Sin noče, ker ga je mati odtujevala, druge ni. To stroka ve, pozna neštete primere, če je to poimenovano kot sindrom. SEvead, k nam je to vedenje priščlo čisto zadnje, povsod po svetu masovni problemi s tem pri nas pa “ni obstajalo”.To, da kateri sin sam od sebe noče v tej starosti, enostavno ne obstaja, lahko vprašaš kateregakoli psihologa, psihiatra, možno je edino, če je bil oče zelo nasilen do sina, to je edina izjema. In ja, če mati noče razumet nikakor, potem je edina rešitev, da se sin predodeli očetu. Še vedno bolje, da sin nekaj časa trpi, ker morata z očetom ponovno vzpostaviti vez, kot pa da ima še hujše posledice ob sami materi in bo imel popolnoma izkrivljen pogled in bil nezmnožen sam odnosov.

Takih predolitev je zadnja leta kar nekaj, ko popolnoam odtujenega otroka predodelijo očetu.
[/quote]

Dobro, evo. Nasilje s strani fotra razumeš, da obstaja. Kaj pa zanemarjanje? To ne obstaja? Da bi moral fotr iskat otroka ob stiku, se izgovarja, da se mu je avto pokvaril. Potem noče, da se mu otroka pripelje? Potem je na drugem koncu slovenije, ko bi moral na stik?

Zanemarjanje s strani starša zate ni problem in 9-letnik tega ni sposoben pogruntat?

Sin noče, ker ga je mati odtujevala, druge ni.
[/quote]

Kako druge ni? Slabih fotrov ni?

Slabih fotrov je ogromno, to ve stroka. Ta je slab foter, druge ni.

Pa smo tam, v coni brezveznega. Polarnosijevsko zanikanje realnosti se je začelo. Vsi fotri so fajn, če pa niso fajn, je pa ženska kriva.
[/quote]
Na beri za začetek strokoven članek, ko to prebereš povej., če kje najdeš v tem članku tudi identičnost avtoričinega uvodnega posta. Jaz ga takoj prepoznam.

Odtujevanje otroka

Otroci imajo običajno radi oba, očeta in mater, oba tudi potrebujejo. Sindrom odtujevanja staršev se razvije pod vplivom tistega, pri katerem otrok živi, pri nas je to najpogosteje mati. Mati torej otroka na zavedni ali nezavedni ravni odtujuje od nekdanjega partnerja s tem, ko ga otroku prikazuje v negativni luči. Nekateri psihologi menijo, da matere to počenjajo iz strahu pred tem, da bi zdaj izgubile še otroka, zato ga hočejo imeti samo zase. Hkrati so na nekdanjega partnerja jezne, marsikaj mu zamerijo in se mu želijo maščevati. Odtujevanje otroka je kazen za to, kar jim je partner naredil, pri čemer same niso sposobne prevzeti nase nikakršne krivde.Matere, ki otroke odtujujejo očetom, pozabljajo, da se otrok strašansko boji, da bi izgubil vse najdražje ljudi okrog sebe.Večina staršev tega ne počenja zavedno, mnogi uporabljajo obrambne mehanizme, ki jim omogočajo, da odtujevanje nekako opravičijo. Pogost je argument, da se mora otrok najprej navaditi na novo življenjsko situacijo, pogosti stiki z očetom pa bi ga naj pri tem samo ovirali. Nekdanjemu partnerju tudi večkrat pripišejo krivdo za otrokove šolske neuspehe in psihosomatske motnje. Dejstvo je, da razvezi pogosto sledi poslabšanje otrokovega učnega uspeha, pojavljajo pa se tudi težave v socialnem razvoju. Raziskave kažejo, da se v prvih dveh letih po razvezi materin nadzor nad otrokom zmanjša, znižajo se tudi pričakovanja in zahteve, mati pa se z otrokom tudi manj pogovarja. Vse to kaže, da otrok potrebuje očeta še bolj kot prej! Pripisati krivdo za spremembe v otrokovemu vedenju stikom z očetom, je vsekakor popolnoma zgrešeno. Razveza tudi ne more biti edini vzrok za otrokove težave. Je le posledica družinskih težav, tako da so konflikti med starši, ne glede na to, ali so ti razvezani ali ne, osnovni vzrok otrokovih motenj. Razveza se ne zgodi čez noč, to je proces, ki lahko traja eno leto, včasih celo več.

Otrok se boji izgube

Matere, ki otroke odtujujejo očetom, pozabljajo, da se otrok strašansko boji, da bi izgubil vse najdražje ljudi okrog sebe. Predvideva, da ga mati, s katero živi, ne bo zapustila – vendar le v primeru, če bo delal tako, kot ona želi. Najlažje je manipulirati z majhnimi otroki, starimi manj kot deset let, saj še niso zmožni preveriti, kaj je o očetu res in kaj ne drži. “Tvoj oče se sploh ni ukvarjal s teboj in je vsak večer preživel pred televizijo.” Če otrok to pogosto sliši, bo počasi začel verjeti, da je to res. Prijetni spomini na očeta bodo vedno bolj megleni, saj jih vedno spremljajo materine negativne pripombe.Odtujeni otroci gledajo na mater in očeta izrazito črno-belo. Eden je dober, drugi slab. Slab pa ni le tisti od staršev, s katerim ne živi več, ampak je slabo vse, kar je z njim povezano, tudi njegovi sorodniki in prijatelji, kar je še posebno presenetljivo, kadar je imel otrok v preteklosti z njimi zelo intenzivne stike, na primer z dedki in babicami. Mlajši so otroci, slabši je njihov občutek za pravičnost; do tistega, s katerim ne živijo, nimajo nobenih občutkov krivde zaradi svojega odklonilnega vedenja, celo darila sprejemajo brez kakršne koli hvaležnosti. Otrok daje vtis, da se je sam odločil, da bo na primer z očetom čim manj skupaj, dejansko pa mu mati ves čas na besedni in nebesedni ravni sporoča, kako se naj obnaša. “Za konec tedna boš šel k očetu, mar ne?” Z mimiko, kretnjami in telesno držo pa sinu sporoča: “Če me imaš rad, boš ostal pri meni.”

Dečki imajo ob razvezi več težav

Kakovost stikov med starši in otrokom je eden od pomembnih dejavnikov pri otrokovem prilagajanju na nov položaj. Če je med očetom in materjo manj sovražnosti, lahko otrok ohranja stike z obema, kar je še zlasti pomembno zato, ker starši zaradi stresov v svojih starševskih vlogah niso tako učinkoviti, kot so bili prej. Zato sta otroku še vedno potrebna oba. Če soglašata glede vzgoje otroka in imata pozitivno stališče do nekdanjega partnerja, lahko stiki s tistim od staršev, s katerim otrok ne živi, veliko prispevajo k prilagajanju in otrokovemu samonadzoru. Raziskave kažejo, da imajo ob razvezi dečki več težav kot deklice, zato je očetov vpliv na sina še toliko pomembnejši. Če pa se nekdanja zakonca še vedno bo vsaki priložnosti prepirata, pa lahko to res neugodno deluje na otroka.Zaradi odtujevanja mnogi otroci izgubijo stike z očetom. Šele ko odrastejo, skušajo nekateri sami ugotoviti, kakšen je pravzaprav ta njihov “lažnivi” oče. Svoje mnenje počasi spreminjajo, kar lahko včasih celo povzroči izgubo zaupanja do matere oziroma do tistega od staršev, ob katerem so odraščali. Seveda pa niso vsi starši sovražni do nekdanjega partnerja, mnogi sodelujejo in ohranjajo prijateljske stike, s čimer lahko največ prispevajo k temu, da bo otrok ob razvezi čim manj trpel.Šele ko odrastejo, skušajo nekateri sami ugotoviti, kakšen je pravzaprav ta njihov “lažnivi” oče.

Irena Dogša

Ta dva članka sta zanimiva tudi za ostale )

SPORI V ZVEZI Z DODELITVIJO SKRBNIŠTVA KREPIJO SINDROM OTROKOVE ODTUJITVE OD RODITELJA (PAS) vir; Family Practice News Vol.20 Dec.15-31.1990. str.7

Z naraščajočim številom sporov v zvezi z dodelitvijo otrok v skrbništvo je vse več primerov otrokove odtujitve od roditelja (Parental Alienation Syndrome). To so besede Dr. Richarda Gardnerja na sestanku Ameriške akademije za psihoanalizo.

“Nahujskan od enega roditelja razvije otrok obsedeno, iracionalno mržnjo do drugega, na katerega gleda kot na utelešenje zla” je rekel Dr.Gardner – otroški psihiater na Columbia University Colege of Physicians and Surgeons, New York.
V 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} primerov je žrtev oče. Samo v 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} so vloge zamenjane. Gre samo za primere, kjer ni predzgodovine kakšnega spolnega zlorabljanja.

“Da bi to imenovali izpiranje možganov je pretirano poenostavljanje…otrok skače na vagon materinega vlaka … toda dodaja svoj lasten scenarij” je dejal.

V tipični inačici, ki se lahko začne v dneh objave skrbstvenega spora, otrokkot obseden preklinja in kleveta očeta, pri čemer ne čuti nobene empatije (možnosti vživetja v drugega) in le malo krivde. Preklinjanje in blatenje je na ravni ponavljanja, ki spominja na cerkvene litanije; vsak minuli prepir izrabi otrok za to, da upraviči svoje sovraštvo do očeta.
Vprašan, zakaj nikoli več ne bi hotel videti svojega očeta, je neki majhen deček dejal”da je oče preglasno žvečil” in dodal še ” oče je imel navado reči: Ne prekinjaj!”
Dogajajo se lahko zares čudne spremembe …

Neki otrok je dejal, da je njegov oče umoril njegovega deda, ki je v resnici umrl 85 let star v bolnišnici. Oče je bil ” tip osebe, ki bi to lahko naredila” je razložil otrok in opisoval podrobnosti zločina. Ko so otrokovo mater vprašali, kaj o tem misli, je odgovorila, da ne verjame, da se je zločin zares zgodil.
Pri otroku se pojavlja značilen sindrom pomanjkanja normalne ambivalence do obeh staršev: Na materi ne vidi prav ničesar takega, kar mu ni všeč in na očetu prav nič takega, kar mu je všeč.

“Sovraštvo se lahko razširi na vso očetovo družino. Na stare starše, tete, strice in bratrance s katerimi so bili prej dobri odnosi, gleda otrok sedaj z zaničevanjem” je dejal Dr. Gardner.
Na dokaze, ki so lahko v protislovju s sprevračanjem dejstev, gleda otrok z racionalizacijo in zmoto. Neki deček je vprašan o fotografiji iz srečnejših dni, na kateri je družina skupaj v Disneyevem svetu povedal naslednje: “Če se ne bi bil nasmehnil na sliki, bi me bil oče udaril.”

Dr.Gardner verjame, da je pojavnost sindrom otrokove odtujitve od enega roditelja porastel kot rezultat socialnih in pravnih sprememb v zadnjih 15 ali 20 letih. Sredi 70let je predsodek, da je mati prednostni roditelj za dodelitev skrbništva odprl pot za “enakopravno” obravnavanje otrokove “največje koristi” v spolno zaslepljeni inačici. Skrbstveni spori so cveteli dalje. V 70 letih in zgodnjih 80 letih se je povečala popularnost koncepta joint custody- obojestranskega skrbništva nad otrokom, kar je poglobilo erozijo dotedanjega prednostnega položaja mater pri dodeljevanju otrok.
V resnih primerih otrokove odtujitve od enega roditelja – je odtujujoči roditelj nepripravljen na zdravljenje in tako izpolnjen s srdom, paranojo in zmotami, da razvije navidezno folie a deux (norost v dvoje) z otrokom.Takrat je edino upanje sodno ukazana premestitev otroka v drug dom.
“V tem primeru je psihološka vez močna, toda bolna” je dejal Dr.Gardner.
V zmernejših primerih je treba vez med otrokom in odtujujočim strašem sicer spoštovati, a je treba otroka napotiti-pregovoriti, da videva drugega roditelja.
“Če spoštujemo otrokove želje, da ne videva drugega roditelja, to ne vodi v smer razodtujevanja” pravi dr.Gardner.

Če otroku ne damo druge izbire, kot da se sreča z očetom, mu damo s tem neko opravičilo pred samim seboj, s katerim zaščiti svoj odnos-razmerje do matere(“Še vedno sovražim očeta, toda sodnik pravi, da ga moram videti”).

V zmernih in blažjih primerih, je manjša vojna za skrbništvo morda bolj zdravilno delujoča v smeri otrokove razodtujitve, kot psihološka intervencija v reševanju sindroma PAS.
“Ko je nastop mimo, ni več potrebe po scenariju”.

Sindrom odtujitve lahko srečamo v vsaki starosti od 3 ali 4 leta dalje. Če se par v petdesetih letih sovražno loči, se odtujitveni sindrom (PAS) od roditelja lahko pojavi celo pri otrocih starosti 20 let. V hudih primerih lahko odtujenost od enega roditelja traja tudi doživljenjsko, pravi dr. Gardner.

SINDROM OTROKOVE ODTUJITVE OD STARŠA

V današnjem času še zlasti pa v teh predprazničnih dneh neredko govorimo o družinskih vrednotah in njihovem varovanju ter spoštovanju. Ob tem pa pozabljamo, da ima družina svoje vrednote tudi, če se zgodi, da razpade in da je treba spoštovati in upoštevati tudi vrednote in pravice razpadle družine.

Med take pravice sodita tudi pravica roditelja, da ima stike s svojimi otroki in otrokova pravica do obeh roditeljev. Zakon v načelu jamči tistemu roditelju, ki mu po ločitvi ne pripade skrbništvo, da ima po ločitvi redne stike z njimi. Nobena skrivnost ni, da v vrstah takih pri nas daleč prevladujejo očetje. Žal pa je dobro znano tudi, da roditelji z dodeljenim skrbništvom (pri nas najpogosteje matere) drugemu roditelju često samovoljno ovirajo in preprečujejo stike z otrokom. V okoliščinah očetove odsotnosti take matere vrhu tega še vzgajajo otroke v negativnem odnosu ali naravnost sovraštvu do očeta.
Sad takega samovoljnega vzgojnega vplivanja je, da se pri otroku sčasoma razvije odnos do očeta, ki ga lahko označimo samo kot nezdrav in nenormalen.
Označuje ga sovraštvo, odklanjanje stikov predvsem pa okrutnost in brezobzirnost do odklanjanega roditelja. Otrok ne odgovarja na poslana pisma, razglednice in voščilnice. Darila poslana na njegov dom zavrača, jih ne odpira,alijih celo uničuje (vedno v pristnosti “ljubljenega” roditelja). Če kličejo sorodniki odklanjanega roditelja, otrok odgovori z izbruhom jeze ali pa naglo zapre slušalko. Najbolj značilna za sindrom otrokove odtujitve pa je odsotnost slehernega občutka krivde zaradi prizadevanja čustev odklanjanega roditelja. Odtujevanje dejansko naredi iz otrok zelo kruta in brezobzirna bitja. Pri takih otrocih je povsem odsotna hvaležnost za darila, preživnino indruga znamenja nadaljevane skrbi in pozornosti odklanjanega roditelja. Otrok o njem misli vse najslabše, o materi, pri katerem živi, pa brez sledu kritičnosti vse najboljše.
V takem nenaravnem odnosu do odsotnega roditelja je ameriški psihiater Dr.Richard Gardner začel videti motnjo, ki jo je poimenoval PAS ali odtujitveni sindrom. Po Gardnerju ima ta motnja pri otroku tri stopnje: blago, zmerno in hudo.
Pri hudi stopnji odtujitvenega sindroma kaže otrok odpor, odklonilnost in sovraštvo tudi do razširjenega sorodstva in celo zgolj znancev po strani odsotnega roditelja. Najbolj izražena značilnost hudo odtujenega otroka pa je odsotnost vsakega občutka ali celo očitka vesti za trpljenje, ki ga s svojim odnosom, izjavami in ravnanjem povzroča odsotnemu roditelju in sorodstvu po njegovi strani. Pri odtujitvenem sindromu pa, kot poudarja Dr.Gardner, ne gre le za indoktrinacijo (“pranje možgan”), v kateri bi imel otrok le vlogo pasivnega objekta, ampak sčasoma še sam aktivno prispeva in doprinaša k blatenju, obrekovanju in klevetanju odsotnega roditelja.
Odtujeni otroci pogosto zahtevajo da odklanjani roditelji nadaljujejo s plačevanjem preživnine celo po njihovi doseženi polnoletnosti, hkrati pa še vedno zavračajo stike z njimi. Običajno izjavljajo, da jih ne želijo videti nikoli več ali pa vsaj ne pred dvajsetim letom.

Dr. Gardner poroča, da takega otroka navadno vpraša: “Ti torej želiš, da tvoj oče nadaljuje s plačevanjem za tvojo hrano, obleko, stanarino in izobraževanje – in ga še vedno nočeš videti nikoli več. Se ti zdi to prav?” In pogosto dobi odgovor: “Tako je prav. Ne zasluži, da bi me videl, ker je podlež in plačevanje vsega tega denarja je dobra kazen zanj.” (Gardner, 1991).

Ne pretiravamo, če trdimo, da odtujevanje, ki ga izvaja prenekateri maščevanja željni roditelj z dodeljenim skrbništvom (pri nas žal najpogosteje matere), naredi iz otrok okrutna in brezsrčna bitja, na dolgi rok pa zelo verjetno problematične odrasle osebe z močno vprašljivo sposobnostjo zdravega partnerstva in starševstva.
Na drugi strani pa ne obstaja le odrinjeni roditelj, kot je to v Sloveniji najpogosteje oče, ampak prav tako tudi odrinjeni stari starši, tete, strici, bratranci, sestrične in celotno sorodstvo po njegovi strani. Tudi sosedje, prijatelji in znanci iz časov pred prekinitvijo stikov so od odtujenega otroka odrinjeni, pozabljeni in prezrti, prav tako kot vsi pozitivni spomini iz preteklosti, ki so kakorkoli povezani z odrinjenim roditeljem…
Zaradi egocentrizma roditelja z dodeljenim skrbništvom, ki odtujuje otroka iz želje po mašćevanju nekdanjemu partnerju, tako ne trpi zgolj ta ampak poleg njega še daleč širši krog ljudi, za katere nihče ne more poskušati trditi, da so si to zaslužili.Na daljši rok taka vzgoja otrok povzroča škodo in prikrajšanost širši skupnosti ljudi.
Družba mora spoznati, da je odtujevanje otrok enemu od roditeljev egoistično in škodljivo početje in da je treba proti njegovim akterjem nujno ukrepati učinkovito in zadosti zgodaj. Predodeljevanje otrok v okolja, ki ne bodo vršila odtujevalne vzgoje (drugi roditelj, reja), je lahko učinkovit ukrep, če je uporabljen še pravočasno. Ko se pri otroku že razvije višja stopnja odtujitvenega sindroma, je ukrepanje težje, vendar po Gardnerju še vedno možno (mediacije, terapevtske intervencije v PAS) .
Dr.Gardner pravi, da je najslabše pri odtujitvi otroka je, če zadevo “začasno” opustimo (obesimo na klin) v upanju, da se bo nekoč uredila sama od sebe, češ “ko bo otrok velik, bo že sam poiskal pot do mene” . Ne bo se. Pregovor, da čas zdravi rane, se pri odtujitvi ne obnese. Če zadevo prepustimo, da teče po svojem toku, pomeni to žrtvovanje otroka na oltar odtujitve ter njegovo obsodbo na družinsko neprilagodljivost in doživljenjsko izgubo odrinjenega roditelja.

Pripravil, Igor Fabjančič

Tako še zadnja stvar-upam,da bo za marsikoga poučna…

ČLANEK PAS

Dr.Richard Gardner našteva več pojavnih oblik sindroma otrokove odtujitve od starša (Parental Alienation Syndrome -PAS). Prva je kampanja blatenja, s katero otrok napada osovraženega in odsotnega roditelja. To litanijo zlahka sprožijo učitelji, advokati, sodniki ali socialni delavci in je običajno najmočnejša v prisotnosti osovraženega starša. Otrok se začne izogibati izgubljenega starša in govoriti z njim preko posrednikov (“ti povej očku, da ga ne želim videti). In se izogiba se vzeti obleke ali igračke od izgubljenega starša domov, da ne bi tam kontaminiral “ljubljenega” roditelja.Otrok lahko najprej kameleonsko eksperimentira, da pridobi obljube od vsake strani, da ne bo povedala drugemu. Otroci se hitro učijo na kateri strani je Otrok se uči da kar se najbolje prodaja je kakšna.
Otroci z absurdnimi izjavami kritizirajo izgubljenega roditelja.“Dela hrup pri mizi.”“Vzel me je v Disneyland, ko nisem hotel.”“Vedno govori o raketah za na luno.”“Naredi me, da jemljem ven trash”
To je le otrokovo posnemanje podobnega ravnanja pri odtujujočem roditelju:
..v odtujitvenem sindromu vztrajnost odtujujočega roditelja nikoli ni razumno povezana z resnostjo incidenta. Odtujujoči roditelj vidi v otrokovem odklanjanju dokaz neprimernosti drugega roditelja.”(Goldwater, 1991p.125)
S tem je povezano popolno pomanjkanje ambivalence tako pri odtujujočemu roditelju kot tudi pri otroku. Ta ambivalenca normalno karakterizira vsa človeška razmerja.Advokati vidijo v njihovih odtujujočih strankah
Otroci z odtujitvenim sindromom se izražajo kot popolne male fotokopije odtujujočega roditelja (Goldwater,1991 p.126).V izgubljenem roditelju ne morejo videti nič dobrega, v “ljubljenem” pa nič slabega. Če mu predočimo seznam dobrih in pozitivnih doživetij, ki jih je v preteklosti preživel z očetom, bo otrok povedal, da v nekaterih ni užival, za druga, da je bil v njih “prisiljen”, za tretja, da so bilav celoti “očetova ideja” in za četrta, da se jih več ne spominja. Na delu je proces pozabljenja (amnezije), v katerem se otrokovi dobri in pozitivni spomini na roditelja, od katerega je odtujen, povsem uničijo.
Četrto…
Obstaja mnenje, da je odločitev o odklanjanju roditelja avtentično otrokova. To opisuje Gardner leta 1992 kot “fenomen neodvisnega misleca” (independent thinker phenomenon). Ta fenomen v svojih izjavah pred sodiščem pogosto poudarjajo odtujujoči starši.
Kot je n.pr.tale izjava neke matere pred sodiščem:“Rad bi, da bi videval svojega očeta, vendar če to ne želi, se bom borila do konca, da zagotovim, da bo njegova odločitev spoštovana.”
Goldwater je nasprotoval:“Noben roditelj z dodeljenim skrbništvom ne bi pričakoval, da se sodnik odloči dovoliti otroku izostajanje iz šole, zato ker doslej ni maral hoditi tja. Zakaj bi potem sodnik iz enakega razloga odločil, da otrok ne obiskuje svojega drugega roditelja?”
Otroci, ki poudarjajo, da razmišljajo samostojno, pogosto uporabljajo besede in pogovorne fraze odtujujočega starša, kar postavlja njihovo trditev na laž. Odtujujoči starši mnogokrat delujejo na take načine, ki razodevajo, da ideja o odklanjanju odsotnega starša ni izvirno otrokova.
Gardner pravi:“Otroci niso rojeni z geni, ki jih programirajo, da odklanjajo očeta. Tako sovraštvo povzroči okolje in najverjetnejša oseba, ki doprinese k otrokovi odtujitvi od očeta, je mati!” (Gardner, 1992, s.75).”

Petič, obstaja povsem avtomatska, refleksna podpora ki jo otrok nudi “ljubljenemu” roditelju. Ta refleksna podpora lahko izvira iz prepričanja, da je “ljubljeni” roditelj idealna oseba, ki ne more narediti nič napačnega Iz otrokovega zornega kota je “ljubljeni” roditelj šibkejši in potrebuje obrambo.

Šestič, obstaja popolna odsotnost občutka krivde, kar se tiče čustev izgubljenega roditelja. “Ne zasluži, da bi me videl.”Ne obstaja hvaležnost za darila, usluge ali podporo otroku dano s strani odsotnega starša.
Gardner verjame da:“Pomanjkanja občutka krivde pri otroku tukaj ni mogoče preprosto razložiti s spoznavno nezrelostjo, ki je pogost primer pri zelo majhnih otrocih. Vendar pa to pomanjkljivo občutenje krivde govori o krutosti, do katere je odtujujoči roditelj sprogramiral otroka, tako da je ta povsem ravnodušen oblivious do učinkov njegovega sadizma na nedolžne žrtve(Gardner,1992, p.77).”
Sedmič, otrok si pogosto sposoja scenarije. Litanije, ki jih otroci proizvedejo pogosto vključujejo izraze in fraze “ljubljenega” roditelja. “Očkova nova prijateljica je ******.” Ali so to lahko besede petletnika?
Končno, odtujeni otrok prenaša sovražen odnos na širšo družino osovraženega roditelja. “Njegova mama me je imenovala brat.” Otrok z odtujitvenim sindromom enako gleda na stare starše, tete, strice in bratrance. Nanje se jezi, češ da je vse njihovo ravnanje zgolj poskušanje, da ga pripravijo do tega, bi znova “vzljubil” izgubljenega roditelja. Doslej so bile navedene le klasične manifestacije odtujitvenega sindroma. Novejša spoznanja o naravi te motnje pa zahtevajo preciznejše in širše definiranje, ker so odkrili nove parametre.
To je posebno pomembno, če pojasnimo, da ta problem v družbi narašča. Zdaj odtijitev prizadene kar cca 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vseh otrok v okoliščinah borbe ločenih staršev za dodelitev skrbništva (Gardner, 1992). Naslednja opazovanja kažejo, da so parametri PAS-a širši, kot so to verjeli doslej.

1)Odtujitveni sindrom lahko sprožijo nesporazumi med starši, ki niso povezani z dodelitvijo skrbništva. V začetku so trdili, da je PAS relativno nov pojem, ki je v načelu nastal zaradi sprememb kriterijev za dodelitev s skrbništvo. Ti kriteiji so označevali premik v sodnem pojmovanju najboljše otrokove koristi za razliko od tender years presumption in naraščajočo preferenco v odločitvah sodišč za joint custody namesto sole custody.

2)Obtožbe spolne zlorabe so lahko navidezneKer je oznaka PAS neustrezna v primerih, ko gre za resnično spolno zlorabo otroka, je customaty (in nujno za dobro otroka) najprej razlikovati med resnimi obtožbami zlorabe in tistimi, ki so podtaknjene.Gardner je l. 1991 opisal, kako se lahko odkrijejo podtaknjene obtožbe.V primerih podtaknjene obtožbe je nastala nova varianta obtožbe.Poimenoval sem jo virtualna (navidezna) obtožba. Nanaša se na tiste primere, katerih je zloraba zgolj hlinjena, njen namen je očrniti v nadaljevalnm programu očrnitve.Obstajal je primer, ko je mati očeta obtožila, da je prikazoval otroku sposojen videotrak s pornografsko vsebino. Čeprav je bil film holywoodska komedija z glavno vlogo Chevy Case, vrhu tega pa ta video izbral otrok sam, je mati na sodišču izjavila, da je bil film “sugestiven, erotičen in pornografski”. Po temeljitem zaslišanju otroka se sodnik ni strinjal, da bi bil film pornografski. Rekel je, da je bil otrok v resnici “razočaran s filmom”, vendar ne zato, ker bi bil film “pornografski” temveč zato, ker ni bil smešen.
Lahko pričakujemo, da bo število navideznih obtožb spolne zlorabev prihodnosti še naraščalo zaradi njihove subtilne narave, težjega preverjanja in ker sodniki ter advokati, ki so seznanjeni in vpeljani v PAS, postajajo vse bolj izurjeni v spoznavanju podtaknjenih obtožb.

3)Čas zdravi vse rane, razen odtujitve.Nekaj dokazov potrjuje, da so adolescenti, ki so se jim zgodaj ločili starši, bolj občutljivi (Frost&Pakiz,1990). Čeprav to potrjuje staro modrost, da čas zdravi vse rane, to ne velja v primeru PAS-a, kjer odmikanje časa prej slabša kot pa izboljšuje stanje. Vendar ne moremo reči, da je čas nepomemben: Nasprotno pri odtujitvenem sindromu čas ostaja življenjskega pomena z vse vpletene strani. Da bi ozdravil razmerje, otrok zahteva kakovosten čas z izgubljenim roditeljem, da bi nadaljeval in popravil pomenljivo zvezo, ki lahko obstaja od rojstva.. Nadaljevana komunikacija tudi služi kot preverba resničnosti.Ta nadaljevana komunikacija. Tako uporabljen čas pomaga, da se postavi po robu negativnemu učinku odtujitve. Odtujujoči roditelj pa po drugi strani potrebuje čas, da nemoteno dokonča indoktrinacijo otroka. Manipulacija s časom postane primarno orožje v rokah odtujevalca, ki ga uporablja, da strukturira, zasede in uzurpira otrokov čas, da prepreči “zastrupljajoč stik” z izgubljenim roditeljem. S tem krši pravico obeh, da preživljata skupni čas in spodbuja osnovni cilj odtujevanja.
Običajne zdravilne lastnosti časa so izgubljene, ko je uporabljen kot primarno orožje, da prizadene izgubljenega roditelja z odtujevanjem njegovega otroka.

4)Stopnja otrokove odtujitve je direktno proporcionalna času, ko je bil izpostavljen vplivu odtujevanja.
Še en razlog je, zakaj je čas tako pomembno orožje v rokah odtujevalca. Z odmikom časa otrok naraste in postane sodelavec v odtujevanju.
Sodnik, ki morda ne bi poslušal devetletnikove zahteve, da ne videva svojega očeta, bo morda bolj nagnjen k temu, da posluša starejšega, “pametnejšega” in bolj artikuliranega trinajstletnika. Prelaganje sodne odločitve na poznejši čas ne le da podpira indoktrinacijo in pranje otrokovih možgan in doprinaša in doprinaša k oddklonitvi prosilca za stike, temveč zagotavlja odtujujočemu roditelju v samem otroku močnejšega zaveznika na končnem sodnem naroku.
Žal je tako čas kupljen z lažnimi obtožbami za spolno zlorabo, s sumničenji, da je otrok v nevarnosti, če ima stik z izgubljennim roditeljem., in z zahtevami za preložitve sodnih obravnav, nadaljevanja in postponements. Včasih so celo psihološki testi in psihiatrična vednotenja postavljena v službo odlagalnih manevrov, ob drugih priložnostih je psiho-legalna ekspertiza naprednejša…Psihološko testiranje lahko primerjamo s sposojeno pištolo uperjeno na sodišče, da se ga prisili k negativnemu mnenju o roditelju pod krinko ekpertize (Goldwater, 1991 p.123). Cilj odtujujočega starša je jasen: prikrajšati izgubljenega roditelja, ne le za otrokov čas, temveč tudi za čas otroštva. Odtujitev se ne pojavi čez noč. Je postopen in konsistenten proces, ki je direktno povezan s časom, ki je bil porabljen za odtujevanje. Daljši ko je čas, ki ga otrok ali otroci preživijo z odtujujočim roditeljem, močnejša bo njihova odtujitev. Njihovo vcepljeno sovraštvo do izgubljeneega roditelja se ne zmanjša v času odsotnosti od njega, marveč postane močnejše, preprosto zato, ker so v rokah odtujujočega starša neprestano učeni sovraštva in imajo neomejene možnosti, da to sovraštvo prakticirajo. Nimajo nobenega časa, da bi se naučili alternativnih reakcij, kot zgolj sovraštva.To je eden od razlogov zakaj v resnih primerih Gardner(1992) predlaga popolno odstranitev otroka od odtujujočega starša z možnostjo nadzorovanih obiskov.

5)Počasnost sodnih postopkov je lahko v korist strategiji in taktiki odtujujočega roditelja

6)Odločna sodba sodišča se zahteva proti silam odtujevanja

7)Pretirano odtujevanje lahko povzroči duševno bolezen pri otroku.

8)Malo vemo o srednje in dolgoročnih učinkih odtujitvenega sindroma na njihove žrtve. Največja bela lisa v našem razumevanju PAS sindroma ostaja naše pomanjkljivo znanje o tem, kaj se zgodi žrtvam odtujevanja na srednji in dolgi rok.
Kratkoročne posledice so znane in vidne. Odtujevalec izkusi sladkost maščevanja in vznemirljivost “zmage”. Roditelj, ki mu ni bilo dodeljeno skrbništvo izkusi grenkobo izgube otroka, ali še slabše, otrok.Ena stran starih staršev, sorodnikov in prijateljev je podobno prizadeta in povsem odpadejo.
Veliko bolj resen je učinek na samega otroka, ki izkusi veliko izgubo, primerljivo s smrtjo roditelja, dveh starih staršev in vsega sorodstva ter še prijateljev izgubljenega roditelja. Vse naenkrat…
Lahko vidimo, da to predstavlja izgubo za otroka, ki je celo večja od smrti enega roditelja.
Ker je otrok nesposoben, da spozna izgubo, oziroma jo preboli, postane to tragedija velikih razmer v življenju otroka.Resnost te tragedije se ne more preceniti. To so znane in relativno kratkoročne posledice.
Kaj pa srednjeročni učinki?
Srednjeročni učinki so povezani s stalno (za nasprotje od začetne odsotnosti) odsotnostjo izgubljenega roditelja (ne pozabimo tudi starih staršev, sorodnikov in prijateljev), kar ima svoj vpliv na otrokov razvoj. Ponavadi otroci, ki so zrasli brez roditelja ali starega starša, pravijo da “nekaj manjka” v njihovem otroštvu. Kaj s tem mislijo? Izgubljena je vsakodnevna interakcija, učenje, podpora in ljubezen, ki jo normalno izkazujejo starši in stari starši. V primeru smrti je taka izguba neizbežna. Če pa je taka izguba povezana z odtujitvenim sindromom, je neodpustljiva, ker se ji je možno izogniti.
Kaj pa dolgoročni učinki? Vsakdo, ki je žrtev odtujitve, trpi za določenimi dolgoročnimi motnjami. Take motnje zadenejo tudi odtujujočega roditelja, ki v nasprotju z začetnim zmagoslavjem, le stežka občuti celotno izkušnjo kot nekaj ugodnega.Tudi če odtujujoči roditelj v kasnejših letih ne občuti krivde ali obžalovanja za svoja dejanja, lahko razvije nekaj simpatije do svojega otroka, ki mu je bil odvzel drugega roditelja.Roditelj brez dodeljenega skrbništva izkusi izgubo a tudi nadaljevanje skbi za otroka.Ker se pomanjkanje stika z otrokom lahko nadaljuje leta dolgo, se lahko prav tako tudi občutek izgube nadaljuje leta.
Resno in povsem brez potrebe trpijo stari starši.
Gardner 1992 opisuje primere najmanj dveh še dokaj zdravih starih mater, ki sta umrli dobesedno zaradi strtega srca ob izgubi svojih vnukov.
Seveda je tu otrok tisti, ki največ trpi.

9)Potrebne so nadaljne raziskave:-kakšne so dolgoročne posledice za odtujene otroke, ko prestopijo prag odraslosti? -do katere stopnje se lahko njihovo razmerje z izgubljenim staršem vzpostavi na novo? -ali je njihovo razmerje z odtujujočim staršem stalno harmed v kasnejši odraslosti?-kaj se zgodi z odtujenimi otroci, ki jim neskrbniški roditelj umre, brez da bi kdaj koli ponovno vzpostavili stike in razmerje z njim?-ali se v takem primeru njihovo občutje krivde intenzivira če ja, kako ravnajo z njim?-ali se lahko njihovo razmerje do izgubljenega roditelja, a v zvezi s tem seveda tudi razmerje do odtujujočega (ne pozabimo, nekoč : “ljubljenega”) roditelja, sploh kdaj normalizira?-kako vse to vpliva na njihove lastne starševske sposobnosti in vzgojo njihovih lastnih otrok?
-če se njihovo razmerje z izgubljenim roditeljem ne obnovi, potem lahko izgubljeni starš postane izgubljeni stari starš. Kako bo to vplivalo na vnuke?

10)Problem otrokove odtujitve od starša je mnogo resnejši, kot se je to pojmovalo doslej.Če gledamo s tega vidika, je problem PAS-a zelo resen.Pogosto govorimo o zaščiti in ohranjanju družinskih vrednot, vendar ob tem pozabljamo, da imajo tudi razpadle družine vrednote in pravice (kot je videvanje in obiskovanje otrok), ki morajo ščitene in spoštovane, zato da se prepreči nadaljnje razpadanje in popoln kolaps. Če se stvari zanemarijo, pomeni to žrtvovanje cele generacije otrok na oltar odtujitve, ter njihovo obsodbo na družinsko neprilagodljivost in doživljenjsko izgubo roditelja.
Včasih lahko majhen korak-štejemo za velikega

Ne moreš kar nekih črev nalimat in trdit, da gre tu za to. Ti poznaš to in samo to in na silo tiščiš to razlago v vsako situacijo.

Fotr zanemarja otroka? PAS s strani matere. Fotr tepe otroka? PAS s strani matere. Fotr ubije otroka? PAS s strani matere je kriv.

polarnij si tipičen primer starša katerega otrok postane psihopat. že tvoje pisanje je blebetanje norca, očitno maš fino oprane možgane, nekaj si zakuhal pa ti je nekdo vbil v glavo da je ženska kriva

“bolje da otrok nekaj časa trpi pri očetu da se vzpostavi odnos” je napisal al kako? odnos se gradi na zaupanju, ne pa na trpljenju otroka!!!

zadeva se imenuje sindrom zato, ker ima specifične simptome posledic, ki nastajajo SAMO v primeru namernega odtujevanja.

Odtujenost nerezidenčnega starša, ki je posledica njegove nezainteresiranosti nima simptomov PAS temveč drugačne simptome. Mogoče je bolje, da se oglašaš v temah, ki jih poznaš in na strogo strokovna vprašanja .- vprašanje se nanaša direktno na ta sindrom in iskanje strokovnie literature o tem – raje ne odgovarjaš s svojimi osebnimi težavami. Ime sindroma ne pove vsega o vsebini. in ja Jalur, za PAS so krivi izključno rezidenčni starši in odvetniki, ter v Slovneiji še posebej nesposobnost vključenih institucij, da bi preprečili to zlorabo otrok, nihče drug! Pa brez zamere.

Članki, ki jih navaja anonimna žal vsebujejo le informacije potegnjene iz konteksta Gardnerjeve teorije, ki služijo nekaterim očetom v Sloveniji za opozarjanje na njihovo konkretno problematiko, oz. delčke, ki so jih za svoje članke pač sfiltirrali novinarji ob različnih priložnostih, tako da je za resno poznavanje tega fenomena najbolje iskanje originalne strokovne literature.

Polarni sij ima gotovo PAS. Babe to, babe ono, puhoglavke gor dol, potem pa sin pride, pa mu začne prat možgane s temi istimi floskulami. Sin je res izgubil stik z njim in nekaj časa trpel pri njem, ampak sta našla vez v pljuvanju čez babe. Polarni je izgubil partnerico, zdaj ga je pa strah, da bo izgubil še sina, zato jo je naščuval proti materi in proti ženskam nasploh. Iz sina vzgojil atijevega sinčka, ki nikoli ne bo sposoben samostojno živet. Pričakuje se tudi homoseksualnost, zaenkrat je še prikrita, tako kot pri polarnem, ki tudi še ni stopil iz omare in na glas priznal svoje mržnje do žensk in ljubezni do moških. Upamo samo, da ne bo kakšnega incestnega homoseksualnega razmerja tule.

komot bi avtorica napisala “mož tepe mene, mlati otroka, novega partnerja, razbija, grozi,” pa si tle pri BI-POLARNEM SIJU nabirala informacije o tem kok stožit nekoga za 2k €.

a more zdej ona met slabo vest ker si je pri 30ih po ločitvi najdla novega pa še to mlajšega? medtem ko si ti cel cajt visu pr odvetnikih, na socialni pa po sodiščih je nekdo uživou svoj lajf, najlepš je ljubosumen bit pol na druge.

svaka čast temu smrkovcu k ma 23 let da se tut ponudi on otroka k nesposobnemu fotru pelat, pa da je sploh sprejeu žensko z otrokom, to je tut neka stopnja odgovornosti in resnosti, moja sestra ma z bivšim otroka, ona je stara 28, njen tanov tip pa 31 pa njenga otroka tud šmergla ne, “dej ga k bivšmu pa greva na morje za vikend” ji reče, kaj šele da bi z njemu kam šou

pridružujem se drugim, nardit je treba po želji otroka, če se zdi komu otrok premlad se naj dobi strokovno pomoč ampak sigurno ne tako “otroka odvzet mami in ga dat k očetu kjer bo 3 leta trpel pol se ga pa že navadu” kokr si napisu, shit

Seka podatek o nadomestnem novem očetu. 23 let!!! Wtf! To bodo še drame.

23 let ima? Pa ste vsi ponoreli?
Pri teh letih bi se moral zabavat ne pa očeta tujemu otroku igrat. Z njim ni vse ok. Ampak pustimo to.
Kar se tiče očeta mislim da ga moti predvsem ta mladenič. In ne ni prav da otroku daje obljube ki jih ne izpolni.

Nima to veze. Nihče ne trdi, da bo avtorica s pobom ostala do konca življenja, in to sploh ni pomembno.
Pomembno je, da je oče tisti, ki hebe sina v glavo. Očitno ni dorasel vlogi očeta.

Avtorica, dokler bo bivši mož ravnal tako neodgovorno, moraš biti na strani sina. Stoj mu ob strani.
[/quote]

Pomembno je to, da je avtorica lažniva manipulatorka, ki jo vsak ki ima kaj izkušenj na tem področju takoj razbere. Taka mati ne bi smela nikakor imet skrbništva. Je popolnoma neodgovorna in zlonamerna v nameri ločit sina in očeta. Oče ima še kako prav, smrkavrec njegovega otroka nima kaj vozit in tudi nima nobene besede, saj sinu ni popolnoma nič, razen tega da je vsiljivec, zaradi katerega je mati še bolj znorela, kot sicer bi.
[/quote]

Polarni, tebi res ni pomoči. Če ti razbereš iz prispevka, da je avtorica kriva odtujevanja otroka, potem si bolan v glavo in je grozno, da imaš TI otroka.
A tega nisi prebral, da oče ne izpolnjuje stikov? Da pozablja na otroka? Ti si prebral to, kar sploh ne piše.

Da, trn v egotu je ženin toliko mlajši 🙂 oče, ki ne bi ob do času prihajal po sina in zlorabljal otrokova custva, bi ga mati morala že ob ponovitvi kiksa prijavit Csd….zakaj sta ločena n vprašanje….zato sta vedno v igri dva igralca.

Polarni ne zna brat, on samo vidi, da je neko temo odprla neka ločenka z otrokom in začne z rafali zagrenjenosti in sovraštva. Njegov nasvet mami, ki bi rada, da se oče otroka (ki je njen njen bivši mož) in sin družita je: babja puhloglavka je vsega kriva, ker hoče odtujiti sina od očeta. Babja puhloglavka je kriva tudi v primeru, če je njen bivši poden od fotra, ki ga je sin že velikokrat čakal, fotra pa ni bilo. Tudi, če gre za fotra, ki se za svojega lastnega sina bolj malo zmeni in se bolj koncentrira na to, da ima bivša novega partnerja, je kriva babja puhloglavka.
Pri Polarnem moški ne more biti nikoli kriv, tudi takrat ne, ko svojo bivšo prebuta ali celo zadavi. Ker ga je pač babja puhloglavka do tega pripeljala!

Kako pa naj sin zgradi zaupanje z očetom, če ima z njim ves čas na uro omejene stike, medtem ko ima mamin novi jeb*č ves čas neomejen dostop do otroka, ki ni njegov sin?

Sin spada k OČETU IN MATERI ENAKO.

9-letni otrok nima ob staršu nobenega “trpljenja”, razen če mu ga z neposrednimi in posrednimi dejanji ustvarja drugi starš.

In tukaj je zdaj mamin oboževani novi jeb*č, oče pa je pač nekdo, h kateremu sin pač mora, drugače pa je materi popolnoma vseeno, ali sin svojega očeta še vidi ali ne.

Mama je sinu našla novega očeta,

Sin noče, ker ga je mati odtujevala, druge ni. To stroka ve, pozna neštete primere, če je to poimenovano kot sindrom. SEvead, k nam je to vedenje priščlo čisto zadnje, povsod po svetu masovni problemi s tem pri nas pa “ni obstajalo”.To, da kateri sin sam od sebe noče v tej starosti, enostavno ne obstaja, lahko vprašaš kateregakoli psihologa, psihiatra, možno je edino, če je bil oče zelo nasilen do sina, to je edina izjema. In ja, če mati noče razumet nikakor, potem je edina rešitev, da se sin predodeli očetu. Še vedno bolje, da sin nekaj časa trpi, ker morata z očetom ponovno vzpostaviti vez, kot pa da ima še hujše posledice ob sami materi in bo imel popolnoma izkrivljen pogled in bil nezmnožen sam odnosov.

Takih predolitev je zadnja leta kar nekaj, ko popolnoam odtujenega otroka predodelijo očetu.
[/quote]

Polarni saj v nekaterih primerih morda res matere, z odtujevanjem stikov, tako sinove vežejo nase. kaj lahko sledi v puberteti ni ti še ne vedo. Sinovi morajo biti samostojni in sami hoditi po žerjavici 😉
Toda v tem primeru mati piše, da očeta nikoli ni ob dogovorjenem času, to pa vem , tudi vi ne bi dopuščali. mama sama na začetku ni začrtala mej in je tako kot je…

Zgodba je izmišljena, ampak takih zgodbje v reali na vsakem koraku, ki so si na las podobne, kot bi bia ena sama. Je skoraj ni ločenke, da ne bi trajbala, kako sin ali hči noče k očetu in kako je oče to in ono in iskala izgovore, si izmišljala, manipulirala. Pa je vsem popolnoma jasno zakaj gre, nikogar več ne preslepijo, kako pa reagira in se znajde oče in reagirajo institucije je pa druga stvar. Čer je sodnica ali socialna delavka taka kot so te na forumu, potem je zagotovo težka in takih dejanko ne manjka po institucijah. In seveda sem jaz kriv, ker je njihovo divjanje znano čisto vsem 🙂 in ga že vrabci čivkajo na vejah. Ampak posledice na otrocih so pa resne in trpljenje očetov tudi.

Jako zaupanje je to, ko mati čustveno zlorablja otroka in ga odtujuje od očeta. To je zelo huda zloraba otroka in ogrožanje otroka, ne zaupanje. Zato je bolje, da otroka , čeprav odtujenega predodelijo očetu, da vzpostavi nazaj odnos in okreva, ne da ob materi doživlja še naprej uničenje. In takih predodelitev otroka je v zadnjih letih res kar nekaj. Eno je mati dala v SN par let nazaj in ste skakale na vse vrage kako to ni prav, kako je mati uboga, nobena se pa ni vprašala, koliko gorja je otroku in očetu povzročila ta mati i akj vse je ta mati počela.

Sin noče, ker ga je mati odtujevala, druge ni. To stroka ve, pozna neštete primere, če je to poimenovano kot sindrom. SEvead, k nam je to vedenje priščlo čisto zadnje, povsod po svetu masovni problemi s tem pri nas pa “ni obstajalo”.To, da kateri sin sam od sebe noče v tej starosti, enostavno ne obstaja, lahko vprašaš kateregakoli psihologa, psihiatra, možno je edino, če je bil oče zelo nasilen do sina, to je edina izjema. In ja, če mati noče razumet nikakor, potem je edina rešitev, da se sin predodeli očetu. Še vedno bolje, da sin nekaj časa trpi, ker morata z očetom ponovno vzpostaviti vez, kot pa da ima še hujše posledice ob sami materi in bo imel popolnoma izkrivljen pogled in bil nezmnožen sam odnosov.

Takih predolitev je zadnja leta kar nekaj, ko popolnoam odtujenega otroka predodelijo očetu.
[/quote]

Polarni saj v nekaterih primerih morda res matere, z odtujevanjem stikov, tako sinove vežejo nase. kaj lahko sledi v puberteti ni ti še ne vedo. Sinovi morajo biti samostojni in sami hoditi po žerjavici 😉
Toda v tem primeru mati piše, da očeta nikoli ni ob dogovorjenem času, to pa vem , tudi vi ne bi dopuščali. mama sama na začetku ni začrtala mej in je tako kot je…
[/quote]
Ne v nekaterih, v večini, ker so tudi v večini matere skrbnice in to je ugotovitev stroke, ne zgolj moje opažanje. Preberi vsaj članka, ki sem ju prilepil in v angleškem jeziku imaš poplavo tega napisanega na spletu. To je resen problem povsod in smo edina država, kjer bi se še vedno to rado zanikalo, saj še ne tako dolgo nazaj sodišča niso priznavala starševskega odtujevanja in smo bile edini tak cvet v zahodnem svetu in izjema.

So otroci ki so z očetom. Je on kao super dokler ne dobi nove piz.. Potem so otroci 13 prase. Ne bi predalckala po spolu bolj problematično je da imajo razni možgansko nerazviti osebki otroke.
Sem že videla kako moški poblesavi in pomutavi ko dobi novo babo.

Polarni saj v nekaterih primerih morda res matere, z odtujevanjem stikov, tako sinove vežejo nase. kaj lahko sledi v puberteti ni ti še ne vedo. Sinovi morajo biti samostojni in sami hoditi po žerjavici 😉
Toda v tem primeru mati piše, da očeta nikoli ni ob dogovorjenem času, to pa vem , tudi vi ne bi dopuščali. mama sama na začetku ni začrtala mej in je tako kot je…
[/quote]
Ne v nekaterih, v večini, ker so tudi v večini matere skrbnice in to je ugotovitev stroke, ne zgolj moje opažanje. Preberi vsaj članka, ki sem ju prilepil in v angleškem jeziku imaš poplavo tega napisanega na spletu. To je resen problem povsod in smo edina država, kjer bi se še vedno to rado zanikalo, saj še ne tako dolgo nazaj sodišča niso priznavala starševskega odtujevanja in smo bile edini tak cvet v zahodnem svetu in izjema.
[/quote]

Polarni dajva se osredotočiti na sam zapis avtorce.
To je isto, kot vi, kadar izdelujete posteljo za na podstrop, je čist drugačna konstrukcija, kot za tisto, ki je postavljena na tla…ahahahahahaaaa :)))) no le jogi je enak….;)

Oh, nobena ne rabi za to mene, to zna vsaka in druga drugi svetujejo. Skoraj vsaka je ob ločitvi žrtev nasilja, to celo odvetniki svetujejo. Moja bivša je recimo priznala, da jo je odvetnik nagovarjal, gospa dajte nekaj, stopite do CSD, da ga lahko prijavite nasilja in bo potem šlo lažje skozi.
Pozna, primer, kjer se je baba, sicer medicinska sestra, sama udarila po obrazu in dosegla, da so dedcu odvzeli hišo in se potem celo hvalila s tem, sploh ni skrivala , sploh v službi med enakimi ne. In to je šlo za prestižno hišo, ker je živela na visoki nogi…no saj se je kmalu končalo, ker je pa dnarja zmanjkalo, ni bajta nič pomagala.

Ne v nekaterih, v večini, ker so tudi v večini matere skrbnice in to je ugotovitev stroke, ne zgolj moje opažanje. Preberi vsaj članka, ki sem ju prilepil in v angleškem jeziku imaš poplavo tega napisanega na spletu. To je resen problem povsod in smo edina država, kjer bi se še vedno to rado zanikalo, saj še ne tako dolgo nazaj sodišča niso priznavala starševskega odtujevanja in smo bile edini tak cvet v zahodnem svetu in izjema.
[/quote]

Polarni dajva se osredotočiti na sam zapis avtorce.
To je isto, kot vi, kadar izdelujete posteljo za na podstrop, je čist drugačna konstrukcija, kot za tisto, ki je postavljena na tla…ahahahahahaaaa :)))) no le jogi je enak….;)
[/quote]
Glej, tega uničenja je toliko, da se ni ravno za hecat in norčevat. Ti morda ne veš, jaz pa vem in vidim. Preberi vsaj ta članek in ti bo jasno. V njem je le delček tega, česa vse se ženske gredo in pričakovat, da bo ženska po ločitvi izrekla en sam stavek resnice, je danes utopija. To so dejansko take lažnivke, take manipulatorke in natolcevalke, da je to težko razumet, da se neka glava gre tega. Njabolj ga pa nasrka otrok, ker ima uničeno izhodišče za lastno zadovoljno življenje. Očeitak, to preživi in to je to, nekateri zbolijo, umrejo, nekateri se popolnoma distancirajo, tretji vozijo tako tako…

Polarni dajva se osredotočiti na sam zapis avtorce.
To je isto, kot vi, kadar izdelujete posteljo za na podstrop, je čist drugačna konstrukcija, kot za tisto, ki je postavljena na tla…ahahahahahaaaa :)))) no le jogi je enak….;)
[/quote]
Glej, tega uničenja je toliko, da se ni ravno za hecat in norčevat. Ti morda ne veš, jaz pa vem in vidim. Preberi vsaj ta članek in ti bo jasno. V njem je le delček tega, česa vse se ženske gredo in pričakovat, da bo ženska po ločitvi izrekla en sam stavek resnice, je danes utopija. To so dejansko take lažnivke, take manipulatorke in natolcevalke, da je to težko razumet, da se neka glava gre tega. Njabolj ga pa nasrka otrok, ker ima uničeno izhodišče za lastno zadovoljno življenje. Očeitak, to preživi in to je to, nekateri zbolijo, umrejo, nekateri se popolnoma distancirajo, tretji vozijo tako tako…
[/quote]

pa saj se ne norčujem, če ste pa res prišravfali posteljo na strop 🙁
Ahahahahahahaaaa

oooo, kdo mi danes papca črke???

Polarni kako ti lahko nekdo vzame hišo ki je tvoja? Ne stekam.
Jaz imam hišo in po katerem ključu mi jo nekdo lahko vzame? Pa ne mislim na davčno haha tam imam vse poštiman.
Recimo kako meni lahko mož vzame hišo ki so mi jo dali starši? Ne more.
Zato jaz ne razumem raznih izgovorov moških kako so jim babe vse pobrale. Pa obratno.