rečeš: ‘Pa dobro, vsi smo tako ali drugače v tem, zakaj se ne bi potem temu tudi iz srca nasmejali?’ Sama pa ob besedni zvezi kriza srednjih let kar malce zastrižem z ušesi.

Ker ima beseda kriza sama po sebi negativno konotacijo. Krizo povezujemo predvsem z nelagodjem, slabimi občutki. Meni pa se zdi, da življenje še nikoli prej ni bilo tako pestro in polno … Vsega.

Veste, izkušnja v teh razvpitih ‘srednjih’ letih je lahko bolj mirna. Kot na primer na tistem vlakcu v lunaparku, ki vozi počasi, v zaključenem krogu. Včasih ni vlakec, je gosenica. Veste, katero mislim? Tu in tam, na spojih tirnic, na vsake toliko sicer malo ‘zaruka’, nič hujšega. V ozadju igra vesela glasba, ki pritiče lunaparku, in to je to. Vse mirno. Vse sivo.

Ampak tisti, ki se nam malo bolj ‘odpelje’ in ki si končno upamo stopiti iz cone udobja … Tisti pa se usedemo na vlakec smrti. Vemo, da nam bo na tej vožnji večkrat slabo, da bo bolela glava, da bo tiščalo v prsih. Da bomo čutili želodec v grlu. Ker ta vlakec smrti gre z noro veliko hitrostjo strmo gor in dol. Odpelje te skoraj do dna, v blato, ampak potem se spet dvigne … Gor v nebo. Pod mavrico. Kjer te pričaka eksplozija neverjetnih barv in občutkov. O sivini ni ne duha ne sluha.

In ko je te nore vožnje konec, ko stopiš dol s tega vlakca, nisi nikoli več enak …

Biti mama in žena: Odrekanje, ki to ni

Ko sem se pred 13 leti poročila, sem se iz dekleta prelevila v ženo. Ko sem dve leti kasneje rodila prvega otroka, sem postala mama. Predvsem in v prvi vrsti … Mama. In vse mame dobro vemo, kaj prehod v materinstvo prinese s seboj. Neskončno veliko lepega, a tudi precej izzivov, strahov, dvomov, vprašanj. Ko sem pred šestimi leti rodila drugega otroka, sem bila že vešča v vlogi mame. Samozavestna. Bilo je lažje. Tudi če sem imela po novem dva človečka, za katera sem skrbela in sta me vzela celo. In to mi takrat ni bilo težko. Ker sem si želela biti mama. Ker sem se z veseljem predala temu poslanstvu, se mu posvetila 100-odstotno in se za nekaj let odrekla vsemu drugemu. Zreducirala sem torej samo sebe predvsem in v prvi vrsti na vlogo mame. In žene.

In to je bilo res okej. Ker na to niti nisem gledala kot na odrekanje, saj takrat ni bilo potrebe po ničemer drugem. Imela sem – in še vedno imam – vse, kar zares šteje: krasnega moža, dva zdrava otroka, lastno streho nad glavo, hrano na mizi … Življenje je bilo čudovito. Polno. Srečno. Nič ni manjkalo. A na vsake toliko so me prešinile misli, ki tu in tam zagotovo pestijo vsako mamo. In ki niso prijetne. Skrbi, strahovi.

Kaj, če se mojim najdražjim kaj zgodi? Kaj, če se meni kaj zgodi in ostaneta brez mame? Kaj, če kateri od naju ostane brez službe in nam finančno ne bo več zneslo? Kaj če, kaj če, kaj če … Zaradi vseh teh ‘kaj-čejev’ sem živela zelo previdno. Varno, bi rekla. Stvari so bile takrat precej črno-bele. Prostora za odtenke sive ni bilo. In takrat je bilo to v redu. Celo nujno. Takrat sem to očitno potrebovala. Zdaj, ko gledam nazaj, vidim, da so to bile tiste moje meje, ki so mi dajale občutek varnosti.

Ni lepšega kot pot nazaj k samemu sebi

Potem pa sta otroka zrasla. Iz nebogljenih dojenčkov, prek zahtevnih in živahnih malčkov, sta se razvila v do neke mere že precej samostojni, samosvoji entiteti. S svojo voljo, razmišljanji, potrebami, ki iz leta v leto manj zahtevajo mene. Njun socialni krog se širi, fokus se je od mene, mame, ki sem bila prva leta ves njun svet, prestavil tudi drugam. Na prijatelje, na konjičke in aktivnosti, v katerih uživata.

In naenkrat me je udarilo spoznanje: glavnino svojega kot mama sem naredila. Seveda me še vedno potrebujeta, še vedno ne moreta brez mene, vzgoje ni konec, prihajajo novi izzivi, nove naloge, najstniška leta so pred vrati … A vseeno. Od zdaj naprej sem na vsake toliko pogrešljiva in posledično si lahko brez slabe vesti spet jemljem čas zase. Spet se imam priložnost posvetiti sebi. Najti staro sebe. Vsaj tako sem mislila …

Zgodilo pa se je nekaj drugega. Našla sem … Čisto novo sebe. Oziroma verzijo sebe, ki je verjetno že ves čas bila tam … pred odgovornostjo, skrbmi, materinstvom, krediti … nekje tam zadaj je skrito in tiho čakala, da morda, nekoč, nekje, spet nastopi njen čas.

In oh, kako je ta nova jaz zmotila mnoge okrog mene. ‘Kaj se je zgodilo s tabo?’ ‘Kje je stara Eva?’ ‘Ti imaš pa resno krizo srednjih let, a ne?’ Takšna in drugačna vprašanja so zadnji dve leti stalnica. Moj odgovor pa: ‘Če je to kriza srednjih let, naj traja!’ Ker biti tukaj in zdaj, sprejemati dobro in slabo ter znati tako v sreči kot v manj prijetnih izzivih živeti na polno … Ali ni ravno to smisel vsega?

Ko bi to modrost premogla že v dvajsetih …

Veste, leta resda prinesejo nek drug pogled na svet, neko modrost, ki je pri dvajsetih, niti pri tridesetih ne premoreš. No, pa da ne posplošujem, vsaj jaz je nisem premogla. Kajti tam nekje med 20. in 40. letom se ti zgodi … življenje. Ki je včasih noro lepo, polno čudovitih občutkov in neverjetnih dogodivščin, spet drugič pa tako zelo boli, da komaj dihaš. In tako tisto lepo kot tudi manj lepo te izoblikuje v človeka, kakršen si.

Če le znaš sprejeti vse te vzpone in padce, te valove, ko si enkrat vzhičen in ekstatičen na vrhu, spet drugič pa v solzah, razočaranju, jezi na dnu. Če si znaš nastaviti ogledalo, pogledati najprej vase in potem še okrog sebe, se ustaviti, zamisliti, spremeniti, kar te moti, kar ti manjka, se truditi živeti po načelih in vrednotah, ki so blizu tebi … Če si sposoben takrat, ko te nekdo ali nekaj stre na tisoč drobnih koščkov, te koščke pobrati in se znova sestaviti. V neko novo, reciklirano, po možnosti boljšo verzijo sebe.

Srce na dlani le še za tiste, ki so tega res vredni

Če torej zmoreš zgoraj našteto, potem prideš v teh razvpitih ‘srednjih’ letih do precej jasnega pogleda na stvari in ljudi: srce in energijo daješ le še za tisto in tiste, ki so tega vredni. Za vse drugo ni več prostora. Mar ti je za mnenja zgolj tistih nekaj posameznikov, ki ti res veliko pomenijo. Z drugimi se pač strinjaš, da se ne strinjate. Če si včasih tako zelo hotel spremeniti ljudi okrog sebe, jim dopovedati, zakaj se ti zdi, da nimajo prav, zdaj skomigneš z rameni, modro molčiš, se umakneš in si misliš svoje.

Boriš se le še za tisto, kar je pomembno zate in tvoje bližnje, za vaš boljši jutri. Bitk z mlini na veter ne biješ več. Ker veš, da so že daleč vnaprej izgubljene.

Tvoj krog prijateljev se posledično skrči, morda zdaj niti ni več krog, ampak bolj ali manj samo še pika. Ugotoviš, da za praznovanje 40. rojstnega dne ne bo treba najemati ogromne dvorane, ampak bo dovolj miza za 10 ljudi. In ta misel te ne spravlja v žalost, obup, ampak te na nenavaden način navdaja s posebnim zadovoljstvom. In mirnostjo.

Če si nekoč na vsak način hotel ‘sforsirati’ določeno situacijo, tudi če je vse ostalo kazalo proti temu, zdaj dvigneš roke in pustiš vesolju, da naredi po svoje. Naj bo, kot je namenjeno, da bo, si rečeš. Pustimo času čas … naj pokaže svoje. Lotevaš se aktivnosti, ki te osrečujejo. Morda ti naženejo tudi malo strahu v kosti in posledično pripomorejo k tistemu občutku živosti, a v osnovi ti rišejo gromozanski nasmeh na obraz. Ker končno lahko spet zadihaš z bolj polnimi pljuči, saj si predelal večino skrbi, in tako so tudi strahovi, ki so te držali v primežu in sedeli na tvojih prsih kot gromozanski slon, do neke mere izpuhteli ali se vsaj drastično zmanjšali.

Skrivnost je v tem, da se naučiš zaupati življenju …

Ljudi, ki jih ne čutiš, ki niso na tvoji valovni dolžini, ni več blizu tebe. Izpustiš jih. Stvarem, ki ti ne dišijo in si jih včasih odkljukal le iz vljudnosti, zdaj preprosto rečeš: ‘Hvala, ne!’ Dejstvo, da nad mnogo tem v življenju nimaš nadzora, te ne spravlja več v paniko in tesnobo. Vsaj ne v prehudo. Ker se naučiš zaupati intuiciji, lastnim občutkom. Postopoma se naučiš zaupati življenju.

Spoznaš, da na razmišljanja in ravnanja drugih ljudi ne moreš vplivati, vsaj ne znatno; v tvojih rokah je izključno tvoj odziv na njihova prepričanja, razmišljanja, dejanja. Sprijazniš se tudi sam s sabo. Vsaj do neke mere. In morda, če imaš že v ‘srednjih’ letih to srečo, se končno sprejmeš. Se imaš rad. Se ceniš. Nisi več tako neusmiljeno strog do sebe. Dovoliš si kakšno neumnost, napako. Ne požreš se zaradi nje, temveč jo vzameš kot lekcijo, se iz nje čim več naučiš, greš naprej in ne gledaš več nazaj. In kar je sploh neprecenljivo: sam sebi postaneš dovolj.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.