Že 15 let nesrečno zaljubljen
Končno nekdo, ki je nalil čistega vina. Se strinjam.
Je res in ni res. Sem prepričan, da je dal vse, kar je lahko, pa čeprav je to v resnici veliko premalo za rezultat, ki ga on pričakuje. Kajti, če bi lahko ali imel še kaj dati, bi dal. Tudi, če ima in noče dati, moramo razumeti tako, kot da je dal v nekem momentu vse.
Pričakovanje je največji vir razočaranj.
[/quote]
joj vidiš ti filozovski citati, so pa čisto mimo in nasprotujejo vsemu kar sicer pišeš:
pričakovanje ni noben vir razočaranj – če ti v nekaj vložiš trudi in energijo, je čitso prav in normalno in edino zdravo pričakovati dober rezultat, vse ostalo je antimotivacijsko, pesimistično in brezveze in verjemi,da tak, ki ne pričakuje pozitivnega rezultata, tudi vlaga ne iskreno in polno kar bi lahko. To tako je…
A ti misliš,da bi Tina maze tako trdo trenirala, če ne bi pričakovala stopničk… a je kdaj rekla, jaz se “ubijam na treningih” ampak pričakujem pa ne nobenega rezultata, ker pričakovanje je največji vir razočaranja – NIKOLI.
je trdo delala in trenirala, je pričakovala najvišje možne rezultate in jih tudi dosegla – s svojim trdim delom in trudom in pozitivno naravnanostjo – pričakovanjem največjih uspehov.
ja ji kdaj tudi ni uspelo in je odstopila recimo, ja takrat je bilo izjemno razočaranje, ampak veličina ob tem dejanju je – preštudirali so vožnjo, kaj je možno narediti drugače, kje je vzrok in naslednjič ji je uspelo.
Brez pričakovanja ni uspeha – brez pričakovanja tudi ni polne moči vloženega truda in energije v cilj… zakaj ne: ker preprosto ne verjameš vanj, ker ne zaupaš in nimaš prepričanja, pričakovanja,d a se bo zgodil in posledično ne vlagaš toliko kot bi lahko – in rezultat je jasen ne uspeš – in potem si razočaran… ironija – kriva je ravno odsotnost tvojega pričakovanja, prepričanja da ti bo uspelo, ki posledično vodi v tvoj manjši trud in s tem ustvarjaš sam neuspeh.
Kot pravim ni se potrudil – s takim odnosom jasno kaže da ne, ali če se je tako in je dal v odnos to, kar je napisal terapevtki, potem je jasno, da pozitivnega razpleta ne more biti. ker s takšnim človekom, ki tako napada, žali, nihče ne bo v vezi.
Končno nekdo, ki je nalil čistega vina. Se strinjam.
[/quote]
samo kaj ko dosti žensk idealizira pravljično ljubezen, kar pa rezultira z večnim menjavanjem kvazi resnih zvez.
Ja, ene pač potrebujejo takšen modus operandi za “popolno” združitev brez slabe vesti zaradi določenih kompleksov itd., a ob tem potlačijo realnost, da gre pri takšnem delovanju za varanje samega sebe..
joj vidiš ti filozovski citati, so pa čisto mimo in nasprotujejo vsemu kar sicer pišeš:
pričakovanje ni noben vir razočaranj – če ti v nekaj vložiš trudi in energijo, je čitso prav in normalno in edino zdravo pričakovati dober rezultat, vse ostalo je antimotivacijsko, pesimistično in brezveze in verjemi,da tak, ki ne pričakuje pozitivnega rezultata, tudi vlaga ne iskreno in polno kar bi lahko. To tako je…
[/quote]
Nekaj pozabljaš. Zdravo je pričakovati takrat, ko ti je nekaj podobnega že uspelo, ko si enk uspeh s trudom na istem področju že dosegel, ko imaš pozitivno izkušnjo. Takrat lahko pričakuješ (upravičeno). Do takrat, pa je bolj zdravo upati in ne obupati, če takoj ne rata. Če ti že v prvo pričakuješ super rezultat, čeprav si z vidika nekoga, ki je izkušenj, naredil vse narobe… kaj sledi? Razočaranje, ki te lahko tako zlomi, da nikoli več niti ne poskusiš.
Je res in ni res. Sem prepričan, da je dal vse, kar je lahko, pa čeprav je to v resnici veliko premalo za rezultat, ki ga on pričakuje. Kajti, če bi lahko ali imel še kaj dati, bi dal. Tudi, če ima in noče dati, moramo razumeti tako, kot da je dal v nekem momentu vse.
Pričakovanje je največji vir razočaranj.
[/quote]
in če ti dam razlagina primeru veze:
recimo ajde za primer hipotetično,da sem ti všeč in me pokličeš povabiš na pijačo – in se zmeniva. In potem ti na dejtu začneš s svojimi razlagami kako ne verjameš v srečne veze, kako se ti zdi da teh ni, kako nimaš nobenih pričakovanj kam bi se razvijal ta najin odnos…
veš kaj meni reče v glavi – škoda mojega časa s takim, nima pričakovanj za najin odnos, ne verjame v naju, da bi lahko bila srečna, torej tudi se nima namena očitno za to truditi, nič narediti… to je zame potemtakem izguba časa, ker jaz si želim srečno in trajno vezo – verjamem,da to lahko imam, če se za to trudim in v to vlagam in sem to pripravljena – ampak to lahko samo z nekom, ki bo to enako pripravljen početi, z nekom, ki mu je vse odveč in ne verjame vame in v najin odnos, to nima smisla. In te zavrnem- zakaj – točno zaradi tega tvojega odnosa -ne bom nič naredil,da slučajno ne bom razočaran, ne verjamem v nič, ne pričakujem nič…
In si tako si si sam zgeneriral zavrnitev in uničil možnost za lep odnos in nekoč morda trajno in srečno vezo. Popolnoma sam s tvojimi prepričanji in pričakovanji in dejanji glede odnosa.
In potem ironično tak odpre temo na monu, da ga ena noče – naj se raje vpraša zakaj ga noče. če nima namena nič narediti za odnos in ne verjame vanj in vanjo, potem je odgovor na dlani. Vzrok je v prav teh njegovih dejanjih in nepričakovanjih pozitivnega in lepega.
in če ti dam razlagina primeru veze:
recimo ajde za primer hipotetično,da sem ti všeč in me pokličeš povabiš na pijačo – in se zmeniva. In potem ti na dejtu začneš s svojimi razlagami kako ne verjameš v srečne veze, kako se ti zdi da teh ni, kako nimaš nobenih pričakovanj kam bi se razvijal ta najin odnos…
veš kaj meni reče v glavi – škoda mojega časa s takim, nima pričakovanj za najin odnos, ne verjame v naju, da bi lahko bila srečna, torej tudi se nima namena očitno za to truditi, nič narediti… to je zame potemtakem izguba časa, ker jaz si želim srečno in trajno vezo – verjamem,da to lahko imam, če se za to trudim in v to vlagam in sem to pripravljena – ampak to lahko samo z nekom, ki bo to enako pripravljen početi, z nekom, ki mu je vse odveč in ne verjame vame in v najin odnos, to nima smisla. In te zavrnem- zakaj – točno zaradi tega tvojega odnosa -ne bom nič naredil,da slučajno ne bom razočaran, ne verjamem v nič, ne pričakujem nič…
In si tako si si sam zgeneriral zavrnitev in uničil možnost za lep odnos in nekoč morda trajno in srečno vezo. Popolnoma sam s tvojimi prepričanji in pričakovanji in dejanji glede odnosa.
In potem ironično tak odpre temo na monu, da ga ena noče – naj se raje vpraša zakaj ga noče. če nima namena nič narediti za odnos in ne verjame vanj in vanjo, potem je odgovor na dlani. Vzrok je v prav teh njegovih dejanjih in nepričakovanjih pozitivnega in lepega.
[/quote]
On je realist, ti pa le kvasiš o začasnih pravljicah..
in če ti dam razlagina primeru veze:
recimo ajde za primer hipotetično,da sem ti všeč in me pokličeš povabiš na pijačo – in se zmeniva. In potem ti na dejtu začneš s svojimi razlagami kako ne verjameš v srečne veze, kako se ti zdi da teh ni, kako nimaš nobenih pričakovanj kam bi se razvijal ta najin odnos…
veš kaj meni reče v glavi – škoda mojega časa s takim, nima pričakovanj za najin odnos, ne verjame v naju, da bi lahko bila srečna, torej tudi se nima namena očitno za to truditi, nič narediti… to je zame potemtakem izguba časa, ker jaz si želim srečno in trajno vezo – verjamem,da to lahko imam, če se za to trudim in v to vlagam in sem to pripravljena – ampak to lahko samo z nekom, ki bo to enako pripravljen početi, z nekom, ki mu je vse odveč in ne verjame vame in v najin odnos, to nima smisla. In te zavrnem- zakaj – točno zaradi tega tvojega odnosa -ne bom nič naredil,da slučajno ne bom razočaran, ne verjamem v nič, ne pričakujem nič…
In si tako si si sam zgeneriral zavrnitev in uničil možnost za lep odnos in nekoč morda trajno in srečno vezo. Popolnoma sam s tvojimi prepričanji in pričakovanji in dejanji glede odnosa.
In potem ironično tak odpre temo na monu, da ga ena noče – naj se raje vpraša zakaj ga noče. če nima namena nič narediti za odnos in ne verjame vanj in vanjo, potem je odgovor na dlani. Vzrok je v prav teh njegovih dejanjih in nepričakovanjih pozitivnega in lepega.
[/quote]
Sam bi verjetno naredil enako, ok, mogoče ne bi kar takoj obupal :), načeloma pa gre tako ja. Lahko pa bi tak človek naletel na žensko, ki misli podobno kot on in bi se ujela v teh prepričanjih. Počutila bi se bolj sprejete, razumeljene, hkrati bolj varne in bi se lahko iz tega kaj razvilo postopoma, saj bi se bila pripravljena bolj odpreti.
On je realist, ti pa le kvasiš o začasnih pravljicah..
[/quote]
ne ti si tisti večni pesimist, ki jih omenjam v postih, ki si sam tako ustvarjaš s tvojim pesimizmom, tvojo nesrečno realo.
Drugi si pa s svojim optimizmom svojo srečno realo, lahko jo imenuješ tudi pravljice to, ampak so pravljice, ki jih ustvarijo resnični ljudje, s svojo pozitivo, pozitivnim odnosom in trudom. v realnem življenju.
Ti tega nikoli ne boš dosegel – razlog je en in edini: tvoj večni pesimizem in odsotnost tvojega truda, pozitivnih dejanj.
Tvoj večni pesimizem in negativizem do vsega je tvoja reala – ne reala vseh. in je tvoja reala, ker ti to tako hočeš početi in živeti. Drugi so se odločili za srečne odnose, prevzemajo odgvornost zanje in torej vanje to pozitivo tudi vlagajo.
je res ja, tudi kdaj ne uspe, ampak to ni razlog za vsevečni črni pesimizem in razpredanje, kako je vse črno nesrečno – ne takrat se pobereš in poiščeš vzroke sam pri sebi, lahko je samo nekompatibilnost s parrtnerjem in pri tem sploh ni nihče od njiju slab, in greš naprej, ko najdeš tistega, iki ti ustreza in z njim zgradiš srečo.
Pount je da ti je ne boš nikoli dosegel – ker ti povsod seješ svoj negativizem in zato ne vlagaš pozitivnega in dobrega, kar pa je odgovornost vseh partnerjev v odnosu in kar je nujna sestavina srečnega odnosa. Iz sajenja negative in čakanja na čudež, še nikoli ni zrasla sreča.
Sam bi verjetno naredil enako, ok, mogoče ne bi kar takoj obupal :), načeloma pa gre tako ja. Lahko pa bi tak človek naletel na žensko, ki misli podobno kot on in bi se ujela v teh prepričanjih. Počutila bi se bolj sprejete, razumeljene, hkrati bolj varne in bi se lahko iz tega kaj razvilo postopoma, saj bi se bila pripravljena bolj odpreti.
[/quote]
ena bistvena razlika je – vsi smo bili kdaj razočarani… tudi največji pozitivisti in optimisti so, tudi tina maze je kdaj padla – point: niso obupali, niso projecirali enega dogodka na celi svet, vso okolico, na vse odnose in da vidijo vse črno…
ne – narediš “analizo” kritično sam pri sebi, vidiš kaj lahko spremeniš in to narediš in greš naprej s pozitivo v nove zmage – in te zagotovo pridejo naslednjič zmage.
ne vem katera ženska se bo poistovetila z nekom, ki ji govori,da ne verjame vanjo in v odnos, da ne verjame v srečo… zakaj bosta potem skupaj? da bosta skupaj ustvarjala si drug drugemu nesrečo z neverjetjem, negativo in vsem pesimizmom? nikoli ne bosta našla zaupanja skupnega, če se drug drugega utrjujeta v prepričanju,da ni vredno zaupati drug drugemu… samo še večji pesimizem in negativa in nezaupanje bo nastalo.
ena bistvena razlika je – vsi smo bili kdaj razočarani… tudi največji pozitivisti in optimisti so, tudi tina maze je kdaj padla – point: niso obupali, niso projecirali enega dogodka na celi svet, vso okolico, na vse odnose in da vidijo vse črno…
ne – narediš “analizo” kritično sam pri sebi, vidiš kaj lahko spremeniš in to narediš in greš naprej s pozitivo v nove zmage – in te zagotovo pridejo naslednjič zmage.
ne vem katera ženska se bo poistovetila z nekom, ki ji govori,da ne verjame vanjo in v odnos, da ne verjame v srečo… zakaj bosta potem skupaj? da bosta skupaj ustvarjala si drug drugemu nesrečo z neverjetjem, negativo in vsem pesimizmom? nikoli ne bosta našla zaupanja skupnega, če se drug drugega utrjujeta v prepričanju,da ni vredno zaupati drug drugemu… samo še večji pesimizem in negativa in nezaupanje bo nastalo.
[/quote]
Se strinjam. Ampak so ljudje, ki tega zgoraj ne zmorejo. Podobno kot se eni otroci lahko naučijo smučat pri dveh letih, nekateri pa na smuči nikoli ne bodo niti stopili (kakršenkoli že je razlog).
Ampak, če si nekaj želiš, je treba poskusit tudi tisto, kar ti sprva morda ne diši najbolj.
Ljubezni se ne da izsiliti
Če nekdo do tebe ne goji ljubezenskih čustev , ga ne moreš prisiliti da jih,največ kar lahko narediš zase v takem primeru je da imaš rad sebe in se ne podcenjujes v smislu zame obstaja samo on pa čeprav me ne ljubi in mi ne vrača čustev… Napaka…obstajaj sam zase in ljubi sebe
15 let travmirat nad usodo (ker te točno določena oseba ne ljubi) je bolezensko . Zdravilo za to bolezen je ljubezen do samega sebe, vendar ne v egosticno narcistični smeri preko vseh trupel, ker potem nisi naredil nič .Samo Drugam si usmeril svojo obsesijo -iz osebe xy na samega sebe… In cez 15 let boš spet ugotovil da si osamljen
Pol boš pa že star in se boš vprašal le kaj sem počel celo življenje -odgovor :sanjal sem namesto da bi zivel
Dozdeva se mi, da je definicija ljubezni ukazana. Taka in taka mora biti in vse kar diši na trpljenje, neslišanost, poraz je takoj ožigosano za bolno, obsedenost, potrebno ozdravitve. Mogoče je celo res tako. Moje stališče pa je, da smo v tej dobi potrošniške družbe tako naravnani, da jemljemo ljubezen, zaljubljenost, odnose, kot blago. Če pa je nekdo nekje, ki mogoče 15 let ljubi brezpogojno ter od tega nima nič, samo trpi, nas to spoznanje ogroža. Kajti, kaj pa če je res, da obstaja brezpogojna ljubezen? Kaj pa Če mi za svoj denar nismo dobili največ? Kaj pa če celo naš partner veselo živi ob nas, v tišini pa brezpogojno ljubi nekoga drugega? Zato nas to dejstvo moti. Zato moramo nujno takega prepričati, da se naj zdravi.
pravljice, Hollywood, Bollywood in poet -> ljubezen boli, zaljubljenost boli
resnica -> ljubezen ne boli, zaljubljenost pa se manj
Ljubezen se daje, cuti, daje, daje in – ja uganil si – daje… in tu se stvar konca, ne rabis nic zahtevat v zameno za to, da cutis ljubezen do nekoga.
Ti ne trpis zaradi nesrecne zaljubljenosti in ker te ona noce.
Ti trpis zaradi sebe, svojega odnosa, pogleda na svet. Ti hoces idealno, mitolosko razmerje s tvojo kraljico in bremza te ona, ker ti tega ne omogoci. Nak, ni ona tista, ki te dela nesrecnega, sam si. Ni ona tista, ki te lahko osreci, sreco si kujes sam.
Dokler tega ne bos predelal in razumel, se nic ne more spremeniti.
Vic je pa v tem, da tudi, ce se cudez zgodi in te nekega dne ona vseeno sprejme, se bos moral nauciti ljubiti v resnici… dajati in ne zahtevati… ne umirati od zavrnitve vsakic, ko njej kaj ne bo pasalo… drugace bos unicil odnos in bos spet sam, pa se v vecji bolecini.
To, da ti ze 15 let trpis, ne zvelica tvoje ljubezni v nekaj cistega. Ravno obratno. Tvoje trpljenje obremenjuje tebe in verjetno tudi njo (sploh, ce si ze na pol stalker).
Saj ti nihce ne govori, da je ne smes ljubiti. Izvoli. Ampak ne se valjat v melanholiji in depresivnih globinah zaradi najplemenitejsega custva – ljubezni. Ne krivit nje za svojo nesreco. Ne je prepricevat, naj si premisli. Te pac ni sposobna ljubiti – njena perfekcija nosi vsaj to napako, ce ne se kaksno vec. Je pac clovek. Ljubezni se ne da ne kupiti, ne izsiliti.
Mogoce je ta uvid ravno tisti cudez, ki ga rabis: nauciti se ljubiti brez vlecenja bolecine vase.
Verjetno me bos ogrizel do kosti za zgornji zapis.
Pa vseeno ti zelim, da se (sam, seveda, nihce ti ne more pomagati, ce si nisi pripravljen pomagati sam) potegnes iz pekla v svoji glavi.
Ma ne iz tega razloga no. Saj razloge je že sam naštel. Pa ne rečem, da se mora zdraviti, pač nekaj spremeniti v svojem življenju ali pa v svojih prepričanjih o tem, kaj ljubezen je ali pa o tem, kaj resnično išče, zakaj se tako počuti kot se itn. Ker zdravimo se bolj ali manj tako ali tako vsi, saj smo vsi v otroštvu doživeli manjše ali pa večje traume, ki jih zdaj zdravimo na različne načine.
Spoštovana gospa Lidija, najprej iskrena zahvala, ker ste si vzeli čas za vaš odgovor. Vse lepo in prav in tudi pri analizi moje psihe ste marsikaj ugotovila pravilno, a ste prezrla ključno dejstvo, da je oseba, o kateri govori ta tema, moja edina in specifična želja, kar se tiče resnega partnerstva. Hočem povedati, da je moj splošni odnos do nasprotnega spola (in v tem okviru tudi odnos do sebe samega) eno poglavje, ta konkretna oseba pa drugo. Meni nič ne pomaga, če k meni pristopi kaka druga, tretja, pa četrta ženska … Jaz hočem NJO. Nobene druge. Zato sem tudi napisal, da mi nihče drug kot ona ne more pomagati. Novi načini mojega odzivanja, raziskovanje vzorcev, čutenj, čustev ne morejo spremeniti odločitev te konkretne osebe. In ne, nisem se vdal, nikakor, samo nemočen sem. Ker, ponavljam, je vse odvisno od dejanj točno specifične osebe, na katera pa imam jaz tudi pri najboljši volji in maksimalno vloženem trudu v najboljšem primeru zgolj omejen vpliv.
tudi, če bi bila skupaj, vam življenja ne more osmisliti. Mišljenje, da ste lahko srečen le z določeno osebo (ali pogojno ob osebi) prinese le odvisniški odnos in posledično nezadovoljstvo.
Z vašo zgornjo izjavo se nikakor ne morem strinjati. Hočete povedati, da je monogamija zgolj utvara, zgrešena teorija? Ali to pomeni, da so pari, ki so skupaj 40, 50 let, storili napako?
Od kje ti boleči občutki nevrednosti, prezrtosti? Kdo vas je tako ponižal?
No, na tole vam lahko celo konkretno odgovorim. Predvsem so krivi vrstniki, ki se izživljajo nad tistimi, ki mirno opazujejo in nikomur nočejo nič hudega. Skratka, neškodljive in neškodoželjne dojemajo kot slabiče. Povejte mi, kaj je tu prav in kaj narobe? Se vam ne zdi, da živimo v svetu, ki je obrnjen na glavo? Verjetno bom s strani uporabnikov spet obtožen, da igram žrtev. To nikoli ni bil moj namen, čeprav je dejstvo, da dejanske žrtve tudi obstajajo, samo da je lažje to zanikati in se na tak način izogniti odgovornosti do sprememb. Ampak to je zdaj že mimo teme.
Potem so tukaj še močni občutki neizpolnjenega hrepenenja, ki ne potihnejo-po kom?
Po njej.
Ženska, po kateri hrepenite, je le odsev vaših najglobljih občutkov, s katerimi se še niste srečal: žalosti ob osamljenosti, strahu pred tem, da boste ostal sam in osamljen, hrepenenja po odnosu in stiku, po povezanosti in potrditvi. Lahko bi rekla, da čutim prav smrtni strah pred zavrženostjo, temeljni strah, ki je vezan na eksistenco oz preživetje.
Glede strahu pred zavrženostjo se sicer deloma strinjam, ampak meni ni težava dobiti punce v pol ure, če tako želim. Sploh ne gre za to, da bi me skrbelo, da bom drugače ostal sam. Gre za to, da hočem točno to osebo in nobene druge.
Skratka, jaz lahko delam na stanju svojega dojemanja in emocij vse, kar se storiti da, lahko tudi popolnoma ozdravim, vendar to ne bo rešilo konkretnih težav. Škarje in platno ima namreč v rokah točno določena oseba in vi žal nimate niti možnosti niti pravice vplivati na njene odločitve.
Z veseljem bi poskusil vse od naštetega. Na mozolj bi jo poljubil, njen prdec ustekleničil. Za kasneje :)) Ne more se mi zagabit na noben način.
Ne spet s temi žrtvami in izkoriščevalci, prosim te. Te nalepke so samo poskus prikazati tako dolgotrajno hrepenenje kot patološko, da ne bi tistim, ki v največ nekaj tednih prebolijo vse svoje ‘ljubezni’, vzbujalo nekega slabega občutka.
Drugače pa sva včasih bila prijatelja, sva v bistvu še vedno, čeprav sva precej manj v stiku.
Takšno je zgolj trenutno stanje.
Obrambni sistem pred ljubeznijo in življenjem? Tudi ta je bosa. Če pride k meni, se bom razpočil od obojega. Nobenega izogibanja ali iskanja izgovorov ni tukaj, kot bi nekateri amaterski psihologi foruma to radi prikazali.
Najin odnos je prekompleksen, da bi enostavno lahko rekla, da me noče. Prosim, da nehaš to ponavljat, ker ne poznaš podrobnosti. Jaz sem se pripravljen boriti zanjo še naprej in takšnega negativizma v stanju, v kakršnem sem, enostavno ne potrebujem. Saj drugače se zavedam, da so tvoji nameni v osnovi dobri.
Dejanski vzrok pa tudi meni žal ni poznan, pa si lahko prepričana, da bi se ga takoj lotil z vsemi štirimi, če bi se ga lahko, ker je to ključ iz tega labirinta.
Najbolj všeč ste mi tisti, ki človeku v stiski ‘pomagate’ tako, da privlečete vse lastne komplekse s sabo in ga napadete, tudi z žaljivkami. Najnižja sorta ljudi. Nisi vreden ne mojega časa ne pozornosti.
Lep post in lepa pesem, hvala ti. Glede tistega o obsedenosti se sicer ne strinjam, obsedenost vseeno izgleda precej drugače.
Nobena žrtev nisem, nikogar ne obtožujem ali krivim za karkoli. A je res tako težko dojet, da obstajamo tudi taki ljudje?
S temle se moram na žalost tudi jaz kar strinjati. Ampak a veš, ko imaš eno žensko tako rad, da ji oprostiš tudi neizogibne plenilske, brezčustvene, egoistične lastnosti njene narave, ki jih je v tem primeru itak zgolj za vzorec … Ne gre toliko za naivnost, kot recimo zaslepljenost, heh.
Hvala, ker si delila svojo zgodbo. No, če bi bolečina prenehala in ljubezen ostala, bi se jaz takoj podpisal pod to. Sem pa tudi že omenil, da se nameravam še naprej boriti za to osebo, po potrebi do samega konca, ker si za razliko od tebe ne morem predstavljati, da bi bil s katerokoli drugo.
Edina, ki tukaj soli pamet, si ti. Manjkajoče dele scenarija vedno dopolniš tako, kot tebi najbolj odgovarja. Po celem forumu te je polno in stalno razkazuješ svoj prezir do moške populacije. Tvoje sodelovanje v tej temi ni potrebno in niti ni zaželjeno.
Okej, ne želim živeti v svetu, kjer divjajo vojne, kjer kapitalisti izkoriščajo moderne sužnje in kjer rak še vedno jemlje življenja. Kaj počnem narobe, o veliki modrec?
Dejansko resnica. Z ljubeznijo do sebe sem imel vedno težave. Zato se tudi njej ne čutim sposoben nudit vsega potrebnega. Ampak to ni nikakršen motiv, da bi se ji lahko kaj lažje odrekel.
In še absolutna zmagovalka teme (verjetno ena in ista oseba, heh) …
Vso svojo kredibilnost si izgubila že s tem, ko trdiš, da sva jaz in uporabnik Popolnoma razumem ena in ista oseba. No, pa nisva. To se da dokazat prek IP-naslovov ali zaradi mene tudi srečanja v živo. Imava pač podobno izkušnjo za sabo in zaradi tega drug drugega pač najbolje razumeva. Nekdo, ki česa takšnega ni dal skozi, je lahko še tak strokovnjak na svojem področju, pa enostavno ne bo zmogel in znal optimalno svetovati.
Čeprav v tvojem primeru ne gre za nikakršnega strokovnjaka. Si kot branjevka na tržnici, ki s svojim dretjem preglasi vse ostale prisotne, da so jo praktično primorani poslušat, čeprav strelja same nesmisle in je hkrati sveto prepričana v svoj prav. Pa brez zamere.
Še enkrat, nočem igrati nobene žrtve, nočem iskati izgovorov. Če bi jo dobil, bi bil najbolj srečen človek na svetu in živel bi najbolj polno možno življenje, end of. Besede čudež nisem omenil nikjer. Vedno naredim vse, kar je v moji moči, še posebej takrat, kadar se je za nekaj res vredno potrudit. Tako da tole je še ena popolnoma zgrešena teorija, ki si jo počrpala iz lastne okolice. Pač poznaš zgolj ljudi s spominsko kapaciteto nekaj tednov. Terapevtki sem pa odgovoril šele danes, tako da se raje čudi nad sabo.
Tole je eden najboljših odgovorov v temi. Mislim, da si zadel/a žebljico na glavico, zakaj se je razmahnila na 10+ strani.
Ah, ne bom, saj je resničen. Ampak jaz ne razmišljam o njej ko o idealu. Dobro jo poznam in jo sprejemam z vsemi napakami vred. In nobene odgovornosti ne želim prelagati nanjo, preveč jo imam rad. Zato rajši držim določeno distanco.
V tej temi ni nobenega stalkerja, vsaj jaz ga nisem zasledil. Razen, če imaš kakšne težave pri branju in razumevanju. Ali pa tale tvoj recimo sploh ni stalker, ampak ga ti samo tako dojemaš, ker je nekaj narobe s tvojo psiho. Za vsak primer: 112 za psihiatra, 113 za policijo.
Poskusi dojeti, kaj zaljubljenost sploh je (preberi si kaj o tem) in morda se boš lažje odljubil. Brez tega boš težko ovrgel zgornje prepričanje oziroma odločitev, ki je milorečeno nesmiselna.
In kaj si naredil v tej smeri, da bi tega bilo manj? Postani zdravilec ali pa politik, da boš lahko stvari obrnil na bolje. Kar ne moreš spremeniti, sprejmi.