Evo, se jaz pritegnem: kapo dol. Bi pa imel nekaj zadrzka do izpeljave v zadnjem delu. Ne gre za sreco (v smislu staviti in imeti sreco). Gre za disciplino (v smislu dozivljanja obcutka srece).

V njenem tekstu ni bilo govora o odgovornosti do otrok ampak le o odgovornosti do sebe in partnerja. To kar želiš podati ti, je pa rahlo drugače in izvedljivo npr. s kompromisom.
[/quote]

Druga stvar pa je, po nekaj letih (v katerih v večini primerov pride do družine) , ko se oba partnerja
toliko spremenita, da si nista več kompatibilna. Takrat na silo vztrajati skupaj je po mojem neumno in velikokrat tudi škodljivo. Otroci niso izgovor, otrok mora imeti še vedno oba starša, ločitev ni izgovor, da ju ne bi imel.

Ni potrebe za prevodom, sem prav dobro razumel… 😉
Ločitve partnerjev, ki imajo majhne otroke, so čista nezrelost in potrošnitvo.
Razen v primerih skrajnih deviacij (nasilje, alkohol, pedofilija…)

Druga stvar pa je, po nekaj letih (v katerih v večini primerov pride do družine) , ko se oba partnerja
toliko spremenita, da si nista več kompatibilna. Takrat na silo vztrajati skupaj je po mojem neumno in velikokrat tudi škodljivo. Otroci niso izgovor, otrok mora imeti še vedno oba starša, ločitev ni izgovor, da ju ne bi imel.

Ni potrebe za prevodom, sem prav dobro razumel… 😉
Ločitve partnerjev, ki imajo majhne otroke, so čista nezrelost in potrošnitvo.
Razen v primerih skrajnih deviacij (nasilje, alkohol, pedofilija…)
[/quote]

No, saj v praksi to, da ugotoviš, da RES nista več za skupaj in da se nič več ne da narediti, traja par let – v tem času so pa otroci že večji.
Ločitev kar tako, ker se ti ne ljubi ukvarjati z odnosom, torej zaradi čiste lenobe in nezrelosti – to tudi jaz obsojam.
Ne vidim pa razloga (tudi neke “lojalnosti”ne) da bi vztrajal v zakonu s človekom, ki ti je postal tujec ali huje, s katerim trpita oba…oziroma vsa družina.

Evo, se jaz pritegnem: kapo dol. Bi pa imel nekaj zadrzka do izpeljave v zadnjem delu. Ne gre za sreco (v smislu staviti in imeti sreco). Gre za disciplino (v smislu dozivljanja obcutka srece).
[/quote]

Če bi bilo tako enostavno (da se pač prepričaš v to, da si srečen), potem izbira partnerja sploh ni važna. Lahko si dobiš karkoli, samo disciplino je treba v tem primeru malo povečati…?

No, saj v praksi to, da ugotoviš, da RES nista več za skupaj in da se nič več ne da narediti, traja par let – v tem času so pa otroci že večji.
Ločitev kar tako, ker se ti ne ljubi ukvarjati z odnosom, torej zaradi čiste lenobe in nezrelosti – to tudi jaz obsojam.
Ne vidim pa razloga (tudi neke “lojalnosti”ne) da bi vztrajal v zakonu s človekom, ki ti je postal tujec ali huje, s katerim trpita oba…oziroma vsa družina.
[/quote]

Zdaj mi pa razloži, kako prideš do tega, da ti človek s katerim si se odločil za družino in otroke naenkrat (v nekaj letih) postane tujec? Razen, če je bil tujec že na začetku…
Ali pa si tujec sam sebi – kar je še najbolj verjetno.

No, saj v praksi to, da ugotoviš, da RES nista več za skupaj in da se nič več ne da narediti, traja par let – v tem času so pa otroci že večji.
Ločitev kar tako, ker se ti ne ljubi ukvarjati z odnosom, torej zaradi čiste lenobe in nezrelosti – to tudi jaz obsojam.
Ne vidim pa razloga (tudi neke “lojalnosti”ne) da bi vztrajal v zakonu s človekom, ki ti je postal tujec ali huje, s katerim trpita oba…oziroma vsa družina.
[/quote]

Ti kako pa kaj tvoji trije otroci :))))

Zdaj mi pa razloži, kako prideš do tega, da ti človek s katerim si se odločil za družino in otroke naenkrat (v nekaj letih) postane tujec? Razen, če je bil tujec že na začetku…
Ali pa si tujec sam sebi – kar je še najbolj verjetno.
[/quote]

Ocitno nisi se imel ene malo daljse resne zveze.

Ocitno nisi se imel ene malo daljse resne zveze.
[/quote]

Tukaj je govora o družini in otrocih, o ločitvi. Ne o najstniškem metuljčkanju.
Si zgrešil(a) temo.

Če bi bilo tako enostavno (da se pač prepričaš v to, da si srečen), potem izbira partnerja sploh ni važna. Lahko si dobiš karkoli, samo disciplino je treba v tem primeru malo povečati…?
[/quote]

1.) Napacna je predpostavka o zgolj “prepricevanju samega sebe”. To bi znalo drzati zgolj za majhen delez ljudi. Vecina v zvezo ne vstopa razumsko.

2.) Partnerja ne izbiramo. Partnerja sprejmemo (spozna-va-mo).

3.) Povecini ne gre za “dobivanje”. Vzgibi se razlikujejo.

4.) Besedi disciplina in sreca (v smislu obcutenja srece – biti srecen) sta skorajda sinonima.

V resnici tudi je zelo eno-stav-no. 😉

Zveza z enim človekom ni naravna. Jaz sem vedno zaljubljena vsaj v tri, čeprav vselej spim samo z enim. Sploh če imaš kup oboževalcev je včasih težko ostati umsko zvest. Fizična zvestoba mi ne predstavlja problema, umska pa, ker misli rade zaidejo k mladim in lepim, takšni pač smo.

No, to je mentalni nivo številnih mladih mamic (in očkov)…
Taki pač s(m)o. 😉

Glede na statistiko pišeš neresnice. Danci se še kako ločujejo, nič kaj ne odstopajo od Slovencev. Ti si le lažeš in iščeš opravičilo za svojo šibkost, ja šibkost, ker ostati v zakonu, v katerem ti ni za biti, je linija najmanjšega odpora. S tem si dobila še odgovor na vprašanje.

Ti kako pa kaj tvoji trije otroci :))))
[/quote]

Trije? Za dva vem

Večina tistih, ki se oglašajo v tej temi nima pojma o čem je govora. In niso sposobni drobca empatije.
In vsem takim postavljam vprašanje?
Zakaj moja 2 otroka (5 in 6 let) večino svoje energije in skrbi porabita za to, da skušata predelat in doumet ločitev staršev, ne pa za normalen otroški razvoj in igro. Ne počutita se varno in to je boleče gledat.
Zakaj moj sine, ki ima 5 let še vedno moči posteljo?
Zakaj mi stalno govori, da me pogreša in se me na stikih drži kot klop in če se umaknem le 2 metra od njega plane v jok?
Zakaj me otroka sprašujeta, če bom prišel nazaj živet k njim, saj bi oni lahko imeli 2 očka in mamica 2 ljubčka?
ZAKAJ?

Zaradi človeške neumnosti in neodgovornosti!!!!!

1.) Napacna je predpostavka o zgolj “prepricevanju samega sebe”. To bi znalo drzati zgolj za majhen delez ljudi. Vecina v zvezo ne vstopa razumsko.

2.) Partnerja ne izbiramo. Partnerja sprejmemo (spozna-va-mo).

3.) Povecini ne gre za “dobivanje”. Vzgibi se razlikujejo.

4.) Besedi disciplina in sreca (v smislu obcutenja srece – biti srecen) sta skorajda sinonima.

V resnici tudi je zelo eno-stav-no. 😉
[/quote]

Ojej no. Se mi res ne da…cepiti dlake na prafaktorje…

Ojej no. Se mi res ne da…cepiti dlake na prafaktorje…
[/quote]

Mislim, da se tebi marsikaj ne da…

Večina tistih, ki se oglašajo v tej temi nima pojma o čem je govora. In niso sposobni drobca empatije.
In vsem takim postavljam vprašanje?
Zakaj moja 2 otroka (5 in 6 let) večino svoje energije in skrbi porabita za to, da skušata predelat in doumet ločitev staršev, ne pa za normalen otroški razvoj in igro. Ne počutita se varno in to je boleče gledat.
Zakaj moj sine, ki ima 5 let še vedno moči posteljo?
Zakaj mi stalno govori, da me pogreša in se me na stikih drži kot klop in če se umaknem le 2 metra od njega plane v jok?
Zakaj me otroka sprašujeta, če bom prišel nazaj živet k njim, saj bi oni lahko imeli 2 očka in mamica 2 ljubčka?
ZAKAJ?

Zaradi človeške neumnosti in neodgovornosti!!!!!
[/quote]
Mi je kar hudo ko tole preberem.
Ja neodgovornost, predvsem pa sebičnost. Jaz.. Jaz.. Pa dolgo nič..
Otroci stvari vidijo čisto drugače od odraslih. Tudi kar je nam nekako razumljivo (npr. Jasno da ne morete živeti vsi skupaj) njim ni. Oni iščejo v svojih malih glavah resitve po svoje.

Evo, se jaz pritegnem: kapo dol. Bi pa imel nekaj zadrzka do izpeljave v zadnjem delu. Ne gre za sreco (v smislu staviti in imeti sreco). Gre za disciplino (v smislu dozivljanja obcutka srece).
[/quote]

pero

Sreča (mišljeno tista igralska, hazarderska) je pri parih, ki so ostali skupaj od mladosti do konca svojih dni v resniči še kako pomemben faktor vsaj v začetku. Kajti v začetku nimaš izkušenj, znanja, deluješ nagonsko… pure luck, da se dva vsedeta v čoln in uspeta sinhrono veslati do cilja. 🙂

Res pa je, da kasneje srečo zamenjajo izkušnje, še posebej v naslednjih poskusih, če si se iz prejšnih neuspehov kaj naučil. Če se nisi, pač ponavljaš razred. :-))

Ojej no. Se mi res ne da…cepiti dlake na prafaktorje…
[/quote]

Ja, se opazi povrsnost in pomanjkanje discipline.

Večina tistih, ki se oglašajo v tej temi nima pojma o čem je govora. In niso sposobni drobca empatije.
In vsem takim postavljam vprašanje?
Zakaj moja 2 otroka (5 in 6 let) večino svoje energije in skrbi porabita za to, da skušata predelat in doumet ločitev staršev, ne pa za normalen otroški razvoj in igro. Ne počutita se varno in to je boleče gledat.
Zakaj moj sine, ki ima 5 let še vedno moči posteljo?
Zakaj mi stalno govori, da me pogreša in se me na stikih drži kot klop in če se umaknem le 2 metra od njega plane v jok?
Zakaj me otroka sprašujeta, če bom prišel nazaj živet k njim, saj bi oni lahko imeli 2 očka in mamica 2 ljubčka?
ZAKAJ?

Zaradi človeške neumnosti in neodgovornosti!!!!!
[/quote]

Zakaj? Ker nista zrela. Ker vama dol visi za otroke. Ker ne znata. Ker otrokom lažeta. Ker otrokom ne dovolita prebolet. Ker … Midva sva se ločila, otrokom nič lagala, jih nič manipulirala, jim nič prikrivala, jim nič olepševala in še najmanj jim dopuščala, da “upajo”. V parih mesecih smo preboleli vsi, midva in oni. Danes so že precej večji, še zdaleč pa ne odrasli, pač toliko, da naju vidijo tudi še kako drugače, kot le kot mami in kot očeta. In dve mi večkrat pravita, da je bilo to, da sva se ločila, dobra odločitev. Ker sva enostavno preveč različna in da bi bilo “za znoret”, če bi bila še vedno poročena in bi vsi živeli skupaj.

DA. Naravno je. Ko se najdeta prava karakterja, ostaneta skupaj. To se vidi pri parih, kjer imata harmonijo. Kdor ni pravi, kdor je tudi nezrel in uniči zvezo ( z laganjem, varanjem, izdajo), ta ne bo z nikomer.

pero

Sreča (mišljeno tista igralska, hazarderska) je pri parih, ki so ostali skupaj od mladosti do konca svojih dni v resniči še kako pomemben faktor vsaj v začetku. Kajti v začetku nimaš izkušenj, znanja, deluješ nagonsko… pure luck, da se dva vsedeta v čoln in uspeta sinhrono veslati do cilja. 🙂

Res pa je, da kasneje srečo zamenjajo izkušnje, še posebej v naslednjih poskusih, če si se iz prejšnih neuspehov kaj naučil. Če se nisi, pač ponavljaš razred. :-))
[/quote]

Nepoznavanja zakonitosti se ne moremo inaciti z nakljucjem. Ne kupim.

Zdaj mi pa razloži, kako prideš do tega, da ti človek s katerim si se odločil za družino in otroke naenkrat (v nekaj letih) postane tujec? Razen, če je bil tujec že na začetku…
Ali pa si tujec sam sebi – kar je še najbolj verjetno.
[/quote]

Zelo simpl. Ljudje se spreminjamo. Če mi boš rekel, da razmišljaš in deluješ enako, kot si pri osemnajstih, oziroma, da imaš enaka prepričanja in razvade, kakšne boš imel pri sedemdesetih, potem si seveda fenomen.
Dopuščam pa seveda, da si, ker jaz nisem tako togo navezana na svoj edini prav, kot ti.

Zakaj? Ker nista zrela. Ker vama dol visi za otroke. Ker ne znata. Ker otrokom lažeta. Ker otrokom ne dovolita prebolet. Ker … Midva sva se ločila, otrokom nič lagala, jih nič manipulirala, jim nič prikrivala, jim nič olepševala in še najmanj jim dopuščala, da “upajo”. V parih mesecih smo preboleli vsi, midva in oni. Danes so že precej večji, še zdaleč pa ne odrasli, pač toliko, da naju vidijo tudi še kako drugače, kot le kot mami in kot očeta. In dve mi večkrat pravita, da je bilo to, da sva se ločila, dobra odločitev. Ker sva enostavno preveč različna in da bi bilo “za znoret”, če bi bila še vedno poročena in bi vsi živeli skupaj.
[/quote]

Iz tebe govori zgolj sebičnost in pokrivanje svoje krivde, vso odgovornost za ločitev pa si prenesla na svoje otroke (“to je bila dobra odločitev…”). Sicer to ni nič novega, veliko ločencev se gre perfidno igro s katero se odvežejo lastne odgovornosti za propadel odnos ter jo dejansko prenesejo na svoje otroke.
Zrelo partnerstvo je TUDI delo in prilagajanje, ne zgolj metuljčkanje in potrošništvo odnosov.

Večina tistih, ki se oglašajo v tej temi nima pojma o čem je govora. In niso sposobni drobca empatije.
In vsem takim postavljam vprašanje?
Zakaj moja 2 otroka (5 in 6 let) večino svoje energije in skrbi porabita za to, da skušata predelat in doumet ločitev staršev, ne pa za normalen otroški razvoj in igro. Ne počutita se varno in to je boleče gledat.
Zakaj moj sine, ki ima 5 let še vedno moči posteljo?
Zakaj mi stalno govori, da me pogreša in se me na stikih drži kot klop in če se umaknem le 2 metra od njega plane v jok?
Zakaj me otroka sprašujeta, če bom prišel nazaj živet k njim, saj bi oni lahko imeli 2 očka in mamica 2 ljubčka?
ZAKAJ?

Zaradi človeške neumnosti in neodgovornosti!!!!!
[/quote]

Saj bi lahko takoj vedela, da gre (še za enega) ranjenega ločenca.