V bistvu je “tvoja” jugoslovanska vojska nastala šele s podpisom Šubašić-Tito 17.6.1944 na Visu……prej so bili jugoslovanska vojska pač četniki………..tako pravi mednarodna zakonodaja in ne jaz Prababi…….

WW,

Sem ti napisala, da moja ni bila nobena! :-)))))

A tvoji so bili pa četniki, ti so tudi po Sv. Uru, rovarili.

WW,

Sem ti napisala, da moja ni bila nobena! :-)))))

A tvoji so bili pa četniki, ti so tudi po Sv. Uru, rovarili.[/quote]

ah dej ne vleči se ven sama si n
pisala o jugoslovanski vojski….in pravno formalno so na tvojo žalost bili do 1944 Mihajlovičevi četniki……..a ni zanimivo? do tega leta so bili partizani torej samo…kaj že? teroristi;)

Uradno je JNA nastala po koncu WWII.

Vse kar je bilo prej so bile neuradne vojaške formacije, oziroma kraljeva vojska (četniki).

WW,

Sem ti napisala, da moja ni bila nobena! :-)))))

A tvoji so bili pa četniki, ti so tudi po Sv. Uru, rovarili.[/quote]

ah dej ne vleči se ven sama si npisala o jugoslovanski vojski….in pravno formalno so na tvojo žalost bili do 1944 Mihajlovičevi četniki……..a ni zanimivo? do tega leta so bili partizani torej samo…kaj že? teroristi;) [/quote]
WW,
ti boš morala še marsikaj prebrati, da boš na tekočem, žal, ti branje ne diši! Kdo te je nafarbal, da se je “Jugoslovanska vojska” imenovala “četniška”! ??
Ob razpadu Stare Jugoslavije leta 1941, se je imenovala “Kraljeva” ne “Četniška” !
Prav zato sem ti svetovala, da pojdi nazaj v leto 1918.
11. aprila 1941 je Stara Jugoslavija razpadla, zasedel jo je okupator. Z Jugoslavijo vred, je razpadla tudi vojska. Navadni vojaki so se vrnili na svoje domove.
Razni oficirčki, častniki, podčastniki, so postali četniki, potikali so se vsepovsod. Namesto, da bi se zdužili in se uprli okupatorju, so se prepirali med seboj. Tudi po urhovskih gozdovih pri Sv. Urhu so se skrivali, o tem sem nekaj dni nazaj tudi nekaj napisala iz knjige. Z belo gardo so se sprli in nekaj četnikov je bela garda pobila.

Iz Londona so domobrancem večkrat sporočili, naj zapustijo domobranske vrste, žal jih niso poslušali, še naprej so sodelovali z okupatotorjem.

Tudi nekateri četniki so bili v domobranskih vrstah. Četniki, so se zadrževali največ na Črnem Vhru, tja do Šk. Loke. O četnikih se je veliko šušljalo, predvsem o njihovem skrivanju, laži in predstavlanju.
Najdi lažni “Štajeski bataljon” in še in še………..

Jugoslovanska vlada in tudi “Kralj”, so se zatekli v Anglijo.
– Kraljeva jugoslovanska vojska je razpadla,
– Slovenska Zaveza ni bila legitimna, ni imela priznanja, niti pooblastila zakonite Jugoslovanske vlade.
– Vodstvo Slovenske zaveze tudi ni imela poguma, da bi se ljudstvu sploh javno predstavilo ali pa se mu vsililo,
– kakor je to storila komunistična OF.
– Četniško organizacijo je zadel še hud udarec. Italijanske oblasti so sredi marca 1942. leta aretirale vse aktivne častnike in podčastnike. Nekaj jih je ostalo in so se poskrili in potikali blizu domačij, da so se preživeli

WW,
ti imenuješ partizansko vojsko NOB, — “za teroriste”! Ti jih kar žali, prav ti, ko jih imenuješ, da so bili teroristi, so bili na zmagoviti strani WWII.
Partizani so zavezniške pilote, ki so srečno pristali na slovenski zemlji izročali zaveznikom!
Domobranci pa so zajete letalce izročali okupatorju, da jeh je pobil!

Več si poišči sama.

Daj ti poišči, ker tako dobro to delaš.

Prababi, po sedanjih standardih so bili partizani nič drugega kot teroristi…mal prečekiraj zakonodajo……….šele leta 43 so postali regularno priznana vojska…….

so bili znani tudi po tem, da so starše članov prekomorskih brigad eksekutirali po vojni……..boš morala sneti plašnice veš…..

pa še ena iz prve roke….ko se je moj prastric ob napadu na kraljevino prpostovoljno javil za vojsko so ga ravno člani partije na zagrebškem kolodvoru prepričevali, da to ni dobro, da je Hitler zaveznik…….zato molči prababi……

WW,
Kar snemi plašnice ti! Po razpadu Jugoslavije, hahaha, so bili vsi teroristi,:-) no, partizani niso bili več teroristi po letu 43, tako pišeš.
Četniki in domobranci, pa vseskozi! :-)))

A pred tabo naj molčim,:-))) ne ne bom!!!! Kaj pa si ti??? ena nevedna buča!

so bili znani tudi po tem, da so starše članov prekomorskih brigad eksekutirali po vojni……..boš morala sneti plašnice veš…../quote]

Če greš danes na Dob vprašat zapornike zakaj sedijo, jih je polovico zajebal sistem, drugo polovico pa “požrten odvetnik”.

Moj ded se je vrnil s prekomorsko, pa smo danes vsi živi.

Staše Attemsa, ki je bil v prekomorskih pa so ubili……….njun grob še danes ni znan…..

Grof je grof, kumanajzar je pa komunajzar. Grofje so na “slabem” glasu zato, ker so zahtevali 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Neokomunajzerjski vladi se pa ne zgodi nič, ker zahteva 60{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}.

Komunajzarjev zgodovina pred 2. svetovno vojno ne zanima. Njim je bolj pomembno, če so po 2. svetovni vojni pobili dovolj domobrancev, da so lahko uveljavili revolucijo, ki pa je bila naperjena proti kmetom.

a tako vas zgodovino učijo na tečajih za guruje komuniciranja? :-))))))

a tako vas zgodovino učijo na tečajih za guruje komuniciranja? :-))))))[/quote]

Guruji komunikacije so bili samo v Kumrofcu in tam so komunajzarske ofce dobivale osnove za življenje! Še danes imajo posledice, vsaj tule sodelujoče komunajzarske ofce;-)

http://www.sds.si/news/7967

pol se to dogaja v Kumrovcu? :-))))

V teh dneh, od 25. februrja 2011 dalje, se je pred 69-timi leti začel,

PROCES PRED ITALIJANSKIM VOJAŠKIM VOJNIM SODIŠČEM

Italijani so hoteli prikazati svetu strahote zločina partizanskega rušenja železniškega mostu pri Preserju.
V porotni dvorani okrožnega sodišča v Ljubljani so uprzorili kar najboj veličastno predstavo.
Vojaško vojno sodišče jo je pripravilo prav za ta proces.
Pred sodniško mizo so postavili zaboj z napisom:
Zakon je za vse enak.
– – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

Kako je potekalo to mučno zaslišanje, ste lahko v odlomkih prebirali v zgornjih mojih postih. Napisanih iz knjige “MOST”, Vere Hutar.
Vsi aretirani zaradi rušenja PRESERSKEGA MOSTU, so bili NEDOLŽNI!

Aretiranih je bilo vseh skupaj 69 ljudi. Aretiranci, pa so bili iz vasi Borovnica in okoliških vasi od Goričice, Brega in tja do Bistre pri Vrhniki.

ZADNJI DAN PROCESA – – – 7. MARCA 1942

Še zadnjikrat so obtožence “preserskega procesa” privedli v porotno dvorano.
Policisti so okrepili straže po vseh hodnikih sodne palače in karabinerji si jih zelo pazljivo vklepali na dolge verige. Šele pred stranskimi vrati v porotno dvorano so jih rešili verig in jih posamič spuščali v dvorano.
Do skrajnosti otopeli in duševno strti so posedli po zatožnih klopeh.

Sodniki so vstopili v porotno dvorano in zasedli svoja mesta.
Vsi v dvorani so morali stoje poslušati izrek sodbe, ki jo je krojil sovražnik. Obtoženci so se nerodno prestopali, vklenjeni so bili v tesne lisice, ki so se jim zažrle v zapestja. Predsednik vojaškega vojnega sodišča polkovnik Rocco Torraca, je bral ime za imenom z izrekom kazni. Prevajalec Stanislav Draschi, je sproti prevajal.

Sodba je bila strašna: 28 obsojeni na smrt, 12 na dosmrtno ječo, 4 na trideset let zaporne kazni, 5 na osem let zaporne kazni, 1 na pet let zaporne kazni, 19 pa je bilo oproščenih, med njimi dva mladoletnika, ki sta bila predlagana za sodno poboljševalnico.

Med oproščenimi sta bila tudiMarjan in Herbert Lichtenberg ter Franc Kraševec, ki so bili sicer prisiljeni, dejansko navzoči pri napadu na most.

V porotni dvorani je zavladala neizmerna žalost. Sorodniki obtoženih so zajokali in vzdihovali. Na vse navzoče je padla mora. Osojenci so presenečeni poslušali prevajalca, ki jim je prevajal izrečeno sodbo.
Mislili so, da je to nemogoče, da je to pomota, saj ni bil nihče udeležen pri napadu na most. Še vedno so bili prepričani, da ni mogoče, da bi jih okupatorji pobili brez razloga. Na smrt obsojeni in ostali obtoženci, so se zanašali, da bodo njihovi branilci uredili, da bodo ostasli pri življenju in da jih bodo kaznovali le na nekaj let zapora ali pa na konfinacijo.

Proces je bil končan. Strašna sodba je bila izrečena. Ko jo je predsednik vojaškega vojnega sodišča prebral, je vstal in za njim še sodni zbor. Zapustili so dvorano. Vsi sodniki so se zavedali, da so opravili krvavo delo in da so nediolžne ljudi obsodili na smrt. Vedeli so, da je policija z mučenjem iz obdolžencev izsilila priznanje; vedeli so, da sta brata Lichtenberga izdajala svoje vaščane iz sovraštva; vedeli so tudi, da sta italijanska vojaka, ki sta tisto noč stražila pri mostu, govorila resnico, da ni bil nihče od obtožencev udeležen pri napadu na most. Člani sodnega zbora vojaškega vojnega sodišča so bili v civilu poklicni sodniki in tožilci. Zavedali so se, da so na zahtevo vrhovnega poveljstva italijanskih vojaških sil – izvršili justični zločin. Ni jih vznemirjala resnica, zanimala jih je le pohvala in varno življenje v zualedju.

Karabinerji so na smrt obsojene takoj ločili od ostalih in jih začeli vklepati na verigo po štiri in štiri, nato so jih odganjali iz dvorane. Od takrat tudi slovenski pazniki niso imeli več stika z njimi. Bili so prepuščeni samo fašistom v črnih uniformah.

Dr. Miron Bleiweis-Trsteniški, je še isti večer hitel k škofu Gregoriju Rožmanu poročat o izidu sodnega izreka. S seboj je imel pet osnutkov brzojavnih milostnih prošenj za vseh osemindvajset obsojencev na smrtno kazen.
Škof ga je sprejel, kot mu je obljubil in prevzel je osnutke milostnih prošenj.

V njigi je tudi zapisano, da je škof Gregorij Rožman “milostne prošnje” tudi odposlal na razne naslove.

Škof Rožman mu je obljubil, že takrat, pred procesom, ko je šel dr. Bleiweis prosit, da bi posredoval in rešil nedolžne ljudi, škof Rožman pa je dr. Mironu Bleiweisu-Trsteniškemu dejal, da naj se oglasi po izreku sodbe.
Le zakaj ni škof Gregorij Rožman šel takoj tja in preprečil to grozo, nedolžnih ljudi!?

Italijani, so na smrt obsojene pobili v “GRAMOZNI JAMI”, že čez tri dni, 10. marca 1942

Čez en teden, 10. marca 2011 bo 69. obletnica, 16 nedolžno pobitih ljudi v “RAMOZNI JAMI”

P.s.
Večino tega zgoraj napisanega, sem že v mojih postih zgoraj opisala, ker pa so mi nekateri “spomin” na te nedolžne žrtve tako nepietetno, nesramno “zasmetili”, sem ponovno napisala.

Ja, mnogi se tega žalostnega dogodka spominjamo. Borovničani, prav vsako leto!

BOROVNIČANI,

TUDI LETOS NISO POZABILI NA USTRELJENE NEDOLŽNE VAŠČANE -TALCE
OKUPATOR JIH JE NA GROZOVIT NAČIN, POMORIL 10.03.1942 V GRAMOZNI JAMI!

– – – – -“” O B V E S T I L O “”- – – –

Občinsko društvo ZB za vrednote NOB Borovnica

– – – – – – – – V A B I L O – – – – – – –

Vabimo vas na spominsko svečanost dan spomina v

– – – – – – GRAMOZNO JAMO. – – – – –

Odhod avtobusa bo v četrtek, 10. marca 2011, ob 14. uri pred Kocko.

Po krajšem kulturnem programu ob 15. uri bomo položili cvetje in prižgali sveče na grobovih.

Naj kri prelita za svobodo ne bo nikoli pozabljena.

o

Da se ne boš usral od prevelike vneme!

Nič ne skrbi! 🙂

Škof Gregorij Rožman je branilcu obtoženih dr. Mironu Bleiweisu-Trsteniškemu dejal, da naj se pri njem oglasi po izreku sodbe.

Zakaj ni šel škof Gregorij Rožman takoj reševat nedolžne ljudi, se je vedelo že takrat, bil je naklonjen okupatorju. Saj se je že takoj ob okupaciji ljubljanske pokrajne Italijanom klanjal, ter zagotovil popolno sodelovanje cerkvenih oblasti s fašistično Italijo v korist ljudstva!??

V knjigi, “ŠKOF ROŽMAN V ZGODOVINI”, na strani 91 piše in tudi v “Slovencu”, 22. aprila 1941, str. 1, je bilo zapisano.

“Škof dr. Gregorij Rožman 20. aprila 1944 na obisku pri kraljevem civilnem komisarju Emiliju Grazioliju v banski palači.
Ob vhodu sta ga sprejela polkovnik Piovani in posebni tajnik, ki sta ga spremljala v pisarno Civilnega Komisarja. Ob stopnišču je bila postavljena častna četa Kraljevih karabinerjev. Msgr. dr. Rožman je sporočil Kr. Civilnemu Komisarju svoj pozdrav in pozdrav vse duhovščine na slovenskem ozemlju, zasedenem od italijanskih čet, ter mu zagotovil popolno sodelovanje cerkvenih oblasti.
Civilni komisar se je zahvalil in se prisrčno razgovarjal s škofom.
Prezvišeni je zapustil sedež Komisarijata, pozdravljen z istimi častmi, kakor ob prihodu.”

Visoki komisar Grazioli je škofu vrnil obisk v ponedeljek 21. aprila dopoldne. ” Kr. Civilni komisar se je zadržal z Ekselenco knezoškofom v prisrčenem razgovoru.”

Kr, Civilni komisar v škofijskem dvorcu, Slovenec, 23. aprila 1941, str. 1., v knjigi str. 92.

Okupatpr je podelil škofu dr. Rožmanu visoko odlikovanje.
Kraalj in cesat je na predlog duceja motu proprio podelil ljubljanskemu škofu Eksc. msrg. Gregoriju Rožmanu visoki red “Komendatorja Italijanske krone”. S kraljevim motu proprio je bil na ducejev predlog podeljen križ častnega viteza italijanske krone ljubljanskemu županu dr. Juru Adlešiču, za viteza reda italijanske krone pa je bil imenovan dr. Ivasn Ples.

Zapisano v “Slovencu”, 5. oktobra 1941, str. 3. V knjigi na str. 92.

====================

V tej knjigi je še več zanimivih zapiskov. Tudi o Tonetu Tomšiču, tudi njega ni šel rešit.
Razumljivo, če je škof dr. Gregorij Rožman obljubil popolno sodelovanje okupatorju, da ni mogel iti reševati ljudi, kljub temu, da so bili vsi nedolžni. Žal, tako je bilo.

Kako pa ti to veš? Si bil zraven?

Ponoči mu je malo ušlo v pižamo, zjutraj je dobil še depeše iz Murgllanda in iz tega sledi to klobasanje!

hahaha, še en nick, ki izraža neizživete sanje!!!!:))))))))))))))

Še malo nadaljevanja, za potaplacko in prcofuklna.
Ne znata brati.Kje to piše.

========================

Stran št. 89, “Sv. Urh, Štefanija Ravnikar – Podbevšek”

Nasprotniki osvobodilnega gibanja niso bili zadovoljni z “zmagami” italijanske vojske v bojih s partizanskimi enotami.
Klerofašistični voditelji z bivšim banom dr. Markom Natlačenom na čelu, so pregovorili visokega komisarja Emilija Graziolija, da bi sprejeli njihovo pomoč in dovolili obnovitev slovenske policije in orožništva.Grazioli pa je bil prepričan, da bodo Italijani tja do poletja 1942, že sami opravili s partizani, zato je odklanjal njihovo vsiljivo pomoč.
Vendar slovenski klerofašistični voditelji niso opustili misli na lastne oborožene formacije. Ob okupaciji naše dežele so že razmišljali o končnem izidu vojne. Če zmagajo države osi, bo treba imeti dobre odnose z okupatorji, če pa se zgodi nasprotno in zmagajo zavezniki, jim bo treba dokazati, da so tudi oni mislili na boj proti fašističnim osvajalcem.

Iz navedenih razlogov, predvsem pa zaradi tega, da bodo lahko sodelovali v bojih proti partizanom, so konec maja 1941 obnovili “Slovensko legijo”, ki jo je Natlačen ustanovil tik pred prihodom okupatorja. Vanjo so naskrivaj vključevali člane “Katoliške akcije” in voditelje raznih krelikalnih društev.Po vaseh je legija organizirala trojke, ki so zbirale nove člane in jih seznanjale z njenimi cilji.

Tudi na obravnavanem območju so člani Katoliške akcije stopili v Slovensko legijo in širili propagando zanjo. Dva izmed najbolj sposobnih je vodstvo legije poslalo v šestmesečni tečaj za pripravo vodilnega kadra tajno se snujoče bele garde. Tečaj je organiziralo vodstvo Katoliške akcije v ljubljanskem križevniškem samostanu od 25. novembra 1941 do 31. marca 1942. Med tečajniki – trinajst po številu – sta bila Joško Jakuš in Jože Jesih iz Dobrunj pod Sv. Urhom.

Pri sklepni svečanosti so udeleženci tečaja obljubili škofu dr. Gregoriju Rožmanu, da bodo zvesto sodelovali v boju proti OF in partizanom. Po končani slovesnosti so se tečajniki razšli. Po prihodu na svoja mesta so takoj začeli v praksi izvajati nauke voditeljev Katoliške akcije (KA) in Slovenske legije, ki so jih pridobili v tečaju.

==========================

Omenjeni tečaj za pripravo vodilnega kadra tajno osnujoče bele garde je potekal v času od 25. novembra 1941 do 31. marca 1942.
V času napada na “preserski most”, v času aretacij ljudi v Borovnici in okolici, v času zasliševanja aretiranih in močno mučenih, v času procesa na ljubljanskem sodišču, sodba je bila izrečena 7. marca 1942, čez tri dni, pa so na smrt obsojene v GRAMOZNI JAMI, na grozovit način usmrtili. Nekaj primerov teh ljudi je videti tudi na slikah v linku, “mučeniška pot k svobodi”.

Razumljivo je, da je bilo s pripravo vodilnega kadra za belo gardo veliko dela, razumljivo tudi, da je zmanjkalo časa, da bi se pobrigali in nedolžne ljudi rešili.
Razumljivo tudi, da so odgovorni, raje verjeli “bratoma Lichtember, pokvarjenima “nemčurjema”

Več je napisano v mojem postu z dne 03.03.11 ob 15:06 in v ostalih mojih postih zgoraj.

Iz knjige: “”ŠKOF ROŽMAN V ZGODOVINI”

Stran št. 55

Dok. 10

Rožmanovo pismo 18. junija 1942 družini usmrčenega Toneta Tomšiča o neuspešnem posredovanju zanj pri papežu.

“Spoštovana družina Tomšičeva!
Sporočam Vam, da sem na svoje pismo, ki sem ga na Vašo prošnjo pisal dne 16. maja 1942 papežu, dobil z datumom 19. maja 1942 odgovor, da je sveti oče takoj posredoval na pristojnih mestih za pomilostitev Vašega sina Antona. Kakor sem zvedel posneje, žal, njegovo posredovanje ni bilo uspešno.
Bog bodi milostljiv njegovi duši!”

Izvirnik v kazenskem spisu Leon Rupnik – 1946, objavila Alenka Nedog, Tone Tomšič, Ljubljana 1969, 148.