“grozna” imena
Spodaj berem ogorčeno sandigirl (mimogrede, razen pevke Sendi še nisem slišala za kako Sandi) in mi prihajajo na pamet vsa mogoča imena. Recimo ko so pri prijateljici pričakovali nečaka, je bila vsa obupana zaradi izbora imen, brat in žena sta izbrala Oskar za fantka in Agnes za deklico. No, rodila se je Agnes in si zdaj sploh ne predstavljamo, da bi bila kaj drugega.
Katero se pa vam zdi najbolj “grozno” ime za otroka – tako, da ga kak otrok dejansko nosi?
V vrtcu imamo Giana, znanka ima sinova po imenih Rubens in Matis (ne Matic!) – na te smo se že navadili. Zame je vrhunec prepotentnosti staršev fantek, ki mu je ime Maksimilijan Christian Žan.
Starš da otroku ime, ki je staršu všeč (vsaj običajno je tako). Meni se zdi nesmiselno ukvarjati se s tem, kdo in na kakšen način bo potem otroka zafrkaval zavoljo imena. Vedno se lahko najde kdo, ki se bo imenu posmehoval, naj bo takšno ali drugačno. Res pa je, da smo ljudje še zmeraj nenaklonjeni vsemu, kar ni običajno ali odstopa iz nekih ustaljenih tirnic in prakse.
Vsak starš meni, da je svojemu otroku dal najlepše ime, primerno času, okolju, modnim muham….
Meni je recimo zelo nevšečno dajanje dvojnega imena otroku….. Pomeni, da ga svojemu ne bom dala, vendar še ne pomeni, da mi je pri ostalih otrocih to grozno. Vsak po svoje in svojem prepričanju ter mišljenju.
LP
Še vsakega imena, ki mi je bil na začetku čuden, sem se po nekem času popolnoma navadila – mogoče mi ni ravno všeč, ampak… Okusi so pač različni tako pri imenih, kot pri oblačenju, tako pri hrani, kot pri zbiri partnerjev… Hvala bogu, da je tako – nekam nepraktično bi bilo, če bi bili vsi npr. Franci in Marije.
Že kar iz naše ulice ti lahko naštejem par imen, zaradi katerih se mi otroci smilijo. A je treba posebej pisat, da sem z Jesenic??? OK, saj če starši niso Slovenci, ni treba dati otroku ime Francelj ali Lojzka, lahko pa dajo otroku vsaj normalno ime, saj obstaja vendar veliko lepih mednarodnih imen. A mora res otrok biti že z imenom zapečaten in stigmatiziran? Kot da bi starši hoteli, da se otrok ne bi asimiliral v okolje…
Joj, joj, joj… malo preberite nazaj kaj ste napisale. Kaksna nestrpnost. Za vsakim imenom je eno prekrasno clovesko bitjece in ve kot super mame (kot lahko berem na teh forumih) bi lahko premogle malo vec razumevanja. Ni cudno, da se potem otroci v soli posmehujejo drugim otrokom, ce to poslusajo doma. Zakaj se bojite drugacnosti ?
Prvo, v slovenščini imamo dvojino, zato imajo otroci dve imeni.
Meni tudi to osebno ni preveč všeč, še posebej, če imeni ne pašeta skupaj in otroke kličejo po obeh hkrati. (poznam npr. Nejc-Jože, Klara-Jana, Lara-Helena, Žan-Luka).
Pri nas v vrtcu že bežen pogled po otroških omaricah razkrije neverjetno ”domišlijo” staršev. Najde se Lajris, Tigris, Rubin, Cristal, Tristan, Triša … Sicer pa za nobeno od naštetih imen ne morem reči, da mi je ”grozno”, morda le nenavadno.
Zakaj bi se pa moral asimilirati v okolje ?
Na avstrijskem koroškem ščitimo vsako slovensko dušico, v bivši jugi se morajo ljudje s slovenskim državljanstvom v Sloveniji, skrivati za imeni. Pa ne samo oni njihovi vnuki. Da te kap !
Hadžisulejmanović Janez se za imenom ne more skriti, mu veliko bolj paše ime Edis. Kovač Edis živeč v Banja Luki je tudi obdolžen, da je slovenac. Torej naj bo kar Janez.
Moj pradedek je bil uskok na Avstroogerski meji, priimka se nisem nikoli sramovala.
Prosim, ne mešat narodnostnih manjšin in ekonomskih e/imigrantov, ker sta to dve popolnoma različni stvari.
Če bi jaz iz ekonomskih razlogov šla živet v Nemčijo in tam nameravala tudi ostati, bi otroka sigurno poimenovala tako, da ne bi bil stigmatiziran in predmet posmeha. Prav gotovo mu ne bi dala nekega tipičnega slo. imena, ki se v nemščini smešno in čudno sliši, ampak bi raje izbrala kaj manj vpadljivega. Zaradi otroka samega. Ker bi želela, da se čimbolje vključi v okolje, v katerem bo konec koncev živel vse življenje. In s tem se kaže tudi spoštovanje do naroda, države in kulture, v katero se je človek preselil.
In to niti slučajno ne pomeni, da bi se svojega porekla sramovala in skušala na silo otroka “ponemčiti”.
Oprosti, ampak tvoje uvodno vprašanje je tako … ne morem verjet. Morda zato, ker tukaj živi? Ker tukaj hodi v šolo? Ker bo tukaj živel? Hodil v službo? Tukaj vzgajal otroke?
In potem se nektari čudijo (čudite), zakaj je tako kot je. Kako naj jih sprejmemo, če se sami namerno distancirajo od nas? In ja – začne se pri imenih. Nadaljuje z vzgojo.
Sicer je pa tole že čisto druga tema. In niti ne pričakujem, da bo kdorkoli razumel, razen morda še kakšna duša z našega konca…
lep pozdrav!
P.S. Edis je za jeseniške razmere normalno ime. :)))
Kleopatra, menda sva sosedi, ampak jaz se ne morem strinjat s tabo. Mogoče tudi zato, ker sem bila v svoji mladosti en del ekonomske migracije v sosednji državi in se bila zelo vesela, da mi tega ni nihče pod nos metal.
Jesenice so zelo narodno mešane, ampak za to so krivi tisti, ki so v 50 in 60-tih letih hodili v južne dežele in uvažali delovno silo. Po te “južnake”, ki gredo mnogim danes tako na jetra, so hodili Slovenci sami in jih prosili, naj pridejo! Danes bi jih pa najraje v žlici vode utopili! Seveda, oddelali so svoje in zdaj naj gredo, od koder so prišli. Kako hudo krivično in nesramno gledanje! Po drugi strani bi Slovenci morali ohranjati svoj identiteto v Avstraliji, Ameriki, Argentini -kjerkoli so. In če Slovenec da v Muenchnu otroku ime Karel (ki je medrugim tudi slov. ime, le da je v Nemčiji bolj pogosto!!) so vsi v luftu, kakša prodana duša da je. Vidiš, to je huda dvoličnost.
Meni osebno je bolj simpatična Lejla Hadžimuratović, kot Mojca Hadžimuratović, ali Jusuf Hadžić kot Matic Hadžić. Recimo. Noben človek si namreč sam ne izbira porekla in sodit nekoga izključno po imenu, se mi zdi zelo nizkotno. Po mojih izkušnjah ti bo prej priskočil na pomoč Jusuf kot Janez, ki mora najprej izvedeti vse o zadevi, potem bo pretehtal, če si s tem, ko ti bo “posodil” roko, ne bo naredil kakšne škode. Na žalost, tako je. In ne moti me ne Micka in ne Fata, dokler se obe obnašata normalno, ne zganjata hrupa, puščata za sabo svinjarije, spoštujeta red, zakone….V nedeljo dopoldan me sredi poletja pri odprtem oknu ravno toliko moti na full navit turbo folk južnega porekla kot čestitke in pozdravi 1. programa Radia Slovenija.
Če bi sama ostala v tujini, bi otrokom dala zelo podobna imena, kot jih imam izbrana sedaj. Lahko se izgovarjajo, so nekako mednarodna, na to sva z možem gledala, ker sva sama veliko potovala in poznava težave s č, š,žji v tujini. Že priimek imamo malo nenavaden za slovenske in večino tujih razmer, ker je bil moj pokojni tast pač Madžar po izvoru in smo gledali, da ime nekako spada zraven. Nenazadnji si priimka ne moremo izbrat in je čist fajn, če gresta ime in priimek skupaj.
Če že kakšna, potem motijo imena, ki so povsem tuja, razni Kevini in Esmeralde, pa tista, kjer ne veš, a bo pritekel pes ali otrok ter taka, ki so še najbolj kitajskim podobna.
oprostite, samo nekaj glede dvojnih (ali celo trojnih?) imen.
za mojega sina mislijo, da ima dva imena (ali celo 3, ker bi tudi priimek lahko bil ime :)), pa temu ni tako. drugo je namrec middle name in ga je dobil po fantovi druzini, medtem ko je priimek moj.
klicemo ga pa seveda po prvem imenu.
sem ze opazila, da folk gleda kao kaj si grejo ti starsi, pa se mi niti ne da razlagat, da je ocka tujec in da je tam pac taka navada pa da so potrebni pac doloceni kompromisi …
sem bila npr. pri zdravniku s svojim fantkom in je bil tam se en s tipicnim slov. imenom (moj ima mednarodnega), pa je sestra pogledala proti meni in zagrulila: joj, ambroz! (tako je bilo fantku ime) kako lepo. meni so takoooo vsec slovenska imena.
jah, zenska zal ni vedela, da je to prav tako tujega izvora. pa ga daj svojemu otroku, sem si mislila, rekla pa nic. se ne splaca.