Sestra vidi problem. Ker je tukaj nekaj več kot poslovni svet, biznis. Če ta, ki bi zahteval izplačilo polovice, ne bi bil del sorodstvenih vezi, sedanja gospodarica niti ne bi omenila, da v prihodnosti ni več tu dobrodošel, ker prodajalcu polovice niti na kraj pameti ne bi prišlo, da bi se vračal. A moževi sestri je to morala povedati, ker tu pa res ni tako samoumavno, da je ne bo več nazaj. Ne vem, zakaj bi morali čustva tretirati kot opravičena in neopravičena. Čustva preprosto so. Svakinja jih je izrazila na ta način, da je sestri povedala, da ni več dobrodošla na njihovem domu. Če se sestri zdi, da do te izjave nima pravice, se bo morala z njimi pogovoriti, ne pa nasilno reagirati, da ji bo gobec razbila, ker to kvečjemu poslabša situacijo in lahko zahteva prepoved približevanja.
[/quote]

Ker gre za sorodnike in neke ljudi, ki so si naključno nekaj prodali, jaz te besede svakinje ne razumem v tem smislu, kot so bile dobesedno izrečene, da ne sme stopit v hišo, ali da bi sploh hotela stopiti v hišo, temveč bolj v smislu, da z njo in njeno družino nočejo več imeti nobena stika. Niso dobrodošli pri njih in v njihovi hiši. Sorodniki se običajno obiskujejo, so v nekih stikih in svakinja je jasno dala vedeti, da od te točke dalje noče več nobenih stikov z njimi. Jaz to tako razumem.
Kaj bo ta sestra s hišo, daj že sedaj ni uporabljala svojega dela hiše. Gre za to, da so s tem izplačilom prišli do točke, ko ne bodo več sorodniki, ki ohranjajo stike, temveč tujci. Se ne poznamo več. Nimate več kaj hodit sem itd.
Tukaj pa vsi o neki uporabi fantazirate. Kakšni uporabi neki, saj že sedaj ni hiše uporabljala, če je drugje živela, brat pa je že tako ali tako razpolagal s celo hišo. Lahko bi mu kvečjemu še najemnino za nazaj računala.

Jaz nisem nobene hiše prodal. Pa tudi ta ženska je ni prodala. Če bi jo, bi ljubi braco in njegova carica marica letela ven, s par čuki na računu, a daleč od tega, da bi s tem lahko kupila streho nad glavo.
Pa kaj sploh pišete, da se hoče ona sprehajat po “tuji” hiši. To si kar nekaj izmišljujete.
Jaz takšnih izkušenj nimam, poznam pa podoben primer, ki se je končal tako, da je en podoben dedič, kateremu je sicer sestra poklonila svoj delež v hiši, takoj ko je postal lastnik vzel nek kredit in zastavil hišo. Malo se je preseraval, očitno nesposoben pokrivat kredit in ostale pufe, čez nekaj let pa je prišla hiša v last banke. Zdaj plačuje najemnino,da lahko živi v njej! Njegovi sestri pa je seveda žal, da mu je dala svoj delež. razmišljala je celo o odkupu hiše od banke, ampak zakaj,da bo brat v njej zastonj bival, ona pa plačevala zanjo?
Če nekdo ni skrben gospodar, če ne zna z denarjem, je vse bob ob steno. Takšnim nima smisla ničesar podarit.
Vi pa filozofirajte zdaj o neki prodaji in tuji lastnini in kaj vem kaj. Pa kdo sploh hoče hodit v hiše, ki se jim odpove! Fata morgana forumašic, ki so očitno tudi same v podobni situaciji – priženjene v tuje bajte! Če ste toliko fer in poštene, bi lahko tudi to zagovarjale, da bi dediča morala hišo prodati, si razdelit denar in it vsak po svoje. To bi bilo še najbolj pošteno. Ampak neizvedljivo, ker gospod brat si ne bi bil nikoli sposoben ustvarit novi dom! To so dejstva v večini podobnih primerov. Da en nesposobnež ostane doma, ostali, bolj sposobni, po možnosti tudi višje izobraženi, pa podpirajo njegovo lenobo!

Skratka, vse drage gospe, ki tukaj bentite cele dneve, kako težko vam je živeti s taščami pod isto streho, pripravite denarnice, ker bratje in sestre vašega moža bodo zahtevali svoje, ko vaše “drage” tašče zapustijo svet. LOL
[/quote]

Seveda jo je prodala. Svoj del je za denar zamenjala z bratom. Ona njemu svoj del, on njej denar. Kaj pa je to, če ne prodaja?

Seveda jo je prodala. Svoj del je za denar zamenjala z bratom. Ona njemu svoj del, on njej denar. Kaj pa je to, če ne prodaja?
[/quote]

Usluga. Tržna vrednost, če bi prodali celo hišo, bi bila 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} višja.

Ker gre za sorodnike in neke ljudi, ki so si naključno nekaj prodali, jaz te besede svakinje ne razumem v tem smislu, kot so bile dobesedno izrečene, da ne sme stopit v hišo, ali da bi sploh hotela stopiti v hišo, temveč bolj v smislu, da z njo in njeno družino nočejo več imeti nobena stika. Niso dobrodošli pri njih in v njihovi hiši. Sorodniki se običajno obiskujejo, so v nekih stikih in svakinja je jasno dala vedeti, da od te točke dalje noče več nobenih stikov z njimi. Jaz to tako razumem.
Kaj bo ta sestra s hišo, daj že sedaj ni uporabljala svojega dela hiše. Gre za to, da so s tem izplačilom prišli do točke, ko ne bodo več sorodniki, ki ohranjajo stike, temveč tujci. Se ne poznamo več. Nimate več kaj hodit sem itd.
Tukaj pa vsi o neki uporabi fantazirate. Kakšni uporabi neki, saj že sedaj ni hiše uporabljala, če je drugje živela, brat pa je že tako ali tako razpolagal s celo hišo. Lahko bi mu kvečjemu še najemnino za nazaj računala.
[/quote]

Očitno si napačno interpretirala zapise, nikjer nisem zasledila, da kdo piše o kakšni uporabi, tudi jaz ne.

Usluga. Tržna vrednost, če bi prodali celo hišo, bi bila 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} višja.
[/quote]

Njen problem. Lastnica ni več in če bi bila ona tista, ki bi izplačala brata, bi najbrž šlo za isto vsoto, torej bi brat dobil prav toliko, kot sedaj ona. Zakaj so sedaj na bojni nogi, ne vemo. Grem pa stavit kar hočeš, da ni vsega kriva bratova žena, ona pa uboga revica nič kriva. Bog si ga vedi, a čim vse je najedala, grozila, mogoče jih je spravila v res hudo stisko, so ji ponujali kako možnost, ki bi bila zanje lažja, po obrokih naprimer, pa ni hotela slišati….. Ne vemo. Nedolžna pa gotovo ni. Ne glede na to, kaj komu pripada, je vseeno treba včasih biti najprej človek. In če je brata hladnokrvno zavrnila in zahtevala svoje, pa ne glede na to, kaj mu bo s tem povzročila, je s tem pokazala določen odnos. Zato se ne more čuditi, da je enak odnos dobila nazaj. Kaj je pa pričakovala?

Njen problem. Lastnica ni več in če bi bila ona tista, ki bi izplačala brata, bi najbrž šlo za isto vsoto, torej bi brat dobil prav toliko, kot sedaj ona. Zakaj so sedaj na bojni nogi, ne vemo. Grem pa stavit kar hočeš, da ni vsega kriva bratova žena, ona pa uboga revica nič kriva. Bog si ga vedi, a čim vse je najedala, grozila, mogoče jih je spravila v res hudo stisko, so ji ponujali kako možnost, ki bi bila zanje lažja, po obrokih naprimer, pa ni hotela slišati….. Ne vemo. Nedolžna pa gotovo ni. Ne glede na to, kaj komu pripada, je vseeno treba včasih biti najprej človek. In če je brata hladnokrvno zavrnila in zahtevala svoje, pa ne glede na to, kaj mu bo s tem povzročila, je s tem pokazala določen odnos. Zato se ne more čuditi, da je enak odnos dobila nazaj. Kaj je pa pričakovala?
[/quote]

Ma whatever. Mogoče to mogoče ono. Mogoče je pa tema izmišljena. 🙂

Njen problem. Lastnica ni več in če bi bila ona tista, ki bi izplačala brata, bi najbrž šlo za isto vsoto, torej bi brat dobil prav toliko, kot sedaj ona. Zakaj so sedaj na bojni nogi, ne vemo. Grem pa stavit kar hočeš, da ni vsega kriva bratova žena, ona pa uboga revica nič kriva. Bog si ga vedi, a čim vse je najedala, grozila, mogoče jih je spravila v res hudo stisko, so ji ponujali kako možnost, ki bi bila zanje lažja, po obrokih naprimer, pa ni hotela slišati.…. Ne vemo. Nedolžna pa gotovo ni. Ne glede na to, kaj komu pripada, je vseeno treba včasih biti najprej človek. In če je brata hladnokrvno zavrnila in zahtevala svoje, pa ne glede na to, kaj mu bo s tem povzročila, je s tem pokazala določen odnos. Zato se ne more čuditi, da je enak odnos dobila nazaj. Kaj je pa pričakovala?
[/quote]

A njej so tudi ponudili moznost, ki bi bila zanjo lazja, da bi se po obrokih selila iz hise, ustrezno njihovemu placilu, ker ona ni banka?

Jaz bi bila komot ta svakinja…, ker vem, kaj doživlja in ji dam popolnoma prav! Mora biti kar močna osebnost, da je dala tak ultimat! Veliko jih je, ki bi radi naredili enako, a si ne upajo (in si zato nakopljejo razne bolezni… notranje trpljenje…).
Jaz sem moji sestri, ki je ostala doma (in 20 let skrbela za starše) vse prepustila brez kakršnihkoli pogojev. Pri njih sem vedno zaželjena (a ne hodim tja pre-pogosto, ker imam svojo družino…) in nikoli jm ne vzbujam občutka, da sem jim kaj dala.. Ker jim, v bistvu, sploh nisem. Samo od doma sem šla (prostovoljno).. in po moji logiki, hiša pripada tistemu, ki ostane doma, sploh, če le-ta skrbi še za starše…

Tam, kjer se otroci zmenijo, da bo samo en skrbel za starše ali enega starša, je ponavadi tako, da ta starš temu otroku še za časa življenja da svojo nepremičnino, v zameno za dosmrtno preživljanje. Tam, kjer se premoženje deli, verjetno takšne ekskluzive ni. Poleg tega je večinoma tako, da tisti, ki ostane doma, še finančno izkorišča svoje stare, če ima otroke pa starše kar lepo vpreže v neke vsakodnevne obveznosti, ima praktično zastonj služkinjo ali služabnika. Tako da ni ravno samoumevno, da tistemu, ki je doma, avtomatično vse pripada.
V mnogih primerih je tudi tako, da kakšen brat ali sestra odide na študij v drug kraj, se potem tam zaposli in vrsto let plačuje drage najemnine, medtem ko drugi živi doma v mama hotelu. Potem se za žnj let zakreditira, da ima streho nad glavo, tisti, ki je doma, pa teh težav nima niti mu nikoli na pamet ne pride, da bi bratu ali sestri kaj pomagal. Tudi to je potrebno upoštevati pri takšnih primerih. Ampak tukaj vsak gleda na problem iz svoje osebne situacije. So pa primeri zelo različni. Tudi ni vedno tako, da tisti, ki je doma skrbi za starše. Včasih je to nemogoče in morajo oditi v dom, ki ga seveda ne plačuje samo en otrok, ker tega finančno ni sposoben. Pri mojih znancih je bilo tako, da snaha ni hotela skrbeti za taščo, s katero se ni razumela, ni se pa branila njene podedovane hiše. In potem je šla ostarela gospa živet k hčerki, čeprav ta ni ničesar podedovala, ker je mama že prej vse prepisala na sina. Ta sin pa ni v hišo več pustil ne matere ne sestre. ne mame. Različni primeri so. In nekateri res preveč poenostavljeno gledate na vse skupaj.

Usluga. Tržna vrednost, če bi prodali celo hišo, bi bila 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} višja.
[/quote]

Če se dedič ne strinja z zneskom, pač sproži ustrezni postopek in začnejo mleti sodni mlini.

Še ena slovenska realnost je tudi, da te hiše na trgu niso vredne NIČ in jih je zelo težko prodati. Hiša po možnosti slabo vzdrževana, neizolirana, pa še flikana s kakimi stopnicami spredaj, zadaj, od strani … da so razdelili na dve stanovanji. Kdo bo to kupoval.

Pri nas so starši sicer vse razdelili že pred smrtjo, najstarejši, ki je ostal doma, je na papirju dobil največ. Hiša ogromna, parcela ogromna, z garažo, delavnico, ampak tudi: stara, neizolirana, okna še prva, streha takisto (staro vse 50 let). Pa še nemogoč tloris, notri tudi vse za popravljat razen parketa, zamenjat ploščice, komplet napeljavo vodo in elektriko.
Verjetno, če bi prodajal, bi dobil toliko, kot je vredna parcela. Da bi hiša zgledala kolikor toliko, bi moral vložiti vsaj sto jurjev. Zdaj si pa predstavljaj, da bi moral še koga izplačevati.

Z možem iščeva hišo na podeželju, gledava eno, ki ima ceno celo nižjo, kot v tistem kraju dobiš parcelo, pa se ne moreva odločit. In ta hiša se prodaja že skoraj eno leto. Sploh nimava srca ponudit še nižjo ceno :), hkrati se pa bojiva, da bo vse skupaj samo en dodaten strošek (gradbeno za rušenje in samo rušenje, če bi se pokazalo, da se ne splača obnavljat).

Če se dedič ne strinja z zneskom, pač sproži ustrezni postopek in začnejo mleti sodni mlini.

Še ena slovenska realnost je tudi, da te hiše na trgu niso vredne NIČ in jih je zelo težko prodati. Hiša po možnosti slabo vzdrževana, neizolirana, pa še flikana s kakimi stopnicami spredaj, zadaj, od strani … da so razdelili na dve stanovanji. Kdo bo to kupoval.

Pri nas so starši sicer vse razdelili že pred smrtjo, najstarejši, ki je ostal doma, je na papirju dobil največ. Hiša ogromna, parcela ogromna, z garažo, delavnico, ampak tudi: stara, neizolirana, okna še prva, streha takisto (staro vse 50 let). Pa še nemogoč tloris, notri tudi vse za popravljat razen parketa, zamenjat ploščice, komplet napeljavo vodo in elektriko.
Verjetno, če bi prodajal, bi dobil toliko, kot je vredna parcela. Da bi hiša zgledala kolikor toliko, bi moral vložiti vsaj sto jurjev. Zdaj si pa predstavljaj, da bi moral še koga izplačevati.

Z možem iščeva hišo na podeželju, gledava eno, ki ima ceno celo nižjo, kot v tistem kraju dobiš parcelo, pa se ne moreva odločit. In ta hiša se prodaja že skoraj eno leto. Sploh nimava srca ponudit še nižjo ceno :), hkrati se pa bojiva, da bo vse skupaj samo en dodaten strošek (gradbeno za rušenje in samo rušenje, če bi se pokazalo, da se ne splača obnavljat).
[/quote]
Ko nekomu izplačaš njegov del v takšni nepremičnini, je to tudi bolj kot ne drobiž, simbolna vrednost, ki včasih niti cenitvi po gursu ne zadosti. Tudi če kdo vzame kredit, je to bolj hitri kredit, ne pa nek resen nepremičninski kredit.
Pri hišah na podeželju gre pogosto tudi za dedovanje kmetije. Veliko je zaščitenih kmetij, ki morajo ostani samo enemu dediču. Največ so vredni gozdovi. Tudi če se hiša potem deli na dva ali več delov, je to zelo malo v primerjavi s tistim, kar je podedoval prvi.

Za vse tiste, ki mislite da je nam ki ostanemo doma, ki smo po vaše priskledniki, nesposobneži še moj vidik.
Pred 30 leti sem spoznala mojega sedaj moža. Doma so imeli manjšo kmetijo in seveda kot sin je bil določen da ostane doma skrbi za starše in nadaljuje družinsko tradicijo. V teh 30 letih sva popolnoma obnovila hišo od strehe, fasade, vodovodna napeljava, prizidala zri dobe itd itd. Kupila nov traktor, naredila nov hlev….. in zdaj naj izplačava sestro po kateri vrednosti. Po zdajšnji ali po vrednosti izpred 30 let?
Zato verjamem, da se je zataknilo pri vrednosti izplačila saj sta verjetno vlagala v hišo in s tem dvignila samo vrednost hiše kar jih je sedaj dodatno udarilo po denarnici. In po mojem od tu izhaja jeza svakinje.

Tega ne vemo, ker tudi ti gledaš iz svoje pozicije.
V kakšnem drugem primeru pa doma ostane brezposelni sin, starši pa vlagajo v hišo, v njeno vzdrževanje itd.
Se je pa še v vsaki familiji kaj zapletlo, ko je kdo hotel biti izplačan. Lepo se razumejo samo tam, kjer se dediči po tekočem traku odpovedujejo tistemu, kar bi jim pripadalo. Samo tam se ohranijo lepi odnosi.
In ja, tudi moja neumna malenkost se je vsemu odpovedovala. Tako je če si še premlad, ko umrejo starši in sprejemaš odločitve, ki so ti v škodo.

A njej so tudi ponudili moznost, ki bi bila zanjo lazja, da bi se po obrokih selila iz hise, ustrezno njihovemu placilu, ker ona ni banka?
[/quote]

Kolikor je prebrati, je ona že prej živela na svojem, ko so bili starši še živi in gospodarji. Na kakšen način se je ona takrat odselila, naenkrat, postopoma ali so jo vrgli ven, je stvar nje in staršev. Ne pa bratov problem.

Kolikor je prebrati, je ona že prej živela na svojem, ko so bili starši še živi in gospodarji. Na kakšen način se je ona takrat odselila, naenkrat, postopoma ali so jo vrgli ven, je stvar nje in staršev. Ne pa bratov problem.
[/quote]

Potem tudi ni njen problem, če je brat ne more izplačati naenkrat.

100 ljudi, 100 zgodb. Nekateri, ki ostanejo doma precej vlagajo v starševo nepremičnino, drugi nič. Nekateri, ki ostanejo doma so staršem v breme, drugi jim pomagajo. To sta le dva vidika in dve skrajnosti in pošteno razdeliti nepremičnino v tem spektru je včasih prav umetnost.

Potem tudi ni njen problem, če je brat ne more izplačati naenkrat.
[/quote]

Drži. Ampak če so odnosi taki, kot so, tudi iz njene strani, se ne more čuditi, zakaj pri njih ni dobrodošla. To je point. Pošteno povej, da si ti zaradi kakršnihkoli razlogov v finančni stiski (izguba službe, krediti od prej, težka bolezen…..),potem pa te lastna sestra, ki ji nič ne manjka, potunka in ji ni mar, ali imaš kaj jesti ali ne, bi imel še naprej ljubeč odnos z njo, ali ne? Če je ona rekla boli mene zate, to mi pripada in je moja pravica, se ne more čuditi, da so po izplačilu njej postregli isto, torej boli nas zate in tvoja čustva do rojstne hiše, tu nisi dobrodošla, to je naša pravica. In meni se to zdi več kot fer tako za njo, da je izcuzala tisti denar, kakor za brata in njegovo ženo, da sta ji sedaj lahko zaprla vrata pred nosom.

Jaz sem tudi dala oboje skoz: Izplačevanje pri možu (sva midva ostala doma) in to, da jaz pri meni nisem nič zahtevala (je sestra ostala doma, s straši). Z moževimi smo skregani, ker so bili nenasitni.. in še potem, ko so dobili svoje, fovšljivi (da smo mi “vse dobili”). In tudi nimajo vstopa v našo hišo! Dvakrat smo jim odpustili… jih nekako razumeli. Potem sem jaz rekla: STOP. Dovolj je!
Pri mojih se normalno razumemo. In meni se nič ne zdi, da bi jim kaj dala.. Če ima streho nad glavo.. imam dovolj.

100 ljudi, 100 zgodb. Nekateri, ki ostanejo doma precej vlagajo v starševo nepremičnino, drugi nič. Nekateri, ki ostanejo doma so staršem v breme, drugi jim pomagajo. To sta le dva vidika in dve skrajnosti in pošteno razdeliti nepremičnino v tem spektru je včasih prav umetnost.
[/quote]

A bi lahko rekli, da je v situaciji, ko je ena stran na koncu zelo zadovoljna z izkupičkom, druga pa očitno prizadeta, delitev bila nepostena?

Pri rešitvi precej takšnih konfliktov sem sodelovala, kot nepristranska tretja stran. Težko je najt pošteno rešitev. A veste, kako veš, da si jo našel? Ko imata obe strani občutek, da sta rahlo prikrajšani. Če nekdo odhaja srečen, je drugega nategnil.

Ne bom komentirala prvotne zgodbe.
Najbolj zanimivo se mi zdi, d se tam, kjer so vsi šli od doma brez dediščine dobro razumejo. A bi se še vedno, če bi tisti, ki so odšli zahtevali tisto, kar jim pripada oz
vsaj del tistega?
Nekateri so ostali doma, preuredili hišo..
skrbeli za ostarele starše.
Nekateri so imeli vse postlano, brezplačno varstvo otrok, starši delali na kmetiji…
Nekaterim so odseljeni hodili vsak vikend na kosila, petovat, podpihovat odnose med njimi, šli domov z gajbami dobrot, poleti poslali otroke na počitnice…
Menim pa, da je vsepovsod problem v starših, ki niso jasni, da tisti, ki je ostal doma, je njegovih samo npr. tretjina, četrtina… , da če bo želel še ostale dele jih bo moral odplačati. Da ostali, ki so odšli od doma, se ne morejo še vedno počutiti kot doma, ker niso več doma, ampak pridejo na obisk. Ljudje ne spoštujejo mej, si lastijo nekaj, kar ni njihovo.

Popravek* petovat- pametovat

Da se resnica prav spozna, je treba slišat oba zvona, pravi pregovor!
Tudi ta “zlobna svakinja” bi lahko povedala svojo plat zgodbe, morda je skrbela za ostarele moževe starše, jim menjavala plenice, kuhala, stregla. Tu bi se dalo razpravljati. Velikokrat tisti, ki ostane doma, pošteno nastrada, tisti, ki so pa odšli od doma, hodijo domov na kosila, po pridelke, po meso….Vprašanje, če je ta svakinja res tako zlobna.
Hudo je tam, kjer se ljudje ne zmorejo normalno zmeniti.

Nikjer se ne morejo zmenit. Mir pa je samo tam, kjer se par oseb, očitno na višjem nivoju zavedanja, vsemu odpove za ljubi mir.
Pa še nekaj… tam, kjer snahe zares požrtvovalno skrbjo za moževe starše, ni problemov s tem, da bi se sorojenci odpovedali svojemu deležu. imaš tudi primere, ko starši zbolijo, so v bolnici več mesec, pa jih ljube snahe niti enkrat ne obiščejo kaj šele, da bi zanje skrbele po prihodu iz bolnice. Smo videli eno tako gospo v bolnici z mojo mamo. Smo vsi mislili, da je njen sin ločen. 🙂

Ta zgodba je podobna moji, le, da je moja še hujša. Po nesreči očeta sem postala solastnica hiše v kateri sem odraščala. Mama, sestra in jaz, tri so lastnice. Sestra se je naselila v hišo in svoj delež prepisala svojemu partnerju. In sestra in njen partner sta želela hišo zase. Z zlo dejanji jima je uspelo, da sem odšla od doma, saj preprosto ne moraš živeti v takšnih spletkah. Mama je hotela v dom, saj sta ji počela hude stvari. Nihče ni naredil nič, kljub temu, da sem vse obvestila. Že leta nisem stopila na to zemljo in tudi mama, ki je večinski lastnik ne. Sedaj je v hiši, ki sta jo zgradila starša velik Boss nekdo, ki je prišel z vrečko k hiši. Nihče od njiju sploh ne želi slišati o izplačilu, le naprej še nagajata. Od sestre partner, ta z vrečko je dozidal, prezida, zazidal k hiši vse kar se je spomnil, brez vseh dovoljenj mene in mame. Nič ga ni ustavilo. Vse brez dovoljenj, vse na črno. Prijavila sem črnogradnjo, saj bi kot solastnica posledično tudi jaz dobila kazen kot črnograditelj. Svak je dobil denarno kazen in zadevo je moral legalizirali. Da ni bilo potrebno rušitev, sem se strinjala in dala 2 podpisa pristojni ustanovi, kot tudi mama. Ker je svak želel graditi še naprej in dobiti dolgoročno gradbeno dovoljenje je kar ponaredil moj podpis. To bi pomenilo, da se jaz strinjam z njegovim delom in bi izgubila veliko pravic na hiši in zemljišču. Tudi del njegove egalizacije je šel iz mojega žepa. Zadeva o ponarejene podpisu je romala na sodišče, kjer je sedaj vse tiho. In to svak, ki je prišel z vrečko k hiši, poskregal mene in sestro, mamo in sestro… V glavnem zloba. Ničesar ne moraš, le imeti veliko cekinov in iti v zasebno tožbo, kjer boš zapravil več kot je vredno in pozabil na svoje lastno življenje.

Če prav vem, je v tem primeru možnost nekako izterjati delitev premoženja, da se hiša proda in vsak dobi svoj delež. Dobi si dobrega odvetnika, ki bo zastopal vaju z mamo. Sigurno obstaja neka varovalka, da si en solastnik, v tem primeru ta pricafuknjenec, ne more kar tako uporabljati premoženja drugih solastnikov.