Tašča in tast – otrok, obiski, odnosi – večni problemi!
Težka bo, ker nimam zaupanja v njih. Tast bi hčeri dajal sladkarije v neomejenih količinah, pa tudi pri drugih zadevah nima občutka. Tašča pa nima nobene besede in mu ne upa nič rečti, ker se stari potem cel teden “drži” ko ena mona. Zadnjič ji je tlačil v usta govedino, ki je bila zelo začinjena s poprom, soljo in čebulo (en tak recept je bil, ko je res treba bolj začiniti) in sem mu rekla, da to pa ni za otroka. Sej me je upošteval, ampak če me ne bi bilo zraven, bi mala verjetno kdaj bodi bruhala, ker občutka nimajo.
Moj mož me je pred prazniki vprašal, če bi bilo full grdo, če bi fotru kupil knjigo “Kako ravnati z majnim otrokom” in sem rekla, da ni govora, ker je to žaljivo! Po drugi strani pa si mislim, da bi jo včasih potreboval.. je pa res, da ko ni “občinstva”, so dokaj normalni. Ko imamo kakšno praznovanje in je folk okrog, pa se tako ven mečejo, da je groza. Takrat se noben ne ozira na otroka, pa če še tako cvili in tuli, glavno je, da vsi okrog vidijo, kako dedi “obvlada” svojo vnukinjo. Bruh :/
Eni ste zelo nepismeni… službo pri tastu ima samo moj mož in tudi stanovanje so mu dali v uporabo že pred mano, je lep čas sam živet tukaj. Ko sem se jaz vselila (na njihovo privoljenje seveda), sem v zahvalo za to prodala svoj avto in ves denar (cca. 7000 €) vložila v obnovo, pa še sproti vlagava. Zdaj med prazniki sva se recimo odrekla darilom (sva rekla, da nama lahko podarijo bone za merkur, če kdo želi), ker nujno rabimo novo tuš kabino, stara (15 let) že dobesedno gnije. Skratka, v tuje stanovanje vlagava lepe vsote denarja, pa nimava nobene garancije, da bo kdaj najino. Najbrž bo to odvisno, koliko bomo hvaležni oz. ponižni, če sem čisto direktna. Ker človek je lahko hvaležen in obenem ohrani dostojanstvo in svoj mir, ko se moraš klanjati in poniževati, da se nekdo počuti nekaj več od tebe, pa to ni več samo hvaležnost.
Torej si hotela, da se tule strinjamo s tabo, da sta uboga in da sta tast in tašča negativca? Ker se ne, skačeš v luft. Če hočeš mir, bodi samostojna.
Pa grem stavit, da se še vedno delaš, da ne veš, kaj je prav in kaj ne.
Če hočeta imeti mir, se spokajta iz tujega stanovanja in naj si mož najde službo brez sorodstvenih vezi.
Vidva sta se pač odločila za varianto, da bosta najemnino plačevala na drugačen način, ne direkt z denarjem. Vajina odločitev, vajin dolg. Plačajta ga ali pa ne koristita več uslug. Ko boš/če boš kdaj samostojna, boš videla, da te usluge niso majhne.
To je bilo v planu, ampak moj mož ni sposoben takega pogovora z njimi, ker ni vajen tega. Oni so probleme vedno pometli pod preprogo, niso govorili o tem. Njegov foter se je par let nazaj celo leto dni kurbal, tašča je vedela, trpela, jokala, jemala pomirjevala, ampak vsak dan mu je kljub vsemu dala južno na mizo in tako zelo so bili sposobni skrivati, da niti taščina mama ni vedela, da se kaj dogaja, čeprav živijo v istem stanovanju! Potem si lahko predstavljate, kako dobri glumači so vsi skupaj… Problem je samo v tem, da sem jaz navajena popolnoma obratno – mi smo se doma vedno pogovorili in povedali točno tako, kot je bilo. Nihče ni ničesar držal v sebi, zvečer smo šli spat pomirjeni, ker smo si povedali in pojasnili, kaj in kako kdo misli, čuti. Zato se pač ne morem navaditi na moževo družino. Ker mi je izguba časa tam sedeti na kavici in vljudno čvekati “kr nekaj”, v resnici pa vsi vemo, da ni ok in da bi se imeli ogromno za pogovoriti. Ampak kot sem že napisala, on niso pripravljeni na pogovor, celo zelo spretno se izmikajo. Ko smo parkrat imeli “kratek stik”, so se za 14 dni umaknili in potem, ko smo bili malo pomirjeni, smo se dalje pretvarjali, da je vse ok.
V glavnem večina žensk pozna to zgodbo. Tudi jaz. Deloma je to tudi moja zgodba. Ko še ni bilo otroka, smo se čudovito razumeli. Ko je prišel otrok, so veliko hodili na obiske, npr. 4 x na teden povprečno po tri ure. Meni se je mešalo. Na živce sta mi šla tast in tašča (sva pa živela pri naših v hiši). Dokler jima nisem povedala, da rabimo svoj mir in da je dovolj, če se vidimo enkrat na teden po kakšno uro, in to jasno in glasno, sem bila pred živčnim zlomom. Nekaj časa sta se kujala, potem sta pa sprejela dejstvo. Ampak sem videla, da me sploh tast ne mara več. Kaj pa naj bi naredila? Vsaka družinica rabi svoj mir, sploh pa mlada družinica in tamlada pred taščo – zakaj je tako ne vem, ampak kot sem rekla, veliko je podobnih zgodb. Drugače pa je z mojo mamo, me ni motilo, če bi bila 10 ur z mano. To so dejstva, ki se jih zavedam. So kot nekakšno prekletstvo.
Enako je bilo pri bratu, ki je imel ženo in sta živela pri nas. Ta mladi je šla tašča, moja mama, tako na živce, da bi jo kar spaštala. Praktično zaradi ničesar. Še kakšno si je zmislila, samo da je imela kaj proti njej. In je dosegla svoj mir, v tuji hiši. Mama je bila pa zelo zelo žalostna. Kot moja tašča, kot bo tvoja tašča, če boste kaj rekli – pa v bistvu morate, na lep, a odločen način. To je tako, noben pa ne ve zakaj je tako.
Avtorica, živiš na njihovem, tvoj ni sposoben najt službe, torej vas preživlja tvoj tast, ki je mimogrede gor spravil tvojega nesposobnega tipa, čeprav se ti zdi, da ” ne zna z otroki”. Da lahko terjaš neodvisnost, moraš neodvisen bit. Vidva pa tzo nista. Najbrž ti je zelo dišal denar privatniške familije, nisi pa pričakovala, da ne bo zastonj…
Aha, še ena taka “tašča”. Torej po tvojem dolg ni velik, usluge so pa ogromne… ja, seveda. Bravo![/quote]
Sploh ne. Sem pa za razliko od tebe samostojna in se preživljam sama.
Rekla si, da ne veš več, kaj je prav. Povedali smo ti, kaj je prav. Zdaj pa v luft skačeš? A si hotela, da ti lažemo, kot si hočeš lagat sama?
Res, ni vama treba vsega potrpet, ne glede na ugodnosti. Stanovanje nima s karakterjem staršev nobene veze!
Precej mladih poznam, ki živijo v zgornjem nadsropju hiše enih od staršev. Ponekod imajo skupno kurjavo, ponekod celo skupno gospodinjstvo. Kako se med sabo razumejo, je pač odvisno od tega, kakšni značaji so skupaj. Kjer ni posesivnosti, vlada harmonija. Kjer pa starši hočejo tamlade komandirat, že kmalu pride do sporov.
Dogovorita se, kako se bosta rešila komande njegovih staršev!
V primeru, da mislita še en čas ostati v stanovanju, se lahko zmenite za najemnino.
Lahko gresta več km vstran v najem, kjer si v bližini najdeš služo. Lahko začneta šparat za parcelo, hišo…
Le zavedaj se, da stanovanje moževe babice nima nič pri tem, da vaju tast in tašča hočeta komandirat. Vtikanje v življenje drugih je njuna lastnost, ki bi prišla do izraza tudi, če bi vidva bila čisto na svojem. Zato se je treba postavit zase!
No ja, ni treba vedno samo starše kriviti za nesoglasja. Marsikje je za spore kriv “otrokov” partner, ki hoče svojega partnerja samo še zase. Starši kar naenkrat ne smejo nič več pripomniti, dati nobenega nasveta, nič vprašati. Malo prilagodljivosti in strpnosti z obeh strani ne bi nikomur škodilo, ne “tastarim” in ne “tamladim”.
Zanimivo, meni nisi odgovorila niti besede, čeprav sem ti poskušala zelo natančno odgovoriti.
Le po enem samem letu, dveh, delaš take zdrahe v družini? Praviš, da nihče ni sproščen v njihovi družini, to je največja bedarija, saj tvoj mož je njihov otrok, sestra je tam, njihovi oče in mama, in TI si tista, ki si tam prišlek in očitno si TI tista, ki je nesproščena, neiskrena. Sprejmi te ljudi, ki so gor spravili tvojega najljubšega, moža in očeta tvojega otroka.
Kako nesramno in nespoštljivo govoriš o tastu, češ, da se je kurbal okol? Te ni sram? s kakšno pravico se vtikuješ v razmerje tasta in tašče?
Praviš, da si se jim PISNO zahvalila za poroko (najbrž financ ministru družine in to ni tvoj mož pač pa tast), se ti ne zdi to totalno neiskreno, zlagano, umetno, da se PISNO nekomu zahvališ, ki živi 20min sprehoda od tebe?
Zakaj ne znaš vzpostavit stik s to družino? V čem je problem? Zakaj želiš, da je vse po tvoje? Zakaj ne pridobiš taščo na svojo stran, in postaneš z njo prijateljica, če sta obe že cele dneve same in ‘fantje’ delajo cel dan? Če je tast, tako zoprn in gospodovalen, pa bi rekla iz vsega zapisanega da ni, in je samo postopaški, drugače pa kot se reče mehka duša v trdem oklepu, bi rekla, da je samo navzven tak, drugače pa ne bi jamral, da vaju premalo vidi, da si želi videt otroka in podobno, in tudi se važil z vnukinjo. Verjemi, resnično žleht ljudjem ‘dol visi za pamže’…. tko da, jaz mislim, da je ta dedek samo en ljubezniv, in srčen možakar, ki je pa v svojem poslu in sicer pri denarju, materialnih rečeh pač močan značaj in nič več kot to….
Daj se že skuliraj in sprejmi te ljudi, sicer pa ne delaj drame za brezveze, ker si naštela par tako blesavo nepomembnih dogodkov, da to ni za verjet, da ti zaradi tega zganjaš tako histerijo!!!
.
saj tast res ne zna z otroki, če je njegov sin – torej mož nesposoben najt službo izven atijovega krila in poskrbet za familijo in se malo prikrajšat za udobje v najetem 2 sobnem stanovanju – na kratko ne zna prevzeti odgovornosti.
Pa še nekaj – nova tuš kabina tudi tista za 600 evrov, pač zame niso neka vlaganja v stanovanje. Vlaganja so nove strehe, okna, razbijanje tlakov, nove napeljave. To, da pobarvaš, kupiš ena notranja vrata in narediš kanuf in premakneš luster bolj na sredo stropa pač ne. To je samo za tvoje udobje, tako kot pohištvo, preproge itd.
Ne razumem teh tastov in tašč….Imeli so svoje otroke, pa se niso ukvarjali z njimi.Zdaj, pri vnukih bi vse nadomestili.
Imejta še dva otroka.Če bo en otrok v naročju babice , bosta vidva
še vseeno imela v naročja še vsak enega in vsi boste imeli dela čez glavo, nazadnje boste pa enega
pozabili pri tastarih in prišla bosta ponj šele naslednji dan…ker se bosta še prva dva preveč drla, da jih
bosta lahko utišala.To je nasvet za vaju.
Zdaj pa še en nasvet: Drastično zmanjšajte število obiskov, če vam grejo ta stari na živce.Oni imajo pač
svoje finte , kdo bi jih razumel ,vidva pa svoje.Vseeno pred otrokom nikoli ne govorita grdo o babici in
dedku.Babica in dedek sta bogastvo za vnuke.Vnuki imajo pravico do starih staršev…Ti pa so , kakršni
so….Malo zamiži, pa malo bodi gluha….pa manj hodi na obiske,življenje si pa zapolnite s svojim
družinskim življenjem.
ma jaz te razumem, to odvisnost od nekoga. finančno, pa ko ti skoz en na nos meče. moji doma so bili taki ja, tašča mi še ni rekla žal besede!!!
čim sem dobila službo tudi jaz, sva šla va najem in sedaj imava kredit za 2 sobno stanovanje.
psihičnega miru se ne da poplačat. če hočeš, ugasneš zvonec ali telefon, si doma, pa ne odpreš.
najboljši način je, da se z njimi ne prepiraš, tko mal z distance moraš gledat zadevo.
ni se treba javit na vsak njihov telefon in kasneje ni treba razlagat zakaj se nisi javil ali kaj si takrat delal. začni postopoma. tko počasi delaš distanco.
ko sem bila na porodniški in smo mi šli k mojim doma je bilo isto: živčni zlom, 100x bolj utrujena kot če bi bila doma. drago sem plačala ta “videz dobre družine”. ko se zdaj gledam za nazaj vidim samo utrujeno mamo, nesamozavestno, ker so me tako od malega učili, ki se ne zna postavit zase, postavit mej, rečt dovolj, to je moj otrok in jaz sem glavna (pa čeprav delam kaj narobe), prvi otrok mi je kar pretresel življenje- ni se dojil, zelo slabo spal in take, doma pa samo samo še bolj zatirali, pametovali, se vtikovali. ČE bi živela pri njih, bi znorela!!!
Glede zahvale po poroki… bila je tako pisna kot ustna, s tem, da sva oboje starše povabila v dobro restavracijo na kosilo in jim tam kot presenečenje podarila zahvalo s fotografijo in napisala iz srca, za kaj vse sva hvaležna, kar še vedno misliva in čutiva, tukaj ni dileme. Dedek, ki ga ti opisuješ, je pša daaaaleč od našega, žal, bi si pa želela takega ja. Predvsem veselega, ker v resnici se nonstop kuja na vse okoli sebe. Ženo/taščo ima popolnoma podrejeno, kar mi je povedal mož, ko določenih stvari nisem razumela. Mož mi je tudi priznal, da ima z očetom že leta slab odnos, ker se z njim ne da pogovarjati. In ja, je gospodovalen, zelo! Te besede nisem prva uporabila jaz, ampak ravno moj mož, ki jih bolje pozna in zna bolje opisati, kot jaz. Kar se tiče tašče, moj pravi, da je tako kot veter pihne in res je. Drži s tistim, od katerega ima v nekem trenutku več koristi – dobesedno. Pa nista slaba, daaaaleč od tega, sta le zelo zelo zelo težka, predvsem on, z njo se pa ne da nič, ker mu je podrejena in sploh ne upa misliti s svojo glavo. Moj mož je sicer zaposlen v njegovi firmi, ampak dejstvo je, da tudi če ne bi bil, bi pa delal kje drugje. Je sposoben in brihten fant, službo bi dobil brez težav. Nima pa nobene bajne plače, pa še to si več kot zasluži!!! Stanovanja, v katerem živiva, pa tast ni kupil, ampak preprosto podedoval od svojih staršev. Torej, ga je samo naprej oddal sinu.
saj tast res ne zna z otroki, če je njegov sin – torej mož nesposoben najt službo izven atijovega krila in poskrbet za familijo in se malo prikrajšat za udobje v najetem 2 sobnem stanovanju – na kratko ne zna prevzeti odgovornosti.
Pa še nekaj – nova tuš kabina tudi tista za 600 evrov, pač zame niso neka vlaganja v stanovanje. Vlaganja so nove strehe, okna, razbijanje tlakov, nove napeljave. To, da pobarvaš, kupiš ena notranja vrata in narediš kanuf in premakneš luster bolj na sredo stropa pač ne. To je samo za tvoje udobje, tako kot pohištvo, preproge itd.[/quote]
Ne boš verjela, točno to smo najprej naredili!!! A ti prav naštejem? Naredili smo nove estrihe, talne površine (ploščice, laminate), pregradili en prostor (kot je tast predlagal, da ne bi bilo kaj narobe!), novo kuhinjo (ki je ne morem zraven vzet, če grem ven), vse prebarvano ni komplet novo pohištvo. Okna so bila že prej nova, to je pa tast prispeval. In sva mu hvaležna, nisva pa pripravljena klačeplaziti – v tem je razlika, ampak eni ste tako kratki, da ne ločite tega dvojega med seboj!!!!
torej ke rešitev dokaj preprosta. tvoj mož naj najde najprej drugo, boljšo zaposlitev, potem pa hop na svoje. bo težko, ampak saj nista nesposobna, ampak mlada in pametna. ker njegovih ne boš spremenila. obema manjka samozavest, kerv se preveč zanašata na tastare. oba, ti s cijazenjem vsakih 14 dni na konec Slovenije, tvoj mož je pa sploh revček. kar korajžno, boš vidla, ni boljšga občutka kot biti na svojem, pa če je le 30 kvadratov.
Na nek način je tudi to res. Mož mi je večkrat, ko pogovor nanesel na otroštvo, pojamral, da si je vedno želel, da bi njegov oče znal z njim kdaj kaj početi – karkoli. Ali pa ga v dejavnostih, ki jih je imel, vsaj malo vzpodbujati. Pa ni imel nobenega interesa. Posledično mož ni bil motiviran, da bi zaključil faks, enako se je zgodilo z njegovo sestro. Vse, česar sta se lotila, sta predčasno opustila, ker nič ni bilo pomembno, nihče ju ni znal pohvaliti, nihče ni kazal zanimanja, da bi kaj bilo pomembno. Jaz vem, da bi tudi obupala pri takih starših. Moji so mene znali pohvaliti, priti na nastop v glasbeno šolo, me motivirati, ko mi je bilo težko se učiti na faksu. Pač znala sta najti lepo besedo in mi večkrat dala zagon, da sem se potrudila, ko mi je bilo težko oz. ko sama nisem bila dovolj motivirana. Takrat mi je seveda šlo na živce, zdaj pa sem jima neizmerno hvaležna, ker sem dejansko vse, česar sem se lotila, tudi zaključila, kar je najbolj pomembno v življenju! In dokler ne odrastemo ter ne dozorimo, je naloga staršev, da nas usmerjajo in vodijo po pravi poti. Če jim je to težko in mislijo, da je po 18-letu njihovo “delo” zaključeno, si po moje niso zaslužili otrok.