Partnerjev otrok
a ti se do tvojega partnerja ljubeznivo in spoštljivo onbašaš, se trudiš za vajin odnos zgolj zato, ker je oče tvojega otroka in ne zaradi tvoje ljubezni do partnerja samega.
Ker namreč iz te tvoje razlage je tako sklepati – ker je pač tvoj moški vezan na tvojega otroka si zasluži vlaganje v odnos, če pa ne bi bil oče, bi bil pa začasen in bi bil odnos z njim en tak nebodigatreba…
žalostno res… povej to partnerju, da ga imaš za začasnega, otrok bo pa vedno ob tebi, samo ima to srečo, da je oče tvojega otroka in zato ima prednos malenkostno pred drugimi, da ni tako zeloooo začasen kot drugi…
torej ti res izrabljaš tipe za to da ti naredijo otroka in potem se dereš naokoli tipi ste začasni, otrok je pa the one top… zdaj ko ga imaš… prej si pa vsa pocukrana okoli tipa letaš, samo da te oplodi… potem ko pa dosežeš svoje, postane pa začasen. očitno…
Kot vsak otrok oz. 95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.
V trgovini se ji pač ne kupi sladkarij ali kaj drugega, drugače pa je najin sin zelo podoben. Otroci hočejo starše ali druge odrasle zase. Lahko ji večktar poveš, da se bosta zdaj pogovarjala z očetom, a se bo zagotovo kmalu urinila v pogovor.
Žal mi je vsake družine, ki razpade in žal vsakega otroka, ki je potisnjen na stranski tir, ko si njegova starša ustvarita novo družino. Potem pa gledaš fotke od otrok na fb z novimi partnerji, fotk od otrok z bivšimi pa ne duha in sluha.
Zate upam, da tvoj otrok ni rabil tvoje partnerje spoznavat. Ker ne vem kaj je slabše. Spoznavat mamine frajerje kot po tekočem traku ali bit zavrnjen s strani stalne partnerke od očeta.
Spoznal je samo enega pa še to kot prijatelja. Pol je pa dobil službo v tujini. Drugega pa je videl enkrat prek skypa, ga je celo hotel posvojiti, vendar je preveč komandiral, kar ni ni všeč. Sem trenutno raje samska in se ukvarjam z otrokom, kot pa se z moškimi ukvarjati.
Če imam na izbiro ali partner ali otrok, je seveda vedno otrok. Drugače pa jaz ne pustim, da spi v moji postelji. Hočem imeti mir.
Nekaj časa že prebiram tole temo in vse kar lahko rečem je, da je težko soditi dokler nisi sam v tem. Sama sem v vlogi tako mame, kot ˝zlobne mačehe˝ oz kot pravim jaz v.d. mama.
Ne glede na to kako zelo se lahko trudiš; dejstvo je, da dokler bivši partner ne sprejme zadev takšnih kot so, da se sprijazni, da gresta oba naprej, toliko časa bo otrok zmeden in sovražno nastrojen proti novemu partnerju. Otroci zelo obvladajo neverbalno komunikacijo in ni potrebno veliko komentarjev, da vedo kaj si mami misli. Tudi, če se razumejo z partnerjem starša, smatrajo, da so nelojalni primarnemu roditelju, če ga sprejmejo v svoje življenje.
In ja, ne glede na to, kako se sliši grdo in boste vsi skakali po meni in moralizirali; otroci so mojstri manipuliranja. Laži, podtikanja, kraje,…..vse to se dogaja, če se primarna starša ( bivša partnerja) ne zmoreta pogovarjati.
Ne glede na to, ali je oblika družine tradicionalna, eno-starševska ali sestavljena, je dejstvo, da je potrebno otrokom postaviti ZDRAVE MEJE. Če že ne zato, da so socializirani, pa zaradi tega, da se počutijo varne in so preprosto otroci.
Točno tako, treba je postavit meje, ne glede v kakšni družini se otrok nahaja. Pri nas v začetku mej ni bilo. Saj je prav, da se otroka upošteva, vendar ne more otrok postavljati pravila in razpolagati z našim časom. Nobeno pretiravanje z razvajanjem otroka ne bo opralo vašega občutka krivde, ker niste ostali v vezi z njegovim staršem. Točno to je počel moj partner, čeprav nisem bila kriva za njegov razhod z otrokovo mamo. Sama nisem hotela tekmovat z otrokom za partnerjevo pozornost, zato sem se distancirala. Če sva se s partnerjem sporekla, me je kaznoval tako, da se je še bolj posvečal hčerki. Povedala sem mu, kakšen vzorec opažam pri njemu. Otrok res ni nič kriv. Kriv je partner, ker ne postavi mej, bodisi partnerki, bodisi otroku. Na srečo si je dal partner dopovedat. Je na koncu uredil tako, da me hčerka celo obožuje jaz pa njo. O njeni mami govorim spoštljivo, ker mame so v otrokovih očeh svete. Mislim, da to otrokom pomeni ogromno.
Točno tako, treba je postavit meje, ne glede v kakšni družini se otrok nahaja. Pri nas v začetku mej ni bilo. Saj je prav, da se otroka upošteva, vendar ne more otrok postavljati pravila in razpolagati z našim časom. Nobeno pretiravanje z razvajanjem otroka ne bo opralo vašega občutka krivde, ker niste ostali v vezi z njegovim staršem. Točno to je počel moj partner, čeprav nisem bila kriva za njegov razhod z otrokovo mamo. Sama nisem hotela tekmovat z otrokom za partnerjevo pozornost, zato sem se distancirala. Če sva se s partnerjem sporekla, me je kaznoval tako, da se je še bolj posvečal hčerki. Povedala sem mu, kakšen vzorec opažam pri njemu. Otrok res ni nič kriv. Kriv je partner, ker ne postavi mej, bodisi partnerki, bodisi otroku. Na srečo si je dal partner dopovedat. Je na koncu uredil tako, da me hčerka celo obožuje jaz pa njo. O njeni mami govorim spoštljivo, ker mame so v otrokovih očeh svete. Mislim, da to otrokom pomeni ogromno.[/quote]
lepo napisano, se strinjam z vsem, samo ne vem kaj imaš v mislih s tem, ko pišeš,da partner partnerki postavlja meje. A nista v njunem odnosu onadva enakovredna, ne razumem zakaj bi rabil partnerki meje postavljat partner?
Točno tako, treba je postavit meje, ne glede v kakšni družini se otrok nahaja. Pri nas v začetku mej ni bilo. Saj je prav, da se otroka upošteva, vendar ne more otrok postavljati pravila in razpolagati z našim časom. Nobeno pretiravanje z razvajanjem otroka ne bo opralo vašega občutka krivde, ker niste ostali v vezi z njegovim staršem. Točno to je počel moj partner, čeprav nisem bila kriva za njegov razhod z otrokovo mamo. Sama nisem hotela tekmovat z otrokom za partnerjevo pozornost, zato sem se distancirala. Če sva se s partnerjem sporekla, me je kaznoval tako, da se je še bolj posvečal hčerki. Povedala sem mu, kakšen vzorec opažam pri njemu. Otrok res ni nič kriv. Kriv je partner, ker ne postavi mej, bodisi partnerki, bodisi otroku. Na srečo si je dal partner dopovedat. Je na koncu uredil tako, da me hčerka celo obožuje jaz pa njo. O njeni mami govorim spoštljivo, ker mame so v otrokovih očeh svete. Mislim, da to otrokom pomeni ogromno.[/quote]
Joj, kako imava midve podobno zgodbo. Ja, krivda ne koristi nikomur najmanj pa ne našemu odnosu z otrokom (bodisi, da je otrok naš ali partnerjev). In dokler ne probaš vloge v.d. mame, ne moreš soditi drugim. V ospredju je vedno partnerski odnos; če bo ta štimal, se bodo otroci počutili varne in sprejete.
Me veseli, da ste rešili!!!! Vem, da ni bilo lahko. To je tudi moja pobožna želja. Pri nas je še vedno vožnja s toboganom in boj za vsako ped zemlje.
Glede meja pa: v čisto vsakem odnosu je potrebno postaviti zdrave in spoštljive meje.
Večina ljudi misli, kako so otroci ljubki in nedolžni. A to ni vedno res, saj znajo biti tudi zelo manipulativni, še posebej ko jim starši (ali skrbniki) zaradi osebnih težav kupujejo in dajejo vse. Otroci niso naivni nevedneži (morda malčki), hitro dojamejo kaj se dogaja in vidijo, kaj je za njih najboljše. Svetujem ti, da se s partnerjem mirno pogovoriš – mirno, sicer ne boš veliko dosegla. Nekega dne bo že spoznal resnično naravo svoje hčerke…a po vsej verjetnosti bo takrat že prepozno. Zato le poskušaj!