SLAVNI BOROVNIŠKI VIADUKT- NEKDANJI NAJVEČJI ŽELEZNIŠKI OBJEKT V SREDNJI EVROPI
Skoraj bi me rdečuhi odlikovali, ker sem v debati omenil, da bi Hitlerja lastnoročno ustrelil. Dejali so:”TA JE PA NAŠ”. Na vprašanje zakaj bi ga pihnil jaz kot skrajni desničar, sem dejal, da zaradi tega, ker je storil življensko napako, ko se je lotil Judov, moral bi pokončati vse rdečuhe. Odgovor rdečuhov je bil:”O TI KUR_A”.
MOST, Vera Hutar
PROCES PRED ITALIJANSKIM VOJAŠKIM VOJNIM SODIŠČEM
Italijani so hoteli prikazati svetu strahote zločina patrizanskega rušenja železniškega mostu pri Preserju. V porotni dvorani okrožnega sodišča v Ljubljani so uprizorili kar najbolj veličastno predstavo. Vojaško vojno sodešče jo je pripravilo prav za ta proces. Pred sodniško mizo so postavili zaboj z napisom:
ZAKON JE ZA VSE ENAK.
Še pred razpravo je vojaško vojno sodišče razposlalo 166 zahtevkov za nravstvena spričevala na občinske urade, župnišča in okrožnemu sodišču v Ljubljani. Dokazne priloge o nedožnosti so kar deževale na vojaško vojno sodišče. Tudi branilci so vstrajno pošiljali dokazne predloge o nedolžnosti obtožencev, odvetniki pa so priložili še dodatno 153 dokumentov (zdravniška spričevala, razna potrdila, strojne liste in delovne knjige železniške direkcije v Ljubljani ter druge izjave), kar je pričalo, da so bili nekateri obtoženi v času napada v službi.
Predsednik vojaškega vojnega sodišča, polkovnik Rocco Torraco, je v dneh pred začetkom procesa opozoril odvetnike, ki so prihajali v pisarno tega sodišča, naj na razpravi ne omenjajo pretepanj in mučenj obtožencev na policiji. Zagrozil jim je, da jih bo poslal v internacijo, če bodo na razpravi govorili o tem.
Tisto jutro, 25. februarja 1942, so bili pripravljeni vsi varnostni ukrepi za nemoten potek razprave. Karabinerji so zastražili vse vhode v sodno palačo. Kdorkoli je vstopil, so ga preiskali in od njega zahtevali, da je pozdravil s fašističnim pozdravom, to je z dvignjeno roko.
Tudi zunaj sodne palače so vse zastražili. Karabinerji so z dolgimi puškami hodili po pločnikih okoli sodišča in jetnišnice po Cigaletovi, Pražakovi in Miklošičevi cesti in nihče ni smel stopiti na pločnik. Z balkona na pročelju sodne palače pa je visela italijanska zastava.
Na razpravo je 69 obtožencev, vklenjenih na dolgi verigi z lisicami na rokah, privedlo več kot trideset karabinerjev. Vsak od njih je pazil na dva obtoženca. Predno so le-ti vstopili v porotno dvorano, so jih karabinerji odrešili dolge verige, pustili so jim le lisice na rokah. Privedlli so jih v porotno dvorano in jih razmestili po klopeh. Vklenjenega Antona Miklavčiča pa so pripeljali posebej. Moral se je usesti v prvo vrsto. Karabinerji so jim stopili za hrbet v četrti vrsti, da so napravili živo barikado med obtoženci in občinstvom.
Devet branilcev je zasedlo svoja mesta, nato so stražarji dovolili prihod v dvorano vsem, ki so hoteli prisostvovati razpravi. Sedeže za obtoženci so zasedli sorodniki obtožencev in drugi ljudje, ki jih je zanimal potek na razpravi.
Obramba je trajala tri dni. Vsak od branilcev je vložil v obrambni govor vse znanje in srce. Sodniki so zdolgočaseno sedeli za sodniško mizo, na kateri je stal KRIŽ, na zaboju pred mizo pa se je režal napis:
ZAKON JE ZA VSE ENAK.
Sodniki so kaj malo poslušali slovenskih branilcev. Enemu od njih se je dremalo, zazdehal je in mirno zaspal.
Prvi je povzel obrambo italijanski odvetnik, prisluhnili so tudi zdolgočaseni sodniki. Dr. Ettore Borzzati čeprav Italijan, je povedal misel, da smo Slovenci majhen narod na križišču evropskih poti, da smo na prepihu in da je tak narod treba spoštovati, ker je ohranil svojo kulturo in da je naravno, da se še danes bori za svoj obstanek. Ljubljanska provinca pa zasluži spoštovanje in enakopravnost v družini italijanskih pokrajin. Potem je dr. Borzzati potrkal na italijansko nečimrnost z besedami:
“Kaj se bo mogočna fašistična stavba tresla pred temi maloštevilnimi partizani in jih sodila na smrt?”
Svoj govor je končal s predlogom, naj sodišče obtožencev ne obsodi na smrt, temveč le na zaporne kazni.
Ko je dr. Borzatti končal dolgi obrambni govor , je takoj vstal in odšel iz porotne dvorane. Mudilo se mu je, da je še ujel vlak za Rim. Odhajal je v upanju, da bo s posredovanjem pri najvišjih predstavnikih “rimske pravice” uspel rešiti življenja na smrt obsojenih Slovencev. Pripravljen je bil tudi na podkupovanje z denarjem, ki mu ga je dala Francka Zupanova.
Obramba je nadaljevala z govori. Petega marca 1942 ob 15:30 uri je dr. Miron Bleiweis-Trsteniški začel govor z besedami: “Slavno sodišče!” ……….
*******************
Ja, ja, težka je bila “Mučeniška Pot do svobode”
Most, Vera Hutar,
stran 109,
Ob deveti uri je vojaški sodni zbor vstopil v dvorano.
Vsi navzoči so morali vstati. Prišlo je pet sodnikov: predsednik vojaškega sodišča polkovnik RoccoTorraca, sodnik poročevalec, poročnik GiacomoLa Mrca ter trije sodniki.
Proti nedolžnim prebivalcem borovniške doline se je pričel odvijati najbolj krvav proces, kar jih je bilo v letih 1941-1943 pred italijanskim vojaškim vojnim sodiščem, tako imenovani “preserski proces”.
Vojaški tožilec dr. Enrico Grissolia je najprej prebral obtožnico, ki je potrdila,
“da so obdolženi : vsi”
Antona Miklavčiča in Antona Gradišnika kot pobudnika in organizatorja.
Glavni obtoženec je bil Anton Miklavčič, učitelj iz Borovnice. Policija ga je izročila vojaškemu vojnemu sodiščću z nasledjo ovadbo:
“Anton Miklavčič, roj. 12.6.1899, stanujoč v Borovnici št. 99, učitelj, aretiran 8.12.1941.
Soglasno z zaslišanjem vseh zapornikov izhaja, da je bil Miklavčič vodilni duh, komandant oboroženih sil, ki se je udeležil krvavega napada na italijanske vojake in da je pognal v zrak železniški most čez Ljubljanico. Vodil sestanke na svojem domu, hujskal navzoče proti Italiji …..
Marjan in Herbert Lichtemberg sta bila procesu glavni obremenilni priči. Pri soočenju sta v vsakem obtožencu “spoznala” udeleženca pri napadu na most. Trdila sta, da se je vsakdo udeleževal sestankov pri kmetu “Juriju”- Francu Kraševcu.
Marjan Lichtemberg, nemčur in nacist, je sovražil vse, kar je bilo slovensko. Na procesu se je obnašal zelo nesramno in oblastno., da so vsi v tem zaporu “za pobit” ………
Vojak Santini pa je pod prisego zatrdil, da obtoženi Anton Miklavčič ni podoben komandantu napadalcev.
v naslednjih dneh je bilo zaslišanih še sto prič. To so bili starši obtoženih, njihove žene, sosedje in prijatelji, ki so odločno izpovedali, da so obtoženci bili tisto noč daleč od mostu.
Branilci niso popustili. Zahtevali so tudi zaslišanje župnika Cirila Jerine iz Borovnice. Ta je branil svoje vaščane, češ, da vsi delovni ljudje in da so nedolžni pred tako hudimi obtožba. Predsenik sodišča mu je zagrozil, da bo še njega dal zapreti, če bo tako govoril, nakar mu je župnik odgovoril: “Boste imeli še enega nedolžnega v zaporu”.
Še so se vrstila obrambe obtožencev …..
No prababi, zlij prežgano župo v nov lonec dolij več vode ter kuhaj dalje na počasnem ognju. Če boš dodala še kakšno novo začimbo , boš mogoče še lahko spremenila ukus po prežganem!
Zanimivo, kako so partizanske enote Italijane spustili domov leta 1943 ne da bi koga zaprli in mu sodili. Še več, Maček je generalu celo ponudil avto da ga odpelje do meje. Njihove topničarje so uporabili za topniški napad na domobrance in na plavogardiste nato pa jih spustili domov.
In ko/če boš odgovorila upoštevaj, da slišim in vidim dobro.
Most V.H. ,
nadaljevanje, stran 114
Vojaški tožilec dr. Enrico Grisolia, ki je bil poklicni tožilec iz Benetk in zagrizen fašist, ni poslušal dokazovanja branilcev, pač pa si je med razpravo na majhnem listku zabeležil usodo obtožencev.
Od višjih vojaških oblasti je imel nalog, da predlaga čim več smrtnih kazni. Zato je na listku prišteval smrtne kazni in odšteval oprostitve. Končno je potegnil črto in seštel vsoto devetinšesdesetih obtožencev.
Proces se je vlekel iz dneva v dan, od 9. ure do večera. Napočil je sedmi dan procesa. Tožilec Grisolia je govoril celo dopoldne. Imel je dolg obtoževalni govor v italijanščini, ki ga obtoženci niso razumeli. Zvenel je kot pravo filozofiranje, vmes pa je grmel z obtožbami proti navzočim obtožencem. Po premoru je tožilec, dr. Grisolia predlagal kazni. Prevajalec Stanislav Drachi ni dobro znal slovensko in se je nerodno izražal. Vendar je izzvenelo grozljivo, kadar je povedal “kazen na smrt”.
Tožilec je predlagal 39 smrtnih kazni.
Ko je obtoženec Ivan Svete iz Ohonice slišal predlagane kazni, tega ni prenesel. Ubogi človek se je čutil krivega, ker je kot vodja skupine delavcev na železniški progi imel v žepu suknjiča seznam 18 delavcev. Pri zasliševanju so ga tako hudo mučili, in pretepali, da je končno izjavil, da so bili vsi udeleženi pri napadu na železniški most. Okupatorji so vse aretirali, poiskali so jih doma ali v službi, če slučajno niso našli pravega, so aretirali koga drugega s podobnim imenom.
Po končanem govoru vojaškega tožilca dr. Grisolia je odvetnik dr. Miron Bleiweis-Trsteniški kot pravni zastopnik obtožencev in na predlog Zakona o advokatih odšel k ljubljanskemu škofu dr. Gregoriju Rožmanu prosit za posredovanje pri italijanskih oblastnikih. Od nikogar ni bilo mogoče pričakovati pomoči zato se je dr. Bleiweis odločil za to pot. Škof dr. Gregorij Rožman ga je lepo sprejel in ga pozorno poslušal. Takoj je pokazal razumevanje za nesrečnike. Naročil mu je, naj ga po končanem procesu obišče, da mu bo poročal o izzidu sodbe, obenem pa mu je naročil, naj mu prinese osnutke milostnih prošenj, ki jih bo sam brzojavno poslal italijanskemu kralju Vittoriju Emanuelu III., Benitu Mussoliniju, papežu Piju XII, pravosodnemu ministru v Rim in poveljniku 2. armade na Sušak.
Zdenko Babič, begunec iz Celja je delal pri odvetniku dr. Mironu Bleiweisu-Trsteniškemu. Pomagal mu je pri sestavljanju italijanskih vlog za vojaško sodišče. Takoj je začel sestavljati milostne prošnje v brzojavnem stilu. Iskal je tiste italijanske besede, ki naj bi bile najprimernejše za italijanske mogočneže. Za najtežjo sodbo, ki naj bi jo izreklo sodišče, je bilo pripravljenih pet različnih milostnih prošenj s podpisom ljubljanskega škofa.
Branillec dr. Miron Bleiweis-Trsteniški se je po modrem premisleku odločil, da bo v pripravljenem obrambnem govoru opustil direktni napad na kvestorja dr. Ettoreja Messano in podkvestorja Maria Feranteja zaradi mučenja obtožencev na policiji. Grožnja sama ga ni prestrašila, pač pa dejstvo, kdo se bo zavzemal za Slovence pred italijanskim sodiščem in policijo, če bodo odvetkniki morali iti iz Ljubljane. S tem bi se položaj še poslabšal.
V tistih dne se je ¨bil¨ besedni boj malega slovenskega naroda proti mogočnemu italijanskemu okupatorju, ki je imel na voljo vsa sredstva zatiralca: močno vojsko, orožje in “rimsko justico”.
Obrambni govor 5. marca 1942, je dr. Miron Bleiweis -Trsteniški začel z besedami:
“Slavno sodišče!”
Ta proces je najtežji od vseh, ki so se odvijali pred tem sodiščem. Zame in za vse branilce je posebno težak, ker smo vsi prepričani, v nedolžnost obtožencev. Že večkrat sem branil, na primer, tudi pripadnike oboroženih tolp in napadalce na italijanske oborožene sile – procesi so bili zelo težki. Toda še vedno – tudi v “Loškem procesu” – so mi moji klienti povedali, kaj so naredilivin ali so krivi.
Nasprotno pa mi moji današnji klienti vedno zatrjujejo, da so nedolžni. In zato je naša odgovornost toliko večja.
Blagorodni gospod predsednik! Slavno sodišče!
V tem processu temelji obtožba samo na izjavah dveh soobtožencev, Marjana in Herberta Lichtenberga in na izpovedih vseh obtožencev na policiji, kjer so bili po lastnih izjavah “prisiljeni”, da tako izpovedo, čeprav je vicekvestor izjavil, da ni bila uporabljena sila. Zdi se, da je državno pravdništvo prepričamno v krivdo vseh, ker si ne morepredstavljati, da bi si policisti mogli izmisliti toliko podrobnosti in kker ne vidi nobenega razloga za obtožbe s strani bratov Lichtenberg.
Marjan Lichtemberg je na policiji kakor tudi na sodišču, “natančno” spoznal nekatere obtožence kot udeležence napada. Toda če pogledate malo bolje, boste videli velike pomanjkljivosti v tej razlagi”.
Nadalje je doktor Bleiweis v obrambi opisoval potek napada in razlagal protislovja, ki jih je izsledil v zasliševalnih zapisnikih s policije:
Za dobro razumevanje obtožbe je treba poznati okoliščine preiskave na policiji. ……. itd.
Predvidevam, da mi bo slavno sodišče izreklo:
Vzemimo, da so bili prisiljeni. Toda kako so mogli priznati toliko podrobnosti, če niso bili prisotni?
Jaz bom rekel: Deloma sugerirane, deloma izmišljene izjave. Ne smete pozabiti, da so bile okoliščine na policijiv glavnem poznane na podlagi ovadbe bratov Lichtenbergov, izjave Franca Krašovca in izpovedi dveh vojakov SAntinija in MOntuorija. Vse drugo je bila fantazija obtožencev.
Vojaka Santini in Montuori sta celo izjavila, da nihče ni vstopil v barako.
Zaključek: Ta okolnost, ta podrobnost napada z drugimi podrobnostmi vred , ni resnična in je izmišljena (vseeno od koga!)
Nihče ni izjavil, da je videl Franca Krašovca ali brata Lichtemberga, čeprav so jih nekateri poznali že od prej.
Pomota v režiji.
Kako razlaga vse te okoliščine tožilstvo?
Razen tega mora sodišče upostevati tudi, da so na eni strani izjave bratov Lichtemberg – dveh soobtožencev, ki po zakonu tudi lažejo – na drugi strani pa so pričevanja prič, ki so prisegle in morajo tedaj govoriti resnico. Marjan Lichtenberg je priznal, da je bila tisto noč zelo gosta megla in da je bil pijan. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21. maja 1940 opr.št. Kps 505/40 je bil kaznovan na en mesec zapora zaradi tatvine po paragrafu 314 kazenskega zakonika. -Tudi pred tem sodiščem je pokazal nenavadno sovraštvo proti današnjim obtožencem in proti vsem obsojenim v sodnih zaporih. Mislim, da je njegova izjava pred slavnim sodiščem ni bila prevedena – toda prevedel jo bom, da pokažem njegovo pataloško sovraštvo. Izjavil je, da so vsi obsojeni v zaporu “rusofili”b in da je dtreba vse pobiti. Vedno kadar je tako govoril, je postal rdeč v obraz in razburjen.
Toda to ni vse:
Marjan Lichtenberg je “natančno” spoznal na primer Franca Jesenka, ki naj bi imel uniformo “četnikov” in naj bi nosil strojnico, čeprav sta dve tuji priči – ne iz sorodstva – pod prisego potrdili, da je bil Jesenko z njimi v službi od 2. do 4. ure dne 5. decembra. Da je bil tedaj res v službi, sem predložil uradna potrdila. To pomeni, da prepoznavanja Marjana Lichtemberga niso zanesljiva.
****************************
Sodna zasliševanja, so dolga, žal!
Veliko je napisnega v zvezi s tem ….
Gorje narodu, če imajo izdajalce v svoji sredini!
boss,
vzemi v roke kuharsko knjigo, kljub temu, da si dober kuhar vseh jedi, da se na vse jedi spoznaš!
Pazi pa le, da svojo prežganko, ne prismodiš! Kljub temu, da dobro slišiš in tudi vidiš, se ti lahko kaj pripeti!
Na mojo prežganko, te pa nisem vabila! Sam si prišel na pokušino! Ni ti bilo nujno!
Ja, resnično je škoda, da te v tistih časih še ni bilo, praviš, da bolje slišiš in vidiš! In s tvojimi začimbami bi bila prežganka bolj okusna, da ne rečem odlična!
Most., V.H,
stran 122
Po končanem obrambnem govoru so se sodniki umaknili k posvetovanju. Karabinerji so obtožnece vklenili in jih odpeljali. Možje in fantje so do zadnjega trenutka upali, da se bo izkazuala pravica in da bodo sodniki spoznali njihovo nedolžnost. Na vse je legla mora, na obtožence, na branilce in vse ljudi, ki so spremlljali dogajanje v porotni dvorani.
V noči, predno je sodišče ratglasilo sodbo, je železničar Ivan Svete , ki muje vojaško sodišče predlagalo smrtno kazen, znorel. Že zaradi kazni, ki je bila predlagana, in zaradi zavesti, da je on kriv tolikih žrtev, ki sdo jih aretirali po seznamu, katerega je imel pri sebi, se mu je omračil um. Odpeljali so ga v umobolnico.
Bilo je brezupno. ljudje so prihajali v odvetniške pisarne, ker so le v branilcih videli rešitev in od njih pričakovali pomoč. Branilci so napravili največ, kar so mogli. Odvetniki se niso ustrašili niti žrtev niti nevarnosti aretacije, ker so okupatorji vedeli, da so nekateri od njih pripadniki narodnoosvobodilnega boja.
ZADNJI DAN PROCESA
7. MARCA 1942
Še zadnjikrat so obtožence “preserskega procesa” privedli v porotno dvorano. Policisti so okrepili straže po vseh hodnikih sodne palače in karabineerji so jih zelo pazljivo vklepali na dolge verige. Šele pred stranskimi vrati v porotno dvorano so jih rešili verig in jih posamič spuščali v dvorano. Do skrajnosti in otopepli in in duševnostrti so posedli po zatožnih klopeh.
Sodniki so vstopili v porotno dvorano in zasedli svoja mesta. Vsi v dvorani so morali stoje poslušati izrek sodbe, ki jo je krojil sovražnik. Obtoženci so se nerodno prestopali, vklenjeni so bili v tesne lisice, ki so se jim zažrle v zapestja. Predsednik vojaškega vojnega sodišča, polkovnik Rocco Torraca, je bral ime za imenom z izrekom kazni. Prevajalec Stanislav Draschi je sproti prevajal.
Sodba je bila strašna: 28 obsojenih na smrt, 12 na dosmrtno ječo, 4 na trideset let zaporne kazni, 5 na osem let zaporne kazni, 1 na pet let zaporne kazni, 19 pa jih je bilo opropščenih, med njimi dva mladoletnika, ki sta bila predlagana za sodno poboljševalnico.
Med oproščenimi sta bila tudi Marjan in Herbert Lichtenberg ter Franc Krašovec, ki so bili sicer prisiljeni, dejansko navzoči pri napadu na most. Sorodniki obsojenih so zajokali in vzdihovali. Na vse navzoče je padla mora. Obsojenci so presenečeni poslušali prevajalca, ki jim je prevajal izrečeno sodbo. Mislili so, da je to nemogoče, da je to pomota, saj ni bil nihče udeležen pri napadu na most. Še vedno so bili prepričani, da ni mogoče, da bi jih okupatorji pobili brez razloga. Na smrt obsojeni in ostali obtoženci so se zanašali, da bodo njihovi branilci uredili, da bodo ostali pri življenju in da jih bodo kaznovali le na nekaj let zapora ali na konfinacijo.
Proces je bil končan. Strašna sodba je bila izrečena. Ko jo je predsednik vojaškega vojnega sodišča prebral, je vstal in za njim še sodni zbor. Zapustili so dvorano. Vsi sodniki so se zavedali, da so opravili krvavo delo in da so nedolžne ljudi obsodili na smrt. Vedeli so, da je policija z mučenjem iz obtožencev izsilila priznanje; vedeli so, da sta brata Lichtemberga izdajala svoje vaščane iz sovraštva; vedeli so tudi, da sta italijanska vojaka, ki sta tisto noč stražila pri mostu, govorila resnico, da ni bil nihče od obtoženih udeležen pri napadu na most. Člani sodnega zbora vojnega vojaškega sodišča so bili v civilu poklicni sodniki in tožilci. Zavedali so se, da so na zahtevo vrhovnega poveljstva italijanskih vojaških sil – izvršili justični zločin.
Ni jih vznemirjala resnica, zanimala jih je le pohvala in varno življenje v zaledju.
Karabinerji so na smrt obsojene takoj ločili od ostalih in jih začeli vklepati na verigo po štiri in štiri, nato so jih naganjali iz dvorane. Od takrat tudi slovenski pazniki niso imeli več stika z njimi. Bili so prepuščeni samo fašistom v črnih uniformah.
*******************************************
V mojem postu zgboraj, z dne 11.04.10 ob 00:00, so navedeni obsojenci na smrt, ko jih je italijanski okupator zverinsko pokončal 10.03.1942. leta v Gramzni jami, letos je minilo že 68 let.
Slike omenjenih 16 nedolžnih žrtev so v knjigi “Most”, Vere Hutar, na 150,151, 152 in 153 strani, na 154 strani je napisano poslovilno pismo svoji družini.
Na 156 in 157 strani so napisane brzojavke z dne 7. marca 1942, katere je spisal odvetnik – branilec nedolžnih žrtev, dr. Miron Bleiweis-Trsteniški, odposlal in podpisal pa škof dr. Gregorij Rožman. ŽAL, Tudi to ni pomagalo rešiti smrtne kazni nedolžnih borovniških žrtev.
Okupator je opravil že tri dni po obsodbi to gnusno delo!
Člani državne komisije so skupaj z arheologi, antropologi in kriminalisti prekopali del gozda pod Pustim gradom, kamor so narodni aktivisti, ki so se oblikovali iz vrst partizanov, po pričevanjih domačinov junija 1945 zakopali najmanj dvesto otrok, žensk, starcev in vojakov. Te naj bi po zgodbi enega izmed domačinov, ki je bil tedaj star 16 let, z vlakom pripeljali iz Vetrinja do radovljiške železniške postaje. Od tam so jih peš gnali do Ravnice pri Lancovem, kjer so jih slekli in večinoma s hladnim orožjem pobili, njihove osebne predmete, od glavnikov do pisem, pa zažgali, da bi onemogočili kasnejšo identifikacijo.
Ninej, pozdravljena!
Jo zelo dobro poznam! :-)))
Hahaha, pa ti tudi! A ne!?
Lepo se imej prek vikenda, za odgovor vse počaka, 🙂 Včasih, pa preden pridem jaz pofirbcat, je pa tudi že kaj zbrisano. 🙂
L.p.[/quote]
me zelo dobro poznaš…pa ninej me pozna….ja za boga milega, seveda se vsi tukaj med sabo poznamo…..a ne????????
prababivohunipoforumih press
pa lep sončen vikend obema…….
Ninej, pozdravljena!
Jo zelo dobro poznam! :-)))
Hahaha, pa ti tudi! A ne!?
Lepo se imej prek vikenda, za odgovor vse počaka, 🙂 Včasih, pa preden pridem jaz pofirbcat, je pa tudi že kaj zbrisano. 🙂
L.p.[/quote]
me zelo dobro poznaš…pa ninej me pozna….ja za boga milega, seveda se vsi tukaj med sabo poznamo…..a ne????????
prababivohunipoforumih press
pa lep sončen vikend obema…….[/quote]
WW,
nič ne vohunim, te imam tukaj zadost!
Hvala! Tudi tebi lep sončen vikend.
me zelo dobro poznaš…pa ninej me pozna….ja za boga milega, seveda se vsi tukaj med sabo poznamo…..a ne????????
prababivohunipoforumih press
pa lep sončen vikend obema…….[/quote]
WW,
nič ne vohunim, te imam tukaj zadost!
Hvala! Tudi tebi lep sončen vikend.[/quote]
lažeš prababi……nekje si prebrala, da sem sama z otrokoma, pa si mi vrgla naprej in to zelo grdo…nisi pa zasledila, da sem sama, ker je partner umrl………..ne bom iskala teme, ker se mi ne da………..
vem, pa da vohuniš po forumu…malce površno sicer, ampak vseeno……….
WW,
nič ne vohunim, te imam tukaj zadost!
Hvala! Tudi tebi lep sončen vikend.[/quote]
lažeš prababi……nekje si prebrala, da sem sama z otrokoma, pa si mi vrgla naprej in to zelo grdo…nisi pa zasledila, da sem sama, ker je partner umrl………..ne bom iskala teme, ker se mi ne da………..
vem, pa da vohuniš po forumu…malce površno sicer, ampak vseeno……….[/quote]
ww,
pojdi pogledat, kako si me ti prva napadla in jaz sem ti samo vrnila.
Nisem pozabila! Sem te pustila pa pri miru, če se pa obme spotakneš, ti pa odgovorim.
Tudi v tej temi, bi bila lahko tiho, pa bi imela mir pred menoj. Si pač začela z luno! 🙂
Za teboj pa nisem vohunila, niti površno ne. Poznam te od tukaj, s PČ, kar si napisala o sebi tukaj, sem si pa zapomnila. Tudi prekinila si nekaj časa s pisanjem takrat … si zapisala, …tudi jaz ne bom iskala tistega zapisa, ne, ne lažem! Kar si sama o sebi napisala tukaj sem si zapomnila in to vem!
Res pa je, če le moreš se me privoščiš in to velikokrat.
Dobro veš, da pišem vedno z registriranim nickom, se ne skrivam, kot nekateri.
Napadaš mene in tudi Ninej, zato sem napisla, da te dobro poznam.
Vem, da mnogim ni všeč moje pisanje, ampak, sem živela v tistih časih in veliko prestala, mnogo tragedij občutila zdrugimi vred. In o tem ne bi smela pisati, ali kaj? naj se vidita obe strani.
Sicer, si pa že večkrat dejala, da me boš pustila pri miru in me ne!
Žal, se vedno spozabiš!
Lahko noč!
“kdor noče postati star, mora crkniti mlad”
Potemtakem si ti zamudila že vse možne roke za crknit.
Izgleda, da si tako zlobna, da te še Matilna ne mara vzet!
Seveda bom šel na Koroško. Pivo imajo boljš pa še Heimatdienst-ovce ti pozdravim :-)))
PS:
če te je že v mlaju tako metalo, kaj šele bo, ko bo polna luna :-))))))))))))))))))))))))))))[/quote]
Hahaha, Hitlerja pejd gledat, na prvem programu je![/quote]
SNRPJ
MATILDO, sta “štrovs+dežman” zaposlila, tako močno, da nima časa! Je pa dejala, da bo prišla pome, ampak, da moram tebi še veliko napisat! :-)
Joj, joj, joj,
koliko imate nekateri dela z menoj!? :-))))
Bo potrebno še kaj napisat, da ga boste imeli še več!
Ja, ja, normalni ljudje delajo, ne čepijo ves dan pri računalniku!
Ja, ja, da so pripravljeni za naslednji delovni dan. Nekateri so za tekočim trakom, ko nimajo niti časa iti tja, kamor gre cesar peš. Pa nekateri niti plače ne dobijo.
Ti, ne srfajo med delom po forumu in tudi ne brskajo po osebnih podatkih nekaterih ljudi.
Sem brala, da so brskali/e nekateri/e, ki imajo to možnost , koliko imajo sredstev na računu in še pa še, . . . . . za drugimi podatki, o katerih jih prav nič ne bi smelo brigati!
Tudi upokojenci delajo, če le morejo, če jim zdravje še dopušča!? Ob 5. uri jim pa ni potrebno vstajati! :-)
Če se jim zljubi, gredo pa tudi zvečer pogledat, kaj so čvekali nekateri” firbcibedneži” na forumu. 🙂
Normalni ljudje, tudi ne brskajo po osebnih podatki, ker vedo, da je to kaznivo dejanje!
Normalni ljudje, se tega zavedajo!”
Nenormalni ljudje, pa ugibajo in še sprašujejo, pa še trdijo, “sigurno!” In tudi kiksajo
Ja, kaj takega, si privoščijo le nekateri “nenormalneži!
Most, Vera Hutar
***********************
Gospa Vera Hutar,
se je odločila in opisala tragedijo, imenovano “preserski proces!”
Dejala je tudi, da ta tragedija ne sme iti v pozabo!
Knjiga “Most”, je bila izdana ob 50. obletnici te tragedije.
Namen knjige je bil prikazati okoliščine in posledice partizanskega napada na železniški most čez Ljubljanico pri Preserju.
SKLEPNA BESEDA
Pol stoletje je minilo od tragičnih dogodkov, ki so jih preživeli prebivalci borovniške doline v času italijanske okupacije med drugo svetovno vojno.
Na povabilo bivšiš obtožencev in obsojencev “preserskega procesa” sem obiskala to dolino. Ljudje so bili prijazni in pomenkoval smo se, kot da bi se že od nekdaj poznali. Vodili so me iz kraja v kraj in mi osvetlili dogodke tistih težkih časov.
Obiskala sem vse kraje, od Vrhnike preko Bevk in Blatne Brezovice do Bistre, in vse kraje po borovniški dolini do Ravniharjeve koče nad Gornjo Brezovico. Ogledala sem si prizorišča opisanih dogodkov, hodila sem od hiše do hiše in se pogovarajala s tamkajšnjimi prebivalci.
Ti razgovori so bili mučni in pod vtisom žalosti; posebno v vaseh Bistra in Dol sem odpirala napol zaceljene rane.
Spoznala sem ljudi, ki so še tu, a nekaterih ni več. Spoznala sem junaštvo mož in žena, ki so kljubovali nesreči in se z dvignjeno glavo bojevali proti okupatorju, in druge, ki so glavo sklonili in mu služili z upognjenim kolenom.
Spoznala sem izdajalce in njihove žrtve. Spoznala sem klene može, ki so odšli k partizanom in se bojevali za svobodo, in omahljivce, ki so si izbrali lažje življenje in se pridružili okupatorjevim hlapcem.
Videla sem kraj, kjer so partizani v čolne nalagali zaboje z razstrelivom za rušenje mostu. Stala sem
na pogorišču “Kaminove” domačije v Bevkah in na ruševinah hiše, kjer je živela izdajalska družina Lichtemberg. Jaka Buk mi je pripovedoval o nočnem prevažanju tovorov, namenjenih partizanom, ki so ga iz Drenovega griča vozili s konji. Kopita so jim ovili z vrečevino, da se ni slišalo topotanja. Pokazal mi je tudi mesto, kjer je rezkalni stroj padel v vodo, ko so ga s čolnom prevažali za partizane čez Ljubljanico. Pripovedoval mi je tudi o izdajalskih bratih Lichtemberg in mi kazal mesto v Ljubljanici, kamor sta ukradene motorje metala, ko sta jim odvzela diname in jih prodajala.
Pogovarjala sem se z bivšimi obsojenci iz preserskega procesa. Zaupali in pripovedovali so mi stvari, ki se jih do tedaj niso hoteli spominjati in o njih govoriti.
Želeli so, da napišem vse o njihovi nedolžnosti, da niso bili udeleženi pri napadu na most in da so bili obsojeni po krivem. Želeli so, da napišem o njihovem nečloveškem trpljenu in mučenju. Najbolj jih je prizadela prevara, da so morali podpisati izjave, ki so bile sestavljene še pred njihovim zaslišanjem na policiji.
Obiskala sem Marijo Gabrovškovo, ženo na smrt obsojenega Cirila Gabrovška. Pripovedovala mi je, o življenju v gradu Bistra, kjer sta služila z možem Cirilom. Ko je bil njen mož obsojen na smrt, ga je poskušala obiskati, vendar ni mogla priti v Ljubljano, ker je bila v Borovnici blokada, Ljujbljana pa je bila obdana z žico. žsvojega moža ni nikdar več videla. Imela ga je v spominu, kako je odhajal v spremstvu karabinerjev in kako jim je Julka, hči Franca Skodlarja, kazala z roko na okno, kjer je stanovala z družino.
“Takrat so karabinerji divjali po gradu in okoli njega. Preiskovali so vse kote in pokradli, kar je bilo vredno. Bil je ravno Miklavž in otroci so dobili bombone, kekse, pomaranče in igrače. Vse to so otrokom pobrali in še kar sem imela, milo in neko blago. Na vratih je visela moževa vojaška uniforma, tudi to so vzeli karabinerji. Ta je kasneje mojega moža zelo obremenjevala.”
Pokazala mi je zadnje pismo, ki ga je napisal njen mož, predno so ga odpeljali v Gramozno jamo. V mislih se je spet pocvrnila v čase, ko je bil Ciril še pri njej, in skrbel zanjo in za otroka. Bil je dober mož in njegove izgube ni mogla nikdar preboleti. Gledala sem pismo, nisem mogla ga prebrati, ker so bile s svinčnikom napisne besede razmazane od njenih solza. Zato mi ga je ona sama povedala na pamet. Vsaka beseda, ki jo je izrekla, me je presun ila. Šlo mi je na jok in sem čakala, da bo zajokala tudi ona. Marija pa mi je citirala moževo pismo popolnoma mirno. Vedela sem, da ni imela več ene solze v očeh, kekr je že davno vse izjokala.
“Draga žena in sinčki, moram natančno še enkrat vse opisat kako je z mano in da vašo nedolžnost zapuščam. Kakor smo ja bili prijatl in eden drugemu pomagal bi še vedno pravtako , sedaj pa zapuščam svoj dom in mojo skrb do svojega doma. Bodite prijatli. Otrok nikar ne zapuščaj če se prav še enkrat oženiš ….”
“Nisem se več ženila, ostala sem sama z otroki” je rekla. “Delala sem po kmetijah, molzla krave, kidala gnoj v hlevu in delala na polju, da sem preživljala sebe in otroke.
Prisegla sem, da moji sinovi ne bodo nikdar hlapci. Učila sem jih poštenja in jim vedno dopovedovala, da nimajo nikogar, ki bi jih branil. Nisem jih božala, tudi tepla jih nisem, otroci so me vedno ubogali in se učili. Učila sem jih naj bodo ponosni na svojega očeta, na svoje znanje, ki si ga bodo pridobili in da je resnisoljubnost najmočnejše orožje v življenju. Danes sem ponosna na njih, postali so pokončni ljudje.”
Potem je umolknila. Gledala sem Marijo in jo občudovala, kako je mogla kot samohranilka vzgojiti svoje tri sinove. Opazovala sem njene drobne roke, ki so bile zmožne tolikšnega težaškega dela. Njena živahnost se je spet utrnila v njenih očeh in me vprašala, kaj bi še hotela vedeti.
Zanimal me je dogodek o Božiču 1941. leta.
Marija Gabrovškova se je globoko zamislila in je nadaljevala:
“Od miniranja mostu in aretacij je bilo do božiča mirno v Bistri. . . . . . . . . ….
*****************************
Do strani 224
*****************************
Ja, to se ne sme pozabiti!
Most,
stran 135
ZADNJE ŽELJE
Drugi dan po izrečeni sodbi je karabinerski brigadir Giovanni Salčemmer v spremstvu ravnatelja jetnišnice okrožnega sodišča v Ljubljani Janka Spreitzerja obšel vse celice na smrt obsojenih.
8. marca 1942 sta od 17. do 22. ure obiskala vse obsojence in ravnatelj je vsakogar vprašal, kaj želi. Vsi obsojenci so začudeni spraševali, zakaj so obsojeni. Ponavnjali so, da so nedolžni, da so jih na policiji nasilno prisilili, da so priznali in podpisali udeležbo pri napadu na most. Želeli so videti ženo, otroke, očeta, mater, brata in druge sorodnike. Želeli so si tudi duhovnikov obisk. Izrazili so še željo, da jim dajo cigarete, časopis, papir in svinčnik, da bodo pisali domov. Nekateri so želeli videti svoje prijatelje, ki so bili tudi v zaporu.
Miha Rihar in Martin Tomažin sta bila tako obupana, da sta izrazila, da nočeta nobenega obiska. Enaindvajsetlletni Franc Babšek je želel videti mater Antonijo, da se z njo pogovori. Odkar je bil obsojen je odklanjal hrano.
Ravnatelj Janko Spreitzer je beležil vsako obsojenčevo željo in mu jo hotel izpolniti. Obljubil je, da bo telefonično in brzojhavno sporočil svojcem, naj pridejo na obisk.
Vendar je naslednji dan, 9. marca 1942, vojaško vojno sodišče sporočilo ravnatelju Janku Spreitzerju:
1. da je telefoniranje in brzojavno sporočamje prepovedano in da bodo sami obvestili karabinjerske postaje, da naj napotijo svojce v Ljubljano;
2. obisk kurata pri obsojencih je dovoljen v sporazumu z italijanskim kuratom;
3. medsebojni obiski obsojencev so prepovedani. Samo bratje se smejo videti;
Svojci obsojencev, ki so živeli zunaj Ljubljane, jih niso mogli obiskati. Tako so jim okupatorji odvzeli še zadnji stik z najdražjimi in jim niso hoteli izpolniti zadnje želje.
Še istega dne je jetniški kurat pater Krizostom Sekovanič hodil od celice do celice. Vsakega obsojenca je obiskal in ga spraševal o grehih. Najbolj ga je zanimalo, ali so bili udeleženi pri napadu na most. Silil jih je, naj povedo; dopovedoval jim je, da jim bo Bog odpustil grehe. Odgovorili so mu, da nimajo grehov in da so nedložni. Potem je še naprej silil z vprašanji, če vedo za koga, ki je bil udeležen pri napadu na most. Povedali so mu, da ne vedo za nikogar, ker ni bil nihče zraven. To ni bila spoved, pač pa zasliševanje, s katerim je hotel zastrašiti obsojence, da bi morda še koga izdali. Šele, ko ni dosegel nobene izjave, se je z njimi pogovarjal o odhodu s tega sveta. Ali je bila to tolažba za mladega fanta, željnega življenja? Končno je vsakemu dal hostijo in nobeden je ni odklonil.
Z vsakim večerom je obsojence obhajala večja groza z vprašanjem: Ali bom še živ dočakal jutra?
Ciril Gabrovšek je hotel vedeti ženo Marijo in svoja otroka. Fašistični krvnik ni hotel izpolniti njegove zadnje želje. Korakal je po celici gor in dol in premišljeval o svojem življenju.
Pred tridesetimi leti se je rodil v Godoviču pri Idriji.Ko je bil star sedem let in se je prva svetovna vojna končala, so zavojevalci razkosali slovensko zemljo. Njegova domovina je pripadala IItaliji. Zavladal je fašizem, odraščal je brez slovenskih šol. Ko bi moral iti v italijansko vojsko, je pobegnil v Jugoslavijo in si tam ustvaril družino.
Enkrat se je fašizmu umaknil, sedaj se ne more. Hrepeneče je mislil na svojo družino in ji napisal
pismo:
***************
Pismo, bo sledilo!
==============
9. 3. 1942
“Draga žena in sinčki
