Koliko si v resnici lahko privoščite?
Vidim, da je tu polno kreganja in sikanja, ampak se bom raje držala prvotno zastavljenega vprašanja, ki je “Koliko si v resnici lahko privoščite'”
Lahko povem za naju z možem. Otrok nimava, torej že v tem pogledu ostane več denarja. Mož ima s.p., vendar je v njem zaposlen sam, drugih ni. Sama imam službo in kar solidno plačo, od 1500 – 1700. On pa s svojim delom zasluži enkrat bolje kot jaz. Hiše si nikoli nisva želela, zato sva v udobnem stanovanju, katerega sva že odplačala. Kar precej delava v najinih službah, ampak zato si lahko tudi kaj privoščiva.
Oba imava rada potovanja, vsaj 1x letno greva za 3 – 4 tedne na neko destinacijo, kjer še nisva bila. Smučanje naju ne veseli, zato si pozimi raje privoščiva le kakšen teden toplic, več ne. Glaven dopust je ponavadi poleti, kakšno potovanje po evropskih prestolnicah ter podeželju, seveda tudi morje ne sme manjkati. Oba sva gurmana, rada odkrivava kulinarične posebnosti drugih dežel. Čez lužo sva tudi že šla, Avstralija in ZDA, kar nameravava še ponoviti.
Tudi za stara leta si dajeva na stran, varčujeva dodatno za pokojnine, ker se zavedava, da stanje gotovo ne bo v nedogled tako dobro. Ampak zaenkrat sva zadovoljna in nič nama ne manjka, če bo le zdravje, bo vse:-)
Zavedam se, da imava srečo, čeprav sva v službah oba zavzeta in ne poznava 8-urnega delovnika. Vendar za mnogo ljudi ni dovolj, če so samo delovni in pridni. Tako, da sva zadovoljna, ker imava tudi srečo.
NI mamina maza, mama se je znašala nad njim in vse pridobljeno zdaj nabija naprej, od primitivnih zmerljivk s katerimi ga je poimenovala, dalje. To je logično, ne rabiš bit noben strokovnajk, da bi to vedel in videl.
[/quote]
Kaj, če bi ti, Polarni, najprej pred svojim pragom pometal, preden zajebavaš Generala? Imaš kilo masla na glavi, popolnoma izkrivljen pogled na ženske in na odnose med moškim in žensko in s tem bolnim odnosom si najverjetneje zastrupil tudi svojega sina. Imaš srečo, da ti ga CSD ni odvzel! Samo pred njimi najbrž nikoli nisi pokazal svojega sovražnega, psihopatskega obraza, pred njimi (ko nisi anonimen) se delaš lepega in prijaznega.
Kaj, če bi ti, Polarni, najprej pred svojim pragom pometal, preden zajebavaš Generala? Imaš kilo masla na glavi, popolnoma izkrivljen pogled na ženske in na odnose med moškim in žensko in s tem bolnim odnosom si najverjetneje zastrupil tudi svojega sina. Imaš srečo, da ti ga CSD ni odvzel! Samo pred njimi najbrž nikoli nisi pokazal svojega sovražnega, psihopatskega obraza, pred njimi (ko nisi anonimen) se delaš lepega in prijaznega.
[/quote]
Pa kdo od MONa tako tolerira tela Polarnega med moderatorji, da lahko toliko nstrojeno in žaljivo proti ženskam pisari piše tukaj? A se kdo še posebno fetišira nad njegovo pisarijo? A so mu dodelili celo tudi moderatorske pravice , v stilu “If you can’t beat them join them”? A tako nizko je že to tukaj, ali kaj?
Tole je naravnost super.
Jaz si želim kaj takega.
Pa s tudi manj bi bila zadovoljna.
Jaz pa sem na dobrem jurju plače, ampak ker sem sama, so potem tudi stroški višji.
Bi si želela živeti tako kot vidva: dva plači, precej hobijev, to je lajf :).
Zdaj pač vseeno potujem, imam hobije, samo ni vse tako fajn kot pri vama.
Le čakaj, kmalu te bojo klicali mama samo, ko bojo rabili kaj od tebe.
[/quote]
Ja ce si bila slaba, agresivna, kritizerska, egocentricna ali pa samo neempaticna mama je potem to logicna posledica. Ce pa si ustvarila prijazne, tople, podporne in radostne odnose te bodo klicali ”kar tako” oz iz teh razlogov. Kar sejes to zanjes.
Placo imam minimalca, otroka, dolgov in kreditov nimam imam pa blokado na trr. Enako kot avtorica si ne moremo privosciti nic. Pri nas so prepiri na dnevnem redu tudi fizicni obracun sem ze docakala. Kako si zelim samo mir ceprav samo eno sobico, oni pa me financno in psihicno pocasi ubijajo , izhoda pa ne vidim. Tako da nisi edina v tem da si ne mores nic privoscit.
Bolj malo, dovolj za udobno (pre)živetje, premalo za kaj več. Sva par (30,31), 2x plača cca 1200, veliko gre za najemnino, nekaj za varčevanje za neprimičnino (ni blizu), ostalo se porabi. Na starše ni za računati nimajo veliko (na obeh straneh zgodnja smrt staršev, rak)
Če bi podedovala najemnino/stanovanje, kot nekateri, bi pa po drugi strani bilo nama kar dobro …
Jebeš ti vse to in še desetkrat več, če ni nikogar, ki bi te poklical mama.
[/quote]
A si ti žleht ali samo butasto? Avtorica tega prispevka ni nikjer zapisala, ZAKAJ z možem nimata otrok. In pojasnil tudi ni dolžna dajati.
Lahko, da si otrok ne želita. V tem primeru ju najbrž prav nič ne moti, če ju noben ne pokliče mami in oči. Če pa morda ne moreta imeti otrok iz zdravstvenih razlogov, je pa tvoj komentar navadno zavistno drekanje.
A si ti žleht ali samo butasto? Avtorica tega prispevka ni nikjer zapisala, ZAKAJ z možem nimata otrok. In pojasnil tudi ni dolžna dajati.
Lahko, da si otrok ne želita. V tem primeru ju najbrž prav nič ne moti, če ju noben ne pokliče mami in oči. Če pa morda ne moreta imeti otrok iz zdravstvenih razlogov, je pa tvoj komentar navadno zavistno drekanje.
[/quote]
Ti si pa samo en deviantni degenerik, možno da si zbežalo iz neke ustanove zaprtega tipa.
Kaj, če bi ti, Polarni, najprej pred svojim pragom pometal, preden zajebavaš Generala? Imaš kilo masla na glavi, popolnoma izkrivljen pogled na ženske in na odnose med moškim in žensko in s tem bolnim odnosom si najverjetneje zastrupil tudi svojega sina. Imaš srečo, da ti ga CSD ni odvzel! Samo pred njimi najbrž nikoli nisi pokazal svojega sovražnega, psihopatskega obraza, pred njimi (ko nisi anonimen) se delaš lepega in prijaznega.
[/quote]
Polarni je pač psihopat in tega se vsi dobro zavedamo. Me pa resnično skrbi za njegovega sina, ker življenje s takim človekom, ki sovraži vse okoli sebe mora biti prekleto naporno. Upam, da ta gnev, ki mu ga polarni vsiljuje, na sinu ne bo pustil posledic…
Tole se pa super bere. Predvsem, ker je zapisano nekako tako, da sta zadovoljna z življenjem, ki ga živita.
Koliko si moremo privoščiti? Pri nas je tako, da nas je petero. Na prvem mestu je čas. Tu sva si privoščila, da je Lepooka po tretjem porodu ostala doma tri leta in se posvetila vlogi matere v polni meri. Mislim, da je to velik luksuz in hvaležen sem, da smo si (zdaj že skoraj bili) v stanju to privoščiti.
Privoščimo si nekaj dopusta štirikrat na leto. Spomladi in jeseni praviloma za obiske babic in dedkov, poleti pa za morske užitke. Božično novoletne praznike pa ponavadi preživimo bolj zasebno. Dva tedna zase. Vmes si privoščimo kak (po možnosti podaljšan) konec tedna kje v bližini. Najsi bo to Nizozemska, Danska, ali kje v Nemčiji, Veliki Britaniji… včasih skombiniramo mojo službeno pot kam s spoznavanjem destinacije na kateri se nahajam, itd.
Prijetno je videti, kako se dekletom pozna, da so že v zgodnjem otroštvu spoznale različne kulture, običaje, jezike. Mislim, da se vsak starš trudi del svohega življenja nekako prenesti tudi na potomce in zelo sem vesel, da mi je dana možnost mojim širiti obzorja tudi na ta način, da spoznavajo svet in tudi skozi moje delo veliko tega, kako ta svet, oz. družba pravzaprav deluje.
Na srečo živimo v okolju, kjer je na voljo tudi veliko družabnih dogodkov. Tako si lahko privoščimo partijo tenisa na prostem ali pozimi na pokritem igrišču, lahko si privoščimo pozimi badminton, otroke lahko peljeva na bazen, lahko se v nedeljo odpravimo kolesarit ali rolat, ker živimo na obronkih naravnega parka, so nam na voljo sprehajalne poti, ki skozi letne čase ponuhajo različna doživetja. Veliko možnosti torej, da ostanemo fit in v formi.
Lahko si privoščimo početi tisto, kar nas veseli in midva imava srečo, da lahko opravlhava dela, ki so nama tudi hobi. Lahko si privoščimo pomagati drugim, tako bližnjim nuditi (finančno) podporo, kakor tudi priskočiti na pomoč neznancem v obliki uslug, donacij in (manjših finančnih) pomoči.
Občutek imam, da živimo polno življenje in da blagostanje nesebično delimo tudi z drugimi. In prijeten občutek je, ko se človek zaveda, da more tudi drugemu kaj olajšati in mu pričarati nasmeh na ustnice.
Medve z drago si lahko privoščiva vse, kar ni dostopno vam, navadnim ljudem. In to v tujini z znanimi osebnostmi, kot so coctayl party, swinger zabave, masaže, erotični plesi, potovanja, uživancije v najbolj luksuznih hotelih in še bila lahko naštevala. Seveda vsem monovcem to ne pripada, ker klošarji, ki zaslužite 600 evrov, si tega ne morete privoščiti. Pa tudi vaš intelektualni nivo je prenizek za druženje s pomembneži.
Tole se pa super bere. Predvsem, ker je zapisano nekako tako, da sta zadovoljna z življenjem, ki ga živita.
Koliko si moremo privoščiti? Pri nas je tako, da nas je petero. Na prvem mestu je čas. Tu sva si privoščila, da je Lepooka po tretjem porodu ostala doma tri leta in se posvetila vlogi matere v polni meri. Mislim, da je to velik luksuz in hvaležen sem, da smo si (zdaj že skoraj bili) v stanju to privoščiti.
Privoščimo si nekaj dopusta štirikrat na leto. Spomladi in jeseni praviloma za obiske babic in dedkov, poleti pa za morske užitke. Božično novoletne praznike pa ponavadi preživimo bolj zasebno. Dva tedna zase. Vmes si privoščimo kak (po možnosti podaljšan) konec tedna kje v bližini. Najsi bo to Nizozemska, Danska, ali kje v Nemčiji, Veliki Britaniji… včasih skombiniramo mojo službeno pot kam s spoznavanjem destinacije na kateri se nahajam, itd.
Prijetno je videti, kako se dekletom pozna, da so že v zgodnjem otroštvu spoznale različne kulture, običaje, jezike. Mislim, da se vsak starš trudi del svohega življenja nekako prenesti tudi na potomce in zelo sem vesel, da mi je dana možnost mojim širiti obzorja tudi na ta način, da spoznavajo svet in tudi skozi moje delo veliko tega, kako ta svet, oz. družba pravzaprav deluje.
Na srečo živimo v okolju, kjer je na voljo tudi veliko družabnih dogodkov. Tako si lahko privoščimo partijo tenisa na prostem ali pozimi na pokritem igrišču, lahko si privoščimo pozimi badminton, otroke lahko peljeva na bazen, lahko se v nedeljo odpravimo kolesarit ali rolat, ker živimo na obronkih naravnega parka, so nam na voljo sprehajalne poti, ki skozi letne čase ponuhajo različna doživetja. Veliko možnosti torej, da ostanemo fit in v formi.
Lahko si privoščimo početi tisto, kar nas veseli in midva imava srečo, da lahko opravlhava dela, ki so nama tudi hobi. Lahko si privoščimo pomagati drugim, tako bližnjim nuditi (finančno) podporo, kakor tudi priskočiti na pomoč neznancem v obliki uslug, donacij in (manjših finančnih) pomoči.
Občutek imam, da živimo polno življenje in da blagostanje nesebično delimo tudi z drugimi. In prijeten občutek je, ko se človek zaveda, da more tudi drugemu kaj olajšati in mu pričarati nasmeh na ustnice.
[/quote]
Koliko dopusta pa si privoščiš, da ga preživiš s tvojim(i) otrokom(ci) iz prejšnjih zvez? In koliko kulture in finančne podpore si jim privoščil?
Zato pa nikoli moškega s prtljago – ker je hladnosrčen.
Plačo imam glede na leta kar dobro, mož povprečno. Ampak je visok kredit…Pa ne vem, ko si kaj zaželimo gremo. Smo šli na morje za dober teden, smo se hodili kopat v toplice in spet bomo šli v kratkem (tako za en dan), tudi smučati bomo šli – ampak na dnevne fure. Res pa je, da trenutno bolj malo varčujemo. Nekaj malega bova začela že zato, ker se tudi vozni park stara in ker hiša rabi tudi investicijska dela… Da pa bi bili sužnji vsega pa ne. Otroka nimata občutka, da sta zaradi kreditov kakorkoli prikrajšana in to je to.
Koliko dopusta pa si privoščiš, da ga preživiš s tvojim(i) otrokom(ci) iz prejšnjih zvez? In koliko kulture in finančne podpore si jim privoščil?
Zato pa nikoli moškega s prtljago – ker je hladnosrčen.
[/quote]
V bistvu sem vedno na voljo. Rad prezivljam cas z bliznjimi in tudi v primeru nezakonske hcere velja enako. Tudi njej sem omogocil, da je lahko udejanjala svoje zelje, financno pa sem jo izdatno podpiral (tudi po polnoletnosti oz. zakljucku solanja, torej onkraj okvirov predpisanega). Tako da zase lahko mirno trdim, da sem storil precej.
Glede moskih s prtljago pa ne znam komentirati. Meni otrok nikoli ni bil prtljaga, pac pa drugi, ki mu dopuscam, da je drugi in obenem odpuscam vse tisto, kar menim, da je storil napak in mu nudim zaledje, oporo, kadar se izkaze, da je bilo res napak. Tu ti bo morda kdo drug znal vec napisati.
Z vidika financ bi znalo to kar držati. Vendar so finance le eden izmed predpogojev, da si moremo kaj privoščiti. Pomemben je tudi prosti čas, kakor tudi psihofizična pripravljenost, ter seveda naklonjenost oz. nagnjenost k odkrivanju novega. V principu so finance bolj posledica, kakor kaj drugega.
Z vidika financ bi znalo to kar držati. Vendar so finance le eden izmed predpogojev, da si moremo kaj privoščiti. Pomemben je tudi prosti čas, kakor tudi psihofizična pripravljenost, ter seveda naklonjenost oz. nagnjenost k odkrivanju novega. V principu so finance bolj posledica, kakor kaj drugega.
[/quote]
Omenjena cifra, o visini katere bi se seveda dalo debati, po moje ni smiselna v okviru te teme. Namrec, gre za mejo do katere pomanjkanje denarja ljudem bolj ali manj zagrenjuje zivljenje, med tem ko visji dohodek (od te meje) ljudi vec nic kaj bistveno trajno ne osreci. Seveda pa se ta meja od okolja do okolja spreminja.