Ali je zveza z enim clovekom "naravna"?
Nepoznavanja zakonitosti se ne moremo inaciti z nakljucjem. Ne kupim.
[/quote]
Saj ni moj namen, da te prepričujem v svoj prav. Mi je pa zanimivo, da po eni strani trdiš, da večina ljudi v zveze ne vstopa razumsko (jaz pravim za tiste prve kar vsi vstopamo malce nerazumsko), po drugi strani pa zanikaš faktor sreče pri tistih, ki jim recimo uspe.
Razen če nimaš prepričanja, da vsem, ki uspe vstopajo v zveze razumsko, tistim, ki pa ne uspe pa nerazumsko. :-))
Iz tebe govori zgolj sebičnost in pokrivanje svoje krivde, vso odgovornost za ločitev pa si prenesla na svoje otroke (“to je bila dobra odločitev…”). Sicer to ni nič novega, veliko ločencev se gre perfidno igro s katero se odvežejo lastne odgovornosti za propadel odnos ter jo dejansko prenesejo na svoje otroke.
Zrelo partnerstvo je TUDI delo in prilagajanje, ne zgolj metuljčkanje in potrošništvo odnosov.
[/quote]
Z zadnji stavkom se seveda strinjam. Ampak ko/če zakon pristane le na konstantnem matranju in prilagajanju, je popolnoma in celoti zgrešil poanto. Hvala lepa za muko. Imam preveč rada sebe, tudi bivšega moža, kaj šele otroke. Človek mora tudi v zakonu obdržat sebe in odnos do sebe, potem sebe in njega skupaj kot partnerstvo ali zakon in ne nazadnje sebe, partnerja in otroke, kot izraz družine. Ko en od faktorjev umanjka, to ni več to in nikoli več ne bo.
Žrtvovanje je pa itak ena najvišjih izrazov čistega EGOIZMA. Ja, vem, si je to težko priznat …
Zelo simpl. Ljudje se spreminjamo. Če mi boš rekel, da razmišljaš in deluješ enako, kot si pri osemnajstih, oziroma, da imaš enaka prepričanja in razvade, kakšne boš imel pri sedemdesetih, potem si seveda fenomen.
Dopuščam pa seveda, da si, ker jaz nisem tako togo navezana na svoj edini prav, kot ti.
[/quote]
Seveda se spreminjamo, nihče od partnerjev v več (deset)letnih zvezah ni tak kot je bil na začetku, to je naravno – ampak sama osebna sprememba še ni razlog za razhod. Daleč od tega.
In če obrnemo zorni kot…
Kako bi se ti kot mati počutila, če bi ti npr. 10 letni otrok rekel, da bo od danes naprej živel pri sosedih, ker mu je tam bolj všeč… ampak saj se boste še pogosto videli, če ne drugače za vikende… 😉
Z zadnji stavkom se seveda strinjam. Ampak ko/če zakon pristane le na konstantnem matranju in prilagajanju, je popolnoma in celoti zgrešil poanto. Hvala lepa za muko. Imam preveč rada sebe, tudi bivšega moža, kaj šele otroke. Človek mora tudi v zakonu obdržat sebe in odnos do sebe, potem sebe in njega skupaj kot partnerstvo ali zakon in ne nazadnje sebe, partnerja in otroke, kot izraz družine. Ko en od faktorjev umanjka, to ni več to in nikoli več ne bo.
Žrtvovanje je pa itak ena najvišjih izrazov čistega EGOIZMA. Ja, vem, si je to težko priznat …
[/quote]
Pa dobro, a si vi ustvarjajte družine s popolnimi tujci – ali kako?
Matranje, prilagajanje…. a je šlo za dogovorno poroko ali kaj??? Kako se lahko v nekaj letih (majhni otroci) s partnerjem s katerim si se odločil za otroke tako odtujiš, da ti enostavno ni več živeti z njim? Razen… če te ni nekje “nekaj” zasrbelo…
Naj mi to nekdo razloži, prosim.
Iz tebe govori zgolj sebičnost in pokrivanje svoje krivde, vso odgovornost za ločitev pa si prenesla na svoje otroke (“to je bila dobra odločitev…”). Sicer to ni nič novega, veliko ločencev se gre perfidno igro s katero se odvežejo lastne odgovornosti za propadel odnos ter jo dejansko prenesejo na svoje otroke.
Zrelo partnerstvo je TUDI delo in prilagajanje, ne zgolj metuljčkanje in potrošništvo odnosov.
[/quote]
Pa dejmo.
Ok (govorim hipotetično, naj vas ne zmoti. če pišem v prvi osebi, RES ne gre zame)
Recimo, da sprejmem odgovornost za propadel odnos, ali je to po tvoje tudi garancija, da bo odnos znova zaživel? Prvič morata biti taka oba (oba sprejeti odgovornost) , drugič so lahko vzrok propada zadeve, na katere enostavno nimaš vpliva in sprejemanje odgovornosti čisto nič ne pomaga.
Drugič, če ostaneva skupaj “zaradi otrok” in do “lojalnosti do družine” – kaj je to v praksi? Da stanujeva skupaj, si deliva stroške, si zaželiva dober dan? Moram recimo seksati s človekom, ki me je prevaral, čeprav se mi to čustveno upira? Iz lojalnosti? Moram otrokom in okolici kazati srečen obraz, da kaj ne posumijo – otroci imajo močno intuicijo in vedo, da “mamica (ali očka) ni srečna”…ali moram celo zatreti lasten jaz in se – kot pravi Desi – zdisciplinirati, da me tako življenje ne zaduši? In če mi ni treba seksati in biti intimen z možem, si lahko najdem nekoga na skrivaj, ki bo izpolnjeval moje seksualne in čustvene potrebe, da se mi popolnoma ne zmeša?
In kaj , če se (kot se na koncu izkaže) mora prilagajati samo eden? Do kje gre ta meja?
Je potem teh tvojih “18 let lojalnosti” obsodba, kazen za napačno odločitev, ki ji jo je treba s stisnjenimi zobmi pretrpeti, da si potem “upravičen” da greš?
Seveda se spreminjamo, nihče od partnerjev v več (deset)letnih zvezah ni tak kot je bil na začetku, to je naravno – ampak sama osebna sprememba še ni razlog za razhod. Daleč od tega.
In če obrnemo zorni kot…
Kako bi se ti kot mati počutila, če bi ti npr. 10 letni otrok rekel, da bo od danes naprej živel pri sosedih, ker mu je tam bolj všeč… ampak saj se boste še pogosto videli, če ne drugače za vikende… 😉
[/quote]
Malo mešaš zadeve.
Ali pa mi hočeš povedati, da je odnos žena/mož enak, kot odnos mati/otrok?
Pa dejmo.
Ok (govorim hipotetično, naj vas ne zmoti. če pišem v prvi osebi, RES ne gre zame)
Recimo, da sprejmem odgovornost za propadel odnos, ali je to po tvoje tudi garancija, da bo odnos znova zaživel? Prvič morata biti taka oba (oba sprejeti odgovornost) , drugič so lahko vzrok propada zadeve, na katere enostavno nimaš vpliva in sprejemanje odgovornosti čisto nič ne pomaga.
Drugič, če ostaneva skupaj “zaradi otrok” in do “lojalnosti do družine” – kaj je to v praksi? Da stanujeva skupaj, si deliva stroške, si zaželiva dober dan? Moram recimo seksati s človekom, ki me je prevaral, čeprav se mi to čustveno upira? Iz lojalnosti? Moram otrokom in okolici kazati srečen obraz, da kaj ne posumijo – otroci imajo močno intuicijo in vedo, da “mamica (ali očka) ni srečna”…ali moram celo zatreti lasten jaz in se – kot pravi Desi – zdisciplinirati, da me tako življenje ne zaduši? In če mi ni treba seksati in biti intimen z možem, si lahko najdem nekoga na skrivaj, ki bo izpolnjeval moje seksualne in čustvene potrebe, da se mi popolnoma ne zmeša?
In kaj , če se (kot se na koncu izkaže) mora prilagajati samo eden? Do kje gre ta meja?
Je potem teh tvojih “18 let lojalnosti” obsodba, kazen za napačno odločitev, ki ji jo je treba s stisnjenimi zobmi pretrpeti, da si potem “upravičen” da greš?
[/quote]
No saj, varanje se tudi meni zdi legitimen razlog za razhod…
Ampak tu je bilo prej veliko mešanja megle v smislu “osebnih sprememb, matranja, težavnosti prilagajanja” in podobnih floskul.
A je tako težko reči bobu bob?
In na koncu se torej izkaže, da gre pri ločitvah v večini primerov za egoizem enega (ali obeh) partnerjev in potrošništvo odnosov. Partnerje menjamo kot spodnje gate, otroci pa bodo že… naj se znajdejo, saj so trdoživi in dosti prenesejo.
Malo mešaš zadeve.
Ali pa mi hočeš povedati, da je odnos žena/mož enak, kot odnos mati/otrok?
[/quote]
Nič ne mešam. Tako ločenec sporoči svojim otrokom – od danes naprej mi je lepše drugje, saj se bomo še videli…
Nič ne mešam. Tako ločenec sporoči svojim otrokom – od danes naprej mi je lepše drugje, saj se bomo še videli…
[/quote]
To niti pod razno ni res.
Če dobiš drugega partnerja, ali iz tega kar sledi, da poiščeš se druge otroke? Ne razumem, Ker sem zanemjala partnerja, nisem več mama svojim otrokom? Al kako?
No saj, varanje se tudi meni zdi legitimen razlog za razhod…
Ampak tu je bilo prej veliko mešanja megle v smislu “osebnih sprememb, matranja, težavnosti prilagajanja” in podobnih floskul.
A je tako težko reči bobu bob?
In na koncu se torej izkaže, da gre pri ločitvah v večini primerov za egoizem enega (ali obeh) partnerjev in potrošništvo odnosov. Partnerje menjamo kot spodnje gate, otroci pa bodo že… naj se znajdejo, saj so trdoživi in dosti prenesejo.
[/quote]
Enako legitimnih razlogov je še precej. Ne, ni varanje edini način, da te nekdo prizadane dovolj, da mu tega ne moreš oprostiti.
To niti pod razno ni res.
Če dobiš drugega partnerja, ali iz tega kar sledi, da poiščeš se druge otroke? Ne razumem, Ker sem zanemjala partnerja, nisem več mama svojim otrokom? Al kako?
[/quote]
Ja, tu sem te čakal…
Dejstvo je, da ženske (ne glede na razlog ločitve) običajno obdržijo svoje otroke – ne glede na razlog ločitve, tudi če so same varale.
In moški je tisti, ki se mora posloviti. Ženska dandanes s svojim egoizmom (varanjem) praktično ne izgubi veliko, ne tvega veliko – otroke obdrži, ljubimca pa itak že ima novega. Iz njenega zornega kota torej WIN-WIN situacija.
Za otroke je pa zadeva precej drugačna….
Pa dobro, a si vi ustvarjajte družine s popolnimi tujci – ali kako?
Matranje, prilagajanje…. a je šlo za dogovorno poroko ali kaj??? Kako se lahko v nekaj letih (majhni otroci) s partnerjem s katerim si se odločil za otroke tako odtujiš, da ti enostavno ni več živeti z njim? Razen… če te ni nekje “nekaj” zasrbelo…
Naj mi to nekdo razloži, prosim.
[/quote]
Človek, s katerim sem se poročila mi je bil najprej fant, nato partner, nato mož. Podobno jaz njemu. Vloge so se dodajale. V nekem trenutku so sta se zgodili dve novi vlogi (vloga matere, vloga očeta) in en kup novih razmerij. In … kaj naj ti rečem. V tej novi vlogi se (po mojem videnju) so se med nama začela kazat tako hude razpoke, da ni res. Enostavno nisva bila več kompatibilna in najin pogled na starševstvo in vzgojo otrok in novo nastala razmerja med nama tako različen, da … enostavno se tega ni dalo približat do normalne bližine. In ne, tega ne moreš vedeti, dokler ne izkusiš, ker nekaj so fantazije in leporečenje in brezizkustveni pogovori, ko blodiš v lažnih prestavah o …, nekaj drugega potem pa je realnost in odzivanje na dejanske dogodke in stanja. In seveda sva se trudila in prilagajala in bila prepričana, da … pa sva edinole zaradi tega vztrajanja rodila še dva otroka. Potem je prišel trenutek, ko si je bilo treba priznat, da bolje ne bo nikoli. No, je bilo, ampak čez leta. Zasrbelo pa me ni nič, tudi njega ne.
To niti pod razno ni res.
Če dobiš drugega partnerja, ali iz tega kar sledi, da poiščeš se druge otroke? Ne razumem, Ker sem zanemjala partnerja, nisem več mama svojim otrokom? Al kako?
[/quote]
V bistvu dejansko nisi mama, oziroma si nikakršna mama. tako da koliko vidim, ti je le en post ratal, ta je bil menda npaka, nora rit je ostala. 🙂
Ja, tu sem te čakal…
Dejstvo je, da ženske (ne glede na razlog ločitve) običajno obdržijo svoje otroke – ne glede na razlog ločitve, tudi če so same varale.
In moški je tisti, ki se mora posloviti. Ženska dandanes s svojim egoizmom (varanjem) praktično ne izgubi veliko, ne tvega veliko – otroke obdrži, ljubimca pa itak že ima novega. Iz njenega zornega kota torej WIN-WIN situacija.
Za otroke je pa zadeva precej drugačna….
[/quote]
Jaz razumem, da je še vse precej frišno, ampak nekaj moraš počasi sprejeti. Otroci so še vedno popolnoma tvoji, In na tebi je, da imaš z njimi odnos, kakršnega želis, predvsem ne zamegljenega z zamero do varajoče bivše…
V današnjih oblikah in izvedbah “stikov z otroci” se mnogi očetje znajdejo celo v zadregi, ker morajo kar na lepem najti za otroke več časa kot prej..predvsem pa nihče ni nikogar izgubil – ne ti otrok in ne otroci tebe,.
Človek, s katerim sem se poročila mi je bil najprej fant, nato partner, nato mož. Podobno jaz njemu. Vloge so se dodajale. V nekem trenutku so sta se zgodili dve novi vlogi (vloga matere, vloga očeta) in en kup novih razmerij. In … kaj naj ti rečem. V tej novi vlogi se (po mojem videnju) so se med nama začela kazat tako hude razpoke, da ni res. Enostavno nisva bila več kompatibilna in najin pogled na starševstvo in vzgojo otrok in novo nastala razmerja med nama tako različen, da … enostavno se tega ni dalo približat do normalne bližine. In ne, tega ne moreš vedeti, dokler ne izkusiš, ker nekaj so fantazije in leporečenje in brezizkustveni pogovori, ko blodiš v lažnih prestavah o …, nekaj drugega potem pa je realnost in odzivanje na dejanske dogodke in stanja. In seveda sva se trudila in prilagajala in bila prepričana, da … pa sva edinole zaradi tega vztrajanja rodila še dva otroka. Potem je prišel trenutek, ko si je bilo treba priznat, da bolje ne bo nikoli. No, je bilo, ampak čez leta. Zasrbelo pa me ni nič, tudi njega ne.
[/quote]
Spet mešanje megle.
ZARADI ČESA STA ŠLA NARAZEN????
Zato, ker se nista mogla dogovorit kakšne barve avto bosta kupila, morda sta se počila, ker bi eden raje kurjo, drugi pa govejo juho?
Faaaaaaak, dejmo se nehat sprenevedat, prosim!
Jaz razumem, da je še vse precej frišno, ampak nekaj moraš počasi sprejeti. Otroci so še vedno popolnoma tvoji, In na tebi je, da imaš z njimi odnos, kakršnega želis, predvsem ne zamegljenega z zamero do varajoče bivše…
V današnjih oblikah in izvedbah “stikov z otroci” se mnogi očetje znajdejo celo v zadregi, ker morajo kar na lepem najti za otroke več časa kot prej..predvsem pa nihče ni nikogar izgubil – ne ti otrok in ne otroci tebe,.
[/quote]
Ne mi ti zdaj o mojih nalogah in o tem kaj je kdo izgubil ali ne. V mojem primeru smo izgubili vsi (3/4 družine) razen gospe. In njen egoizem moram zdaj jaz krpat in zdravit pri otrocih, ker njej za to dol visi. In verjemi, da nikoli ne rečem žal besede čez njo, vedno otrokom govorim le, da jo imamo vsi radi.
Sploh pa tu govorimo o ločitvi, razlogih in vplivu ločitve na otroke.
Ne mi ti zdaj o mojih nalogah in o tem kaj je kdo izgubil ali ne. V mojem primeru smo izgubili vsi (3/4 družine) razen gospe. In njen egoizem moram zdaj jaz krpat in zdravit pri otrocih, ker njej za to dol visi. In verjemi, da nikoli ne rečem žal besede čez njo, vedno otrokom govorim le, da jo imamo vsi radi.
Sploh pa tu govorimo o ločitvi, razlogih in vplivu ločitve na otroke.
[/quote]
Ne, v tej temi govorimo o monogamiji, ali je naravna ali ne.
Pa tudi jaz sem dovolj pametna, da se ne grem kregat z sveže ranjenim ločencem o njegovi bivši, torej lej – ok. karkoli že – ti verjameš, da si v svoji prizadetosti lahko popolnoma objektiven?
Tudi v redu, mene odštej iz debate…
pero
Sreča (mišljeno tista igralska, hazarderska) je pri parih, ki so ostali skupaj od mladosti do konca svojih dni v resniči še kako pomemben faktor vsaj v začetku. Kajti v začetku nimaš izkušenj, znanja, deluješ nagonsko… pure luck, da se dva vsedeta v čoln in uspeta sinhrono veslati do cilja. 🙂
Res pa je, da kasneje srečo zamenjajo izkušnje, še posebej v naslednjih poskusih, če si se iz prejšnih neuspehov kaj naučil. Če se nisi, pač ponavljaš razred. :-))
[/quote]
če lahko tole pokomentiram … ni sreča to, o čemer ti govoriš, gre za zrelost dveh posameznikov in tudi vzorca iz primarne družine.
namreč ko se dva recimo 20letnika poštekata in gresta v vezo, sta v resnici še otroka, ampak to ni minus, saj imata možnost da skupaj “odrasteta” in če imata približno podobne vrednote, skor ni možnosti za neuspeh. Okrog sebe imam večinoma take ljudi in ti povem, da sreča tukaj ni bila ravno nek faktor. Trdo delo in zaveza skupnemu cilju – to je tisto, čemur ti rečeš sreča… resnica pa je, da je to veliko garanje 🙂
pa še nekaj je zelo pomembno … ko se dva odločata za skupno življenje in kasneje za družino je nujno, da točno vesta v kakšno razširjeno družino prihajata. Kakšni so odnosi in vrednote te razširjene družine, potem je dolgoročna odločitev lažja.
Saj ni moj namen, da te prepričujem v svoj prav. Mi je pa zanimivo, da po eni strani trdiš, da večina ljudi v zveze ne vstopa razumsko (jaz pravim za tiste prve kar vsi vstopamo malce nerazumsko), po drugi strani pa zanikaš faktor sreče pri tistih, ki jim recimo uspe.
Razen če nimaš prepričanja, da vsem, ki uspe vstopajo v zveze razumsko, tistim, ki pa ne uspe pa nerazumsko. :-))
[/quote]
Ne ignoriram… odgovorim kasneje. Je treba se kaj prodiktevno participirat (naredit)… 😉