Joj, drage moje mlade mamice:

Zakaj ne morete razumeti, da stari starši vse to počnejo iz ljubezni do vas in vnukov? Pravite, da se vtikajo v vaše življenje.. itd. Ampak to je razumljivo: oni imajo več izkušenj kot vi, zato vam želijo pomagati. Mlade mamice: saj boste same doživele, ko bo vaš otrok želel početi kaj takega, za kar vi mislite, da ni primerno zanj, pa mu boste to vseeno dovolile in se boste uprle želji obvarovati ga pred neuspehom, ali mu boste priskočile na pomoč s vojim nasvetom in izkušnjami? Ravno tako je s starimi starši: vse to počnejo, da bi vas “obvarovali” pred neuspehom, ker oni so take stvari že “dali skoz”.

Kar se pa tiče”žalostne”:
Te razumem, vendar se boš pač morala sprijazniti, vsaj v večji meri. Spremenila ju ne boš. Lahko pa vneseš nov veter v vaše odnose, če je že mož navajen takih odnosov, pa ti lahko uporabiš drugačen pristop. Praviš, da se tast kar naprej grdo drži in je nezadovoljen, poizkusi obrniti vašo komunikacijo na veselejšo plat, uporabi malo humorja. Mogoče se mu malo “prilizuj” in ga hvali, občuduj.Taki samopašneži to potrebujejo.Naj s tvojim prihodom zaveje nov, svež veter… ne pusti se povoziti.
Razumem, da je zate naporno, doma si, brez službe, z otrokom, ki te zahteva celih 24 ur. Ampak zastavi si recimo cilj za prihodnje leto, da boš poskušala izboljšati odnose, vzemi to kot izziv, delaj na tem “projektu” in verjamem, da se bodo zadeve spremenile, boš videla! To povej možu in peljita stvar skupaj.Praviš, da je tvoja familija čisto drugačna, sproščena, itd. Bodi taka še ti, veš tega se človek naleze.
V nasprotnem primeru boš vedno bolj zagrenjena, tečna sebi, možu, otroku, vsem okoli sebe. spremenilo se ne bo pa čisto nič.

Glede zahvale po poroki… bila je tako pisna kot ustna, s tem, da sva oboje starše povabila v dobro restavracijo na kosilo in jim tam kot presenečenje podarila zahvalo s fotografijo in napisala iz srca, za kaj vse sva hvaležna, kar še vedno misliva in čutiva, tukaj ni dileme. Dedek, ki ga ti opisuješ, je pša daaaaleč od našega, žal, bi si pa želela takega ja. Predvsem veselega, ker v resnici se nonstop kuja na vse okoli sebe. Ženo/taščo ima popolnoma podrejeno, kar mi je povedal mož, ko določenih stvari nisem razumela. Mož mi je tudi priznal, da ima z očetom že leta slab odnos, ker se z njim ne da pogovarjati. In ja, je gospodovalen, zelo! Te besede nisem prva uporabila jaz, ampak ravno moj mož, ki jih bolje pozna in zna bolje opisati, kot jaz. Kar se tiče tašče, moj pravi, da je tako kot veter pihne in res je. Drži s tistim, od katerega ima v nekem trenutku več koristi – dobesedno. Pa nista slaba, daaaaleč od tega, sta le zelo zelo zelo težka, predvsem on, z njo se pa ne da nič, ker mu je podrejena in sploh ne upa misliti s svojo glavo. Moj mož je sicer zaposlen v njegovi firmi, ampak dejstvo je, da tudi če ne bi bil, bi pa delal kje drugje. Je sposoben in brihten fant, službo bi dobil brez težav. Nima pa nobene bajne plače, pa še to si več kot zasluži!!! Stanovanja, v katerem živiva, pa tast ni kupil, ampak preprosto podedoval od svojih staršev. Torej, ga je samo naprej oddal sinu.[/quote]

Še enkrat, po enem samem letu, delaš take zaključke, kako je nekdo težak, tak ali onak, kurbir, gospodovalen, tašča je pa taka, kot veter piha?

Kakšna si pa ti? si se kdaj skritizirala, si se kdaj spraševala, če je morda res malo premalo, da se vidite 1x tedensko, če ste tako blizu?

Bodi iskrena sama pri sebi najprej, ne kritiziraj in ne obiraj jih po dolgem in po čez, nenazadnje se lahko tudi prepoznata v teh zapisih, torej odpri se v pričo njih, pogovarjaj se iskreno, ne bodi tako vzvišena, in tudi tast in tašča bosta taka, prepričana sem, da sta čisto okej, tast je le navidezno ‘glavni’….in ti tega ne preneseš, ker misliš, da če si jim rodila vnukinjo, da zdej morajo plesati, tako kot boš ti igrala, draga moja zelena deklica, življenje je vsaj kaj drugega kot samo to, veš……

Na nek način je tudi to res. Mož mi je večkrat, ko pogovor nanesel na otroštvo, pojamral, da si je vedno želel, da bi njegov oče znal z njim kdaj kaj početi – karkoli. Ali pa ga v dejavnostih, ki jih je imel, vsaj malo vzpodbujati. Pa ni imel nobenega interesa. Posledično mož ni bil motiviran, da bi zaključil faks, enako se je zgodilo z njegovo sestro. Vse, česar sta se lotila, sta predčasno opustila, ker nič ni bilo pomembno, nihče ju ni znal pohvaliti, nihče ni kazal zanimanja, da bi kaj bilo pomembno. Jaz vem, da bi tudi obupala pri takih starših. Moji so mene znali pohvaliti, priti na nastop v glasbeno šolo, me motivirati, ko mi je bilo težko se učiti na faksu. Pač znala sta najti lepo besedo in mi večkrat dala zagon, da sem se potrudila, ko mi je bilo težko oz. ko sama nisem bila dovolj motivirana. Takrat mi je seveda šlo na živce, zdaj pa sem jima neizmerno hvaležna, ker sem dejansko vse, česar sem se lotila, tudi zaključila, kar je najbolj pomembno v življenju! In dokler ne odrastemo ter ne dozorimo, je naloga staršev, da nas usmerjajo in vodijo po pravi poti. Če jim je to težko in mislijo, da je po 18-letu njihovo “delo” zaključeno, si po moje niso zaslužili otrok.[/quote]

Manj se boš obremenjevala s taščo in tastom , lepše življenje boš imela. Glej,onadva sta taka , kot sta ,
spremenila se ne bosta. Saj tudi onadva ne moreta iz svoje kože.Ne znata drugače , to je to.Razumi,

da je med vami toliko in toliko let razlike, da sta ona živela v drugačnih časih…no,pa še po svoje sta

navdahnjena…saj pravijo :sto ljudi,sto čudi…

Zapolnita si življenje s svojim delom ,poiščita si prijatelje svojih let z malimi otroki in uživajta svoje

življenje.Taščo in tasta pa pustita na miru in čimmanj se pogovarjajta o njima.In o njunih napakah.

Ker napake imamo VSI. Prav vsi. In poskušaj razumeti , da vsi ne znajo tako reagirati ,kot ti ali tvoj

mož.Imela si velikansko srečo, da imaš starše ,ki so lepo skrbeli zate , imajo v sebi empatijo do

človeka in da so ti dali marsikaj,kar drugi starši ne znajo dati svojim otrokom.

Bodi pametna , zadrži se tudi pred možem, saj on ne more nič zato , kakšen značaj imata oče ali

mama….Pohvali,kar je dobro, za ostalo pa se raje ugrizni v jezik….Po moje ti bo tudi mož zelo

hvaležen….Staršev si pač nismo izbirali sami…Mogoče bi imel tudi on rad take starše ,kot jih imaš ti…

Bodi srečna in hvaležna, da imaš ljudi okrog sebe ,ki te imajo radi , dobrega moža in zdravega otročka.

Pa stanovanje in denar…Ceni to…marsikdo bi želel biti na tvojem mestu.Marsikdo.

Vrzi jih čez prag in če so pametni, kar mislim da so, boš imela do smrti svoj mir. Tudi moja snaha ga ima in ga bo imela še naprej.

Si pa huda….ste imeli pa hud kratek stik.

Joj,ko se pa spomnim na mojo taščo ,kako je bila posiljevalska 30 let nazaj…o, ti, jarca, sem jo bila sita.

Povem po pravici,res sem po domače najeb…..!

Ja,tako je…mladi in stari so na dveh bregovih. In OBOJI se moramo naučiti (kjerkoli si….)medsebojnega

spoštovanja, pa tudi zdrave DISTANCE….

Porblem ni v tastu in tašči, problem je v tvojem možu, ker se od staršev še zares ni odcepil. To se pogosto (največkrat) zgodi pri tiranskih starših (tvoj tast).

Že to, da dela pri očetu v firmi, je znak neodcepitve, četudi bi bili odnosi kao v redu. Tast je tipičen oče-tiran, ki žre lastne otroke – sina (tvojega moža) je tako požrl, da se ta še upret ne zna.

Rešitev je v ozaveščanju vzorcev najprej pri tvojem možu – vendar to brez resne pomoči ne bo zmogel. Za zdaj ti špilaš njegovega terapevta – ti ga ‘siliš’, da razčisti s starši in hkrati še bojuješ njegove bitke ter tudi nosiš njegovo jezo, ki jo ima sam popolnoma potlačeno.

Namreč, zdrava, integrirana, razvita oseba si takega prestopanja osebnih meja nikoli ne bi dovolila. Vendar je težava, da pri tiranskih starših otrok ne more zdravega osebnega centra sploh razvit, stalno ostaja v senci.

Ti si stopila v to sceno in si nosilka sprememb – si kot ‘katalizator’, da se sin že dokončno odcepi od svoje primarne družine. Je pa tako, da bolj problematična je družina, težje se je odcepit. Tudi če se preseliš kilometre stran. Vzorce ohraniš v sebi.

Stvari se akumulirajo:
1)disfunkcionalna družina tvojega moža – oče tiran in čustveno manipulativna mati, ki se čustveno vesi po svojem sinu, ker od moža ni nikoli dobila čustveno tega, kar bi želela (klasika)
2)pohabljen sin (sori če je na grobo rečeno, a dejansko so mu odcepili kar nekaj življenjske energije)
3)sin dobi partnerko, ki ima kao ful kul odnose s svojimi starši ->začne se tipična kao črno-bela situacija
4)ti se znajdeš v tem bojnem polju – in tu se začne tvoje pravo delo: ZAKAJ?

Zakaj si prišla v tako situacijo? Zakaj imaš moža, ki se ne zna upreti očetu? Nisi ga dobila kar tako. Morda v tebi obstaja želja po ‘reševanju’,morda si vedno bila močna, odločna – kot protiutež taki vedno dobijo nekoga, ki ga morajo tako ali drugače podpirat.

Kdo je tast v TVOJEM življenju? Kaj predstavlja? Ljudje, ki prihajajo v naša življenja, na nek način zrcalijo našo lastno psiho. Vsi odnosi so zrcalo. Ti imaš šibkega moža, tiranskega tasta- zanimivo bi bilo pogledati tvojo podobo moškega. Imaš še hči, ki je začela izražati probleme – skratka, si v enem vorteksu problemov, vsi te ‘žrejo’, ti skušaš biti fer, ustreči, ravnati prav, a vseeno moraš iz tega vleči ven še svojega moža. Od kod tebi tak vzorec?

Skratka, tako nekako se začne na osebni ravni reševati takšne probleme. Ko naletimo na take ‘tiranske’ osebke v življenju, je to le strelovod za vse možne potlačene probleme, naše lastne, iz naše družine, ki jih nikoli nismo ozavestili. In ne samo za probleme – tudi za možnosti ter osebni razvoj. Take situacije to bezajo ven iz nas. Si heroj? Si morda, si sposobna uvidet probleme? Nosiš vse na svojih ramenih? Kakšne vzorce funkcioniranja imaš? Kaj si ti ponotranjila iz SVOJE družine, kjer so kao vsi kul?

Vedno je tako – vsi so kul, dokler ne pride en zmaj (tast, mož, sosed…). Potem se pa začne. In najprej moraš začeti pri sebi in sicer ugotavljati, kakšno vlogo tu igraš, zakaj imaš takega moža. Od kje si dobila tako situacijo? Kaj moraš skozi to uvideti – glede same sebe?

Človeška psiha je izjemno kompleksna – mi živimo le na površju in izražamo le en majhen košček sebe. Zato nam zunanje situacije in ljudje začnejo zrcaliti ali provocirati v nas dele, ki jih še nismo ozavestili.

Za to je potreben krepek in globok uvid samega vase.

Torej, prvi korak: začni raziskovat, kaj ta situacija pomeni zate, kako jo doživljaš ti, kaj beza ven iz tebe. Enako bi moral storiti mož. Vidva potrebujeta terapijo – tast jo itak, tašča tudi, samo je nista sposobna in tudi ni smisla v tem. Tvoj mož mora ozavestiti, zakaj ne more prerasti očeta in se mu upreti, ti pa zakaj si dobila tako potlačenega moškega in zakaj moraš bojevati njegove bitke.

Ko ozavestimo te vzorce, se sprosti ogromno ujete energije in tudi dobimo moč za upor in spremembe ter nadzor nad lastnim življenjem. Ker imata situacijo, ko vama skušajo drugi urejat vajino življenje – zakaj do tega pride, je globoka tema, zrela za eno resno terapijo.

Vse situacije so le odraz naše lastne psihologije, kompleksov, vzorcev, ki se jih v ogromni meri sploh ne zavedamo in jih ne razumemo. Zato je lažje vse obesiti na druge – ‘mi bi bili super, če ne bi bilo tega tasta/moža/žene/otroka/soseda’. Saj ni res. Vse te vzorce nosite še vedno v sebi, tast jih samo ven potegne. Ne rečem, da tast ni adijo pamet, itak da je, samo če hočete to rešiti, je treba začeti pri sebi – odkrivati globoke vzroke, ki so pripeljali do tega, da si se ti in tvoj mož sploh znašla v taki situaciji.

Kot moški berem tole pa se čudim kakšnega copato imaš doma. Ženska ti si neverjetna, prišel bo dan ko se ti bo mož zahvalil za sodelovanje. Če je pol tega res kar pišeš se čudim da vaju niso ven iz stanovanja vrgli. Tast ji bo dal preveč sladkarij. Ne mi rečt da lastnemu otroku skrivaš sladkarije? Ženska pa kako moreš to počet. Mož pa mirno gleda. Očitno cele dneve samo razmišljaš o tem kako ti nekdo greni življenje. Malo potrpežljivosti in spoštovanja do starejših oseb. Tudi midva imava tri otroke pa tudi k nama so ženini starši hodili. Pa je njo bolj motilo kot mene, ker jaz sem vesel da se starši brigajo za lastne otroke in vnuke. Sej če se za tvoje nebi bi bil pa spet halo da samo na bratove gleda. Najprej spremeni svoj odnos do njih potem pa pričakuj spremembe. Tvoji so seveda perfektni, mož pa si ne upa nič rečt zato ti pritrjuje. Seveda ti ki imaš edina vse prav verjameš njegovim besedam. On kot moški pa želi samo miru. Daj se malo zamisli.

Porblem ni v tastu in tašči, problem je v tvojem možu, ker se od staršev še zares ni odcepil. To se pogosto (največkrat) zgodi pri tiranskih starših (tvoj tast

Ah lepo te prosim no. Najbolje da sovraži lastne starše. Kdo bo pa prevzel podjetje po očetu. Njen mož je ena velika copata in nič drugega. Avtorica pa dela vse za to da ji bo razpadel zakon. Sam menim da je spoštovanje partnerjevih staršev eden izmed stebrov vsakega zakona. To da od moža zahteva da sovraži lastne starše je naravnost sramotno. Od avtorice starši so perfektni, celo mož ji je pritrdil, medtem ko njegovi so najslabši, kljub temu da so jim dali stanovanje, da ima mož pri njih službo. Povrh vsega pa so jim plačali poroko. Jaz bi se vprašal kdo je tukaj nor. Jaz bi rekel tvoj mož ker ti ni jasno in glasno povedal da on spoštuje tvoje starše ti boš pa njegove. Ene ženske ste preprosto neverjetne, vse delate za to da lastnega moža skregate s primarno družino. Na koncu pa se čudite ko imajo vsega dovolj. Poznam najmanj 3 identične primere pri katerih je moški na koncu naredil rez.

Ne mislim tega – in podobnih odgovorov – sploh komentirat, ker je jasno, da osnovne poante ne dojameš, enostavno ni dovolj zrelosti za to. Dejansko so redki sposobni stvari dojet in se tudi samoopazovat, imeti dovolj inteligence za razumet zadeve in kompleksnost takšnih situacij ter življenja nasploh. Folk pač operira na prvo žogo, na površju, brez kakršnega koli zavedanja in razumevanja potem se pa čudi, kaj se jim dogaja. Itak.

Če bo avtorica kaj od tega vzela, prav, če ne tudi prav – za ljudi, ki še P od psihe ne razumejo pa tako škoda energije in besed, ker je kot prvošolčku razlagat integrale.

lp

Ne mislim tega – in podobnih odgovorov – sploh komentirat, ker je jasno, da osnovne poante ne dojameš, enostavno ni dovolj zrelosti za to. Dejansko so redki sposobni stvari dojet in se tudi samoopazovat, imeti dovolj inteligence za razumet zadeve in kompleksnost takšnih situacij ter življenja nasploh. Folk pač operira na prvo žogo, na površju, brez kakršnega koli zavedanja in razumevanja potem se pa čudi, kaj se jim dogaja. Itak.

Če bo avtorica kaj od tega vzela, prav, če ne tudi prav – za ljudi, ki še P od psihe ne razumejo pa tako škoda energije in besed, ker je kot prvošolčku razlagat integrale.

lp

Še ena taka ki meni da je samo njeno dojemanje sveta pravilno. Ene ste neverjetne res.

To je pac cena, ki jo placujeta namesto najemnine oziroma kredita in varnosti zaposlitve. Ocitno se ne zavedas, da ni dovolj da si samo priden da imas dobro zaposlitev. Tisto za minimalca ze. Kaj vec bo pa izredno tezko dobil. Ce seveda ne bo spet preko vez kot je zdaj. Ker takih pridnih in sposobnih je se naimanj 1000, bolj pridnih in sposobnih pa se z visjo izobrazbo pa se vec. Kriza ue draga moja, ce se ne ves?! In ce ne bo imel dobte place v dobro stojeci firmi potem bo en k od kredita a ves. Vidva ce hoceta kredit lahko tvoj tast od naslednjega meseca mozu nakazuje placo 3000€ pa bosta dobila bajen kredit. Kdo ti bo dal pa taksno placo brez vez? Pa lahko dela noc in dan pa jo lahko le sanja. Tako da bi brez tasta & co. vidva bolj tenko piskala. Sta vlagala vse lepo in prav, namesto najemnine vse lepo in prav, ampak zakaj nista sla za sebe? Potem je isto kot da bi placevala najemnino a ne? Potem pojdita zase pa bo boljse a ne. Ne bom sodila kaksna si ti in kaksni so njegovi ker me to malo briga. In niti ni vazno. podita za sebe ker je MIR nrkaj neprecenljivega. Ampak ce partner potem ostane brez sluzbe jo ne bo dobil jutri a ves in otrok mora vseeno nekaj jest. torej naredita vse na lep nacin, ce se ne da pa malo nasparajta, partner naj poisce sluzbo in pojdita. ampak potem ne bo vedno lusno to upam da se zavedas.

Res vas ne razumem. Torej, če nekdo kaj dobrega stori za nas, nam kaj podari, nas zaposli (kar sploh ni “prinašanje k riti” saj menda delaš da zaslužiš plačo), torej ima ta pravico prevzemati nadzor nad našim življenjem in moramo požreti vsa drek, ki nam ga naserjejo v krožnik? Če imaš svoje želje in mnenje si pa kar nehvaležen? Čudna mi je ta logika. In močno dvomim, da bi katera mirno goltala take cvetke, ko pa ste tako objestne in gobčne in vam že ne bo noben nič govoril.

Če nekomu kaj podariš, mu podariš. In to je to, ti ni nič dolžan. Če pa stvari nočeš dati kar zastonj, jo pač zaračunaš, najemnino v tem primeru.

Če so vama ponudili pomoč in vaju sedaj s tem izsiljujejo, so zame do kraja bedni. Vidva imata pravico do svoje zasebnosti in lastnih odločitev ne glede na to, kaj vse vama oni dajo. Svetujem ti, da najde partner novo službo in greste na svoje. Nehajta vlagat v stanovanje in začnita varčevati. Ne bo od danes do jutri, bo treba nekaj časa potrpet, ampak bolje čez kakšno leto kot nikoli.

Tudi če nekaj dobiš ne moreš biti nesramen do tistega ki ti je to dal. Mene je zmotilo bolj to da so njeni starši popolni, moževi pa najslabši na svetu. To je vidno iz komentarjev. Svoje mnenje potrdi s tem da se mož z njo strinja. Ubistvu pa je navadna copata kot je nekdo že ugotovil.

Kaj pa tisti, ki ti je nekaj dal, je lahko nesramen do tebe?

Če bi bila res ona tako nesramna do njih, ji ne bi kar naprej nekaj težili, ampak bi se je izogibali. Pa dobro, saj ni važno. V vsakem primeru bo bolje, da gresta čimprej na svoje.

Kaj pa tisti, ki ti je nekaj dal, je lahko nesramen do tebe?

Če bi bila res ona tako nesramna do njih, ji ne bi kar naprej nekaj težili, ampak bi se je izogibali. Pa dobro, saj ni važno. V vsakem primeru bo bolje, da gresta čimprej na svoje.[/quote]

Kam na svoje?
Službe ne ležijo na tleh , stanovanja tudi ne.Na svoje ne bosta šla.Treba se bo pač sprijaznit , da se stara dva ne bosta spremenila in bo treba malo pojesti, malo pa se oddaljiti od njih.

In PUMA zgoraj je zelo dobro napisal : spoštovati je treba oboje starše. Ona njegove in on njene.
To pomeni tudi , da ona njemu ne govori o napakah njegovih staršev in obratno.To je prvo in GLAVNO pravilo.

Se pravi , da tudi avtorica dela hudo, hudo napako , ko kar naprej kritizira vpričo njega njegove starše.
Ne da bi se zavedala , s tem zastruplja družinsko okolje.

Avtorica , če ti res ni kdaj kaj všeč, kar storijo njegovi , naredi to z veliko mero diplomacije.Do staršev in do moža.S pravim taktom , z mirnim glasom in precejšnjo mero izbranih besed.Verjemi, splača se.

Čudim se množici površnih komentarjev, iz katerih veje nezmožnost ločiti hlapčevsko vdanost od navadne hvaležnosti. A za to, ker sta dobila v uporabo stanovanje moževe babice, bi morala zdaj biti na milost in nemilost na razpolago oblastnemu tastu?

V adaptacijo je “žalostna…” vložila lastna sredstva v vrednosti najemnine kakih petih let. Tudi tastove ideje sta upoštevala, kar je čisto normalno ob dejstvu, da je on lastnik podedovanega stanovanja. Sploh pa je tam že prej stanoval njen mož, tako da tast ni dodatno žrtvoval nič svojega prostora v korist tamladih. Bolj čista situacija bi bila, ko bi stanovanje direktno dedoval vnuk. Kar prav gotovo ne bi čisto nič spremenilo tastovega gospodovalnega obnašanja!

Hvaležnost je eno, hlapčevanje pa nekaj čisto drugega. Hvaležnost ne zahteva žrtvovanja svoje zasebnosti, svobodnega odločanja, razpolaganja s časom in spremembe dnevnega ritma! Hvaležnost je sestavni del normalnega, enakopravnega odnosa! A v opisanem primeru gre za tastova pričakovanja, kaj pričakovanja, za njegove zahteve po patološki vdanosti tamladih! Hoče razpolagat z njihovim časom, vdira v njihovo zasebnost, v dnevni ritem, ki si ga želita ustvariti. Tudi snaho hoče spremeniti v ubogljivo lutko brez hrbtenice, kar mu je uspelo narediti z ženo in sinom!

Tu se 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} strinjam s komentarjem “ne gre na prvo žogo”. Vidi dinamoko odnosov pod površjem in tudi pokaže izhod iz te patologije. Žalostna…, v tej smeri je za delat na sebi, v dobro tvoje družine, predvsem pa v dobro otroka!

Žal večina komentatorjev niti tega ne vidi, da gre tule za hudo bolan odnos. Če sklepam po deležu tistih, ki zagovarjajo hlapčevsko držo v imenu hvaležnosti, potem smo Slovenci popolnoma nezreli za samostojnost.

Da.
Če želita bivati na tujem, naj se prilagajata tujim pravilom. Še kot otroci smo to vedeli “dokler boš pod mojo streho, se boš držal mojih pravil, ko boš pa samostojen, pa po želji”

Dokler nista samostojna, se ju ne more tretirati kot odrasla. Ko bosta pa zmožna odraslega življenja, se pa lahko mirne duše skregata s tastom in taščo. Do takrat se pa ne smeta, ker potrebujeta njune usluge, da sploh lahko preživita. Zato naj delata na tem, al pa sklonita glavo, če nočeta, da bi ju tast in tašča 1x imela dovolj in ju bosta zabrisala ven.
Kar se mene tiče, sta tast in tašča trapasta, da ju še nista prepustila resničnemu življenju.

Avtorica, dobila si zelo veliko dobrih komentarjev. Upam, da boš vsaj en promil tega upoštevala in mogoče s svojo velecenjeno in oholo razvajeno glavo razumela vsaj pikico povedanega.

Si ne delam utvar, da boš razumela, ampak mi je v veselje, ker si dobila toliko treznih in dobrih odgovorov. Ti pa kakor hočeš. Samo da si ne bi utvarjala, da sta samostojna in uspešna. Sta prisklednika tako kar se tiče stanovanja in kar se tiče službe.

avtorica,iz tvojih zapisov veje pretirana zaverovanost vase – pišeš, da sta hvalažna, da klečeplazit pa ne misliš.

Problem je, ker ne samo da sta dobila stanovanje, celo mož dela v domači firmi …in tebi se zdi, da sta vidva samostojna? Vi, kot družina, sta še kako odvisni od tasta.
In bi bilo edino pravilno, da:
-se prilagajate, saj sta še nezrela,
-gesta na svoje in se mož tudi zaposli drugje – takrat pa bosta lahko po svoje živela – In nič prej.

Smešni pa ste. Po eni strani bi morala bit avtorica ful hvaležna tastu in tašči, je od njiu v celoti odvisna in ju mora ubogat, po drugi je pa PUMA takoj izpostavil vprašanje, kdo bo prevzel družinsko podjetje, če ga ne bo sin.

Torej le ni vse skupaj tako enosmerno.

Sicer pa, eno je hvaležnost in ponižnost. Avtorica komot tiho sedi za mizo pri starših 3x na teden, da bo zadoščeno vsem njihovim pričakovanjem do nje. Tako kot je bilo v dobrih starih časih, ko so oča modrovali, družina je pa molče poslušala.
Drugo so pa pristni medsebojni odnosi in prijateljstvo. Če bi radi videli, da gre snaha z veseljem k tašči na kavo, tega pač ni mogoče doseči z izsiljevanjem in pogojevanjem, da mora prit na kavo, ker živi v njenem stanovanju.

Hvala za ta komentar, prebrala sva ga oba z možem in se odločila, da bova njegovima staršema napisala pismo, saj je težko vse povedati. Glede na to, da ste malo bolj bistri ugotovili, da so odnosi precej nezdravi, si lahko mislite, kako težko je take stvari povedati v obraz in obdržati koncentracijo, da ne skreneš in se ne skregaš že v štartu. Napisala jim bova, da jih imava rada in da jih spoštujeva, ampak da zahtevava zase oz. za najino malo družinico vzajemno spoštovanje – da spoštujejo, da smo družina zase, da v imenu hvaležnosti ne zahtevajo, da se jim “klanjamo” in smo jim na razpolago kadarkoli imajo oni čas ter da nam je vzbujajo slabe vesti za vsako malenkost, ko ne utegnemo izpolniti njihovih pričakovanj (ki – verjemite – niso majhna, če bi jih hotela vse napisati, je forum premalo, bi lahko napisala knjigo, to pa ni moj namen).

KOMENTAR NA VSE NEGATIVNE POSTE:
Ugotovila sem (pa ne prvič), da je (vsaj na tem forumu!) še vedno ogromno ljudi brez hrbtenice, tako zelo se mi smilite vsi, ki imate v sebi zakoreninjeno prepričanje, da je treba klačeplaziti, če ti nekdo nekaj podari – prav žalostno. Iz marsikaterega posta sem tudi razbrala zavidanje (da ne rečem faušijo). Dobesedno ne prenesete, da nam je nekaterim olajšano in imamo malo več, česar vi nimate. Vem, da mora biti hudo breme vsak mesec plačevati visoko najemnino/obrok kredita za stanovanje, ampak zaradi tega vam ni treba sovražiti in prezirati ostalih, ki nam je to morda prihranjeno (vsaj v finančni obliki). Kot vidite, plačujemo na drugačen način in žalostno je, da nekomu privoščite nemir samo zato, ker mu je bilo nekaj podarjeno in ga zaradi tega označujete kot neodraslega in nezrelega. A po tem takem bi po vaši logiki bilo bolj smiselno, da bi moj tast stanovanje, ki ga je podedoval, oddajal in kasiral najemnino, njegov lasten sin pa bi nekje drugje tujim ljudem plačeval najemnino??? Kdo tako misli, je revež in bolnik, ki nujno rabi psihiatrično pomoč, ker ga je primarna družina očitno tako zelo ranila, da sploh ne ve, kaj pomeni pojem družina/starši/otroci.
Moj tast in tašča imata tri nepremičnine, od tega sta dve skoraj celi podedovani. Polovica stanovanja, v katerem živita s taščo, je njuna, polovica od stare mame, ki še živi z nima. Stanovanje, v katerem sva midva, je podedoval po svojih starših, vikend pa je njun – edina nepremičnina, ki je res CELA njuna, pa še tam zdaj živi moževa sestra. Se pravi, dve nepremičnini je oddal otrokoma, ker zase ne rabi več kot eno (kdo pa lahko živi v treh stanovanjih hkrati?). Dedovanje je nekaj normalnega, naravnega. Seveda smo hvaležni, nismo pa dolžni klačeplaziti in se klanjati ter prodati dostojanstvo za to!!! In vesela sem zase, da se tega zavedam, da imam toliko samospoštovanja (eni ga imenujete oholost – tudi taki se mi smilite). Tukaj so moji starši opravili dobro delo! Naučili so me pošteno delati, izkazovati spoštovanje vsem ljudem ne glede na raso in starost (pod pogojem, da mi je vrnjeno) in se postaviti zase! Res imam srečo, ki je marsikdo od vas nima in žal mi je za vas! :(((

Se pa zelo strinjam z eno, ki mi je napisala, da ima raje s svojimi rokami prislužen kos kruha, kot podarjeno pečenko (sploh, če ti jo potem celo življenje znašajo in jim moraš v zameno prodati dostojanstvo!).

Nekaj postov od tukaj nama je dalo zagon, da bova tastu in tašči napisala pismo in upava, da režimo problem. Hvala in lepe praznike vam želim ter vse dobro v novem letu!

Kratko in jedrnato – čista resnica! Ne živimo več v tisti časih, živimo tukaj in zdaj. Imamo znanje in modrost, ki je včasih niso imeli – v vseh stvareh je tako. Pač človeštvo napreduje, kar je popolnoma naraven pojav.

No to pa ni več njuna težava, ampak tastova. Če tast hoče kaj od njiju, bo tudi on moral sprejeti pogoje, ki jih bo želel sin, da mu ne bi ušel v tujo firmo (ciničen nasmeh).
To sploh ni njuna težava, njuna težava je, da sta odvisna od drugih in imata zato zvezane roke. Kaj hoče tast je pa tastova težava, ki naj jo rešuje on in nima nobene povezave s tem.

Popolnoma predvidljiv odgovor od mlade, neizkušene ženske, ki misli, da bo ona ta glavna in da bo ona v roke vzela in pedenala celo družino in da je nekaj več, ker je rodila otroka.

Povhu je ta ženska, hkrati tudi zelo zelo predrzna, ne le da tasta imenuje kurbirja in taščo hinavko, hkrati nam veleva, da smo vsi po vrsti ki smo si jo drznili kritizirati – brez hrbtenice, reveži, ki se ji smilimo, da smo fovš, da ne prenesemo, da ona nekaj ima, da smo potrebni psihiatrične pomoči, skratka zanjo smo nič vredneži, s čemer znova dokazuje le svojo vzvišenost.

Skratka, starši so ji privzgojili občutek za to, da dela in ustvarja; kaj pa ustvarjaš, poleg zdrah, krega, ljubosumja in neiskrenosti v SVOJI družini? ne upaš si pogovarjati iskreno, si nesproščena pri tej družini? zakaj pa?

Draga avtorica, če ti še tako skušam odpreti oči in ti prikazati tvojo situacijo iz čisto drugega kota, vem, da tega ne boš prebirala in sploh ne komentirala, ker ti to pač ni pogodu in boš pozabila v minuti, češ, da nimam pojma o tvoji družini, ne pozabi, tast in tašča, pa kakršnakoli sta že, sta tvoja družina, ne pozabi na to, ko daješ brati poste svojem možu, si mu pokazala tudi zapis, kjer njegovega očeta imenuješ za kurbirja, njega (moža) za copato, ki se ne upa nič, in mami kot žensko, ki je hinavska? verjetno mu tega nisi pokazala, kaj ne? Se ti zdi to fer, da to počneš po enem letu?

Nisem ti fovš ničesar, najmanj pa togega značaja….in dejanskega razumevanja, kaj sploh pomeni družina, ljubezen, sočutje, sprejemanje, veselje…..

Pa lepe praznike tudi tebi…