Jaz imam starejšega partnerja s komaj polnoletno hčerko in malo starejšim sinom. Mi se ful razumemo. Je nek čuden občutek, ker je njegov sin po mojem pravi Cassanova do žensk in ne vem no, sem starejša od njega kar nekaj let, ampak me on gleda na nek čuden način, kot svoje vrstnice. Za hči si vedno želim, da bi prišla na obisk. Ker imam oba rada in ko je punca na obisku, sva skupaj več časa kot sva z mojim. Hkrati pa jaz nimam otrok in ne poznam tega občutka brezpogojne ljubezni in pač priznam, da me kdaj stisne. Ker mi starši niso pokazali kar on kaže njima. Je zelo čustven človek in lahko sem srečna, ker sem deležna del tega. Nikoli me ne bo imel raje kot ima svoje otroke, to je logično. Ne bi bilo fer. Hvala bogu da je tako. Sem pa včasih ljubosumna, da je imel take čudovite otroke s svojo bivšo, ki je pa podn od človeka. In ga je varala, hči je dobila zaradi nje anoreksijo. Meni pač ni usojeno (otrok ne morem imet). Ni vse pravično na svetu.

Drug primer. Ful sem imela rada od prijateljice hči. Obe. Postali sta pa grozno razvajeni. Ko sem skupaj z niima sama, včasih tečnarita. Itak da mi gre na živce. Ampak jaz znam z njima. In ju v tem njunem izsiljevanju ignoriram. Vedno se na koncu izkažeta kot najbolj super punci. Treba je razumet, da so otroci.