Kaj mi sploh preostane?
Imata dve opciji.
Prva, da začneta sodelovati in stvari začneta voziti. Druga, da nadaljujeta s trmoglavljenjem in vlečenjem vsak na svoj konec in vse skupaj raztrgata.
V obeh primerih sta za to potrebna oba. V prvi opciji bosta oba zmagovalca, v drugi oba luzerja.
Tako, sedaj se pa dol usedita, premislita in se odločita, po kateri poti bosta šla.
BTW, vse se da, če se hoče.
A potem praviš, naj tega svojega moškega brcne v rit, če nikoli nima časa zanjo in za otroka?
Kajti otrok pri tem moškem očitno ni preveč dobrodošel…
O my God, da imam taka sinova, jima jih pošteno natresem!
Tudi drugi moj sin bo letos postal očka!
Bi mu že povedala ta svoje, če ne bi poskrbel za otroka, tako, kot se gre! In za ženo!
Ko sem bila še dojenček, je moj oče delal tudi nočne…moja mama pa dopoldne.In ko je odhajal zjutraj domov (mama pa takrat v službo…)- se je oče večkrat ustavil v bližnjem lokalu na kakšen “pelinkovček”…
Babica je pogledala na uro in ker je imel zamudo, mu jih je dodobra napela.
“Mož in oče si, imaš obveznosti”
In prav je imela ta moja babica!
Mi grejo zelo na živce take babice, ki odnašajo rit svojim sinovom…da se jim ni treba ukvarjati z ničemer družinskim!
[/quote]
Za vse besede, ki ste jih danes tu napisali!
Odlicno in resnicno!
Zgolj se ena sodobna zenska, ki se bo od manj sodobnega moskega slej kot prej locila. Ker vse seveda mora biti po njeno. Druge ni. Sodobna vzgoja je alfa in omega. Moski, ki bi tako kot pred 30 leti, pa je brontozaver za odstrel. Hahaha… Kot ze tolikokrat receno, danes je le pozensceni papak, vsestranski servilnez zenske, “zrel” za resno zvezo s sodobno zensko.
Oče je pomemben akter v razvoju otroka od prvega dne! Od njegovega rojstva!
Nismo več v časih, ko so bile za vzgojo določene mame in očetje so nastopili svoj trenutek, ko je bilo treba povzdigniti svoj glas in udariti po mizi! O ne!
To je zdaj možno samo še v knjigi Prvotno besedilo življenja od Alenke Puhar…Tudi v naših časih je bilo še marsikdaj tako.Tudi, ko se je moj starejši sin rodil pred 35 leti, je bila skoraj sramota, da bi očka potiskal pred seboj otroški voziček.
Hvalabogu za emancipacijo!
Hvalabogu, da so šle ženske lahko po vojni v službe, da so imele volilno pravico .Da se lahko izobražujemo, delamo svojo kariero, imamo svojo plačo in pokojnino.
Kot je rekla moja pametna, zdaj že pokojna 96-letna tašča : Enaki smo! Kaj pa je moški kaj takega pojedel, da bi bil več kot ženska?
Kateri moški je kastriran, lepo te prosim? Tisti, ki pomaga ženi?
Ženske smo bile dolga leta – ne samo kastrirane od moških, temveč -krive za vse -če je bilo preveč otrok, če jih je bilo premalo, če jih ni bilo…
Koliko moških je odšlo v ZDA , pustilo družine in – se nikoli več vrnili….niti glasu ni bilo več od njih, ženska pa se je matrala z otroki, kot je vedela in znala.
Moški so čisto lepo primerni za delo z majhnimi otroki.Moj sin ravno tako lahko prime dvomesečnega sinčka , da “podirata” kupček , kot njegova žena, ki drži deklico v naročju.
In moj sin zna prav lepo zgubati ladjico za triletnico, ki jo potem skupaj spuščata po vodi v umivalniku.Že zdavnaj sta skupaj spuščala mehurčke in vozila vsak en voziček.
Je zato moj sin kastriran ali poženščen?
Ni.Samo zaveda se, da bo predšolsko obdobje otrok še prehitro minilo in takrat bo primarna vzgoja obrodila sadove in bo vzgled za naslednje rodove.
Sicer je pa moj sin v resnici pravi moški.Ljubi Bavaria avto in ima motor s 1100 konji…Je tehničen tip in kljub vsemu – ljubi svojo družino.In tudi prijatelje ima za na pir.
uh ja…sem kar mal huda…
Ja…jezna sem in alergična totalno na take moške, kot je avtoričin….
Kaj pa misliš, da si ženske same pri sebi mislimo, ko smo po par dnevih v porodnišnici kar naenkrat soočene z dejstvom, da je to to, da imamo dojenčka in smo prepuščene same sebi v skrbi zanj. Da ni več babice in medicinske sestre, ki bi prišla na pomoč, ko dojenje ne gre in ko dojenček joka in joka… Bom že kako so prav pogoste misli. Edina razlika je, da ima moški možnost umika, pobega, distance, ženska pa ne. Ona za otroka mora poskrbeti, tudi, ko je v celem tednu spala 10 ur, se že tri dni ni uspela stuširat in ji iz bradavic poleg mleka teče še kri, ker so dobesedno razmesarjene, dojenčka pa to nič ne briga, on hoče mleko…
Kar se očetovega vpliva tiče pa ga otrok rabi od rojstva. Mogoče takoj na začetku res malo manj, pa vseeno. Oče je tisti, ki pomaga dojenčku spoznati, da je samostojna oseba, da ni isto z mamo. Dojenček se tega ne zaveda, on se identificira z mamo, ne razume, da on in mama nista eno. Oče ima pri tem ogromen pomen, ker se začne dojenček identificirati tudi v odnosu do očeta in se počasi zave, da je svoja osebnost. Poleg tega ga oče drugače drži, drugače se z njim pogovarja, igra se druge igrice in ima drugačno dinamiko in energijo.
Otrok od rojstva naprej rabi oba starša, v določenih obdobjih in situacijah mogoče enega bolj, kot drugega, ampak vedno oba. Otroci, ki tega nimajo, sicer odrastejo in so lahko čisto super ljudje, jim pa vedno nekaj manjka. Eni se tega zavedajo, drugi ne, manjka jim pa vseeno.
Oče je pomemben akter v razvoju otroka od prvega dne! Od njegovega rojstva!
Nismo več v časih, ko so bile za vzgojo določene mame in očetje so nastopili svoj trenutek, ko je bilo treba povzdigniti svoj glas in udariti po mizi! O ne!
To je zdaj možno samo še v knjigi Prvotno besedilo življenja od Alenke Puhar…Tudi v naših časih je bilo še marsikdaj tako.Tudi, ko se je moj starejši sin rodil pred 35 leti, je bila skoraj sramota, da bi očka potiskal pred seboj otroški voziček.
Hvalabogu za emancipacijo!
Hvalabogu, da so šle ženske lahko po vojni v službe, da so imele volilno pravico .Da se lahko izobražujemo, delamo svojo kariero, imamo svojo plačo in pokojnino.
Kot je rekla moja pametna, zdaj že pokojna 96-letna tašča : Enaki smo! Kaj pa je moški kaj takega pojedel, da bi bil več kot ženska?
Kateri moški je kastriran, lepo te prosim? Tisti, ki pomaga ženi?
Ženske smo bile dolga leta – ne samo kastrirane od moških, temveč -krive za vse -če je bilo preveč otrok, če jih je bilo premalo, če jih ni bilo…
Koliko moških je odšlo v ZDA , pustilo družine in – se nikoli več vrnili….niti glasu ni bilo več od njih, ženska pa se je matrala z otroki, kot je vedela in znala.
Moški so čisto lepo primerni za delo z majhnimi otroki.Moj sin ravno tako lahko prime dvomesečnega sinčka , da “podirata” kupček , kot njegova žena, ki drži deklico v naročju.
In moj sin zna prav lepo zgubati ladjico za triletnico, ki jo potem skupaj spuščata po vodi v umivalniku.Že zdavnaj sta skupaj spuščala mehurčke in vozila vsak en voziček.
Je zato moj sin kastriran ali poženščen?
Ni.Samo zaveda se, da bo predšolsko obdobje otrok še prehitro minilo in takrat bo primarna vzgoja obrodila sadove in bo vzgled za naslednje rodove.
Sicer je pa moj sin v resnici pravi moški.Ljubi Bavaria avto in ima motor s 1100 konji…Je tehničen tip in kljub vsemu – ljubi svojo družino.In tudi prijatelje ima za na pir.
uh ja…sem kar mal huda…
Ja…jezna sem in alergična totalno na take moške, kot je avtoričin….
[/quote]
Glej, če je bil delezen vzgoje, ki jo tu zagovarjaš, je velika verjetnost, da je kastriran. Ampak čisto iskreno… močno dvomim, da je bil. Ampak to niti ni bistveno za debato.
Ni dvoma, da je bil manjši delez zensk zatiran s strani moških. Niti ni dvoma, da smo v letu 2020. Ampak… glej… imamo tole kotona krizo. Pustimo zdaj virus in politiko. Ekonomska situacija je tako majava, da si ne predstavljate. Še en val, pa bodo protesti, ki ste jih gledali v ZDA po TV tukaj. Spet… politiko na stran. Ali je tale mulac (katerikoli) v stanju ubogat na ukaz (mamin ali atejev), da naj bo TIHO, ko se umakne nekdo z njim v zavetje pred podivjano mnozico. Je v stanju na „Počakaj tu!“ čičat pa čakat. Je v stanju (kot so sirski otroci) prepešačit iz Ljubljane v Vinico k babici na varno?
Glej, pikice dobim ob argumentu „Smo leta 20xy“. Moje PUNCE so v stanju prehodit 5 km v kosu. Sedemletnica gre sama v trgovino. Obvladajo kompas, zvezde, navigacijo, osnove praktične fizike, znajo zanetit ogenj z lupo,… uporabit noz, sekiro, samostrel. Znajo z vrvjo brez naveze spustit se z balkona ob steni na tla. Poleg rolanja, kolesarjenja,… Znanja štirih različnih jezikov.
Povej mi, kdo ima več šans, da prezivi „sranje“? Kdo ima več šans, da vidi vnučke? Ti, ali moja stara dva? Ker… svet je še vedno jebeno nevaren. Tudi leta 2020.
Kaj pa misliš, da si ženske same pri sebi mislimo, ko smo po par dnevih v porodnišnici kar naenkrat soočene z dejstvom, da je to to, da imamo dojenčka in smo prepuščene same sebi v skrbi zanj. Da ni več babice in medicinske sestre, ki bi prišla na pomoč, ko dojenje ne gre in ko dojenček joka in joka… Bom že kako so prav pogoste misli. Edina razlika je, da ima moški možnost umika, pobega, distance, ženska pa ne. Ona za otroka mora poskrbeti, tudi, ko je v celem tednu spala 10 ur, se že tri dni ni uspela stuširat in ji iz bradavic poleg mleka teče še kri, ker so dobesedno razmesarjene, dojenčka pa to nič ne briga, on hoče mleko…
Kar se očetovega vpliva tiče pa ga otrok rabi od rojstva. Mogoče takoj na začetku res malo manj, pa vseeno. Oče je tisti, ki pomaga dojenčku spoznati, da je samostojna oseba, da ni isto z mamo. Dojenček se tega ne zaveda, on se identificira z mamo, ne razume, da on in mama nista eno. Oče ima pri tem ogromen pomen, ker se začne dojenček identificirati tudi v odnosu do očeta in se počasi zave, da je svoja osebnost. Poleg tega ga oče drugače drži, drugače se z njim pogovarja, igra se druge igrice in ima drugačno dinamiko in energijo.
Otrok od rojstva naprej rabi oba starša, v določenih obdobjih in situacijah mogoče enega bolj, kot drugega, ampak vedno oba. Otroci, ki tega nimajo, sicer odrastejo in so lahko čisto super ljudje, jim pa vedno nekaj manjka. Eni se tega zavedajo, drugi ne, manjka jim pa vseeno.
[/quote]
Sem napisal, ko začne premikati meje. Priblizno tam od tretjega, četrtega leta. Najbolj intenzivno pa tam od nekje sedmega do nekje dvanajdtega, štirinajstega. Potem je pa bolj ali manj konec. Si kdaj slišala za Jezuite? Njihov moto je bil: dajte nam sedemletnega otroka in vrnili vam bomo petnajstletnega moza. Vse te letnice, kdaj v šolo, itd. imajo stare podlage. Otrok še zdaleč ne rabi samo matere in očeta. To vam je prodal moderni kapitalizem, ki rabi vas. Otrok rabi skupnost pomembnih drugih, da osvoji samopozicioniranje v odnosu do njih. To je socializacija.
Pa še to. Naši soosedje,… starejši gospod in gospa. Najmlaša ju kliče “Oma” in “Opa”. Steče k njej v objem in vpije “Ommmaaa!”. Otro pri treh letih ve… čuti. Vi a tukaj buče prodajate. Lastne otroke bi prikrajšale za tisto, kar je najbolj običajno, zaradi vaših popačenih predstav o normalnosti. Jaz se vsedem na avon (dokler je šlo) in peljem otroke 1300/1800 km proč, ker hrepenijo po dedkih in babicah. Da so v stiku. Ve pa prodajate buče in terate inat do tašč. Do zena, ki so rodile očete vaših otrok. Ajej… ajej.
Sem napisal, ko začne premikati meje. Priblizno tam od tretjega, četrtega leta. Najbolj intenzivno pa tam od nekje sedmega do nekje dvanajdtega, štirinajstega. Potem je pa bolj ali manj konec. Si kdaj slišala za Jezuite? Njihov moto je bil: dajte nam sedemletnega otroka in vrnili vam bomo petnajstletnega moza. Vse te letnice, kdaj v šolo, itd. imajo stare podlage. Otrok še zdaleč ne rabi samo matere in očeta. To vam je prodal moderni kapitalizem, ki rabi vas. Otrok rabi skupnost pomembnih drugih, da osvoji samopozicioniranje v odnosu do njih. To je socializacija.
[/quote]
Nikjer nisem rekla, da rabi samo starša. Seveda rabi tudi skupnost, logično že iz tega vidika, ker bo nekoč moral v tej skupnosti dobro funkcionirati, jo razumeti, si najti svoje mesto. V prvi vrsti pa sta najpomembnejša starša, skupnost postane pomembna kasneje. Otrok premika meje od trenutka, ko se rodi. Vsak dan več zmore, razume, občuti, preizkuša. Fizično je prve mesece sicer bolj odvisen od mame, vseeno pa rabi tudi očeta. Z vsakim mesecem bolj. Začeti graditi nek pristen odnos pri 3-eh letih je, vsaj po mojem mnenju, pozno.
Glej, če je bil delezen vzgoje, ki jo tu zagovarjaš, je velika verjetnost, da je kastriran. Ampak čisto iskreno… močno dvomim, da je bil. Ampak to niti ni bistveno za debato.
Ni dvoma, da je bil manjši delez zensk zatiran s strani moških. Niti ni dvoma, da smo v letu 2020. Ampak… glej… imamo tole kotona krizo. Pustimo zdaj virus in politiko. Ekonomska situacija je tako majava, da si ne predstavljate. Še en val, pa bodo protesti, ki ste jih gledali v ZDA po TV tukaj. Spet… politiko na stran. Ali je tale mulac (katerikoli) v stanju ubogat na ukaz (mamin ali atejev), da naj bo TIHO, ko se umakne nekdo z njim v zavetje pred podivjano mnozico. Je v stanju na „Počakaj tu!“ čičat pa čakat. Je v stanju (kot so sirski otroci) prepešačit iz Ljubljane v Vinico k babici na varno?
Glej, pikice dobim ob argumentu „Smo leta 20xy“. Moje PUNCE so v stanju prehodit 5 km v kosu. Sedemletnica gre sama v trgovino. Obvladajo kompas, zvezde, navigacijo, osnove praktične fizike, znajo zanetit ogenj z lupo,… uporabit noz, sekiro, samostrel. Znajo z vrvjo brez naveze spustit se z balkona ob steni na tla. Poleg rolanja, kolesarjenja,… Znanja štirih različnih jezikov.
Povej mi, kdo ima več šans, da prezivi „sranje“? Kdo ima več šans, da vidi vnučke? Ti, ali moja stara dva? Ker… svet je še vedno jebeno nevaren. Tudi leta 2020.
[/quote]
Preveč TV gledaš. 😅
Kdaj si jih vse to naučil, če si 24/7 na MON-u?
Preveč TV gledaš. 😅
Kdaj si jih vse to naučil, če si 24/7 na MON-u?
[/quote]
Saj ne rabi človek veliko časa. Dovolj je en večer peljati otroka na prezo. Gledat srnice in zajčke. Pove se mu, da mora biti tiho, sicer bodo zivali pobegnile. Prvič in zadnjič ne šljivi. Sledi objem in pojasnilo, da ati ni hud. In da prideva drugič in da zdaj ve, da je treba upoštevati, kar ati reče. Ej, pri treh štirih vpijajo kot gobe. V puberteti pa se pokazejo rezultati. Ve, da sta mama in ata trdna opora. Ve kdo je mami in kdo ati in po kaj gre h komu. Zaupa.
Nikjer nisem rekla, da rabi samo starša. Seveda rabi tudi skupnost, logično že iz tega vidika, ker bo nekoč moral v tej skupnosti dobro funkcionirati, jo razumeti, si najti svoje mesto. V prvi vrsti pa sta najpomembnejša starša, skupnost postane pomembna kasneje. Otrok premika meje od trenutka, ko se rodi. Vsak dan več zmore, razume, občuti, preizkuša. Fizično je prve mesece sicer bolj odvisen od mame, vseeno pa rabi tudi očeta. Z vsakim mesecem bolj. Začeti graditi nek pristen odnos pri 3-eh letih je, vsaj po mojem mnenju, pozno.
[/quote]
Dajati nasvet, da naj odide, ker situacija ni idealna, je lahko tudi pot v pekel.
Lahko gre veliko na slabše, lahko seveda tudi na boljše. Kaj če zboli, kaj če zapade v finančno krizo, se mora seliti v drug kraj, ostane brez podpore sorodnikov, najde še manj ustrezno partnerstvo. Vsak nekako v podzavesti čuti svojo usodo in vsak se mora odločiti sam….. Mogoče vendarle ni bila napačna filozofija prejšnjih generacij, da do določene stopnje pa je treba potrpeti, da se obrži družina. Ket idealnih družin ni prav veliko, ki bi živele kot po ùčbeniku.
Če bo avtorica pri možu in družini poudarjala samo napake in svojo neizpolnjenost, bo šla zadeva vse bolj navzdol.
Avtorici svetujem, da poskusi različne načine, da bodo kot družina bolj srečni.
Dajati nasvet, da naj odide, ker situacija ni idealna, je lahko tudi pot v pekel.
Lahko gre veliko na slabše, lahko seveda tudi na boljše. Kaj če zboli, kaj če zapade v finančno krizo, se mora seliti v drug kraj, ostane brez podpore sorodnikov, najde še manj ustrezno partnerstvo. Vsak nekako v podzavesti čuti svojo usodo in vsak se mora odločiti sam….. Mogoče vendarle ni bila napačna filozofija prejšnjih generacij, da do določene stopnje pa je treba potrpeti, da se obrži družina. Ket idealnih družin ni prav veliko, ki bi živele kot po ùčbeniku.
Če bo avtorica pri možu in družini poudarjala samo napake in svojo neizpolnjenost, bo šla zadeva vse bolj navzdol.
Avtorici svetujem, da poskusi različne načine, da bodo kot družina bolj srečni.
[/quote]
Katere različne načine?
Sama se lahko postavi na glavo – če mož ne bo sodeloval, voz ne bo šel naprej!
Katera je določena stopnja potrpljenja , da se družina obdrži? Haha…poznam kar nekaj družin, kjer je žena do konca držala stisnjene zobe, zato, da je bilo na zunaj vse lepo in prav…
Hvala lepa!
Če v skupnosti dveh nekdo ni zadovoljen in če se drugi dela na vse prošnje gluhega in slepega – potem je najbolj zdrava stvar na svetu – razhod.
Da bi me pa nekdo vsak dan spravljal v slabo voljo, me poniževal in neupošteval – s takim pa že ne bi delila svojega življenja.
Imam samo enega!
Katere različne načine?
Sama se lahko postavi na glavo – če mož ne bo sodeloval, voz ne bo šel naprej!
Katera je določena stopnja potrpljenja , da se družina obdrži? Haha…poznam kar nekaj družin, kjer je žena do konca držala stisnjene zobe, zato, da je bilo na zunaj vse lepo in prav…
Hvala lepa!
Če v skupnosti dveh nekdo ni zadovoljen in če se drugi dela na vse prošnje gluhega in slepega – potem je najbolj zdrava stvar na svetu – razhod.
Da bi me pa nekdo vsak dan spravljal v slabo voljo, me poniževal in neupošteval – s takim pa že ne bi delila svojega življenja.
Imam samo enega!
[/quote]
Ja, ampak… tip dela. Vlaga svoj ČAS v to, da imajo VSI denarja več kot dovolj. Cel problem je to, da ko ima ona obveznosti ona pričakuje, da bo on vse pustil iz rok, ker njej ne paše, da bi njegova mama, ki si zeli pazit na vnučka, tudi skrbela zanj, ko je “sila”. Oprosti, smpak če je tu kdo nespoštljiv in ignorantski, je to po zapisanem sodeč ona in ne on.
Vsi skup ste eni razvAjenci. Ce bi imela 3 otroke in kmetijo ne bi imela casa se smilit saba sebi. Cela srecna bi bla da ti moz dnar k hisi nosi da se ne rabis se s tem zajebavat. Ce bi tasca ti kaj pomagala te vec ne bi nic motilo. Pa tudi tasce ne bi bilo toliko blizu ker bi ji trije froci bili too much. Sedaj pa se vsi cufate okoli enega otroka.
Prej pa ni ugotovila kakšen kandidat je, ker ….?
Poznamo samo njeno zgodbo. Resnica pa je vedno nekje vmes. Vedno.
[/quote]
prej je imel službo od 7-3. kolikor piše. popoldne je bil z njo skupaj
ko se je otrok rodil, je šel na svoje in dela cel dan, z otrokom pa se ne ukvarja nič.
klinc pa tak fotr. pa klinc pa tistih 200 eur na mesec več, kolikor verjetno zasluži
prej je imel službo od 7-3. kolikor piše. popoldne je bil z njo skupaj
ko se je otrok rodil, je šel na svoje in dela cel dan, z otrokom pa se ne ukvarja nič.
klinc pa tak fotr. pa klinc pa tistih 200 eur na mesec več, kolikor verjetno zasluži
[/quote]
Ni nujno, da je prava resnica nekje vmes.Jaz ji kar verjamem, ker sem sama doživljala isto.Mar misliš, da ni mogoče?
Koliko moških je, ki dobijo otroka in potem se zaženejo v delo, zato, da imajo “mir” pred ženo in otrokom.
In kako naj bi ženska vedela, preden se otrok rodi, kakšen oče bo ta moški?
Ne more vedeti, ker tega še on ne ve.
Sčasoma se izkaže, da je ona doma sama za vse.
Takünih moükih je priblizno 85{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} +/- 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Ce ona tega ni vedela, je pac ignorantska do dejstev kot vecina “modernih zensk”. Kakovost oceta se doloca s tem, koliko je otroku vzor, ki mu omogoca samostojnost ko odraste in ne po temu, koliko odnasa rit mami.