Poznam eno hčerko, ki se je še pri 19ih letih takole obešala po očetu : “Oči, jaz bi pa tole imela..” in precej pomanjkljivo oblečena (ne vem, meni je bilo čudno).

Jaz pa poznam eno, ki se je po 30ih letih šla opravičit takrat nesojeni novi partnerici svojega očeta.;) Zelo luštno sta več ur klepetali in se marsikaj o življenju pomenili…

Uf, koliko enega pametovanja. No, jaz sem padla v identično situacijo, samo da je bil sin, ne hčerka. In na to, da sem druga violina, ne bi pristala nikoli! Hvalabogu mi ni bilo treba. Otrok je otrok, ampak žrtvovanje starša na način, da si pustiš odgnat partnerja, je pa zame patološko vedenje in otroku v ničemer ne koristi. Otrok take moči nad staršem ne sme imeti! Ni zdravo za njegovo psiho. V istem trenutku, ko se mu to dovoli, to ni več otrok, ampak prevzame vlogo odraslega.
Tako da prvi korak je bil, da sva ga izselila iz skupne postelje pri njegovih 12-ih letih. Je bil že davno čas, imel je svojo sobo. Drugi korak je bil, da nisva dovolila, da se vtika v najine zadeve.
Ko je prišel na obisk, sem se jaz umaknila, da sta imela čas zase, seveda pa to ni izvedljivo, če je otrok nenehno v hiši. Pa je čisto okej klapalo, fant je odrasel, ima sorojence in z vsemi se krasno razume.
Če podpore pri partnerju ni, tale trojček prav dolgo več špilal več ne bo. Ker to je točno to – trojček, ne dva odrasla in en otrok. In za to je kriv oče, otrok samo igra svojo vlogo. Patološko.
In to pišem kot mamica 10-letnice.

Vsi komentarji so zaželjeni, vendar ti pišeš tako, da si krivdo vrgla na mačeho, kar avtomatično meče krivdi na avtorico.
Drugič, če bi te tvoj oče pravočasno ustavil, bi morda z z mačeho zgradila trdnejši odnos. Tako pa sta ostali na dveh bregovih, kljub temu, da sta obe imeli radi tvojega očeta.
Ker s teboj ni imela prijateljskega kontakta, je logično (in žal, tudi boleče), da si bila izrinjena iz njegove njegove družine.
Nisi zaradi nje izgubila očeta, ampak si je sam dovolil to. Najprej ga je načevljala mati, potem si ga izsiljevala ti in na koncu je zmagala mačeha, ki mu je znala ponuditi seks. Ampak največji papak pa je on sam. Če bi umiril tebe, bi lahko umiril novo partnerko in bi se morda drugače končalo.
Sicer pa niti tvoje mame ni znal obdržati, torej je res on tu največja figura.

Povsem se strinjam. In sem ločena ter mati otrokom, kateri so vsi poskušali izigravati na zgoraj omenjen način. Jaz sem igro in manipulacijo prepoznala in zatrla v kali.
Btw., ne pomilujte in ne delajte invalidov iz otrok, samo zaradi občutkov krivde zaradi ločitev, čisto vsak je sposoben in zmožen prenesti ločitev, relativno hitro, ne glede na starost, a le če mu starša to dovolita … povečini jim vsaj eden od njiju žal ne.

ko so otroci majhni, jih ne moreš kar na drugo mesto postavit, halo ! Takrat je otrok na prvem mestu, ker je treba zanj poskrbet. Ga pa tekom odraščanja učiš, da imata mami in ati tudi čas, ki ga rabita samo za sebe.
Pri ločenih družinah je pa tako. Otrok je več z mamo kot z očetom. In potem oče to želi not prinest, pa daje otroku prednost. pri sestavljenih družinah je raqvno tako treb najti ravnovesje, kot pri primarnih družinah. Konec koncev tudi ati in mami začneta novo zgodbo z prihodom otroka in nikoli več ni in ne more biti enko, kot prej ko sta bila le dva.

Problem je, ko se tale ati gre prijatelja namesto očeta, ki postavlja tudi meje in vzgaja. oče je tisti, ki bo moral potegniti črto in postaviti meje. Ne ti in še manj deklica.

To ti je isto, kot v družinah, kjer mama postavi mejo, oče je pa ne upošteva. In kaj dobimo? Razvajenega otroka, “hudobno” mamo in popustljivega prijateljskega očeta, ki se mu vzgajat ne da.

Ko sta s moja starša končno ločila, sem jokala od sreče!
Ona dva ne bi smela biti nikoli skupaj, pa čeprav to pomeni, da mene nikoli ne bi bilo. Njun neprimeren zakon je prinesel preveč gorja na nas otroke.
In moram rečt, da je na stara leta oče začel živeti z gospo, ki mi je bila zelo všeč. prijazna, vljudna, spoštljiva, pozorna tako do očeta kot do nas in naših otrok. tako ženo bi mu privoščila že od nekdaj ne pa mojo zblojeno matko. Uničila mu je življenje, ko ga je z nosečnostjo ujela, on bebec se je pa kar šel z njo poročit. Škoda, ker ni prj srečal te gospe. Bila je strta, ko je oče umrl za rakom. Se sprašujem to in mislim, da raka ne bi bilo, če bi to gospo srečal pred mojo mamo. Pa čeprav to pomeni, da mene in mojega otroka ne bi bilo.
Preveč bolečine prinesejo zakoni ljudi, ki nikakor niso za skupaj.

V temi ne komentiramo tvojega primera, pač pa avtoričinega. Saj menda razumeš, da niso vsi ljudje isti?[/quote]

Se pravi komentarji tistih, ki so nekaj podobnega dali skozi kot 10 letni otroci niso željeni?
Drugič to prej napiši, da se ne bom matrala s pisanjem.[/quote]
Kot ti je že nekdo povedal – pisala si kot, da so vse mačehe slabe, ker je bila tvoja. To je posploševanje.

V temi ne komentiramo tvojega primera, pač pa avtoričinega. Saj menda razumeš, da niso vsi ljudje isti?[/quote]

Se pravi komentarji tistih, ki so nekaj podobnega dali skozi kot 10 letni otroci niso željeni?
Drugič to prej napiši, da se ne bom matrala s pisanjem.[/quote]

Če si upala, da bosta mama in oče nekoč spet skupaj, potem mama ni bila mrtva in očetova nova partnerka ni bila tvoja mačeha. Če bi vsaj do danes to doumela, bi bilo pol tvojih travm rešenih.

In ti imajo verjetno izkušnje, ne?

je res ja – čustvene bolečnine, če so dolgotrajne se odražajo tudi na fizičnem telesu lahko… enako pa tudi po drugi strani ljubezen iskrena lahko pomaga k dobremu zdravju, ga ohranja.
Zato je prav,da ljudje skrbimo tudi za srčno zdravje in srečo, si jo dovolimo, si dovolimo da jo užijemo in uživamo v življenju. To je edino prav, ker to naredi življenje pravo in tudi med drugim zdravo.
Tragično je izgubiti srčno ljubezen in ostati sam.
Še živali čutijo to tako močno to bolečino.

Na drugo mesto v smislu, da otroci ne odločajo o tem, kako bo življenje v hiši potekalo – vedno!!! Ne glede na starost in status staršev.

Svojemu otroku nikoli ne pustim spati v svoji postelji, ker hočem imeti vsaj, ko spim mir. Tujega otroka tudi nebi trpela. Vse ostalo pa se mi ne zdi nič posebnega.

v bistvu imam tak stav do vzgoje otrok po terapiji. Ker sem precej butasta, sem rabila na terapije hoditi večkrat;(((( Moji terapevti pa so bili neizobraženi, mladoletni, brezplačni, izredno efektivni, predvsem pa spontani.

Kaj se nam starejšim dogaja? To, da smo že zdavnaj pozabili brati nebesedno komunikacijo. Otroci nam v bistvu vse kot na pladnju pripovedujejo, ampak jih mi žal ne razumemo…

Ko se odrasel človek ponovno nauči brati nebesedno komunikacijo, če mu je seveda kaj mar za lepe odnose, praktično sploh ne rabi dosti govoriti… Ne z ljudmi ne z živalmi, le empatičen je treba biti do njih v dejanjih in nam brezpogojno sledijo… Ker jim je to v fazi učenja življenja naravno..

Tako smo tudi čist u izi zrihtali hči partnerja od moje frendice. Naročila sem jim, da vedno ko se družijo naj bo moški na sredini, 10 letnica na njegovi levi, njegova nova partnerica na njegovi desni. (sprehodi, za mizo, plavanje, kartanje, igre z žogo, na plaži, v cerkvi,…..) Kjer pa to ni mogoče (avto) pa naj bo otrok za očetom, nikakor ne za njegovo (novo) partnerico. (tam je plac za njunega skupega otroka)

Tudi stvari je treba tako razporediti (zobne ščetke, brisače,… skratka vse kar je mogoče da bo otrok imel na vsakem koraku občutek, da ga nekaj z njegove desne varuje oz da so tam meje.

Dosledno spoštovanje teh pravil 3 tedne (skupaj) pri otroku prinese neverjetne spremembe.

To je najpreprostejša logika bivanja (sestavljene)družine, saj ima otrok na svoji desni najmočnejšo figuro v skupnosti, njegova partnerica pa občutek, da je podaljšek njegove desne roke;)

Zdej se pa babe blesave zamislite na kateri strani svojega moškega spite? Tako boste spoznale golo resnico o sebi, ali ste ženske ali kobile in ali imate doma dedca ali cucka.

Večina ljudi ste tako odsotni od sebe, da niste sposobni doumeti podobnosti med prometnimi in odnosnimi predpisi zato jih tudi ne morete spoštovati. (desno pravilo)

Ampak to je samo eno izmed pravil, ki če jih spoštujemo vse teče gladko in skoraj brez besedičenja.

Ker pa temu ni tako in npr otrok pri nakupu sladoleda, v vrsti za hostijo,……. stoji pred njegovim staršem, pa je potrebno o najpreprostejši stvari blebetati na monu po dolgem in počez.(kakor razpuščeni otroci ki jim starši vse dovolijo)

Sama še nisem videla kure, ki bi bila zadnja v vrsti za svojimi piščančki;) Jp, tolk ste večina mater blesave da je še tazrešna kura pametnejša od vas…[/quote]

Zahtevaj denar nazaj!

“Manca3 napisal:
Sem mislila ne sodelovat v tej temi…ampak tole je pa prebilo dno moje tolerance.. A ti ves kaj si napisala? Deklici, ki trenutno rabi ljubezen in toplino starsev ter varno navezanoat ti reces, da je HLADOKRVNA PRERACUNLJIVKA? O f… ti res rabis terapijo…”

S tem se zelo, zelo strinjam.

Ne vem, a nihče ni prebral, da se morata STALNO ukvarjati z 10-letno smrkljo? Da SPI pri njiju?! A res nihče ne dojame, da smrklja izsiljuje? Ja, je v takem obdobju in bo minilo čez leto ali dve. Ampak a res VSI dovolite, da 10-letni otroci stalno spijo pri vas? Da jih morate stalno nekaj čohljati in zabavati?! Da ne znajo / niso sposobni biti sami niti 1 uro?! Nič čudnega, da je toliko odraslih nesamostojnih, čustveno nezrelih in nesposobnih odcepitve od staršev!
Avtorica: predlagaj, da gresta sama na še en dopust. Če to ne bo sprejeto, pa pojdi sama ali s prijateljico. Moja mama je imela podoben primer: bila je s partnerjem, ki je na vsak način hotel, da gre z njim in 10-letno hčerko za 14 dni na dopust. Hčerina mama je stalno službeno potovala, tudi moja mama ima zelo zahtevno službo in je seveda zavrnila, ker:
1. NI navajena 14 dni ležati na plaži, kot sta si lover in njegovo razvajeno dete zamislila,
2. Svoje otroke (naju s sestro) je že odpedenala (stari sva bili 23 in 24 let) in ji na kraj pameti ni padlo, da bi se ukvarjala z muhami neke predpubertetnice (bila je izjemno razvajena in zahtevna: jahanje, golf, dizajnerske cunjice)
3. Videla je, kako mama otroka z varstvom obremenjuje svojo starejšo, 26-letno hči (polsestrica te punčke) – tudi ta ji je rekla, naj ostane distancirana, sicer bo varuška št. 2.

Jaz bi napisala zelo podoben odgovor. Spominja me pa tale punčka na situacijo, ko je en očka, ki je pristal pri moji prijateljici, na vsak način hoted otroku v vsem ugodit, da bi se le ta odločil, da bo živel pri njem. Življenje brez zdravo postavljenih mej, otrok je vse dobil, obešanju po atiju je prerastlo v izsiljevanje, tudi grožnje. Seveda se je otrok odločil, da iz stikov preide v polno skrbništvo pri očetu. Rezime – očej je dobil skrbništvo nad hudo razvajenim otrokom na začetku pubertete, prijateljica se je sčasnoma odtujila od razočaranja, ker je moški ni niti poskušal zaščititi pred otrokom, ona ni imela pri vzgoji niti besede, čeprav so bili družina tudi z njenimi otroci, približno iste starosti, vendar popolnoma drugačnega vzgojnega pristopa, otrok je pri očetu prebil nekje leto dni, nato pa se sam rad vrnil k mami. Ne, ni prav, verjami

Zaka že? ker me ocenjujete take, ki neprebrano ali še slabše; nedoumeto boldale?

Obstaja še ena varianta: da si ti kupiš terapijo kjer se boš naučila brat ali prebrano doumet.

Meni se njegov odnos s hčerko ne zdi v redu. Mala ga izkorišča, on ima slabo vest in ji ustreže. Vaju in vajinega odnosa ni oz. se ruši. Lahko se poskusiš pogovorit z njim, vendar dvomim, da te bo slišal in razumel. In vem o čem govorim, ker sem tudi sama ločena in imam tudi ločenega partnerja. Vendar imava oba z otroci razpucane odnose. Resda so sedaj že večji, vendar je bilo treba do tega prit. Samo on je tisti, ki lahko hčerki postavi meje, čohanje, sploh pa spanje z vama ne pašeta v noben odnos.

Se popolnoma strinjam z napisanim. Dobro povedano.

Ta mala te odriva, očeta hoče le zase, ni reda in nobene meje, ki bi jo moral postaviti oče. On pa tega namena nima, ker se najbrž čuti krivega pred otrokom, ker je odšel od njih, lahko pa, da sploh ne opazi, da kaj ne štima.

Poskusi se s partnerjem odkrito pogovoriti, če je to mogoče. Boš vsaj videla, ali bo odreagiral obrambno in proti tebi ali bo razumel, kaj hočeš povedati, in bo postavil hčerki meje, kar bi bilo tudi prav. To ne pomeni, da bo kdor koli od vas imel manj ali več, temveč gre za odnos, spoštovanje, red…

Težko rečem kake odnose imate. Samo, da spanje z 10-letnico pa ne hvala. Tu pa je prav, da postaviš meje. Tu pa lahko partnerju kar poveš, da ne boš spala z njo v postelji. 10letnici pa res ni treba, da se ponoči tišči očeta in mačehe.

Kakšni odnosi so to da 10 let star otrok spi pri fotru? pa enim se je zmešalo. A seksate zraven ko ona spi? aja sploh ne seksate.

Berem določene odgovore pa sem zgrožena nad njimi. Kot mama 8letnice, ki redno hodi k očetu in njegovi novi partnerki in kot partnerka moškega/očeta, h kateremu hodi njegova 10 letna hčerka, lahko jasno presodim, kaj in kako.
1. 10letnemu otroku NI mesto v zakonski spalnici. Tukaj je potrebno temu očetu, tudi z ultimatom, postaviti meje, če se jih sam ne zaveda.
2. V družini poleg starševstva obstaja tudi partnerstvo. In to mora spoštovati vsak otrok (biološki ali priženjen) in vsak starš/partner. Noben otrok nima pravice posegati v partnerstvo in noben starš tega ne sme dovoliti.
3. V času obiska pri staršu je normalno in prav, da starš in otrok preživita nekaj časa posebej, da negujeta samo njun odnos.
Glede na vse zgornje se omenjena 10letnica jasno vriva v partnerski odnos. Oče to dopušča zaradi slabe vesti. 10letnica je tudi že sposobna določene stvari početi namenoma, določene stvari (kot jih opisuje avtorica) pa verjetno izhajajo iz neke notranje stiske ob ločitvi. Očetovo trenutno obnašanje te stiske ne rešuje, ampak jo samo spreobrača v neke dolgoročne napačne vzorce (ni postavljanja meja, otrokove potrebe so pred vsemi ostalimi, ni spoštovanja do odraslih, ni prikaza kako naj funkcionira dober partnerski odnos). Niti za sekundo nisem zaznala, da avtorica tekmuje z 10letnico ali, da z njo ne dela dobro. Vendar ima na žalost samo ona razčiščene pojme, oče otroka pa je zabredel v popolnoma napačno smer. Na mestu avtorice bi partnerju razložila direktno, kaj dela narobe, kaj s tem povzroča otroku in partnerski zvezi in zahtevala, da se najprej z punco temeljito pogovori o mejah pri vseh stvareh (postelja, vskakovanje v pogovor, monopoliziranje časa, nerealne zahteve). V kolikor ne bi želel, potem bi se odstranila iz te zgodbe, ker v nadaljevanju (v najstniških letih, ki prihajajo) lahko zadeve postanejo še veliko bolj grde.

kako lahko izberete slabšega človeka za očete in matere svojih otrok, kot potem partnerje zase?
Tega pa nikoli ne bom razumela:(
Vam je res tako hudo vseeno, kdo vas osemeni/oplodi?

Jaz sem za take partnerje mnenja, da je najboljse, da pocakajo do neke solidne starosti teh otrok, da prebrodijo cez puberteto, starost cca 15, 16 let, potem ne potrebujejo vec oceta kot takega, ampak bolj prijatelja, svetovalca, zaupnika, saj so bolj veseli, ce jim nihce pretirano ne tezi in visi za vratom. Ja, kontrola, kaj in kje se kaj dogaja, mora biti, pa tudi vedno moznost za resevanje problemov in poln hladilnik. Vse ostale zadeve so postranska stvar. Ni vec skupnih obveznih sprehodov, igranja z njimi na igralih, igranja namiznih igric in neprestana prisotnost vsaj enega od starsev. Ker v pol odrasli dobi po navadi otrok ni vec posesiven ali ljubosumen na neko tretjo osebo mislim, da je takrat zato veliko vecja moznost, da taka veza uspe.