Tašča in tast – otrok, obiski, odnosi – večni problemi!
Nisem brala vseh odgovorov, sem jih pa precej.
Imam dva otroka, stara 7 in 3. Del vprašanj, ki si jih zastavila, se vpraša vsaka nova mama v zvezi z moževimi starši. Ne strinjam se s tem, da naj bi se obnašala na določen način do njegovih staršev samo zato, ker sta brezplačno v stanovanju. Konec koncev je stanovanje babičino, ki ji hvaležnost izražata s tem, da jo obiskujete, enkrat na teden je vendar dovolj – kako pogosto pa jo obiskujeta tast oziroma tašča? Stanovanje vzdržujete, kar je tudi znak hvaležnosti in prav.
Ne zdi pa se mi, da je enkrat tedensko zelo pogost stik s starši, ki živijo v istem kraju. Ključ je po mojem v tem, kako jih vključiti v svoje življenje. Starši si po svoje želijo sodelovat v življenju vnučke, a so ujeti v svoje vzorce in ustaljeni v svojih navadah. Če imajo moževi bratje oz sestre kaj otrok, še toliko bolj. A v življenje hčere jih lahko vključiš drugače kot samo z obiski, kar je po mojem glavni problem. Fino je, da imajo otroci vzpostavljen odnos s svojimi starimi starši.
Pri nas je bilo pri prvem otroku podobno. Rodil se je s kupom zdravstvenih težav (nedonošenček) in dobili smo kup zdravniških navodil, ki jih je bilo treba dosledno uspoštevati, pa si moževi niso pustili dopovedati. Od tega, da so prišli otroci brata “z malim prehladom” hkrati na obisk (na povabilo tašče), pa smo 100x poudarili, da je bil otrok mesec dni intubiran in da res ne sme imeti stika s prehlajenimi osebami pri nekaj mesecih ipd. Babico smo vzeli s sabo na fizioterapijo, da bi videla, da ga ne more dvigovati kot vrečo krompirja, pa ni nič pomagalo. Za čas smo zato izjemno omejili stike. Situacija podobna, mož se je strinjal z mano, a ni imel odkritega odnosa z njimi in je rekel, da pogovor tako in tako ne bi pomagal.
Potem sem začela načrtno razmišljati, kako lahko taščo bolj vključim in zdaj imamo prav dobre odnose. Začelo se je z malenkostmi, kot je to, da tašča skuha odlično juho in sem prosila, če bi lahko bilo to za kosilo ko pride mali, saj jo je oboževal in tašča je cvetela, ko je mljaskal (da je bilo bolj slano ipd. sem prezrla). Ko je začela potem kuhati hektolitre juhe, sem nekaj vzela, za osalo pa vljudno rekla, da toliko ne pojemo in tudi ne moremo zmrznit. Najprej je imela povešen nos, sčasoma pa se je navadila na pristop. Tašča je tudi oseba, ki spremlja vneto akcije v katalogih, pa sem jo prosila, naj mi kar kdaj prosim pove, če zasledi kaj za določene izdelke. Res je poklicala, pa sem ji potem kdaj rekla, če gre z mano v trgovino. V takih situacijah sem tudi laže mimogrede razložila, zakaj se držimo reda ipd. Ko je zbolel, je šla v lekarno. Skratka, moja tašča je rada koristna in se tudi tako počuti vključena v življenje sinov, čeprav omejujem (ona bi kar v trgovino namesto nas hodila, ipd. s čimer možev brat in njegova žena nimata nobenih problemov), pa vzamem jo kdaj s sabo na stvari, ki so del moje rutine (ko sta bila dojenčka sprehodi in krajši izleti, zdaj gre zraven na kak dogodek, in je zelo vesela če ju kdaj sama kam pelje) ali pa stvari kot so sladoled, kostanj, knjižnica Laže pa je seveda tudi zato, ker so otroci starejši, sploh odkar je prišel še drugi. Upam, da se boš lahko domislila svoje poti. Vso srečo!
Če bi imela denar, bi se takoj odselila.
Jaz sem še v slabšem položaju. Ves denar sva namenila prenovi cele hiše, tudi nadstropja, kjer živita starša moža, ker nimata denarja, saj sta bila zavarovana kot kmeta (187 € pokojnine). Uredila sva tudi okolico, požila asfalt, praktično sva zapravila več, kot da bi zgradila svojo hiško.
Pa še nismo konec, čaka še fasada, okna in kletni prostori, pa štalo bo treba nekoč prekrit…
Ampak ker tast ni nikoli bil zadovoljen z ničemer in ves čas išče samo prepir, sva nehala delat. Denarja tako ali tak nimava več. Če bi imela vsaj nekaj malega denarja, bi zaradi miru odšla. Pa nimam nič.
Če bom sama kdaj taka do svojih otrok in vnukov se raje obesim.
Ja siiiit, kok ste pa eni zagamani!! Mlada druzinca pa ja mora bit sama. In komu bodo pomagal starsi financno, ce ne svojemo otroku, in konec koncev vnukinji ze v tem primeru. No sej ne da so dolzni pomagat, ampak ce imajo… Kar prijazni nej bodo, kdo bo pa za njih skrbel, k bodo stari. No mal heca. Ampak ni vam treba iz hvaleznosti tja hodit, ce tega ne pocnete z veseljem. Pa sej res drzi tisto, manj se vids, raj se mas. Al so boljsi iskreni pa malo bolj redki odnosti, al pogosti, pa zblefirani?
Jaz se ukvarjam s podobni dilemami vsak vikend. Oboji starsi vsak vikend samo cakajo, da se bomo prikazali, ja haloooo.. Kdaj pa naj sami kej pocnemo? Nej si tud tastari zdj omislijo kaksen hobi, poleg otrok in vnukov. 🙂
Sicer pa ja, ce se ne boste mogli zment, pjte na svoje. Lazje vama bo. Midva sva se zapufala do vratu, in je najino. Nekaj so starsi prilozili, ampak vecinski vlozek je najin. Koga zdej briga, kaksen mam kavc, tus, kolk je pospravljeno…
Kar se pa vzgoje tice…malo bos verjetno morala spustit svoja picakovanja. Sej otroci hitr pogruntajo,da so pri babicah in dedkih druga pravila. Vecinsko prehrano mamo se vseeno nacez mamice, takrat poskrbi da bo imela kul obroke. Od par bonbonov je ne bo konec. 🙂
Moj bog kakšni odgovori, pa kje vi živite……..
Poglej, moje mnenje je tako…..če ti nekdo da službo – ti ni potebno celo življenje se temu klanjati, potem kot drugo – če ti nekdo da stanovanje – ni potrebno da se vidim s to osebo vsaki dan…..
Skratka, tast in tašča izkoriščata to svojo ¨dobroto¨ in to je to.
Jaz bi znorela, če bi mi imeli tako…..da imam nonstop obiske, lažnivega in oblastnega tasta….taščo, ki ne more 1 minute brez vas….ah, daj no, samo izkoriščanje z njune smeri.
Omejite vse skupaj ali pa če ne gre drugače na svoje in boste imeli mir.
srečno ti želim