Kaj je narobe z moškimi…
Mi smo nekako v letu 2020. 21. stoletje. Ti si pa obtičal nekje v kameni dobi. Poči babo po glavi in jo odvleči v svojo votlino, potem je tvoja last.
Pa preden začneš, da je v temeljih še vedno vse isto… PA NI. Ženske so se spremenile tekom stoletij, predvsem v zadnjih desetletjih in tudi moški se bodo morali (kateri se pač še niso).
[/quote]
Ne bodo se. Ljudi je preveč in zgubljamo ceno. S socialo pa bo počasi konec. Kaj to pomeni pa veš.
Človeka gledati skozi denar in njegovo vrednost ocenjevati finančno je zelo zgrešeno razmišljanje. Zato pa so nekateri tako izgubljeni v svojem vesolju, kjer vidijo le izkoriščevalce. Denar še nikoli ni prinesel sreče, ne glede na to koliko ga nakopičiš v življenju. Po nesreči sem imela priložnost preizkusiti dileme Idesi uporabnika na lastni koži in ga lahko razumem, a jaz sem se za razliko od njega odločila izstopiti iz tega kroga. Sedaj živim umirjeno in srečno, vsega imam vedno dovolj, ker potrebujem malo in sem hvaležna za vse.
Prav tako ni nič narobe s trgovkami ali natakaricami, ki svoj kruh pošteno pridelajo. Potreba po delu ostane kljub milijonom na računu. Zagotovo pa one spijo bolj mirno in znajo dosti bolj ceniti morda vikend ali le en dan na morju ali na smučanju, kot nekdo, ki se boji še lastne sence zaradi pohlepa.
Idesi, če mi dovoliš seveda, ti svetujem da se obrni vase in poišči Boga. Ne govorim o religiji, ampak o notranjem jazu, ki ni povezan z materijalnim. Spusti se malo dol dokler je čas, saj ti bo presedlo vse in se boš dokončno izgubil. Ceni ljudi, ki so ob tebi, ne išči ves čas izzive, ampak si izziv postavi ti – kvalitetno partnerstvo z žensko, ki je sedaj ob tebi. Naj bo tvoj izziv popolna predaja (surrender) z dušo, srcem in telesom. Pa imaš izziv do konca življenja, verjemi mi. Z eno hoditi po poti do konca, kolikor je le možno, to je pravi izziv. Ne bo ti žal. Če kaj vem in razumem iz lastne izkušnje je to, da taki kot sva midva bi vedno hrepeneli po “še” in večno bili nesrečni. Ustavi se. Izziv naj ti bo služba, morda projekti, nove izkušnje, preseganje lastnih omejitev, ne pa partnerstvo. To mora biti varen pristan. Effortless. Vem, da si pameten dovolj, da se tudi sam zavedaš, da tako na dolgi rok ne bo šlo. Ne v razmišljanju ne v reali. Postavi si prioritete na novo in zaživi na polno. Izgleda scarry, ma obljubim, da se bo splačalo.
Zdaj pa pojdi in ji daj “svet” . Pa ne denar 😆
Hopla… tole pa za spremembo zveni presenetljivo dobro. Z manjšim spodrsljajem. Spregledano je, da je izziv pogojen z gorečnostjo, strastjo,… vero. Moškega torej v normalnih pogojih žene na-v-dušenje (prežetost z dušo, življenjsko energijo), en-tuzi-azem (en theos – potopljenst v božansko). Ustvarjalnost. Dokler se ne pojavi Eva, ki ga prepriča, da ugrizne v jabolko spoznanja.
Treba je gledati celotno sliko. Tudi simboliko (t.i. svetih knjig) je treba znati brati. Proces traja ze dolgo. In tudi ze dolgo tisti, ki zadevo uspejo opazovati s kriticne distance, ugotavljajo, da zadeva pelje v napacno smer. Predlagam Dantejevo Bozansko komedijo. Vse tri knjige, seveda. In s kanckom poskusa razumevanja konteksta casa, v katerem je nastala. 😉
Ženske so zgolj podlegle indoktrinaciji propagande. v srži pa se res niso spremenile. Zato je tudi vedno manj srečnih žensk. In vedno manj žensk, ki izkusi ljubezen. In je vedno več samskih žensk. In vedno več takšnih tem.
Moški je ustvarjalni pol v naši vrsti. Zato bo iznašel tak ali drugačen način, ki bo omogočil vzdržno stanje. Kot že ves čas. Zato se ne bo spremenil. Ker ga žene ustvarjalna energija. Katere manifestacija je tudi spolnost, kot podstat za stvarjenje – novega življenja.
😉
Hopla… tole pa za spremembo zveni presenetljivo dobro. Z manjšim spodrsljajem. Spregledano je, da je izziv pogojen z gorečnostjo, strastjo,… vero. Moškega torej v normalnih pogojih žene na-v-dušenje (prežetost z dušo, življenjsko energijo), en-tuzi-azem (en theos – potopljenst v božansko). Ustvarjalnost. Dokler se ne pojavi Eva, ki ga prepriča, da ugrizne v jabolko spoznanja.
Treba je gledati celotno sliko. Tudi simboliko (t.i. svetih knjig) je treba znati brati. Proces traja ze dolgo. In tudi ze dolgo tisti, ki zadevo uspejo opazovati s kriticne distance, ugotavljajo, da zadeva pelje v napacno smer. Predlagam Dantejevo Bozansko komedijo. Vse tri knjige, seveda. In s kanckom poskusa razumevanja konteksta casa, v katerem je nastala. 😉
[/quote]
Niti ene verske knjige nisem prebrala, niti ne mislim. Z vsem spoštovanjem do religioznih ljudi, jaz osebno imam svojo “vero” in Boga, ki ni v skladu z nobeno izmed obstoječih.
Moj zapis je bil moj pogled na zadevo in opažanje ‘od zunaj’ . Seveda se lahko motim ravno zaradi lastnih izkušenj. A menim, da nobena Eva me bo mogla zadovoljiti Adama, saj so njegova pričakovanja nerealna in mejijo na obsesijo. Sam bo moral ugotoviti kako priti do lastne sreče in notranjega miru, ne glede na Eve in jabolka ali hruške, ki jih ponujajo. Srečo vedno najdemo v sebi, če smo le dovolj pogumni, da jo resno začnemo iskati.
Ženske so zgolj podlegle indoktrinaciji propagande. v srži pa se res niso spremenile. Zato je tudi vedno manj srečnih žensk. In vedno manj žensk, ki izkusi ljubezen. In je vedno več samskih žensk. In vedno več takšnih tem.
Moški je ustvarjalni pol v naši vrsti. Zato bo iznašel tak ali drugačen način, ki bo omogočil vzdržno stanje. Kot že ves čas. Zato se ne bo spremenil. Ker ga žene ustvarjalna energija. Katere manifestacija je tudi spolnost, kot podstat za stvarjenje – novega življenja.
😉
[/quote]
Načinov in možnosti za sproščanje svoje ustvarjalnosti je pa danes res malo morje. Zakaj bi se človek oklepal le ene?
Ženske so srečne z dosti manj kot moški, zato hitreje najdejo pot do sreče in notranjega zadovoljstva.
1.) V principu je zelo malo govora o tem – tudi v tej debati. Kaj takega se niti ne pričakuje, saj…
2.)… je situacija ravno obratna. Njegova ustvarjalnost in zadovoljstvo je prepogosto namerno ovirano, omejevano in obsojano ravno s strani – neverjetno – ženske, ki naj bi še najbolj verjela vanj…
3.) … zaradi česar je Adamu odvzeta možnost najti srečo v sebi, saj je pogojevana s kapricami slednje.
Razen seveda, če se Adam odloči za MGTOW. In/ali za praznenje obeh mošenj po potrebi. 🙂
– Do prostitutk mi nikoli ni bilo, tako, da ne vem
– Odvisno od moškega, mene recimo res ne prepriča ves denar sveta, da bi še kdajkoli se spuščal v veze. Nikoli več
– Bedno posploševanje, so tudi dobre ženske in dobri moški, ampak kakor komu paše v končni fazi. Tudi dvomim, da ženske nimajo ponudb za vezo, nekatere manj, nekatere več.
– Spet neko bedno posloševanje, kot da si nad 30 za odpad, praksa pa kaže da jih je ogromno takih, ki se spustijo po 30. letu v veze.
No pa smo tam. Čeje sreča nekaj, kar izhaja iz nas, potem lahko kvečjemu zapišemo: ženske osrečujejo moške bistveno manj, kot možki njih. Sedaj pa se najprej treba odločiti: je sreča od znotraj ali od zunaj.
[/quote]
Narobe si me razumel. Sreča je od znotraj, ženske so pa po naravi “plen” in ne lovec, zato nimajo te silne potrebe po dokazovanju, lovljenju, iskanju, ki tako spravlja moške v težji položaj. A zato je moškemu dana moč, ženskam pa ne. S koliko se bo kateri moški zadovoljil je pa res od posameznika odvisno in ne gre posploševati. Vidim pa, da je tudi dosti karakterno pogojeno kdo bo realno srečen z manj in kdo pač nikoli ali zelo zelo težko, pa če dobi vse.
1.) V principu je zelo malo govora o tem – tudi v tej debati. Kaj takega se niti ne pričakuje, saj…
2.)… je situacija ravno obratna. Njegova ustvarjalnost in zadovoljstvo je prepogosto namerno ovirano, omejevano in obsojano ravno s strani – neverjetno – ženske, ki naj bi še najbolj verjela vanj…
3.) … zaradi česar je Adamu odvzeta možnost najti srečo v sebi, saj je pogojevana s kapricami slednje.
Razen seveda, če se Adam odloči za MGTOW. In/ali za praznenje obeh mošenj po potrebi. 🙂
[/quote]
2. …če je to kakšna osebna zgodba, težko komentiram, ker ne razumem in ne vem za kaj se gre. Pomenita se. Dobro je stvari povedati na glas in razločno, da se razrešiji.
3. Adam mora srečo iskati neodvisno od Eve, če ne bo večno trpel. O kapricah raje ne bi… 😆
Ah, kje pa. Večina je res okužena s fikcijo življenja, predstavljenega v žajfnicah, a še vedno dela v Merksu ali Šparu za tri evre več od minimalca in pričakuje, da bo moški prispeval sorazmerno več za morčka, saj tudi kot viličarist v skladišču za pol več zasluži od nje. Tako da,… še zdaleč niso mimo ti časi. Je pa res, da se daje vtis… v smislu: ima se, može se – nema se, glumi se. So se pa, kot praviš, ženske danes postavile v vlogo podaljška moškega. In tako zapravile večino adutov. Kot ženske (spolno) so postale nezanimive, ker prehitro dajo. Kot kolegice (partnerke) nadležne, ker so preveč nestanovitne. In kot tekmice dolgočasne, saj ne ponujajo nobenega pravega izziva.
To, kar praviš je zgolj propaganda rumenega tiska, ki ga vsrkavajo osamljene gospodinje, ne prestane pa testa realnosti.
[/quote]
V temi ki sprašuje kaj je narobe z moškimi, spet pljuvaš po ženskah. To o tebi pove da si sam razočaran , ali si ločen, ali pač nimaš sreče s spoznavanjem žensk. Sorry , to kar ti za ženske opisuješ, brez problemov lahko tudi moškemu predpišemo. Tudi moški kar se spolnosti tiče ste postali dolgočasni, predvidljivi (preveč gledate porniče), kot parterji leni, v današnjih časih posesivni, nasilni. Kot samski ki iščejo zmenke preveč nadležni in še bi lahko naštevala. Poanta je da ste današnji tipi ali čisto odvisni od mamice, se pri 40+ še kar nečete osamosvojit, ali ste pa grozno posesivni do ženske in mislite da je vaša last. Sicer še obstaja tisti mali mali procent normalnih, ki imajo pošlihtane stvari v glavi, ampak tile so res skoraj izumrla vrsta.
Na splošno pa moškim manjka spoštovanja, sploh ne veste kaj pomeni beseda gentelman, na ženske gledate kot na kos mesa, ne znate biti v vezi, ne znate se pogovorit, se skregate in greste takoj prevarat ženo/punco in potem se še sprašujete zakaj ste samski . V končni fazi krivite pa ženske, ker sami nimate jajc da bi si priznali napake
V temi ki sprašuje kaj je narobe z moškimi, spet pljuvaš po ženskah. To o tebi pove da si sam razočaran , ali si ločen, ali pač nimaš sreče s spoznavanjem žensk. Sorry , to kar ti za ženske opisuješ, brez problemov lahko tudi moškemu predpišemo. Tudi moški kar se spolnosti tiče ste postali dolgočasni, predvidljivi (preveč gledate porniče), kot parterji leni, v današnjih časih posesivni, nasilni. Kot samski ki iščejo zmenke preveč nadležni in še bi lahko naštevala. Poanta je da ste današnji tipi ali čisto odvisni od mamice, se pri 40+ še kar nečete osamosvojit, ali ste pa grozno posesivni do ženske in mislite da je vaša last. Sicer še obstaja tisti mali mali procent normalnih, ki imajo pošlihtane stvari v glavi, ampak tile so res skoraj izumrla vrsta.
Na splošno pa moškim manjka spoštovanja, sploh ne veste kaj pomeni beseda gentelman, na ženske gledate kot na kos mesa, ne znate biti v vezi, ne znate se pogovorit, se skregate in greste takoj prevarat ženo/punco in potem se še sprašujete zakaj ste samski . V končni fazi krivite pa ženske, ker sami nimate jajc da bi si priznali napake
[/quote]
Ti imaš pa bogate izkušnje…
Vprašanje je že v osnovi zastavljeno narobe in tipično feministično, kar vse skupaj le še poslabšuje situacijo.
Ženska, če je odgovorna, se vpraša, kaj je narobe z njo, če ima izkušnje s takšnimi moškimi in ne najde nekoga, ki bi jo spoštoval.
[/quote]
Ok, ce pa moski odpira nesramne tene glede zensk je pa vse prav??? Kera dvolicnost. Raje povejte da je res kar zenske napisejo,samo imate premalo jajc da bi priznali. Sicer se pa vedno eni in isti oglasate in jambrate, ze to veliko pove
Narobe si me razumel. Sreča je od znotraj, ženske so pa po naravi “plen” in ne lovec, zato nimajo te silne potrebe po dokazovanju, lovljenju, iskanju, ki tako spravlja moške v težji položaj. A zato je moškemu dana moč, ženskam pa ne. S koliko se bo kateri moški zadovoljil je pa res od posameznika odvisno in ne gre posploševati. Vidim pa, da je tudi dosti karakterno pogojeno kdo bo realno srečen z manj in kdo pač nikoli ali zelo zelo težko, pa če dobi vse.
[/quote]
Dvomim, da sem narobe razumel. Čeprav dopuščam to možnost. Zato sem tudi postavil zadnje izhodišče. 😉
Sreča od znotraj je občutek, ko iz navdušenja tako ali drugače obvladamo nek izziv. In na ta način odrešimo skupnost (skupino) neke pretnje. Sreča je torej nekaj, kar se deli. Nekaj, kar oplaja. Lahko bi tudi zavili v duhovnost in rekli, da je pretakanje življenjske energije med večimi (soudeleženci). Ali pa zreducirali na živalskost in rekli, da je sreča živalski občutek, ko samec ejakulira v samico in nastanejo možnosti za novo življenje. Oplajanje. Stvarjenje. Božansko. Kakor komu Ljubo, Milo in Drago. 🙂
Kaj pa je ljubezen? Čisto zares in brez dlake na jeziku? S čim primerjamo ali nas nekdo ljubi, ali ne? Preprosto: z občutkom, ki smo ga ponotranjili na mamini joški, nebogljeni in življenjsko odvisni od nje. In ta občutek ugodja nas (v podzavesti) spremlja vse življenje. Ne glede na spol. Je naše merilo za ljubezen. Ljubezen je torej tisti občutek, ko smo se pripravljeni nekomu povsem podrediti, z zavestjo, da bomo (pre-)živeli.
Moč ženske se skriva ravno v temu paradoksu zgoraj. Ženske ne oplajajo. So oplojene. Torej moja moja predhodna trditev ni tako za lase privlečena. Moškega pa ženeta navdušenje in ustvarjalnost. Zatorej se je zaradi povsem naravnega nagona po samoohranitvi pripravljen tudi povsem podrediti samici (ženski) v zameno za božansko pravico stvarjenja. Za potomca. In če mu bo ta namenila naklonjenost, ki bo v njem obudila občutja, o katerih sem pisal zgoraj, ji bo zvest do konca svojih dni. In ji bo omogočal status, ki iz njegove ustvarjalnosti izhaja. Zato včasih ptrebuje tudi vzpodbudo. Kot fantek, ki je še triindvajsetič padel s tretje veje, ko se je trudil splezati na drevo. 🙂
Sive eminence so na milijone let bile ženske. Moč odločanja je bila vedno v rokah žensk, surova moč in posledično družbena moč pa v rokah moških. Udobje današnjega sveta je res zadnjih 50 let zmanjšalo potrebo po surovi moči. To je tisto, kar je zmotno navedla kolegica zgoraj. Nismo se spremenili moški in ženske. Zgolj okoliščine so bolj udobne in je surova moč izgubila svojo ceno. In to udobje daje ženskam vtis, da danes ni več potrebe po moškem, kot nekom, ki ima družbeno moč.
Vse to drži. Z eno majhno napakico. Ves ta sistem udobja je potrebno tudi vzdrževati. Onkraj našega milnega mehurčka je še vedno surovi svet, v katerem preži na stotine, tisoče nevarnosti. Požari, ki opustošijo 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} površine Avstralije, orkani, ki opustošijo New Orleans, vulkani, ki upepelijo Pompeje, poplave, ki potunkajo pol Železnikov,…
Če nameravajo ženske biti zgolj podaljšek moških, bo treba enakovredo pljuniti v roke in se aktivirati pri vzdrževanju sistema udobja, ki smo ga zgradili. Kar seveda tudi za posledico prinese, da spolno eni drugim ne bomo pretirano zanimivi. Ali pa o treba najti nova ravnotežja in socialno opredeliti koncepte podrejanja in tako ohraniti naravno dinamiko.
Meni je v principu vseeno. Če kdo moje pisanje opredeljuje kot “pljuvanje po ženskah” ima velike težave z razumevanjem. Pišem zgolj moški vidik z nekaj globljega pojasnjevanja vzrokov in vzorcev in brez nepotrebne navlake.
Dvomim, da sem narobe razumel. Čeprav dopuščam to možnost. Zato sem tudi postavil zadnje izhodišče. 😉
Sreča od znotraj je občutek, ko iz navdušenja tako ali drugače obvladamo nek izziv. In na ta način odrešimo skupnost (skupino) neke pretnje. Sreča je torej nekaj, kar se deli. Nekaj, kar oplaja. Lahko bi tudi zavili v duhovnost in rekli, da je pretakanje življenjske energije med večimi (soudeleženci). Ali pa zreducirali na živalskost in rekli, da je sreča živalski občutek, ko samec ejakulira v samico in nastanejo možnosti za novo življenje. Oplajanje. Stvarjenje. Božansko. Kakor komu Ljubo, Milo in Drago. 🙂
Kaj pa je ljubezen? Čisto zares in brez dlake na jeziku? S čim primerjamo ali nas nekdo ljubi, ali ne? Preprosto: z občutkom, ki smo ga ponotranjili na mamini joški, nebogljeni in življenjsko odvisni od nje. In ta občutek ugodja nas (v podzavesti) spremlja vse življenje. Ne glede na spol. Je naše merilo za ljubezen. Ljubezen je torej tisti občutek, ko smo se pripravljeni nekomu povsem podrediti, z zavestjo, da bomo (pre-)živeli.
Moč ženske se skriva ravno v temu paradoksu zgoraj. Ženske ne oplajajo. So oplojene. Torej moja moja predhodna trditev ni tako za lase privlečena. Moškega pa ženeta navdušenje in ustvarjalnost. Zatorej se je zaradi povsem naravnega nagona po samoohranitvi pripravljen tudi povsem podrediti samici (ženski) v zameno za božansko pravico stvarjenja. Za potomca. In če mu bo ta namenila naklonjenost, ki bo v njem obudila občutja, o katerih sem pisal zgoraj, ji bo zvest do konca svojih dni. In ji bo omogočal status, ki iz njegove ustvarjalnosti izhaja. Zato včasih ptrebuje tudi vzpodbudo. Kot fantek, ki je še triindvajsetič padel s tretje veje, ko se je trudil splezati na drevo. 🙂
Sive eminence so na milijone let bile ženske. Moč odločanja je bila vedno v rokah žensk, surova moč in posledično družbena moč pa v rokah moških. Udobje današnjega sveta je res zadnjih 50 let zmanjšalo potrebo po surovi moči. To je tisto, kar je zmotno navedla kolegica zgoraj. Nismo se spremenili moški in ženske. Zgolj okoliščine so bolj udobne in je surova moč izgubila svojo ceno. In to udobje daje ženskam vtis, da danes ni več potrebe po moškem, kot nekom, ki ima družbeno moč.
Vse to drži. Z eno majhno napakico. Ves ta sistem udobja je potrebno tudi vzdrževati. Onkraj našega milnega mehurčka je še vedno surovi svet, v katerem preži na stotine, tisoče nevarnosti. Požari, ki opustošijo 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} površine Avstralije, orkani, ki opustošijo New Orleans, vulkani, ki upepelijo Pompeje, poplave, ki potunkajo pol Železnikov,…
Če nameravajo ženske biti zgolj podaljšek moških, bo treba enakovredo pljuniti v roke in se aktivirati pri vzdrževanju sistema udobja, ki smo ga zgradili. Kar seveda tudi za posledico prinese, da spolno eni drugim ne bomo pretirano zanimivi. Ali pa o treba najti nova ravnotežja in socialno opredeliti koncepte podrejanja in tako ohraniti naravno dinamiko.
Meni je v principu vseeno. Če kdo moje pisanje opredeljuje kot “pljuvanje po ženskah” ima velike težave z razumevanjem. Pišem zgolj moški vidik z nekaj globljega pojasnjevanja vzrokov in vzorcev in brez nepotrebne navlake.
[/quote]
Absolutno, zato pa toliko moških pobegne ko zaplodi eni xy ženski potomca, ker je alfa in omega njegovega življenja in smisla ravno potomec.
Dejstvo večina moskih ga ne zna držat v hlačah, ker jim spodnja glava dela hitreje od zgornje in nekatere to zelo dobro izkoristijo . Nekatere so pa se pametnejše in se najprej zanesejo nase in svoje in šele nato na tisto kar ti moski da.
Dvomim, da sem narobe razumel. Čeprav dopuščam to možnost. Zato sem tudi postavil zadnje izhodišče. 😉
Sreča od znotraj je občutek, ko iz navdušenja tako ali drugače obvladamo nek izziv. In na ta način odrešimo skupnost (skupino) neke pretnje. Sreča je torej nekaj, kar se deli. Nekaj, kar oplaja. Lahko bi tudi zavili v duhovnost in rekli, da je pretakanje življenjske energije med večimi (soudeleženci). Ali pa zreducirali na živalskost in rekli, da je sreča živalski občutek, ko samec ejakulira v samico in nastanejo možnosti za novo življenje. Oplajanje. Stvarjenje. Božansko. Kakor komu Ljubo, Milo in Drago. 🙂
Kaj pa je ljubezen? Čisto zares in brez dlake na jeziku? S čim primerjamo ali nas nekdo ljubi, ali ne? Preprosto: z občutkom, ki smo ga ponotranjili na mamini joški, nebogljeni in življenjsko odvisni od nje. In ta občutek ugodja nas (v podzavesti) spremlja vse življenje. Ne glede na spol. Je naše merilo za ljubezen. Ljubezen je torej tisti občutek, ko smo se pripravljeni nekomu povsem podrediti, z zavestjo, da bomo (pre-)živeli.
Moč ženske se skriva ravno v temu paradoksu zgoraj. Ženske ne oplajajo. So oplojene. Torej moja moja predhodna trditev ni tako za lase privlečena. Moškega pa ženeta navdušenje in ustvarjalnost. Zatorej se je zaradi povsem naravnega nagona po samoohranitvi pripravljen tudi povsem podrediti samici (ženski) v zameno za božansko pravico stvarjenja. Za potomca. In če mu bo ta namenila naklonjenost, ki bo v njem obudila občutja, o katerih sem pisal zgoraj, ji bo zvest do konca svojih dni. In ji bo omogočal status, ki iz njegove ustvarjalnosti izhaja. Zato včasih ptrebuje tudi vzpodbudo. Kot fantek, ki je še triindvajsetič padel s tretje veje, ko se je trudil splezati na drevo. 🙂
Sive eminence so na milijone let bile ženske. Moč odločanja je bila vedno v rokah žensk, surova moč in posledično družbena moč pa v rokah moških. Udobje današnjega sveta je res zadnjih 50 let zmanjšalo potrebo po surovi moči. To je tisto, kar je zmotno navedla kolegica zgoraj. Nismo se spremenili moški in ženske. Zgolj okoliščine so bolj udobne in je surova moč izgubila svojo ceno. In to udobje daje ženskam vtis, da danes ni več potrebe po moškem, kot nekom, ki ima družbeno moč.
Vse to drži. Z eno majhno napakico. Ves ta sistem udobja je potrebno tudi vzdrževati. Onkraj našega milnega mehurčka je še vedno surovi svet, v katerem preži na stotine, tisoče nevarnosti. Požari, ki opustošijo 10{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} površine Avstralije, orkani, ki opustošijo New Orleans, vulkani, ki upepelijo Pompeje, poplave, ki potunkajo pol Železnikov,…
Če nameravajo ženske biti zgolj podaljšek moških, bo treba enakovredo pljuniti v roke in se aktivirati pri vzdrževanju sistema udobja, ki smo ga zgradili. Kar seveda tudi za posledico prinese, da spolno eni drugim ne bomo pretirano zanimivi. Ali pa o treba najti nova ravnotežja in socialno opredeliti koncepte podrejanja in tako ohraniti naravno dinamiko.
Meni je v principu vseeno. Če kdo moje pisanje opredeljuje kot “pljuvanje po ženskah” ima velike težave z razumevanjem. Pišem zgolj moški vidik z nekaj globljega pojasnjevanja vzrokov in vzorcev in brez nepotrebne navlake.
[/quote]
Naredi potomca pa bo