NADLEGOVANJE MED OTROCI

Če poslušam otroke, se nadlegovanja dogajajo že od vrtca naprej.. in se lahko spomnim deklice, ki se je dejansko popolno razvila v žensko postavo (s prsmi vred) že v 5 razredu osnovne šole. Ne samo, da so jo nadlegovali vrstniki, temveč tudi vsi starješi letniki. Ne samo verbalno, temveč tudi fizično: s šlatanjem, ščipanjem, nagajanjem.. drgnjenjem… dejansko kot ena ponorela drhal je bilo včasih videti.. in ni pomagalo, da smo ji nekaj starejših fantov delali red, kadar smo lahko.. ker ni bilo možno biti vedno tam. Okoliščin pa nešteto.
Končalo se je tako, da jo je moral oče vsak dan pospremiti v šolo in nazaj.. ker je postalo tako neznosno. Ker sem včasih tudi jaz to naredil, čeprav ni šla ravno v mojo smer.. sem lahko iz prve roke slišal in začutil kako grozno je vse skupaj zanjo.

Tudi znotraj razreda je bil ves čas kakšen direndaj v to smer.. in kot rečeno, je sošolka zamenjala razred, ker je postalo podobno popolnoma neznosno (pa prijatejica je šla z njo).

Ali če pomislim na prijatejla, oba sicer priljubljena učitelja.. kako je bil njun sin obseden s prsmi že pri 5 letih (še vedno je!).. in je bil sposoben na plažah ali ulici verbalno ali zgolj s fizično prisotnostjo in strmenjem.. spravljati v nelagodje odrasle ženske… pa svoja starša tudi.
Zdaj je že starejši, obsedenost malce nižja.. a še vedno krepko blizu nadlegovanja.. kjer ni noben pristop nekako se dokopal do njegovega “razuma” (prefrontalni korteks itak ne deluje v celoti do 25 leta starosti).

Ko poslušam otroke.. in se spominjam lastnega otroštva ali pripovedi staršev, starih staršev ter pra-staršev.. je nadlegovanje ves čas tu. Direktno pred našimi očmi, a se ne zgodi kaj dosti.

Kurt Vonnegut je na koncu čisto obupal nad človeštvom (pa je doživel zgolj G. Busha).. in izgleda se mu bo potrebno pridružiti.

INDIREKTNO NADLEGOVANJE

Sem se ob prejšnjem zapisu spomnil še enega Bullyinga iz osnovne šole. Okoli 5 razreda osnoven šole (izgleda se tam največ dogaja, ker začnejo hormoni delati kaos v beticah malih ljudi), nekje takrat, ko je sošolka zamenjala razred.. sem bil tudi sam deležen nenehnega Bullyinga.
Kar naenkrat.. iz nič. Malce morda ljubosumja na prestižnejše stvari iz Švice.. ni mi bilo čisto jasno. Fizično sem sicer bil dovolj visok in močan, da sem jih lahko tudi po nekaj skupaj nabutal.. in to tudi dovlj redno počel.. in je posledično bil Bullying zgolj verbalen (Bullyi so itak največje reve od ljudi).

V razredu je bila pa še sošolka (drugače hči znanega slovenskega gledališkega igralca), s katero sem bil že prej v vrtcu v isti skupini.. ki ni bila direkten del tega nadlegovanja in verjetno ne bi nikoli izvedel, da je bila ona v ozadju, če ne bi bil moj starejši brat najboljši prijatelj z njenim bratom.
Izkazalo se je, da je zatreskana vame že od vrtca naprej in ker nekako nisem “trzal” (niti opazil nisem ničesar).. se je razvilo v bolestno ljubosumje.. in ker je bila med lepšimi, atraktivnimi.. je lahko druge fante podkupovala na različne načine od dobrikanj, sladkarij in celo dovoljenja, da jo lahko šlatajo.. pod pogojem, da bodo napadali mene.
Fizični del se je izjalovil.. verbalni in psihični ostal (ti skrivajo ali ukradejo copate, kapo, rokavice.. zvezke, nalivnik..).. nahujskala je pa tudi del sošolk.
Ker sta se tudi najini mami poznali, delno prijateljevali.. smo potem preko obeh bratov lahko izluščili bistvo zgodbe.. in se je njena mama potem pogovorila z njo.. in nadlegovanje se je čudežno prenehalo, kot se je začelo.
Njen prijatelj pa nikoli nisem bil.. še danes jo dejansko sovražim.

Se je pa sošolec iz srednje šole vanjo noro zatreskal (srečal na morju v kampu).. nisem se niti trudil mu povedati cele zgodbe. Ga je pa imela za cucka na vrvici.. in poizkušala preko njega priti v našo, moj družbo.
Ni pomagalo.. ker jo RES sovražim.

Pa sem čisto pozabil, da jo. Ampak zdajle jo spet. ZELO!

Okej, tu pa ne morem špegat na zapisano.. 😉

Tudi če gre povečini za domneve, meni le te niso zanimive. To ni asertivna komunikacija ampak vsiljevanje svojega prav (kar je manipulacija). V neki drugi temi si zapisal, da nimaš mnenja o določenih stvareh (modo si izpostavil) in da si vzameš čas da izoblikuješ mnenje (pišem po spominu, točno ne bom iskala kako si se izrazil) Vendar domnevanje o nekom sporoča ravno obratno. Jaz recimo pustim posamezniku , da se mi kar sam predstavi- pa ne na podlagi nekega foruma, ker tole nizanje besede marsikdo itak energijsko po svoje prevede. jaz sem živ dokaz, recimo obtožujejo me nekega skakanja v luft medtem ko pišem z nasmeškom na obrazu.. ;).. v živo pa vidiš ta nasmešek, to energijo, to živost v meni, iskro v očeh. Preko virtualnih besed to redkokdo začuti.. 😉
Ozavestit domneve o nekom-to je super. Stvar je v tem, da je tega malokdo sposoben, predvsem tule v virtuali, ko besedam energijo določi kar nasprotna stran in si jih še lažje po svoje prevede. Pogovor je dvostranska cesta-govoriti in slišati. ne le govoriti. Sploh pa ne o drugem. Matr, opravljanja tudi ne maram, zato sem netipična ženska predstavnica in pogosto glodana od tipičnih. Kaj te čemm 😁

Dvomiti o vsem, tudi o sebi? če se ti na tej točki poznaš (seveda ne veš kako se boš razvijal naprej pod vplivom življenjskih dogodkov iz prihodnosti), zakaj bi dvomil o sebi? Le zato, ker nisi ziher vase, ker nisi 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} iskren s seboj ?
Guru lahko le zase ve, kaj je najbolje, za sledilca ne more. Ni splošnega recepta za boljše življenje, kar enemu pomaga, ne bo drugemu, kar enega osrečuje, ne bo drugega. kar enemu naredi AHA moment, drugemu ne bo. Zato je to gurujsko vsesplošno vsiljevanje brezvezno. Ravno tako tudi v klasični medicini psihiatri in psihologi. je treba prisluhnit posamezniku, ne pa vsem isti recept ponujat.

Ljubezen. Univerzalna lepa sila. Ki živi v nas. Ki jo širimo iz nas na druge.
Obstaja več jezikov ljubezni. Pomembno je, da jih medsebojno znamo govoriti-z našimi ljubljenimi, ter da oni poznajo naše. Moški in ženska imasta drugačen pogled na ljubezen in spolnost. In razumevanje tega ter sodelovanje v povezovanju lahko reši marsikatero vezo. Ne varanje, čustvena hladnost med njima in živlejnje en mimo drugega. vendar je tako lažje, kot pa se povezat in sodelovat, vzajemno lepšat si življenje.
Ravno tako pa enačenje ljubezni do nebogljenega bitjeca, ki je popolnoma odvisno od nas (zaradi pomanjkanja ljubezni so novorojenčki tudi umirali) z ljubeznijo do odrasle osebe ni na mestu. Lahko ljubiš odraslega, a ob tem postavljaš meje, ki jih drugi nima kaj prestopat. Recimo z čustvenim ali celo fizičnim nasiljem. če jih prestopi greš iz ljubezni do sebe stran od tega človeka. Tu ni možnosti za brezpogojno ljubezen, ker v tem primeru bi pomenilo, da pustiš, da se v imenu ljubezni nekdo izživlja nad tako. A če to pustiš-se sploh ne gre za ljubezen, v nobeno smer. Ker le ta ne dopušča kakšnegakoli izživljanja nad drugim. Temveč je njena sestavina spoštovanje.

Kurbirje je lahko razumet-če poznaš njihovo zgodbo. Sem zgoraj volku opisala primer vezajoč na temo, ki smo jo vsak po svoje zapeljali v lastna zanimanja in med seboj nekako prepletli.

Ker zaradi določenega nedavnega dogodka težko tipkam, še težje pišem ročno (o pa obožujem ročno pisanje, lepe/zanimive bloke in pisala), naj bo to zaenkrat to, čeprav se da še marsikaj povedat.
[/quote]

“ENERGIJA” V ŽIVO
Ne gre za “energijo”, temveč za nekaj veliko bolj bistvenega: PISANA BESEDA PREDSTAVLJA MANJŠINSKI DEL KOMUNIKACIJE LJUDI.

O tem sem že nekajkrat, pa dajmo ponovno:

Zapisana beseda je le majhen del človeške komunikacije. Predstalja namreč le cca 17{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}, ostalo prispeva še glas (poudarki besed, intonacija..) ter absolutni večinski del: govorica telesa (obrnjenost trupa, pogleda, položaj rok in nog) ter še posebej mikroizrazi obraza (te procesiramo nezavedno, ker so hitri podzavestni tudi s strani sogovornika) ter samega obraza.. se smeji, pači, je smrtno resen itd.
Tako veliko lažje preberemo sarkazam, šalo, bolečino, resnost.. Samo besede?

Ne čudi, da tudi izredno dobri prijatelji (torej ljudje, ki se odlično poznajo), le s 50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} možnostjo ugibajo s kakšnim namenom je bilo nekaj napisano, hkrati pa zase menijo, da 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} točno to vedo.
Glej: Secret cause of flame wars[/url]

Tudi pari, ki izvrstno vozijo skozi življenje, se znajo zaradi različnega razumevanja SMS-a spreti. In ker so dobri partnerji, bo uporabljena ista beseda: različnost.. in ne “napačnost”.

ON TOPIC
Če to navežemo nazaj na nadlegovanje.. obeh spolov.. pa je očitno, da druga stran NAMERNO ne bere govorice telesa, obraza.. ker so v EGOCENTRIČNEM “Modusu operandiju”.. Šteje le tisto, kar sami hočejo tisti trenutek.

Zdaj.. lahko jih je začasno ugrabila zatreskanost ali zrajcanost.. in bodo sicer “nadležni”, ne bodo pa poizkusili posiljevati. Se torej ustavijo… in do naslednjič jim potem kapne, da so usekali mimo.
So pa drugi, ki nič od tega ne opazijo. Narcistična motnja je dejansko stalno prisotna in bodo vedno ravnali egocentrično: “Kaj jaz hočem, želim.. je zakon tega planeta.”

“Za mano potop,” v najbolj ekstremnem primeru. Mea culpa.. za njih ne obstaja.

MEA CULPA
In ko smo pri tem, grem stavit, da sem že katero dekle, žensko nadlegoval.. v smislu, da se je počutila nelagodno, sam pa nisem tega nujno zaznal.

Nimam “tabu tem”.. kar marsikoga moti, ko nanese na čustvene stvari ali še bolj: Spolne. Ko so takšne teme, se večina sodelavcev kar razkadi in ostane zgolj 2 do 3je, ki so zmožni o tem govoriti neosebno, neprizadeto. Tisti begavci, so se pa počutili neprijetno in pobegnejo.
Osebne teme, kot rečeno so selektivne.. ko je pred leti sodelavec navalil z osebnimi vprašanji.. sem mu odgovoril: “Poznava se že leta in leta.. pa še vedno ne vem, kako je ime tvoji ženi. Tako, da lahko začneva tu… potem bomo pa lahko govorili o stvareh, ki jih sprašuješ.”
Zato, ker se videvamo.. nisi moj prijatelj. Le to se zgradi znotraj let (podobno kot partnerstvo). Ni instantnosti.
In če si se leta lahko držal stran, ne moreš pričakovati instantne intimnosti.

V bistvu ljudje izredno hitro preskočimo te meje.. in sam nisem nobena izjema. Za MeToo zgodbo upam, da ne… za neprijetno počutje pa gotovo večkrat.

Ena večerja se mi je prebila v spomin.. okrogla miza (azijska restavracija) in sami doktorji znanosti okoli mene.. antropolog, sociolog, psiholog.. večina družbenih ved, en računalničar.. in jaz brez titule.
Večji del družbe sem prvič videl (socialni krog žene, na začetku spoznavanja).. dokaj hitro sem lahko zaznal, da smisla za absurdni humor niso ravno imeli (z izjemo prof. računalništva)… niso jim potegnile ne reference na Monty Pythone, ne Douglas Adamsa.
Najbolj čudno pa ni bilo to.. temveč dejstvo, da sem naslednji dan izvedel, da me je ena izmed udeleženk večerje obtožila, da sem jo pred vsemi osvajal.
K sreči ni bilo nobenemu nič jasno… ne zgolj meni. Edino kar sem lahko v retroperspektivi z ostalimi razvozlal je bilo: napačno dojemanje prej omenjenega humorja absurda.
Humor se je dotični osebi moral zdeti kot napad.. in očitno uperjen zgolj vanjo osebno, čeprav neposredno z njo nisem veliko govoril.. morda 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ali manj.. ostalo je bila debata z drugimi.
Res pa je, da sem imel en tak napad Sokratove metode in se postavil v vlogo nevedneža (Sokrat: Vem le to, da ne vem ničesar). Malce zares, ker so ljudje bili bolj izobraženi, malce iz absurda, ko so trdili stvari, s katerimi se nisem mogel strinjati (razni stereotipi, ki jih od učenih glav ne pričakuješ). In potem postavljaš vprašanja.
Podobno kot otroci, ki ponavljajo svoj “ZAKAJ?” in potem po ene 7mem zaporednem vprašanju si moraš priznati, da ne veš več odgovora – in greš kot Jonas Ž. na WC, da stvar poguglaš in se potem pretvarjaš, da si odgovor že ves čas vedel 🙂
Zanimiv je, da se je ves čas režal na pravih mestih človek s tehnično izobrazbo.. računalničar.. ne pa družboslovci, ki bi jim stvari morale biti bližje, domače.
Kako in zakaj pa je ženska prevedla stvari nase.. na osvjanje.. pa nam takrat ni bilo jasno.

Gledano iz današnje perspektive, nekaj let kasneje.. in kar nekaj dogodkov kasneje.. pa nam je jasno: Egocentrična osebnost. Vse kar se dogaja, se dogaja njej.. ne drugim.
In če bi bila zasedba za mizo drugačna, majhna.. bi verjetno jaz imel eno zgodbo več o nadlegovanju.. ko bi njena egocentričnost prevzela vajeti. Kar se je dejansko potem zgodilo drugemu moškemu.. btw. z njene strani.

Tanka linija je.. ki se že znotraj dneva lahko spreminja (“bio ritem” in te stvari).. pomembno pa je: Ali se ustaviš, če ti drugi reče: “Ne.”
Če si se zmožen, očitno nisi ravno nadlegovalec.. temveč zgolj napačna presoja trenutka. Če nadaljuješ, pa si očitno nadlegovalec.. kar je pa za določen profil ljudi žal resničnost. Za njih “ne” ni dokončen odgovor… vidijo pa itak zgolj sebe, svoje potrebe in želje.
Ti si zgolj (zamenljiv) objekt preko katerega se želijo zadovoljiti.