zvestoba do groba
Tako… najprej lep pozdrav vsem, ki se me še spomnite. Ni cajta zadnje cajte, pa sem bol malo tu, tako da tud bol malo vem kaj se dogaja…
No, real lajf je pa kr zanimiv.
Pravkar sem zvedel, da je eno meni zelo bližnjo osebo zapustil partner, zaradi drugega. Da je zveza trajala že dalj časa, in da je ta moja oseba bila stoprocentno zvesta, itak ni treba poudarjat. Krepost, da je joj.
No, ampak enostranska zvestoba pač bol mal koristi. Zanimivo je pa to, da bi celo jaz dal skoraj roko v ogenj, da v tej zvezi ne more bit prevar. Da sem napisal skoraj, je izključno posledica mojega mnenja, ki ga nekateri tu gor itak poznate, da ne zaupaj nikomur. Še samemu sebi ne ;-)))).
Nič posebnega, nič kar že ne bi vedeli, mislim o bolečinah, ki sledijo razpadu zveze. Se je pa spet potrdilo moje mnenje, da ne gre nikomur zaupat.
No… če nič drugega… nekoč, ko izvem, da me moja vara, pa čeprav sem (skoraj) prepričan da me ne… si bom lahko vsaj rekel… Stari, kaj češ, tud ti se nisi slabo mel ta cajt. (:-P)
Pa fajn bodite, fejst fantazirajte in uresničujte fantazije. Je življenje kar prekratko, da bi se odpovedovali stvarem, ki nas mikajo. Krepost je pa najlepša v knjigah, na koncu pa zelo boleča, ko zveš, da te je ta, ki si mu vse življenje verjel in se vsemu odpovedoval… pravzaprav veselo vleku za nos.
Pa fajn bodite….
-mm napisal:
Se je pa spet potrdilo moje mnenje, da ne gre nikomur zaupat….
-mm, samo nekej:
Vidla sem enkrat napisan, da si v 30-ih, ja? In tud poznam tvoje mnenje o tem (iz foruma, približno, ja), pa mi nekaj kljub vsemu ni jasno. Gre za to tvojo dvojnost.
Na eni strani ne smeš zaupat nobenmu, in zvestoba ne koristi nobenmu, torej niti prevaranemu partnerju?
Zakaj se ima nekdo, ki vara fino (se ima res tako lepo, da mora varat?)…se ima tudi prevaran partner fino s tistim, ki vara (ker kao ne ve nič o varanju?)
In zakaj naj bi te partner, ki te ljubi ves čas, ko ga ti varaš, enkrat prevaral? Jasno, razlog je v tem, da enkrat pač lahko poči. Mogoče zato, ker ves čas, ko je v odnosu z nekom, ki vara čuti, da ga tak odnos ne zadovoljuje, ve, da nekaj ne štima?
No, da pa so odnosi taki ali drugačni, je pa tudi res. Ljudje smo si pač različni. Verjamem pa, da je treba človeka sprejemat…En del ljubezni je to gotovo.
-mm napisal:
Krepost je pa najlepša v knjigah, na koncu pa zelo
boleča, ko zveš, da te je ta, ki si mu vse življenje verjel in
se vsemu odpovedoval… pravzaprav veselo vleku za nos.
Za koga veljajo bolečine? Za prevaranega partnerja? Kaj pa bolečina tistega, ki vara? Je morda manjša? Na dolgi rok in neizpolnjeno hrepenenje po enotnosti s partnerjem, ki si ga (mogoče) enkrat ljubil a ne vzljubil v celoti…
hm… ne razumem čisto dobro, o kaki dvojnosti govoriš… pa nič zato. Gre za to, da ne boli, kar ne veš. Torej, vrtat in vrtat in si s tem grenit življenje, ker ga posvetiš temu, da boš partnerju dokazal nezvestobo, je bedarija. Pa ne koristi najbolj odnosu…
Se je pa zdravo zavedat, da sploh ni nujno da imaš zvestega partnerja.
Govorim o tem, da je nezvestoba iz obeh zornih kotov sranje. Pri tem mislim na tistega, ki vara in na prevaranega. Nekako se mi je zmuznil al kaj, da bi s tvoje strani sploh uspela opazit kakšno misel o tem, kako prevarani partner normalno funkcionira, oziroma (po tvojem mnenju) ker za prevaro ne ve mu to znese?
Joj, ne vem če znam povedat tako kot mislim, namreč zdi se mi, da varati zato, ker tako pač je in ne narediti nič proti temu – niti odkrito reči, da varaš, ker je to al pa to sranje , torej se sprijazniš s situacijo, ki ni v redu in “normalno ” funkcioniraš tudi ti dalje do konca….
O tem govorim, da je nekaj vseen treba narest. Ker je to nasilje nad samim seboj…In to za celo življenje…al kaj?
ja itak, če ne veš, da te varajo, potem te to ne boli, ni res? Seveda je lahko (ali pa kar je) toliko bolj boleče, ko zveš… Ampak dejstvo je nekaj… ne boš verjela, ampak kljub vsemu se mi zdi zvestoba vrednota (pustiva ob strani, koliko realno je ta vrednota zame dosegljiva). Da pa pride do varanja je pa zadeva čist enostavna… ne dobiš doma, pa poiščeš prek plota.
Pa ne govorit o tem, da je v tem primeru treba it narazen. tako enostavno je samo pri srednješolskih ljubeznih, pa še takrat morda ne. Po desetih ali dvajsetih letih zveze se o teh stvareh drugače pogovarja kot po enem mesecu ali enem letu.
Potem pa daš na tehtnico tisto, kar ti manjka, in se vprašaš, če je vredno reskirat. Mimogrede, meni manjka tako močno, da je vredno reskirat. Seveda pa ne izključujem možnosti, da se bom kdaj tolku po glavi, vendar pa zaenkrat nič ne kaže na to… Vsaj kar se partnerja tiče ne, otroci so pa druga zgodba. Zaradi njih pa se včasih vprašam, kako bo če pride na dan. Takrat bom moral vzet v zakup, da bomo šli verjetno narazen. Ampak, če izključim varanje, mislim, da je edini izhod, da gremo takoj narazen, torej na tehtnici prevaga tisto “morda enkrat narazen” napram “tistemu takoj zdaj narazen”.
Kot sem napisal, težko razume tisti, ki je v svojega partnerja nanovo zaljubljen, tistim, ki so skupaj desetletja in so še vedno zvesti z dušo in telesom pa vsaka čast. Meni se ne zdi vredno.
ja, saj, poanta je v tem, da si predvsem zvest samemu sebi. To pa v končni fazi pomeni, da imaš najraje sebe, in ker imaš najraje sebe, ne glede na ceno (sicer upaš, da te ne bodo dobili) zadovoljiš svoje potrebe. Ali je to s partnerjem ali s kom drugim, ni več pomembno. Ker, da ti ni več pomembno s kom, te nekdo pripelje do tega, da ti ni več pomembno. Vendar se tisti, ki te do tja pripelje, tega sploh ne zaveda. Njemu je vse prav, tako kot je. Npr., kot pravi -mm, doma ne dobi tistega kar rabi – gre drugam. Partnerka lepo misli, da je enkrat na teden dovolj (pač ni tako gajstna kot so nekatere na tem forumu) – vse lepo in prav, nekajkrat mu/ji nakažeš, da je to premalo, da z nečim nisi zadovoljen, ko vidiš, da ni odziva, se obrneš po svoje. Ali pa te partner prizadene na kak drug način, npr. z eno besedo, ki je pač ne moreš pozabiti, nekaj časa jo premlevaš, nazadnje ugotoviš, da ima tudi partner predvsem rad sam sebe (kar je normalno) in šele nato tebe. In se z leti počasi ohlajaš in zažariš drugje.
Jaz pa mislim, da večina ljudi premalo dela na ohranjevanju partnerskih odnosov. Mislim celo, da partnerski odnos ne zaškriplje zaradi pomanjkanja seksa ampak je škripnil že prej, predno je prišlo do pomanjkanja seksa. In nad tem bi se morali vsi malo zamisliti! Z žensko ali moškim, ki mu je do seksa npr. 1x tedensko ali 1x na 3 tedne je očitno nekaj hudo narobe. Pa je lahko to le monotonija, skok čez plot, večna utrujenost, naveličanost partnerja. Vse to so stvari, ki se jih da odpravit, če sta za to seveda zainteresirana oba in sta pripraljena v trud tudi nekaj vložiti.
Tako se mi zdi, da je zvestoba do “samega sebe” le še zadnji krik obupa…
mm, ful žalostno prebrat… da vse kar boš naredil in občutil ko (če) ti žena enkrat pove da te je varala, da si boš rekel: ‘eh, stari, vsaj fajn sem se tud jaz mel’…
ne vem no… življenje preživet z nekom do katerega ne čutiš nobene strasti in ljubezni več in ti ni nič več kakor tvoja ‘cimra’, mati tvojih otrok, gospodinja in ženska s katero si navajen živet… jst ne verjamem, da ti varanje zapolni ta manjko. potem pa pišeš takele poste in opravičuješ svoje vedenje. pa sploh ne komentiram tvojega varanja in se po eni strani strinjam, da moraš poskrbet ‘za svojo rit’. sam vseeno mislim da je to lih druga najslabša možna pot ki jo lahko ubereš (prva je npr. ta da si doma in se spremeniš v ‘rastlino’). življenje imamo samo eno in še to je prekratko, da bi ga preživeli z nekom, do katerega ne čutimo to kar bi morali. to je po mojem pri tem največje varanje in nezvestoba – DO SEBE!! sam sebe varaš, saj si ti tisti, ki ne živiš svojega življenja tako kot bi hotel in ne narediš popolnoma nič za to!
ja, po svoje maš prav. Ampak meni pač več pomeni, da sem z otroki, do katerih bi zelo težko prišel, to mi je jasno, če greva narazen, kot pa da uživam polno svobodo. Jasno pa je, da pri tem zadovoljujem svoje najnujnejše potrebe… ne samo po spolnosti, tudi po druženju s prijatelji, po zahajanju v naravo, po ukvarjanju s športom…
Skratka minimum si vzamem ne glede na ceno. Za to se borim kot lev in ne popustim. Pa četudi za ceno, da gremo jutri narazen.
Toliko o zvestobi do samega sebe… kot vedno trdim… daš na tehtnico svoje potrebe, pa pobereš najboljše, kar je pač na voljo.
pa lep pozdrav.
Ja, sploh pri ženskah ponavadi ni problem pomanjkanje seksa, ampak vse kaj drugega, kar jo najeda toliko časa, da si potem poišče drugega, najprej za pogovor, ki ga ponavadi doma manjka (oz. manjka pogovora o določenih stvareh), na katerega se kot krona vsega še čustveno naveže, na koncu pa itak da sledi še seks, katerega dojema čustveno, in je zato ponavadi boljši kot doma, kjer so čustva že malce v zatonu.
No, -mm, to so itak tvoje zadeve. Saj pa nisem pisala tega, ker bi mislila slabo. Sploh pa ne o tebi. O tebi mislim, da si le preveč žalosten…Zato sem se verjetn sploh odzvala na tvoje pisanje (tut prej že kdaj zato!)
v resnic ne vem…vem, da skušnjave so, rajcanje na 101 način, sex v zabavo….zate pa berem, da si greš vzet tisto, kar ti manjka drugam, Saj to razumem. Jasno mi ni nekja drugega. Poglej,
Na začetku najine skupne poti z možem sva počela drug z drugim vse najlepše, se dol dajala na različne načine, bila zaljubljena in se imela vedno bolj rada. Potem je prišlo do ene pizdarije, ki je nisva in nisva več znala prebrodit. Trajalo je leta…kazalo se je vtem, da sva se imela še vedno rada in se ujemal v veliko stvareh, le pri sexu nič več ne. Enostavno, sexati 3x na mesec je blo škoda cajta. Tako. In si nisva tega priznala in se popolnoma nehala o tem pogovarjat, le včasih je mal ven usekal…
Dokler me ni doletela strela , nekega dne čist iz lufta. In kar sem začutila takrat je bilo tako nekaj enkratnega, nekja kar sem že total pozabla. (nisem mogla ne dihat, ne jest, le šla bi z njim…) Pa ni bilo razen nekaj objemov prav nič drugega. (oba poročen, otroci..) in tud čutila sem, da sem se zaljubila v moj lastni občutek, v mojem drobovju (sla, totalna), ki sem ga nekoč z možem na začetku že čutila a kasneje vse manj in potem nič več.
Nekak me je spreletel, da tko ne morem več živet. Ta trenutek sem se morala soočit z resnico, da moram zbrat pogum in narest nekej zase oziroma za naju. Saj moža ljubim.
In sem. In ni bilo lahko….-mm, po dolgih letih staža sva se spet učila tisto, kar sva brez sramu počela jebenti, cele dneve takrat….In bilo mi je tud nerodno kdaj. Začela sva pa od začetka, recimo od tega kaj bi rada, kaj mi paše, kje naj me prime, sexi perilo, porniči…vse je počasi prišlo na dan. In tud on se je končn lohk sprostil in mi povedal kaj ga žuli. In postalo je lepo. Tako, kot bi moralo bit že mnogo prej, pa tistega kurčevega bavbava iz preteklosti nisva znala premagat, vse dokler nekdo od naju ni začutil ,da je treba narest revolucijo. Ha ha.
Želim ti rečt, da moraš imet tud za to, da vztrajaš, da si zvest, da se trudiš za enakopraven, ljubeč odnos imeti POGUM. Pogum pa rabiš tud za to, da spremeniš stvari, ki jih lahko.