Ne štekaš ti naklepa kaj?

Sem prišla so spoznanja, da se večini ločenih staršev niti sanja ne kaj vse in kako efektivno razmišljajo njihovi otroci zaradi bedaštva svojih staršev.

Avtorica bo samo debelo gledala, ko bo punca obrnila plato… Pa nič si ne bo mogla pomagat, ker je fotr tepc.

Česa zdaj jaz ne štekam?

Ni normalno in ni za prenašat… z leti bo vedno slabše. Velik del krivde verjetno nosi njena mati… bogve kaj ji govori in jo ščuva proti tebi… oziroma proti vama. Pojdi proč od njega in si ne kompliciraj življenja…

Avtorica, a sem jaz slučajno imela tvojega “dedca” za partnerja enkrat? Njegova hčerka je imela 11 let in se je vedla točno tako, kot ti opisuješ. K nama je prihajala za 3-4 dni, odvisno, kakor sta se z bivšo zmenila, uredila sva ji sobo po njenih željah, vendar je vseeno spala pri nama v postelji. Ko se je to zgodilo v tretje, sem odšla spat na kavč. Je partner kaj reagiral na to? Nič. Po tednu dni spanja na kavču sem prišla nazaj v posteljo, vendar sem bila tiho in smo tako spali naprej.

Mala je znala očeta obračati na 1001 način. V vsem ji je ustregel, mej ni bilo. Monklje so, po opisanem sodeč tukaj v temi, temu pripisale, da je to dober oče. Itak.
Ko sem po pol leta načela temo o tem, sem naletela na gluha ušesa. Pa sem mali sama začela postavljati meje. Sta se mi po robu postavila oba, partner in njegova hči.
Naju ni bilo, bila sta ona dva. Mene sta izključevala iz vseh odločitev, tudi s partnerjem se nisva mogla o ničemer pogovoriti, saj je hči ves čas vpadala v pogovor.
Zvezo sem končala. Parodija: partner mi je očital, da zagotovo zaradi drugega, ker spolnih odnosov več nisva imela. Ja kako pa jih bova imela? Hči mu je bila ves čas okrog vratu, še v postelji nisva bil sama 4 noči na teden, kasneje pa 2 meseca ne(njena mama se je preselila v manjše stanovanje in so renovirali, tako da je živela z nama, mamo pa obiskovala), saj je bila ves čas pri naju.

Mi lahko prosim poveste, kje se tukaj kažejo kakršni koli približki normalnosti?
Avtorica, tudi mene je okolica označila za egoistično, ljubosumno, nezrelo žensko. Mnogi so mi hudo želeli, da sama ne bi mogla imeti otrok kasnej. Tudi bivši mi je to želel(najhuje je bilo, ko sva se slučajno po dooolgih letih srečala v drugem kraju, jaz pa bila noseča, mi je zaželel le, da otroka ne bi donosila, saj nisem otroka vredna ženska).
Bivši je še vedno sam, kolikor sem vlekla na ušesa, je mene imel najdlje.

Tudi tukaj bom 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} označena z vsem najhujšim. Biti starš, imeti otroka rad, ne pomeni, da mu ustrežeš v vsem, ne pomeni, da ti dirigira celo tvojo pot, vse odlocitve, sploh toliko star otrok, kot je bila hčerka od bivšega. Imeti rad pomeni postaviti mejo.

Želim ti zdravega dojenčka in vse dobro! Zelo lepo si napisala in v vsem se strinjam s teboj.

Tako je. Izbrala si si partnerja s prtljago in zavedati se moraš, da je to bolj zahtevno, kot če bi bil brez otrok in bi vidva začela graditi družino od začetka. Tudi deklica se ne bi toliko obešala po njem, če ne bi bil ločen in bi živela z njim vsak dan, ne le za vikende. Prikrajšana je za vsakodnevno očetovo navzočnost in pusti jima, da to poskušata nadoknaditi. Žal to zate pomeni, da boš večkrat na drugem mestu, a s tem boš morala živeti.

Žalostno, ampak resnično. In avtorica je na istem. Upam, da bo kmalu spoznala, da tako ne gre več naprej in si bo našla zrelega, odraslega moškega. Tale tu ni drugega, kot kekec, ki je z razlogom ločen. Žalostno. In potem je ločitev kriva za zafurane otroke? Nikakor – so kar starši sami.

V osnovi se zelo strinjam s teboj. Detaljno pa ne, ker 10 letnica ločenih staršev nikakor ni več nagajiva deklica ampak hladnokrvna preračunljivka. Taka tudi mora bit,(je v to prisiljena zaradi ločitve staršev) ker ji je naravno, da očeta nujno potrebuje, da ji bo nastavil meje.

avtoričin partner (ki ji to nikoli ni bil, ker ni moški-zato je tudi ločen) tega ni sposoben, zato se avtorica lahko pretrga pa ji ne bo uspelo osvojiti tega copatarja.

Sem pa zate prepričana, da boš dobila super dedca, če ga že nimaš. ker si si ga zaslužila, saj si doumela osnovno biološko funkcijo očeta, v primeru sestavljanja družine, moškega.[/quote]

Sem mislila ne sodelovat v tej temi…ampak tole je pa prebilo dno moje tolerance.. A ti ves kaj si napisala? Deklici, ki trenutno rabi ljubezen in toplino starsev ter varno navezanoat ti reces, da je HLADOKRVNA PRERACUNLJIVKA? O f… ti res rabis terapijo…

je zrelo za kako terapijo.
1. avtorica obula si prevelike čevlje, tvoja mentalna zrelost jih ne dosega
2. 10 letnica hladna preračunljivka, je mogoče , ampak se je za vprašati zakaj je to postala, kdo je odgovoren
3. tekmovanje za partnerjevo pozornost z 10 letnico, nižje ne moreš pasti
4. ne imej otrok, vsaj ne s tem partnerjem,

Pri nas je podobno, ampak smo običajna družina. Tudi hči je bila pri 10-ih takšna. Še lani, letos je vseeno malo drugače. Edino ne kupujemo jim kar naprej nekaj. Ker sva se z možem tako dogovorila. Drugače ima pa naš najmlajši tudi neprestano enke želje. Zvečer smo vsi na sedežni in se čohamo. Ni šans, da otroci ne bi bili zraven. Če gresta fanta zvečer v sobo, ponoči prilezeta k nama. Od sestre otroka nista takšna, se kar izogibata družbe staršev. Ne vem, meni je to boljše. Pa hodijo vsi naši otroci v šole v naravi, tudi na tabore in ni nikoli težav, čeprav sva mislila in bila prepričana, da bodo.
Hči je že pri 12-ih dugačna, verjamem pa, da pri 16-ih ne bo nihče več spal v spalnici pri nama in le upam, da se bo še kateri v najstniškem obdobju prišel čohati zvečer na sedežno

Jaz sem otrok ločenih staršev. Počela sem točno to, kar počne tale punca. Odganjala novo partnerico očeta. Oče, ki nikoli ni znal postaviti meje, po ločitvi pa sploh ne, ker je imel slabo vest, mi nikoli ni ničesar odrekel. Ljubezen pa si je v bistvu kupoval. Takratna partnerica ni imela šans (pa danes vem, da ni bila slaba) – krivila sem jo za razhod staršev, zato ne glede na ves trud, ni pri meni imela šans. Zame je bila ovira (po tihem sem upala, da bosta enkrat starša spet skupaj) in pika.
Je trajalo, da sem prišla sama toliko k sebi, da sem spoznala, da me imata starša rada kljub temu, da nikoli ne bosta več skupaj. Da je pravzaprav bolje, da sta narazen. In da imata starša pravico tudi do partnerjev. Zato avtorica, če se sam partner ne bo zbudil in hčerki pokazal kje so meje, se bojim, da si oplela… Saj verjamem, da punca ni slaba, ona pač misli, da je to, kar počne, prav. Oče pa bi ji moral pokazati, da ni, ne pa da ji zaradi lastne slabe vesti popušča povsod. Brez njega pa ti sama ne moreš nič.

Se strinjam s tem.

Tole pa odbkljukam, napisano iz prve roke in realno.
Res je na partnerju, da postavi stvari na svoje mesto in verjamem, da ti je težko, tudi punčki je (in res manipulra, ker lahko-otroci iščejo meje) , Lepo je, da imata z očetom tako topel odnos, ampak ti si tudi tukaj, in oče ji ob vsej ljubezni to mora na lep način dati vedeti, saj sta partnerja, Pika.

Imava tri otroke, ampak kljub temu sva najprej midva, potem otroci. Ker tako je bilo že pred njimi in bo in je tudi sedaj. In ja ne dovolim, ko govoriva da skačejo v besedo, da se kar naprej obešajo po nama, sploh ko kdo od naju je, če se vsedeva za kavo, je čas za kavo in njihove ( ne nujne) stvari lahko počakajo tiste pol urce.
Stari 5, 3 in dobro leto. In ne, ni vse po njihovo in kakor si oni zamislijo. In to jih ne mislim začet učit pri 10 letih, ampak je prav da vedo že sedaj.

Sem včeraj zvečer hotela napisati nekaj v tem smislu, kot razmišljajo ste slepi, verjamem in nisem ločena.

Nekaj je brezpogojna ljubezen do otroka, drugo je čisto osnovni bonton, ki ga otrokom seveda vcepimo starši, tretje pa je vzgoja brez slabe vesti – torej da zna oče biti strog, ko je treba, čeprav otroka ne vidi vsak dan in mu je to zato nekoliko težje.
Ne vem, koliko je avtorica stara in kako zrela je v resnici za tak zalogaj, kot je predpubertetniški otrok, vsekakor pa naj resno razmisli, kakšnega partnerja je izbrala … Bi rekla, da pri sebi še ni vsega razčistil in da še ni pripravljen za novo zvezo, ne glede na to, koliko časa je minilo od prejšnje.
Deklica je tukaj še najmanj kriva, ona se pač obnaša, kot se sme in kot se njej zdi, da bi utegnilo prinesti največ uspeha zanjo. To je njena preživetvena strategija, ker se ali počuti totalno negotovo v odnosu do obeh staršev, ker nikjer več ne dobi varnosti, ki jo še vedno potrebuje, ali pa ker je totalno razvajen in razpuščen otrok, ker se starša nikakor ne znajdeta v novi vlogi in sta jo pozabila vzgajati.
V glavnem, good luck v tem sršenjem gnezdu.

Se zelo strinjam, otrokom je treba postaviti meje, pa naj bodo njihovi starši skupaj ali pa ločeni. 10-leten otrok nima kaj početi v postelji staršev, razen morda v nedeljo zjutraj, ko se pride malo pocartat. Pa tudi sladkarij se ne kupuje neomejeno. Obešanje po mami ali očetu zna biti zelo tečno, posebej ko je otrok že večji, tako da partner avtorice te teme ima kar nekaj dela na sebi, da bo lahko napravil red. Upam, da bo imel to pamet, da bo zares kaj spremenil. Otroka je treba usmeriti v dejavnosti, ki ga veselijo in jih lahko dela samostojno in bo tako navdušen, da bo pozabil na cel svet, pa tudi na očeta in mamo. To je prava pot k samostojnosti in odraslosti. Vedno bolj pomembna mu bo družba vrstnikov, starši pa vedno manj.
Moj nasvet: prvi korak – deklica naj spi v svoji postelji.

Ni ok taka ljubosumnost do otroka. Pa tudi ni ok taka popustljivost oceta. Sem procena in imava dva otroka pa vsakemu od njiju vztrajno postavljava meje in vedno sproti precenjujeva v kateri situaciji sva midva drug drugemu prva in kdaj otroci. Ker niso in ne smejo biti vedno na prvem mestu. Tako kot tudi partnerstvo ne. Odvisno od situacij.

Glej, tipi, ki imajo od prej otroka, gredo tezko skupaj z zansko, ki jih nima. Tudi jaz taksnega ne bi zelela imeti. Mi je svojcas dvoril eden, ki je imel kar 2 in venomer zelel, da ju spoznam, ceprav midva sploh nisva imela nic, razen na kavici sva se dobila. On pa kar neke nacrte, kako bi kam sla z njegovimi otroki! Jah, pac ne popadamo vse zenske dol, ko vidimo otroke in to je dejstvo. Najbolje za taksne tipe in tudi zenske, da se poparckajo z nekom, ki tudi ze ima otroke. Tisti potem ve kako in kaj. Meni osebno se s tujimi ni za ukvarjat in avtorica, ti si se tako dobra, da si toliko zdrzala. Pa vedno moras tam neki razmisljat, kaj sploh reces tipu glede otroka in cesa ne smes, da ni ze uzaljen, ah.
Res premisli, ce je to clovek zate?

Ne verjamem, da si ti v reali že mama. Opazovalka. Mama pa ne.[/quote]
No, povej to mojim trem.
Je pa verjetno res, da sem iz enih drugih časov, ko smo vzgajali bolj z zdravo pametjo in ne s strahom kakšne vse travme lahko s svojo vzgojo povzročimo otrokom.

Starši ločeni, sama ločena, pa še vedno o lajfu pojma nimaš. Reci svojim otrokom (če jim hočeš dobro) bežite od mene!

Oče je otroku posebej še hčeram namenjen zato, da jim jasno in nedvoumno pove kje jim je mesto. Če drugače ne gre, ji te podatke vnese ročno. Ker temu ni tako, je danes mon poln zblojenih bolnic ki jamrate v nedoged.[/quote]

Popolnoma se strinjam z “Golo resnico” in menim, da bolje vam ne more človek napisati.
Očitno so avtorico napadle same ločenke.

psihiatra! Resno! Če imaš zamere do partnerja in otroka potem nisi dovolj racionalna, da bi to znala sama razrešiti ker če bi bila sploh ne bi do tega prišlo. Ja, težko sprejmeš, da je odnos med otrokom in staršem bolj “svet” kot odnos med dvema odraslima neznancema, ki sta se v enem obdobju življenja srečala in postala par. Par lahko postaneš še z 10timi neznanci ali več seveda, otrok pa običajno nimaš tako in s partnerji nisi od samega rojstva in ne nosijo tvojih genos..partnerji so mimoidoči s katerimi se srečaš in združiš zaradi medsebojnih koristi ali pač hormonov, otrok je pa nekaj veliko bolj globjega saj dejavno sodeluješ pri metamorfozi in te povezuje nevidna nit, mnogo večja kot z “do nedavna še” neznanci. Je naredilo klik, klik?

Groza me je, da pomislim, da je v takšem vzdušju kot ga opisuješ ti otrok, ko gre na stike s svojim očetom.

Imaš prav, vzdušje zveni peklensko. Tej deklici starši očitno ne znajo (več) zagotovit občutka varnosti, ki ga potrebuje. Otrok pa občutek varnosti dobi ne samo z ljubeznijo, ampak tudi s primerno vzgojo, postavljanjem meja, pri teh letih verjetno tudi s kakim resnim pogovorom … Oče te deklice ne more pomiriti s tem, da ji ustreže v čisto vsem in jo brezmejno razvaja, ubral je popolnoma napačno pot. V njej mora zbuditi gotovost, samozavest, ji nuditi trdnost. V resnici ji pa daje predvsem negotovost in jo potrjuje v njenih strahovih.

Starši ločeni, sama ločena, pa še vedno o lajfu pojma nimaš. Reci svojim otrokom (če jim hočeš dobro) bežite od mene!

Oče je otroku posebej še hčeram namenjen zato, da jim jasno in nedvoumno pove kje jim je mesto. Če drugače ne gre, ji te podatke vnese ročno. Ker temu ni tako, je danes mon poln zblojenih bolnic ki jamrate v nedoged.[/quote]

Popolnoma se strinjam z “Golo resnico” in menim, da bolje vam ne more človek napisati.
Očitno so avtorico napadle same ločenke.[/quote]

Niste opazili, da so se ljudje prenehali odzivati na izzivanje Golega? A se vedno znova najde kdo, ki pristavi svoj piskrček kompleksov in si ne more kaj, da ne bi izraza ‘ločenke’ uporabil kot drugorazredno slabšalnico. Še dobro, da vsaj ločenci ostajajo ‘mikavno blago’…

Tisti, ki bi imeli kaj pametnega povedati, se sčasoma zavedo, da je škoda časa, da se ukvarjajo z branjem neštetih oblik zamer in limitiranih razmišljanj, ki jih nekateri niso uspeli prerasti.

v bistvu imam tak stav do vzgoje otrok po terapiji. Ker sem precej butasta, sem rabila na terapije hoditi večkrat;(((( Moji terapevti pa so bili neizobraženi, mladoletni, brezplačni, izredno efektivni, predvsem pa spontani.

Kaj se nam starejšim dogaja? To, da smo že zdavnaj pozabili brati nebesedno komunikacijo. Otroci nam v bistvu vse kot na pladnju pripovedujejo, ampak jih mi žal ne razumemo…

Ko se odrasel človek ponovno nauči brati nebesedno komunikacijo, če mu je seveda kaj mar za lepe odnose, praktično sploh ne rabi dosti govoriti… Ne z ljudmi ne z živalmi, le empatičen je treba biti do njih v dejanjih in nam brezpogojno sledijo… Ker jim je to v fazi učenja življenja naravno..

Tako smo tudi čist u izi zrihtali hči partnerja od moje frendice. Naročila sem jim, da vedno ko se družijo naj bo moški na sredini, 10 letnica na njegovi levi, njegova nova partnerica na njegovi desni. (sprehodi, za mizo, plavanje, kartanje, igre z žogo, na plaži, v cerkvi,…..) Kjer pa to ni mogoče (avto) pa naj bo otrok za očetom, nikakor ne za njegovo (novo) partnerico. (tam je plac za njunega skupega otroka)

Tudi stvari je treba tako razporediti (zobne ščetke, brisače,… skratka vse kar je mogoče da bo otrok imel na vsakem koraku občutek, da ga nekaj z njegove desne varuje oz da so tam meje.

Dosledno spoštovanje teh pravil 3 tedne (skupaj) pri otroku prinese neverjetne spremembe.

To je najpreprostejša logika bivanja (sestavljene)družine, saj ima otrok na svoji desni najmočnejšo figuro v skupnosti, njegova partnerica pa občutek, da je podaljšek njegove desne roke;)

Zdej se pa babe blesave zamislite na kateri strani svojega moškega spite? Tako boste spoznale golo resnico o sebi, ali ste ženske ali kobile in ali imate doma dedca ali cucka.

Večina ljudi ste tako odsotni od sebe, da niste sposobni doumeti podobnosti med prometnimi in odnosnimi predpisi zato jih tudi ne morete spoštovati. (desno pravilo)

Ampak to je samo eno izmed pravil, ki če jih spoštujemo vse teče gladko in skoraj brez besedičenja.

Ker pa temu ni tako in npr otrok pri nakupu sladoleda, v vrsti za hostijo,……. stoji pred njegovim staršem, pa je potrebno o najpreprostejši stvari blebetati na monu po dolgem in počez.(kakor razpuščeni otroci ki jim starši vse dovolijo)

Sama še nisem videla kure, ki bi bila zadnja v vrsti za svojimi piščančki;) Jp, tolk ste večina mater blesave da je še tazrešna kura pametnejša od vas…