Ukradeno otroštvo
Jutri, v sredo, 7. novembra si ob 20. uri na prvem programu Televizije Slovenija oglejte film “Ukradeno otroštvo, izgubljeni spomin”.
Film govori o grozljivi preteklosti otrok, ki so se skupaj s starši maja 1945 znašli v taborišču Teharje. Junija so jih od staršev ločili in odpeljali v otroško taborišče Petriček, starše pa brez sojenja pobili in pokopali na neznanih krajih. Na Petričku se je mučenje otrok nadaljevalo. Dojenčki so zaradi podhranjenosti in slabe higiene pogosto umirali, starejši otroci pa so bili vsak dan deležni fizičnega in psihičnega nasilja. Pričevalci v filmu pripovedujejo o svojih bolečih spominih. O tem, kako so bili vedno lačni. Kako jih je partijska komisarka, upravnica doma, redno pretepala z bičem. Kako so jim v preostanek hrane po obrokih stresali žive črve in so jih bili zaradi lakote prisiljeni jesti. “Toliko kot se je prejokalo na Petričku, se po vojni ni prejokalo nikjer drugje”, pripoveduje ena od preživelih.
Na Petričku je bilo od junija do pozne jeseni 1945 okoli sto otrok, starih od manj kot enega meseca do petnajst let, ki so postali “vojne sirote”, kot jih je poimenovala partijska oblast, ki jim je pobila starše. Nikoli v tem času jih ni nihče poklical z nazivom “otroci”. Vedno so poslušali le zmerljivke, češ, da so izdajalci, belčki, belogardisti itd. Nasilje se je še stopnjevalo jeseni s pričetkom šolskega pouka. V razredu so bili vsi, ki so prihajali k pouku s Petrička, s strani učiteljev in sošolcev stigmatizirani kot narodni izdajalci. Po pouku so jih sošolci, okuženi s politično propagando, pretepali. Ko so se potem pretepeni vračali v dom na Petričku, so jih pretepali še upravniki doma, češ da se tepejo v šoli.
“Jaz sploh nisem vedel, od kod sem, kje je moje poreklo, iz katerega konca Slovenije sem. Sploh nisem imel pojma, kaj je to družina, kaj je oče, kaj je to mama. Te besede nisem poznal”, pripoveduje Leon Turnšek, ki je svoje starše prvič v življenju videl na fotografiji, ko je bil star že dvainpetdeset let.
Dokumentarni film je majhen, a zdravilen obliž na množici nezaceljenih ran in osebnih tragedij, ki so posledica povojnih pobojev na slovenskih tleh. Opozarja na zločine in krivice, za katere po šestdesetih letih še vedno velik del Slovencev noče slišati. Soočenje z našo zgodovino je boleče. Prijetneje je živeti v družbi amnezije, zato zavestno izgubljamo spomin. Otrokom s Petrička so nasilno iztrgali identiteto in jim ukradli otroštvo. Kljub temu ne nehajo upati, da bodo nekoč našli grobove svojih staršev in jih dostojno pokopali. Ukradenega otroštva jim ne moremo vrniti. Jim bomo pomagali najti vsaj del izgubljene identitete?
Dragi moji, to kar se je dogajalo med vojno, po vojni je grozljivo in nesprejemljivo. Za to ni opravičila, preprosto ga ni. Ampak dajte si tudi dopovedat, da tudi za kolaboracijo ni opravičila, ne glede na povojne poboje. Kolaboranti so izdali svoj lastni narod in nobeni povojni poboji in nobene komunistične zarote tega dejstva ne bodo spremenile.
CELJE – Vsako leto jih je manj, tisti, ki še živijo, pa se še vedno z grozo spominjajo avgusta leta 1941, ko so jih Nemci za teden dni zaprli v prostore 1. osnovne šole v Celju. Otroke partizanov in podpornikov osvobodilnega gibanja so na silo ločili od mater, jih odpeljali v taborišče pri Gradcu, nato pa so jih vtaknili v različna taborišča.
Dojenčke so v glavnem posvojile nemške družine, fantje in dekleta pa so morali v taboriščih ter tovarnah garati. Ko so se vrnili v Slovenijo, so bili brez vsega. Brez staršev, večino so namreč Nemci pobili, in brez doma. Čeprav je od takrat minilo že 65 let, so še vedno tudi brez odškodnine.
V Auschwitzu je umrla tudi mama Janeza Žmavca, predsednika Društva taboriščnikov, ukradenih otrok. “Težko mi je, ko se spomnim, kako hudo je bilo, ko so mamo odpeljali stran. Tri leta smo živeli, ne da bi vedeli, kaj se je zgodilo z domačimi,” se spominja Žmavc. Ukradeni otroci, ki so zdaj vsi že precej v letih, so se v soboto zbrali na tradicionalnem srečanju v 1. osnovni šoli v Celju, kjer so obujali spomine in se pogovorili o svojih pravicah ter zahtevah, ki jih v okviru društva uveljavljajo. Od 600 jih je danes živih le še približno polovica.
Nekdanja država Jugoslavija in nekaj časa tudi slovenska država sta bili gluhi za njihove zahteve po odškodnini. Pred trema letoma jim je država z zakonom o žrtvah vojnega nasilja vendarle priznala pravico do predčasne pokojnine, zdravstvenega varstva in mesečne rente za vsak mesec, ki so ga preživeli v taborišču. Od nemškega sklada za povračilo odškodnin so tisti, ki so bili takrat stari več kot 14 let in so delali kot prisilni delavci, dobili 5000 mark odškodnine, konec avgusta lani pa je nemška država priznala še odškodnino ljudem, ki so bili mlajši od 14 let. Kot pravi Janez Žmavc, pa ukradeni otroci kljub temu niso umaknili tožbe proti slovenski državi, ker so prepričani, da jim pripada tudi odškodnina za poškodbe in duševno trpljenje.
Leta 1992 so vložili tožbo na sodišče v Celju. Ker zaradi počasnih sodnih mlinov niso ničesar dosegli, so se konec minulega leta pritožili na Evropsko sodišče za človekove pravice. Kot pravijo, jim zdaj sploh ne gre več za denar, temveč samo za pravico. Upajo le, da jo bodo še doživeli.
Vir: Dnevnik
Krvava bajka – Desanka Maksimovic
Bilo je to u nekoj zemlji seljaka
na brdovitom Balkanu,
umrla je mucenickom smrcu
ceta djaka
u jednom danu.
Iste su godine
svi bili rodjeni,
isto su im tekli skolski dani,
na iste svecanosti
zajedno su vodjeni,
od istih bolesti svi pelcovani
i svi umrli u istom danu.
Bilo je to u nekoj zemlji seljaka
na brdovitom Balkanu
umrla je junackom smrcu
ceta djaka
u istom danu.
A pedeset i pet minuta
pre smrtnog trena
sedela je u djackoj klupi
ceta malena
i iste zadatke teske
resavala:koliko moze
putnik ako ide peske…
i tako redom.
Misli su im bile pune
i po sveskama u skolskoj torbi
besmislenih lezalo je bezbroj
petica i dvojki.
Pregrst istih snova
i istih tajni
rodoljubivih i ljubavnih
stiskali su u dnu djepova.
I cinilo se svakom
da ce dugo
da ce vrlo dugo
trcati ispod svoda plava
dok sve zadatke na svetu
ne posvrsava.
Bilo je to u nekoj zemlji seljaka
na brdovitom Balkanu
umrla je junackom smrcu
ceta djaka
u istom danu.
Decaka redovi celi
uzeli se za ruke
i sa skolskog zadnjeg casa
na streljanje posli mirno
kao da smrt nije nista.
Drugova redovi celi
istog casa se uzneli
do vecnog boravista.
Da je država, ki je pravna naslednica režima, ki jwe to počel, moralno in pravno odgovorna izplačati odškodnine za take primere, je popolnoma razumljivo. Razumljivo bi bilo tudi, da vsaj moralno odgovornost nosi tudi tisti, ki je pri vsem tem sodeloval in tako početje omogočal. Zato mi nikoli niso bile razumljive zahteve naj odškodnine krije Slovenija, saj na noben način ne more biti obtežena s krivdo za te dogodke. Glede na to, da je naša država sedaj razveljavila proces proti Rožmanu, pa sem glede (vsaj moralne) odgovornosti Slovenije malce v dvomih.
Razlika med statusom obojih otrok je kar pomembna.
Ukradene otroke, o katerih piše Dnevnik so ukradli okupatorji Nemci.Strašno in nepozabno. Pa tudi te otroke je nekdanja oblast kar “pozabila”..
Otroke s Petrička so mučili in zakrivili mnoge njihove prezgodnje smrti in hude življenjske travme ter jih zavestno trpinčili naši “slovenski osvoboditelji in osvoboditeljice”. O teh otrocih pa večina Slovencev sploh nič vedela ni. Oziroma ni smela vedeti..
Razlika ni malenkostna, razlika je več kot tragična.
Ne sprenevedati se, treba bi bilo iti vase in se pokesati in obžalovati. Ta dokumentarec je izjemna prilika za to, da se s strani zmagovalcev prizna in obžaluje hude zločine, katerih žrtve so bili nedolžni otroci. Vsaj to.
Ker se zmagovalci tako zelo cenijo in se po svojem zatrjevanju tako neskončno razlikujejo od “domačih izdajalcev”bi bilo to obžalovanje res plemenita poteza z njhove strani. – Da vidimo, če so tega zmožni..
Vprašanje je, kdo je Nemcem govoril, katere otroke je treba krasti. Katere ljudi je treba razseljevati. Švaba teh podatkov ni imel, dokler mu jih ni nekdo dostavil.[/quote]
Nepomembno iz stališča povojnih dogodkov. In filmov iz druge svetovne vojne je ogromno.
Bistvo človečnosti je, da se ne spuščaš na nivo nasprotnika. Ti meni, jaz tebi, zob za zob in podobne filozofije v končni fazi pomenijo to, da je na nek način zmagal nasprotnik. Enostavno velja, da po vojni (katerikoli) ni razloga za znašanje zmagovalcev nad poraženci. Če imaš seveda kaj soli v glavi in ne vakuuma.
Ne pravim, da takšnih filmov ni. Z obžalovanje pa ugotovljam, da se na naši nacionalni in javni televiziji vrtijo izključno filmi “druge strani”. Kdaj ste zadnjikrat lahko gledali partizanski film? In to celo ob osmih zvečer?
Vrni se k temi, ki govori o otrocih, ki so preživljali otroštvo pri nas. Ne speljuj drugam, čeprav je napisano tudi kruto in res.
Gre za to, da so tako kruto in brezsrčno ravnali z otroki naši ljudje in da se je to dogajalo pri nas. Prepričan sem, da so s temi otročiči ravnali dobro preverjeni tovariši-ice, ki so jih preverili dobro preverjeni tovariši-ice naše svobodne socialistične domovine.
Mi smo Titovi, Tito je naš! Za domovino s Titom naprej! Trikrat Zdravo. Zdravo. Zdravo!
To pa je za bruhat. In učenci teh surovežev se še danes pasejo pri državnih jaslih, pa jim kar nastiljamo in jim nasedamo. Jaz NE.
Od leta 1956 pa do 1990 smo na televiziji gledali samo partizanske filme, ob najbolj udarnih terminih. Tudi take, ki so bili posneti z najdražje plačanimi ameriškimi igralci in smo jih plačali s sposojenimi devizami. Morda je pa le čas, da vidimo tudi kakšen filmček tudi z druge strani. Čeprav seveda sploh ne prikazujejo resnice, kajti resnica je samo tista, ki jo poznaš ti.
Nivo političnih forumov pri nas je na mojo žalost precej nizek, zato je bilo takšne komentarje pričakovati. Ampak ali res ne vidite razlike med tisto večno slovensko obsedenostjo s partizani in domobranci, na katero se je zreducirala obupno kompleksna problematika, pa zaradi mene med temami o rožmanu in podobnih in na drugi strani o otrocih iz nocojšnjega dokumentarca? Gre za zločin nad otroci, katerih edina “napaka” je bila, da so se rodili v napačni družini. In zaradi tega jim je bilo treba uničiti otroštvo in prizadejati posledice, ki trajajo celo življenje. Cinični komentarji v stilu da se je še kje drugje dogajalo marsikaj hudega, in poskusi opravičevanja (“saj je druga stran tudi to počela” … ja, seveda je, še marsikaj hudega se je in se bo dogajlo po svetu, pa zato zločini ne postajajo bolj opravičljiv) se mi zdijo tukaj nevredni nekoga, ki se ima za civiliziranega. Poleg tega je bila ogromna razlika med ljudmi, ki so lahko o svojih travmah po vojni spregovorili, naleteli na sočutje, in pa tistimi, ki so morali svojo preteklost skrivati pred vsemi, saj so lahko pričakovali kvečjemu nadaljne šikaniranje za krivdo, s katero so bili obremenjeni od samega začetka, ne da bi sami karkoli zakrivili.
Primerjava partizanskih vesternov in dokumentarcev se mi pa ne zdi na mestu.
Nekateri tule na forumu so očitno premladi, da bi vedeli kako dolgo in kako pogosto so nas pitali s filmi s partizansko tematiko. Drugih tako rekoč nismo videli. Nekatere stvari so bile do sedaj pač zamolčane, pospravljene v bunkerje in prav je , da končno vidimo obe plati. Brez dvoma je bil odpor proti okupatorju takrat edina prava stvar.Temu tu pravzaprav nihče ne oporeka.
Ne vem čemu toliko gneva.
