Partnerjev otrok
drugače se to meni običajno dogaja tudi v realnem življenju. Ker imajo ljudje s katerimi se srečujemo za to izredno močan motiv; “lenoba, vseh grdob grdoba”.
Meni pa točno to izredno prav pride, saj mi je škoda zapravljati svoje življenje za lenuhe, ki jim je lažje za dosego svojih ciljev z soljudmi manipulirati, kakor pa biti pošten do sebe.
Kul tole ane? Pa še svet je dovolj velik za vse…
Ni normalno in ni za prenašat… z leti bo vedno slabše. Velik del krivde verjetno nosi njena mati… bogve kaj ji govori in jo ščuva proti tebi… oziroma proti vama. Pojdi proč od njega in si ne kompliciraj življenja…[/quote]
Ja, vidve sta tekmici in to tekmovalnost vsaka na svoj način vzpodbujata.
Predvidevam, da si ti vsaj deset let starejša, malo popusti, potrudi se, da postaneta zares prijateljici, ali, da vsaj zakopljeta bojno sekiro. Sprijatelji se marsikaj deli in ko ne bosta več tekmici, ti bo verjetno odstopila tudi delček očeta
v bistvu imam tak stav do vzgoje otrok po terapiji. Ker sem precej butasta, sem rabila na terapije hoditi večkrat;(((( Moji terapevti pa so bili neizobraženi, mladoletni, brezplačni, izredno efektivni, predvsem pa spontani.
Kaj se nam starejšim dogaja? To, da smo že zdavnaj pozabili brati nebesedno komunikacijo. Otroci nam v bistvu vse kot na pladnju pripovedujejo, ampak jih mi žal ne razumemo…
Ko se odrasel človek ponovno nauči brati nebesedno komunikacijo, če mu je seveda kaj mar za lepe odnose, praktično sploh ne rabi dosti govoriti… Ne z ljudmi ne z živalmi, le empatičen je treba biti do njih v dejanjih in nam brezpogojno sledijo… Ker jim je to v fazi učenja življenja naravno..
Tako smo tudi čist u izi zrihtali hči partnerja od moje frendice. Naročila sem jim, da vedno ko se družijo naj bo moški na sredini, 10 letnica na njegovi levi, njegova nova partnerica na njegovi desni. (sprehodi, za mizo, plavanje, kartanje, igre z žogo, na plaži, v cerkvi,…..) Kjer pa to ni mogoče (avto) pa naj bo otrok za očetom, nikakor ne za njegovo (novo) partnerico. (tam je plac za njunega skupega otroka)
Tudi stvari je treba tako razporediti (zobne ščetke, brisače,… skratka vse kar je mogoče da bo otrok imel na vsakem koraku občutek, da ga nekaj z njegove desne varuje oz da so tam meje.
Dosledno spoštovanje teh pravil 3 tedne (skupaj) pri otroku prinese neverjetne spremembe.
To je najpreprostejša logika bivanja (sestavljene)družine, saj ima otrok na svoji desni najmočnejšo figuro v skupnosti, njegova partnerica pa občutek, da je podaljšek njegove desne roke;)
Zdej se pa babe blesave zamislite na kateri strani svojega moškega spite? Tako boste spoznale golo resnico o sebi, ali ste ženske ali kobile in ali imate doma dedca ali cucka.
Večina ljudi ste tako odsotni od sebe, da niste sposobni doumeti podobnosti med prometnimi in odnosnimi predpisi zato jih tudi ne morete spoštovati. (desno pravilo)
Ampak to je samo eno izmed pravil, ki če jih spoštujemo vse teče gladko in skoraj brez besedičenja.
Ker pa temu ni tako in npr otrok pri nakupu sladoleda, v vrsti za hostijo,……. stoji pred njegovim staršem, pa je potrebno o najpreprostejši stvari blebetati na monu po dolgem in počez.(kakor razpuščeni otroci ki jim starši vse dovolijo)
Sama še nisem videla kure, ki bi bila zadnja v vrsti za svojimi piščančki;) Jp, tolk ste večina mater blesave da je še tazrešna kura pametnejša od vas…[/quote]
Spim na njegovi levi strani, pri kosilu sedim na njegovi levi, v avtu sedim na njegovi desni, ko se sprehajava sem na desni strani in ko seksava sem večinoma spodaj..,
A to pomeni da najin zakon ni o.k.?
Moji “piščančki” so vedno ispred mene, saj jih tako vidim in nadziram. A sem tudi slaba mati?
To je sicer vse res. Ampak ati je tudi partner. Tega pa jaz nimam več. Je samo še v vlogi očeta.[/quote]
Vse življenje bo ostal oče tega otroka. Skozi odraščanje se izmenjujejo različna obdobja, ki znajo biti za okolico bolj ali manj naporna. Pri tej desetletnici se puberteta šele začenja in stik s starši, bo takrat še kako pomemben. Temelj zanj pa oblikuje tako preko pogovora, kot tudi crkljanja oz. postavljanja meja oblikuje že danes.
Ti imaš v njegovem življenju drugo vlogo, si partnerka. Ta vajin odnos do popolnosti (čisto tako, kot ustreza tebi) doživljata tiste dni, ko je njegova hči pri mami. Nenazadnje v sožitju partnerstva oba ostajata vsak svoja osebnost, ne tičita nenehno skupaj in dasta drug drugemu ‘dihati’.
Predvsem pa s hčerjo druga drugi nista in ne moreta biti tekmici. Ko boš znala vajin odnos gledati skozi te oči, te tudi ne bodo več tako motila njena ravnanja.
spanje ok, kosilo ok če sta sama drugače ne, v avtu ok, sprehod ok, seks če vama obema paše ok,
piščančki niti pod razno.;)
Ravno to je napaka praktično vseh staršev, ker otrokom date nebesedno vedeti; delajte kar hočete(prosti ste), midva pa vas bova od zadaj nadzirala kaj počnete. Tako vzgojite odrasle ljudi, ki nimajo mej ne od spredaj ker ste jim to dovolili že v otroštvu, ne od zadaj, ker so po zakonu opravilno sposobni in jih nimate več pravice nadzirati. Torej so taki ljudje prosti (neograjen kurnik)torej brez odgovornosti, ne pa svobodni (ograjen kurnik) odgovornost bivanja znotraj privzgojenih vrednot.
Od tod tu npr tema http://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=151&t=11021718, ki pokaže tudi, s kakšno lahkoto se ljudje prostituirajo na večih koncih hkrati.
Pa še ena prispodoba iz tradicionalno moškega sveta: ko so vojaki v postroju in jim sledi odmor, jim poveljnik ne ukaže prosto, temveč na mestu voljno. Torej jim nastavi meje znotraj katerih lahko počnejo kar jim je volja. Brez tega pravila bi vojska razpadla… In družine razpadajo ravno zaradi tega, ker ni poveljnika(avtoritete), niti ni osnovnih pravil obnašanja(oz se jih ne spoštuje) znotraj družine.
Za razliko od večine enostarševksih družin, kjer otroci okuženi s pas sindromom celo sami sebi nastavljajo meje, ker imajo za to izreden motiv: ne želim izgubiti (še) tega starša. Taisti motiv žene tudi punco za katero nekateri trdite da je avtorica ljubosumna nanjo. Dejstvo namreč je, da 10letnica bi se morala spogledovati s svetom ne pa obešati po očetu.
Meni se zdi avtorica precej zdrava oseba-ženska ki ve kaj hoče, oz vsaj česa ne. Mislim pa, da tudi njej njen oče ni nastavil mej. Drugače je ne bi privlačili taki copatarji…
Me prav zanima kaj bi rekla na to, če tema seveda ni izmišljena kot mnoge druge v tem času kislih kumaric.
Ni normalno in ni za prenašat… z leti bo vedno slabše. Velik del krivde verjetno nosi njena mati… bogve kaj ji govori in jo ščuva proti tebi… oziroma proti vama. Pojdi proč od njega in si ne kompliciraj življenja…[/quote]
Ja, vidve sta tekmici in to tekmovalnost vsaka na svoj način vzpodbujata.
Predvidevam, da si ti vsaj deset let starejša, malo popusti, potrudi se, da postaneta zares prijateljici, ali, da vsaj zakopljeta bojno sekiro. Sprijatelji se marsikaj deli in ko ne bosta več tekmici, ti bo verjetno odstopila tudi delček očeta[/quote]
V nastali situaciji sta tekmici, tako se obnašata. Pa zakaj?
Ti si prišla v njeno življenje, boji se, da bo zgubila očeta, bori se zanj.
Ti si vedela, da ima otroka in si pristala na to partnerstvo. On bo vedno njen oče in ona njegova hči.
Ti njej prepusti očeta, kolikor ga potrebuje – ne toliko kot ti misliš, da ga potrebuje indobila boš partnerja.
Zanimivo, kje vse nekateri prepoznavajo copatarstvo, ker so sposobni zaznavati samo tisto, kar jim je domače. Zapuščina nikoli izživetega otroštva… Tolažba samega sebe s tem, da se avtoriteto in spoštovanje doseže zgolj skozi vztrajanje na pravilih, kjer so dovoljeni vsi prijemi.
Zadnjič sem opazila nevsakdanji prizor očeta s podobno staro hčerjo, ki jo poznam kot radoživo deklico iskrenega pogleda. Sedel je na klopi vrta, ona njemu na kolenih, tiščala je nos v njegovo ramo in tiho ji je nekaj prigovarjal… Ob tem sploh ni potrebno slišati besed.
Verjetno pa bi bilo zelo čudno, če bi tak prizor videla večkrat dnevno, se ti ne zdi?
Upam da znate ločiti med posebnimi trenutki in izsiljevanjem. Sploh pa upam, da vam je jasen pomen zakonske postelje.[/quote]
Zanimivo, kaj se ti zdi pomembno izpostaviti v napisanem. Ob tem, da je lepo povedano, da gre za nevsakdanji prizor.
Bi rekla, da nevarnost izsiljevanja v odnosih potencirano vidijo predvsem tisti, ki so odraščali v okoljih, kjer se je posluževalo takih prijemov. Neglede na to, v kateri vlogi so se pojavljali.
O pogojih za posebne trenutke v povezavi s ‘svetiščem’ spalnice sem pa že pisala, celo citirala nekaj dobrih odgovorov – a nekaterim ostajajo nedoumljivi. Toliko, ker upaš, da je jasen meni in drugim pomen zakonske postelje. S to razliko, da se sama ne čutim poklicane, da usmerjam druge glede njihovih intimnosti.
Verjetno pa bi bilo zelo čudno, če bi tak prizor videla večkrat dnevno, se ti ne zdi?
Upam da znate ločiti med posebnimi trenutki in izsiljevanjem. Sploh pa upam, da vam je jasen pomen zakonske postelje.[/quote]
Zanimivo, kaj se ti zdi pomembno izpostaviti v napisanem. Ob tem, da je lepo povedano, da gre za nevsakdanji prizor.
Bi rekla, da nevarnost izsiljevanja v odnosih potencirano vidijo predvsem tisti, ki so odraščali v okoljih, kjer se je posluževalo takih prijemov. Neglede na to, v kateri vlogi so se pojavljali.
O pogojih za posebne trenutke v povezavi s ‘svetiščem’ spalnice sem pa že pisala, celo citirala nekaj dobrih odgovorov – a nekaterim ostajajo nedoumljivi. Toliko, ker upaš, da je jasen meni in drugim pomen zakonske postelje. S to razliko, da se sama ne čutim poklicane, da usmerjam druge glede njihovih intimnosti.[/quote]
skratka čutiš se poklicana nekomu govoriti o neizživetem otroštvu in se istočasno počutiti užaljena, ko tebe kdo potrka po ramenu?
Tukaj smo že brali podobne zgodbe partnerk. Kadar se partnerka pritožuje nad razvajenostjo petletnega otroka, je ta otrok enega ali drugega spola. Ko pa je otrok star deset, enajst, dvanajst let je brez izjeme deklica in to edinka. Tu so že bili identični opisi: nenehno se plazi po očetu vpričo partnerke in na vsak način hoče spati, kjer je mesto partnerke. Zdi se mi, da bi tudi najbolj goreče zagovornice otrokovih pravic morale razumeti simboliko izrivanja druge ženske iz očetove postelje. Kdaj pa mislite, da otrok začne spolno dozorevati – na svoj osemnajsti rojstni dan? In to pišem kot ločena mama. Postavljanje mej ni samo naloga mame, ampak tudi očeta, čeprav ločenega. Malo čudno se je izrazila avtorica glede tega, kdo je “na prvem mestu”, ampak njeno nelagodje se mi zdi popolnoma upravičeno. Letanje v trgovino vsakič, ko si otrok izmisli, je norost, ampak tu avtorica pač nima besede. Tudi pri obešanju po očetu ne, to je jasno. Če otrok čuti potrebo po telesnem stiku z očetom, naj ga ima, čeprav tu govorimo o desetletnem! otroku, ne tri- ali petletnem. Pri rinjenju na njeno mesto v postelji – tu pa bi moral tale ata copata upoštevati najprej občutke partnerke in ker jih ne, daje s tem otroku eno popolnoma neprimerno sporočilo. In kdo naj deklico pouči o tem, kaj je zveza med moškim in žensko, če ne oče?
Kot mama bi si želela, da moj bivši otroku pokaže, kje so meje, ne pa, da dobim nazaj s stikov čisto podivjanega otroka, ki so mu vse kupili in popolnoma vse dovolili, ker ata ne zna reči ne. Naslednjič bo pisala mama: hči hoče živeti pri očetu, kjer ji je vse dovoljeno. Ups, tako pa tale ata ni mislil. Ker tukaj je pravzaprav ata tisti, ki se mu zdi, da mu je vse dovoljeno, ker pač pričakuje od bivše, da bo brisala d**k za njim, od sedanje, da bo vse požrla in da ne bo imela njegova lenoba pri vzgoji nobenih posledic. Najlažje je otroku vse dovoliti in se zgovarjati na slabo vest in ločitev.
Eni pač ne bojo nikoli dojeli, da oče otroku ni dan zato, da ga tolaži temveč zato, da mu otrok sledi. Tolaži ga le v primeru, da se otroku pri sledenju očetu zgodi nesreča.
Zrel moški- odgovoren oče ljubi pogojno, za razliko od matere, ki ji je naravna funkcija, da to počne brezpogojno. Tukaj je srž problema med staršema po spolu v “napredni” družbi.
Če ji bo pustila očeta kolikor ga potrebuje – noč in dan, bo res dobila partnerja, ampak kje drugje. Ne mi reči, da rabi starša non stop, še dojenček se zna zamotiti sam, kaj šele 10 letnica, ki bi morala imeti že kakšne interese. To je treba rešit v punčkino dobro.
Sem šla še enkrat brat uvodni post, deklica tekmuje, a jaz tekmovalnosti v avtorici ne vidim. Piše, da razume in se trudi, a ji počasi vse skupaj preseda, hkrati se za to počuti krivo. Ona vidi težavo pri partnerju, ker teka v trgovino po čokolado na ukaz, ki ne zna reči naj ne skače v besedo in ki si na dopustu ne zna vzeti pol ure za partnerko.
Zanimivo, kaj se ti zdi pomembno izpostaviti v napisanem. Ob tem, da je lepo povedano, da gre za nevsakdanji prizor.
Bi rekla, da nevarnost izsiljevanja v odnosih potencirano vidijo predvsem tisti, ki so odraščali v okoljih, kjer se je posluževalo takih prijemov. Neglede na to, v kateri vlogi so se pojavljali.
O pogojih za posebne trenutke v povezavi s ‘svetiščem’ spalnice sem pa že pisala, celo citirala nekaj dobrih odgovorov – a nekaterim ostajajo nedoumljivi. Toliko, ker upaš, da je jasen meni in drugim pomen zakonske postelje. S to razliko, da se sama ne čutim poklicane, da usmerjam druge glede njihovih intimnosti.[/quote]
skratka čutiš se poklicana nekomu govoriti o neizživetem otroštvu in se istočasno počutiti užaljena, ko tebe kdo potrka po ramenu?[/quote]
Kje konkretno razbereš, da naj bi bila užaljena? Oz. s čim naj bi se prav mene potrkalo po ramenu?
kaj ene ženske resno vidite konkurenco v 10 letni hčeri? tudi lastni?[/quote]
Bi ti bilo zelo naporno, če bi poskusila najprej prebrati, nato razumeti povedano, pa šele nato komentirati?[/quote]
če se ti čutiš ogroženo, ker te hči izrinja iz tvojega mesta v postelji….
ker vidim, da ti je to glavni problem. ne letanje v trgovino za vsak drek
otroci se bojijo, da bodo očeta zaradi ločitve izgubili. fantje to izražajo na en, punce pa na drug način. noben pa ni konkurenca partnerki.
če ženska ni sposobna tega predelat in potrpet tista dva vikenda na mesec, pri dopustu je pa itak vprašanje, kaj bo drugo leto, bi se bilo za vprašat o njeni zrelosti.
ker sem upala, da bosta ati in mami spet skupaj, ker sem slutila, da me njegova nova ne mara preveč, ker sem vedela, da ga izgubljam zaradi nje.
Do skupnega otroka, sem še imela očeta, potem pa ne več, ne bom pisala zakaj, kako in koga krivim, vsekakor, če danes pogledam nazaj, nikoli mojima ne bi privoščila mačehe, vsaj ne take. Večno tekmovanje, najedanje, sitnarjenje, primerjanje, a je res bila krivda na moji strani?