Funny… Ne res, smesno do konca. Ne samo, da prodajas tisto buco o Rockefellerju in presaditvah, ampak se pojma nimas o tem kako se tisi ki nam ni potrebno gledati na vsak cent (ampak na vsakih, recimo, 100 EUR) obnasamo.

Zame nikoli ne bi vedel, recimo – 9 let star avto, okoli hodim v kavbojkah iz Primarka… Ampak mesec, kjer dobim pa samo 5 jurjev na racun je pa slab. Dve bajti (od tega ena v vrednosti “Smarne Gore”, pa ne zaradi velikosti ampak zaradi tega kje je), se en – ta star skoraj 14 let – avto… In to je to.

Amak manjka mi pa samo se en kontinent. 😀

P.S.: 120 za steklenico je ze kaksen od solidnih letnikov Bjane. Za sampanjec manjka se ena 0 na koncu.

Kar se zdi na tej ravni pravicno, je na visji povsem irelevantno.

Petrček, bluziš.

Ker veš, da je tako, kot sem napisal. Ker se počituš osebno napaden, celo prozadet.
Ker si se pred meseci tu hvalil, kako ti je dobro šlo, kako si (bil) bogat.

In ti bi seveda še v tem stilu. Še bolj, če se bo dalo….

Taki imajo sicer svojo oznako: podjetniki – povzpetniki.

Kajti, če nekdo danes uspe, zelo pogosto (v današnjih časih) lahko uspe le tako, da stopi drugemu na ramo, ali celo na glavo. Da se povpne preko drugega…

Saj ni treba, da se zdaj tukaj postavljate s svojimi prihodki in premoženjem. Samo povejte, kako gledate na denar tisti, ki ga imate veliko.

Kul je, hvala. Lepo gledam nanj. Penez je moj prijatelj, in vsak mesec za gre zdrava kolicina na stran, za takrat ko ne bo.

Ostalo je pa za ponucat.

Sam se sicer nimam za premoznega, niti pretirano (ne-)uspesnega. Kot sem ze zapisal, ustvarjam orodja za druge, ki jim pomagajo ustvariti vec. In sem zato nagrajen.

Dobro bi bilo, da vsak izmed nas v sebi obudi svoje poslanstvo. Denar je zgolj stedstvo menjave. Fikcija, za katero smo se dogovorili, da nam bo neka splosna merska enota za ceno.

Zame nikoli ne bi vedel, recimo – 9 let star avto, okoli hodim v kavbojkah iz Primarka…

Pa koga briga tvoj način in stil?
Kot, da se vsi dobro stoječi enako obnašate…

In tudi tebi bo, ko ti bo odzvonilo, težko slovo od tega lajfa. Ker si materialistka in ti ni nikoli dovolj.

Ker raje “služiš” in polniš žepe, kot da bi ozavestila, da si nekje na časovni premici in boš nekega dne odpoklicana, enako, kot vsi drugi.
Ampak če samo “služiš” in kupčkaš, boš odpoklicana dosti prej, kot če bi bila čuteča in nasploh drugačna, do koga empatična.

Ker ti in tebi podobni v svojem žalostnem življenju, polnemu grabljenja na kup, delate le eno in isto.
Nobene kreativnosti, nobene koristi za človeštvo (grabljenje takih osebkov pač drugim ne more biti v korist).

Skratka, odšla boš BISTVENO težje, kot tisti z 300, ali 400 evrov mesečnih dogodkov.

Sama si izbrala…

Pri nas se vedno najde denar, ko ga potrebujemo, vedno se nekaj obrne, vedno denar najde pot do nas.
Je bilo obdobje, ko ga nikakor ni bilo in smo živeli nekaj let v hudi krizi, ampak takrat je bila najprej huda kriza v moji glavi, tako da sklepam, da zato tudi denarja ni bilo. Ko sem predelala glavo, se je obrnilo.
Od doma sem navajena, da je denarja toliko, kolikor ga potrebuješ, pa moji niso bili premožni.
Ko sem prišla do prvega velikega denarja, sem mislila, da sem prijela boga za moda in tako sem se tudi obnašala in to je trajalo več kot 10 let.
Zdaj gledam na denar kot na sredstvo za doseganje marsikaterega cilja in kot na sredstvo za lajšanje in lepšanje življenja. Omenjajo se odnosi in ljudje in kaj vem kaj vse, kar se strinjam, da je to lepo imeti v življenju, ampak recimo, zakaj ne bi z nekom poglabljala odnose na dopustu na nekem otoku namesto v nekih rovtah čez vikend? Evo, ravno čez prvomajske sva se z možem zmenila, da peljeva dva njegova sorodnika na dopust na najine stroške, ker nama večkrat pokosijo na vikendu, pa kaj popravita, če je treba in podobno (kar mimogrede tudi plačava, a je le hiša veliko prazna in je fajn, da nekdo pogleda malo in da mu lahko zaupaš).

Rauzmevanje pisane besede in mentalno zdravje (da ne omenjam ljubosumja in zavidanja, ki ga zdravis z nekimi hipi neumnostimi – ziher si tip cloveka, ki na Facebook lima “feel good” slikice, kajne?) ti pa nista vrlina, kajne?

Jasno, da bom “odsla” bistveno tezje – ker mi je zivljenje vsec, ne pa tako kot tebi, ki imas sebe in njega poln k***c.
Ah ja, kar tolazi se.

Jaz ga imam dovolj. Ne preveč, a povsem dovolj. O njem ne razmišljam na noben način, sploh nočem. Ne glede trošenja, ne glede varčevanja. Pač živim, trošim, ne varčujem.
Potem pa gledam našega genaralnega, s pol milijona letnega priliva, v službi 12-16 ur dnevno, na leto na dopustu (pa kakršen že to dopust je, saj je dostopen 24/7) max. 1 teden. In tako že leta, desetletja. Ko/če bo kdaj odšel, bo odšel star in bolan, nezmožen uživanja.

Ne vem, kaj je več kot dovolj, imam ga pa dovolj, da plačam stanovanje, ki mi je všeč, plačam položnice, kar je itak nujno, si kuham in jem, kar mi je všeč, da ne rabim “zategovat pasu”, najdražjim kaj kupim, ko se mi zdi, in da mi je na splošno kar ok.
Pa nimam 5 jurjev na mesec.

večina vas je čisto zgrešila vprašanje. Naštevate kaj imate itd. Pa sploh ni finta v tem.
Gre za način razmišljanja, posledično delovanja. Zakaj je nekdo finančno uspešen, zakaj drugi ni. To sprašujem.
Tisti, ki kao imate dovolj, pa ste se samo sprijaznili s tem, da pač ne hodite na pedikuro, ker vam je škoda denarja, da si pač ne kupite čevljev za 300 evrov, ker se dobi že cenejše in vam je za toliko škoda denarja, da pač ne vozite najboljšega avta, ker važno, da te avto pripelje od točke a do točke b … tisti me sploh ne zanimate. Ker ste naravnani na omejenost. Se omejiš (tega in tega si pač ne kupiš) in si kar zadovoljen.
Mene zanimate tisti, ki imate, ne da bi za to delali cele dneve. Preprosto verjamete, da je obilje nekaj dobrega pozitivnega, in da je tam za vas. Samo odpreti se mu je treba. Kako ste se mu odprli?
Verjetno je tudi forum malo napačen za takšna vprašanja.

Nobenega obilja ni, ki bi se mu morali odpreti. To je bullshit, ki ga prodajajo guruji, da bi odprli denarnice naivnih. Treba je sodolvati z ljudmi, ki verjamejo v tisto, kar verjames sam. Treba je znati sanjati, ne da bi sanje bile same sebi namen. Treba je spremeniti nacin razmisljanja. Izhajati iz namena in verjeti, da obstaja nacin, kako nekaj spremeniti. Treba je poznati spremembe, ki si jih ljudje zelijo… preprosto povedano… treba je ustvariti religijo in se odpovedati razumskemu. :-)))

neka studija je povedala, da 70000 na leto je ravno idealno stanje, privoscis si vse, ni pa toliko, da bi kupil se en sportni avto, se eno hiso, ker to prinese nove skrbi in nisi vec tako srecen in brezskrben kot s 70000. Ko smo se pogovarjali, smo prisli do zakljucka, da to pravzaprav drzi.

A sem lahko tvoj guru? Nisem najboljša, samo tako tele bi pa vseeno znala vodit.

Denarja nimam več kot dovolj, ga je pa toliko, da brez težav prerinem skozi mesec, pa še kaj ostane.
Privoščil, bi vsem, ki delajo pošteno in odgovorno, da bi jim država omogočila spodobno življenje!

Ti čisto narobe gledaš. Ne gre to tako, da se “odpreš” obilju in potem to pride kar samo od sebe. Najprej je obilje, šele potem sledi brezskrbnost. Pred tem je kvečjemu ambicija, dober plan/poslovna ideja, priložnost, dediščina ali velika sreča, ne pa “odprtost”.

Če si kot otrok rastel v pomanjkanju, se pa strahu pred njim zelo verjetno tudi kasneje ne znebiš, ne glede na to, koliko in kaj imaš.

Na nek način mi denar oziroma bolje rečeno premoženje predstavlja odgovornost. Priznam, da me je nekoliko strah, da bi s kakšnimi neumnimi potezami – ne da bi se tega dobro zavedal ali celo v najboljši veri, da delam prav – izgubil premoženje, ki so ga pridobili predniki. En majhen del je že v mojih rokah, ostalo me še čaka, če ne pride kaj vmes. Premoženje mi predstavlja varnost, čeprav vem, da ga v kriznih časih lahko hitro izgubiš. Zavedam se in cenim, da imam srečo, ker se mi treba ukvarjati s krediti, preračunavati, se odpovedovati. Če se mi nekaj zalušta, si to privoščim oziroma mi včasih zadostuje že zavedanje, da si lahko. Ne čutim potrebe, da bi se metal ven s kakšnimi statusnimi simboli (npr. avto), imam pa rad udobje. Doma smo živeli čisto povprečno, v nekaterih pogledih celo skromno. Šele kot najstnik sem izvedel, za premoženje oziroma prave vrednosti predmetov, ki so v naši lasti.

joooj, hudo – koliko si pa ti eno nesproščeno, zafrustrirano, bitje. Kakšne mu greš nazaj pisat iz čiste foušljive frustraicje, no.

Se prav vidi zavist, kako ne moreš preživet, da nekateri so tudi v SLoveniji lahko uspešni tudi na pošten način, pa da se tudi koneckoncev na MONu pojavijo in sodelujejo v debatah. A ti nobenemu, ki na pošten način zasluži in ima, nič ne privoščiš, ali kaj?

SIcer pa vprašanje zate: kdo je nekomu, ki ni hodil v šole, ki je luftal, živel pri starših dl 30ega in čez kriv, da v življenju ni uspel? Da ni uspel vnovčiti svoje pameti, znanja, idej ? Ker se mumorda niti ni dalo, ker je živel ležerno mama servis življenje, ker ni pomislil na to, da ne bo mogel celo življenje živet v mama hotelu in da bo moral za svoje življenje sam poskrbeti, se znajti, se znati prodati na trgu delovne sile? Sicer – če ni znanja, idej v glavi, nimaš česar prodat, to je pa tudi res…. jah, moraš doumeti, da nekateri smo (bili) tega sposobni…..

Ma ne seri – mene ni strah smrti, nikakor; če me jutri zmanjka imam poskrbljeno samo toliko, da bodo mladoletni otroci preskrbljeni. Moji starši so samopreskrbljeni, imajo dovolj svojega našparanega, pa tudi nepremičnine – jaz na njihove nepremičnine sploh ne računam, smo dogovorjeni, da jih komot lahko prodajo, če bodo šli v dom – si tako tudi želijo ( ne želijo biti breme na ramenih svojih otrok, kar je po eni strani zelo zrelo , preudarno, lepo)…..

pri nas si je vsaka generacija v rodovniku zdnjih 300 let sama ustvarila za preživetje svoje nove družine, in to kar dobro – ni se prenašalo iz roda v rod – samo delovnost in zavedanje, da je treba znanje in izkušnje dobro vnovčiti. Uživati za časa življenja ( potovati, potovati, potovati), ne pa kopičiti in nič vedeti in videti.

Ma ne seri – mene ni strah smrti, nikakor; če me jutri zmanjka imam poskrbljeno samo toliko, da bodo mladoletni otroci preskrbljeni. Moji starši so samopreskrbljeni, imajo dovolj svojega našparanega, pa tudi nepremičnine – jaz na njihove nepremičnine sploh ne računam, smo dogovorjeni, da jih komot lahko prodajo, če bodo šli v dom – si tako tudi želijo ( ne želijo biti breme na ramenih svojih otrok, kar je po eni strani zelo zrelo , preudarno, lepo)…..

pri nas si je vsaka generacija v rodovniku zdnjih 300 let sama ustvarila za preživetje svoje nove družine, in to kar dobro – ni se prenašalo iz roda v rod – samo delovnost in zavedanje, da je treba znanje in izkušnje dobro vnovčiti. Uživati za časa življenja ( potovati, potovati, potovati), ne pa kopičiti in nič vedeti in videti.
[/quote]

Odlaganje starsev v dom za stare se meni ne zdi ne zrelo, ne preudarno in ne lepo, ampak nasprotje vsega tega. Pri visokih dohodkih se toliko bolj, saj bi otroci lahko najeli kvalitetno pomoc.

Ma ne seri – mene ni strah smrti, nikakor; če me jutri zmanjka imam poskrbljeno samo toliko, da bodo mladoletni otroci preskrbljeni. Moji starši so samopreskrbljeni, imajo dovolj svojega našparanega, pa tudi nepremičnine – jaz na njihove nepremičnine sploh ne računam, smo dogovorjeni, da jih komot lahko prodajo, če bodo šli v dom – si tako tudi želijo ( ne želijo biti breme na ramenih svojih otrok, kar je po eni strani zelo zrelo , preudarno, lepo)…..

pri nas si je vsaka generacija v rodovniku zdnjih 300 let sama ustvarila za preživetje svoje nove družine, in to kar dobro – ni se prenašalo iz roda v rod – samo delovnost in zavedanje, da je treba znanje in izkušnje dobro vnovčiti. Uživati za časa življenja ( potovati, potovati, potovati), ne pa kopičiti in nič vedeti in videti.
[/quote]

Odlaganje starsev v dom za stare se meni ne zdi ne zrelo, ne preudarno in ne lepo, ampak nasprotje vsega tega. Pri visokih dohodkih se toliko bolj, saj bi otroci lahko najeli kvalitetno pomoc.
[/quote]

beri, beri, beri dobro: napisano je, da si SAMI tako želijo. Da jih drugi negujejo, ko bo za to čas, jim bdo plačali -tako sami želijo…. in odnos je odličen, nikar ne misli, da smo skregani – smo pa zelo zreli in imamo zrel odnos tudi do starosti, ko pride. Vsi.

Imam tudi dve sorodnci – prodali svojo hišo, šli v dom za ostarele. + dpbra penzija preko 1000 eur. Smo pač taka rodbina, da nepriletimo ko vrane , da bi se cufali za feder v takem primeru – imamo sami dovolj….. enako naši starši – so si ustvarii za čas življenja, dajali tudi na stran za starost…. so finance za starost na voljo, kapiraš? enako poneva tudi midva z možem, že sedaj dajeva na stran za svojo starost…. ker ne želiva bit breme svojim otrokom.

Kot ti je nekdo ze napisal, se tudi meni zdi, da razmisljas rahlo naivno. Ze to, “kdor ima denarja vec kot dovolj” je en tak nedefiniran pojem. Vsak si ga namrec lahko cisto po svoje razlaga. Potem pa se namigujes, da bi naj bila to tista cifra, 5000, neto mesecno. Mislim… Kaj je dovolj? In dovolj za kaj? Nekomu je “dovolj” 100 mesecno. Komu drugemu niti 100 milijonov mesecno. Pa se to prepricanje se lahko skozi cas spreminja. Danes ti je lahko dovolj x, jutri pa ugotovis, da ti niti 10x tisti x ni dovolj. Se pravi, da je edina smiselna interpretacija “vec kot dovolj” ta, da gre za relativno, individualno, PREPRICANJE (v glavi!) “kaj je komu dovolj”, ne pa neko objektivno “stanje” v denarnici oz. premozenju. Potem, nekomu je dovolj, da lahko pokrije zivljenske stroske za tekoci mesec, komu drugemu ni dovolj, da ima premozenja za pokriti zivljenske stroske za naslednjo generacijo.

Poleg tega ljudje pridejo do denarja na razlicne nacine. Nekdo podeduje. Drugi zadane loterijo. Tretji ustvari sam, malo po malo. Cetrti vsehga po malo. Peti… Nekdo ze od malih nog zivi v izobilju, drugi sele kasneje v zivljenju pride v taksen polozaj. Posredno bodo vsi ti ljudje cisto drugace gledali na to kar imajo in kako se obnasajo.

Jaz sem eden izmed tistih, ki sem s pomočjo kriptovalut (najprej bitcoin, potem ether) čez noč postal milijonar. Se mi je življenje kaj spremenilo?

Popolnoma nič. Ker že od malih nog gledam tako, da denar v življenju sploh ni pomemben. Pa sem pri 30-ih bankrotiral, pri 35-ih delal za minimalca, potem pa šel na svoje, kjer sem komaj pokril tekoče stroške.

Ker sem pa sovražil banke, sem vlagal vse svoje prihranke v kriptovalute v časih, ko nihče ni verjel v njih – bitcoine, ki so danes vredni po 2.000 eur, sem kupoval po nekaj eur, samo da bi se maščeval bankam in finančnemu sistemu, ki dela bogate bogatejše in revne revnejše.

Kljub milijonom na računu pa še vedno delam s strankami, ki sploh ne poznajo mojega finančnega stanja, grem vsak dan na Šmarno Goro kadar mi paše, vozim pa zelo star avto. Res ni nobene posebne filozofije, razen to, da si privoščiš kar ti paše (potovanja, većerje,itd.), ne da bi pri tem gledal koliko kaj stane.

Kako drugi moji bogatejši prijatelji (med te štejem tiste, ki letno služijo med 100.000 in mio eur) gledajo na denar? Enako kot jaz. Nihče na zunaj ne kaže le-tega. Živijo popolnoma enako kot vsi drugi, le da ne gledajo kako bi prišli skozi mesec:)

Jasno, da bom “odsla” bistveno tezje – ker mi je zivljenje vsec, ne pa tako kot tebi, ki imas sebe in njega poln k***c.

Mnogo jih je, ki so že mnogo pred menoj ugotovili, da se mnogi bogati težko speljete.
In še: Obstaja materialno bogastvo, pa tudi notranje bogastvo. Je razlika, veš. Ogromna!

Da ste materialno bogati tudi notranje bogati? Japajade.
Cele dneve frustrirani, ali se bo kupček povčal, ali se bo mogoče zmanjšal…

Formula se glasi: Več je denarja, manj je notranje sreče.
Ker denar preveč okupira misli, preveč obremenjuje.

Popotniki, ki so bili v Afriki, povedo, da so ljudje tam srečni z 10, 20 ali 30 dolarjev mesečnih dohodkov. Srečnješi kot večina ljudi v Evropi…

Jaz grem sedaj spat, ti pa zelo verjetno štet bankovce…

Ej, ne bos verjelo, jaz sem tudi “bila” v Afriki. Tako v najrevnejsem, kot v najbogatejsem delu. In to ne kot “bogati turist”, ampak kot “tm en”.
Ugani, kdo je bolj zadovoljen z zivljenjem, vesoljem in sploh vsem? 😀

Notranje bogastvo pa… Klinc, a ti pomaga, ko ti crkne pralni stroj? Ali pa, ko je treba bojler zamenjat? Mogoče ko mulc rabi nove cevlje? A da ne? Jeba, ej.

Tista glupa floskula, da ti “denar ne kupi srece” je za v smeti – ne vem kdo, razen zdruzenih Glistavcev ji sploh se verjame… Ja, res je “pre”vec denarja ti ne kupi vec srece, ampak kolicina kjer ti je pa rahlo vseeno za ta plave/ta oranzne bankovce je pa je*eno kul. 🙂

Ampak glej, da se bos bolje pocutilo ti lahko tudi kaksno motivacijsko slikico nalimam?

[img]https://s-media-cache-ak0.pinimg.com/736x/12/a5/70/12a5704641115b279ba6d20245a18d9c.jpg[/img]