ne maram tašče in tasta
S taščo in tastom smo se preden sva z možem dobila otroka kar dobro razumeli, vsaj do konfliktov ni nikoli prišlo. Problem je nastal, ko sem rodila. Predvsem tašča nas je začela stalno obiskovati (vsak drugi dan, ostala pa dve, tri, štiri ure) zaradi njene »velike ljubezni« do otroka. Kljub temu, da sem dojila, je poleg obiskov želela vsaj enkrat tedensko otroka odpeljati na dom in ga tam čuvati. Sprva mi je to ugajalo, saj je z dojenčkom veliko dela, kasneje pa sem ugotovila, da so njeni »nasveti« kako naj otroka vzgajam, hranim, predvsem pa obiski ter želje glede varstva, postali veliko preveč vsiljivi. Do otroka se je obnašala posestniško.
Navajam en primer: z dojenčkom sem se šla popoldne sama sprehajati po mestu. Tašča je prišla v tem času na obisk in bila ogorčena da me ni doma (nikoli ni napovedovala obiskov), da me je šla iskat z avtom. Verjetno je kar nekaj časa trajalo, da me je našla, ker ne živimo v malem mestu, ampak našla me je.
Vse skupaj sem kar precej časa držala v sebi, večkrat sem sicer na lep način rekla, da naj se ne vtikajo v vzgojo otroka, vendar me niso slišali, zato sem nekega dne izbruhnila. Z možem sva jih poklicala na obisk in predvsem jaz sem jim, brez olepšav, povedala kaj me moti. Mož mi je stal ob strani in bil istega mnenja. Končno se je nekaj spremenilo, predvsem pa naš odnos.To mi ustreza. Tašča in tast nas obiskujeta poredko, otroka čuvajo, ko jaz želim varstvo. Jaz h tašči in tastu ne želim hoditi na obiske, saj ne čutim želje. Na nek način sem jim marsikaj zamerila, po drugi strani, pa niti ne vem več, kaj bi se z njimi pogovarjala. Če gremo k njih na obisk, gledamo npr. TV (to je njihova zaposlitev v popoldnevih) in se smejeta takšnim stvarem, ki so zame čisto otročje, neumne ali neprimerne.
Da se vrnem še malo nazaj. Po rojstvu otroka smo postali nekoliko bolj povezani, kar je bila priložnost, da jih bolje spoznam. In priznam, bila sem zelo razočarana nad njimi. Moti me njihov način življenja. Čeprav sem sama kar nekaj let pod 30, menim, da sta skrajno neresna. Gre za veliko zabav, ki se dogajajo pri njih, dobro se je in pije, seveda alkohola (za to ni nikoli škoda denarja, pa govorimo o velikih zneskih, otroku pa redko kaj kupijo, v glavnem pa malenkosti). Tašča je po mojem mnenju prikrita alkoholičarka (saj ne mine dan, da ne spije šnopček ali dva, deci vina ali dva, poleg tega pa še nisem doživela, da bi odklonila pitje alkohola). Ko imam taščo pred očmi pijano s cigareto v ustih, me kar zmrazi.
Poleg tega, da jih ne maram, jih ne cenim. Eden izmed razlogov je ta, da niso v življenju nič ustvarili; še vedno odplačujejo kredit za stanovanje v bloku (sicer pa je večina stvari v njihovem stanovanju kupljeno na kredit), kljub temu, da imata oba dobri plači in da sta ga kupila v času, ko so bila stanovanje dobesedno zastonj. Življenja sta živela in živita samo zase. Predvsem pa nista delavna, lena sta. Ko sva midva z možem kupila stanovanje (in je bilo potrebno veliko delati), njegovih staršev skorajda ni bilo zraven. Na nek način vem, da sta nam ga zavidala. Naj povem, da sta bila do lastnega sina zelo »vohrna« (od petnajstega leta, ko je začel dobivati štipendijo, je sam skrbel zase – razen kosilo je imel doma). Ob vseh teh njihovih bogatih pojedinah in dragih Ballantajnsih, je on imel mož, ko sem ga spoznala, le dvoje sprane hlače, dve mikici, troje, že malo strgane spodnjice …, pa en avto na dolgoročni kredit.
Seveda sem v svoji primarni družini doživljala drugače: bila sem (in sem) najlepše sonce svojim staršem, veliko sta mi pomagala, bodisi kot psihična podpora in spodbuda, bodisi materialno. Predvsem je bila njihova ljubezen brezpogojna. Vedno sta našla čas, da sta se pogovarjala z mano, mi svetovala … Živela sta mirno, polno življenje, trije otroci pa smo bili v središču. Kolikokrat sta bila prikrajšana, pomembno zanju je bilo, da smo se otroci imeli lepo! Bila sta delavna in gospodarna in prepričana sem, da sta nam vcepila prave vrednote. To je še danes. Resnično, imam ju zelo rada in mislim, da si ne bi mogla želeti boljših staršev.
Tudi z možem živiva mirno življenje, veliko se ukvarjava z otrokom, zabav z najinimi prijatelji je malo, te pa so preproste, mirne… skorajda brez alkohola. Finančno že zdaj misliva na prihodnost otroka, sama sva ustvarila precej, veliko so nama pomagali moji starši. Precej se je spremenil od takrat, ko sem ga spoznala – verjetno bi šel po poti svojih staršev, če ne bi v moji primarni družini doživljal drugačen zgled, ki mu je postal vzor.
Čeprav možu nisem nikoli rekla, čuti, da ne maram njihovih staršev, čuti in vidi da se izogibam kontaktov z njimi. Večkrat je zaradi tega užaljen, prizadet. Kot da na nek način ne bi marala njega. Zapre se vase, pa vem, kaj ga muči. Ko premelje v sebi, se začne ponovno pogovarjati z mano. Vendar do konstruktivnega pogovora ne pride in tako ne rešiva nič. Ko pa je sodček že spet poln, se “skuja”. Čutim, da ima kljub vsemu rad svoje starše, vidim veselje na njegovem obrazu, ko jih vidi. To se mi zdi prav in naj jih obiskuje (tudi z otrokom) kot si želi, vendar vidim, da si želi, da bi šla tudi jaz z njima. Sprašujem vas, kako naj imam dobre odnose z ljudmi, do katerih ne čutim spoštovanja? Kako moj odnos do njegovih staršev lahko vpliva na najin odnos? Kaj bi se lahko spremenilo? Je to predvsem moj, njegov, najin, naš problem?
Razlogi, ki si jih naštela, zakaj ne maraš tašče in tasta so malo rečeno površinski in izkazujejo tvojo netoleranco do drugačnih. Razen vsiljivosti do otroka (?) ne vidim razloga, zakaj bi se ti obremenjevala z njihovim načinom življenja. Vsak dela, kar želi, kupuje, kar želi in se druži s komer želi. A ti tega ne počneš?? Mislim, da si res razvajena, poleg tega pa še sebična in egocentrična.
Lep dan!
Anja
To da si se postavila po robu dobro razumem. Mamice smo se toliko bolj obcutljive na konstantne dobromerne nasvete drugih…zakaj le? Otrok je nas in zakaj se ne bi ucili na lastnih napakah,ce ze do njih pride…sem mnenja,da mama nagonsko ve,kaj kdaj otrocku pase….pa ceprav se nam vcasih zdi,da pri prvorojencu nismo vesce nicemur…
Kar me je zmotilo je to,da tasce in tasta ne cenis??? Cakaj malo…to je njuno zivljenje in njuni krediti in ne vem kaj se vse….v to se nimas pravice vtikat…pac imata svoj stil in nacin zivljenja…ce pase njima in ce sta srecna potem ok…zivljenje je pac prekratko,da bi si ga komplicirali in zapletali z drugimi ljudmi…poleg tega je ze pred svojim pragom vcasih veliko za pomest…uzivaj zivljenje,ki ti je dano in sreco,ki jo spoznavas ob malem dojencku…
Ti imas svoje zivljenje in svojo druzinico…posveti se temu….s tasco in tastem pa ohrani kultivirane odnose ze zaradi tvojega moza…
In kaj naj bi bila poanta te zgodbe? In zakaj si si nadela tako ime? Kot nekaj ironičnega?
Če sprašuješ tole :
Sprašujem vas, kako naj imam dobre odnose z ljudmi, do katerih ne čutim spoštovanja? Kako moj odnos do njegovih staršev lahko vpliva na najin odnos? Kaj bi se lahko spremenilo? Je to predvsem moj, njegov, najin, naš problem?
jJaz ti nimam kaj svetovat, saj je odgovor na dlani. Saj ni treba, da jih maraš, ne? Ampak nekaj kulture pa je le treba pokazati. Predvsem pa zdaj TI dokaži, kako so te vzgojili starši in da bo šel tvoj otrok po tvojih stopinjah (npr. tolerantnost, dobroto, spoštovanje drugih in ne zaničevanje). Če si iskrena in nimaš kaj skrivati, pokaži kar si napisala svojemu možu, kajti ta črv v tebi ki te gloda bo slabo vplival na vajine odnose.
Delno te razumem kaj si hotela povedati s svojim pisanjem. Vendar res le zakaj bi se obremenjevala kako živita in kaj delata tast in tašča (vsaj dokler se ne vtikujeta v vaše življenje). Vsak je svoje sreče kovač. In če nista nič ustvarila pač nista upam da sta pa vsaj lepo živela in si kaj privoščila. Na koncu tako ali tako nihče ne nese nič seboj.
Vtikanje v nekoga drugega kako naj dela in živi je netaktično. Tudi ti živiš in delaš tako kot ti misliš da je prav vendar ali je v očih drugih to sprejemljivo pa ne veš oziroma tudi ni pomembno.
Skratka ne zgubljaj energije s tem ker nima smisla. Poskušaj s taščo in tastem imeti nek sprejemljiv odnos saj nenazadnje so to starši tvojega moža.
lp
To da tvoj tast in tašča nista ničesar ustvarila ni niti malo tvoja stvar. Jima moraš mogoče ti plačevati položnice ? Te prosita za denar ?
Ne sodi ljudi samo po tem koliko so v življenju “ustvarili”. Pač ti izhajaš iz družine kjer ste bili bolj pridni, ampak to ne pomeni da imaš pravico soliti pamet drugim kako so malo ustvarili v življenju. Vsak živi tako kot mu odgovarja in ti to spoštuj.
Sama praviš da je možu zaradi tega težko. Normalno se mi zdi da bi rad da greste na obisk vsi skupaj saj ste družina. kako bi bilo pa tebi všeč če bi ti stalno hodila k tvojim staršem sama z otrokom. Se kda vprašaš kako se mož počuti ?
Če imaš dobrega moža potem pa tast in tašča tako slaba le nista. Vzgojila sta ga v dobrega človeka ki je sedaj tvoj mož.
Ali ni to zate nič vredno ?
Uf, koliko takšnih ljudi poznam (tudi v ožji družini) ali še slabših, kot si opisala tasta in taščo. Če bi se s takimi obremenjevala bi še znorela.
Veš, to je samo tvoj problem in čim prej ga reši drugače bo še slabše.
Vsak pač živi tako kot hoče in dokler ne škoduje drugim s svojimi početji ne moreš nič. Edino to, da se ne obremenjuješ.
Da ne boš mislila, da meni ne gre kdo na živce. Potem se pa spomnim, da se s tem samo jaz obremenjujem in vse skupaj pozabim.
Vem, težko je, ampak z omejitvijo obiskov na minimum bo pa že šlo!!
Vsak misli, da je prav samo tisto, kar sam dela! Seveda to pač ne drži!
No ja no zdaj so te malo napadli, mogoče si se narobe izrazila ali pa si res mislila tako?
Poglej tudi sama se ne razumem s taščo in tastom, ki je našuntan od nje, pa dobro to je moja zgodba, nikogar nočem obremenjevat s tem……….
Pusti jih pri miru ti živi svoje življenje, če imate lahko en normalen odnos prav in, če ne pač ne, ne obremenjuj se z njimi, tebi naj bo pomembna tvoja družina to naj bo na prvem mestu!
Imejte se radi in ne troši energije, kjer je najmanj potrebno tudi sama sem prišla do tega!
Srečno Mateja
Razumem dobro, kar si napisala…Vendar nekje ti dam prav, nekje pa ne. Prav imaš, ko ne odobravaš tega, da se ti vtika tam kjer ni treba (vzgoja vajinega otroka); vendar ne razumem, zakaj se obremenjuješ z njunim načinom življenja.Ti ne želiš, da se vtikata v vzgojo tvojega otroka; ok – torej se tudi ti ne vtikaj v njun način življenja (posledica vzgoje njunih staršev pač). Pusti tako kot je, malo stisni zobe tiste 2 urce na vsake par dni, že iz spoštovanja do moža. Misli si pa svoje 😛 Manj se obremenjuješ, bolje bo zate.Vem iz lastnih izkušenj, imela podoben problem,zato zdaj sproti rešujem stvari ki me motijo.Meni sta se vtikovala celo v to, koliko imam položnic in plače ipd ipd, zato mi je počilo in zdaj povem na lep kulturen način, če se mi zdi nekaj vsiljivo.Ali pa enostavno manj govorim :o)) Problem ne bo izginil, ker sta starša tvojega moža in hočeš nočeš boš to mogla sprejet…Zato je najbolje ubrati eno srednjo pot.Upam, da bo kdaj bolje, pa lep dan!
Kaj pa če bi začela z nasprotnega konca… Če je tvoj mož tako fejst fant, tudi onadva zagotovo ne moreta biti stoprocentno samo “slaba”. Prepričana sem, da bi, če bi se potrudila, našla kakšne stvari, ki bi za njih lahko rekla, da so pozitivne. Poskusi jih najti in se potem opiraj na njih. Če bi bila jaz v moževi situaciji, bi se zagotovo počutila slabo. Dokler se nisem “vživela” v moževo družino, sem velikokrat kar malo trpela na obiskih (ki jih ni bilo tako malo), ampak sem se potrudila zaradi njega. Sčasoma sem jih bolj spoznala in jih zelo vzljubila. To je njegova družina, ima jih rad, z vsemi “pritiklinami”, ki sodijo zraven in mene sigurno nima zraven zato, da jih bom samo kritizirala in vihala nos, pa če se še tako ne strinjam z njihovim načinom življenja. Če bi na vse tako gledala, potem bi se lahko samo še zaprla v stanovanje in občudovala – ne vem, mogoče sebe?
Pfej in pfuj.
Tako egoisticnega razmisljanja ne zasledis vsak dan. Kdo si ti? Devica Marija? Kaksen bog? Kaj bi rada bila? Kar se mene tice, si navadno ščene.
Takole ti bom odgovorjal, ceprav to ni moja navada.
“Do otroka se je obnašala posestniško.”
Je nekoga imeti rad posesivnost? V tvoji super druzini ocitno. Cudno, da nisi ugotovila se, da so tvoji starsi bili posesivni do tebe, ko tako lahkotno opletas s temi besedami!?
“ogorčena da me ni doma (nikoli ni napovedovala obiskov), da me je šla iskat z avtom”
Morda si je le zazelela tvoje druzbe. Kaksna carovnica mar ne? Kako ti jasnovidka ves, da je bila ogorcena, ce te ni bilo zraven? So ti povedali tvoji sosedje?
“otroka čuvajo, ko jaz želim varstvo.”
Phuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuh. Carovnica. Zdaj samo ti diktiras, kdaj bodo babice in dedki pazili svoje vnuke in jim odmerjala cas? Prizges stoparico in jih ob polcasu opozoris? Piiip? Delujes mi kot mikrovalovka v moji kuhinji, ki z nadleznim piskanjem opozarja, da je caj dosegel zeljeno temperaturo. Kako bos otroku, ko bo star nekaj let razlozila, da bos cez tri minute ugasnila babico (ceprav bo ta sele na prvi polovici pravljice), ker si pac ti tako zelis.
“in se smejeta takšnim stvarem, ki so zame čisto otročje”
Tudi meni je tvoj post eden vecjih debilizmov, ki sem ga zasledil na tem forumu, pa ti vseeno odgovarjam, kar na nek nacin pomeni, da se ukvarjam s teboj. Bilo bi mi smesno, ko bi ne bilo resnicno. Torej, sto oci, sto malarjev. Bil bi dolgocasen svet, ce bi se vsi smejali istim stvarem. Cemu se ti smejes svetovljanka?
“Moti me njihov način življenja.”
Kaj te sploh briga, kaj si tocijo v kozarce? Zdaj naj pijejo samo dolenjsko šmarnico po 150 SIT za liter, da boš ti srečna? Zdaj je za njih dober samo še uvel regrat? Sram te je lahko, v kakšne stvari se vtikaš. Brigaj se za sebe in skrbi za stvari, ki so na tvojem krožniku. Bal bi se biti v tvoji bližini in se mastiti s pršutom, olivami in melono. Bi mi servirala, da si lahko zaradi tega kupim dve rolici toaletnega papirja na mesec manj? Pfej. In pfuj!
“Gre za veliko zabav, ki se dogajajo pri njih, dobro se je in pije”
Ojejejej. Bi morali imeti sredi dnevne sobe oltar, na njem pa tvojo podobco? Pod njo klecati dan in noc, ter moliti, da pripeljsen njihovega vnuka na obisk vec kot le za 2 minuti in cetrt? Daj ustavi konje.
“še vedno odplačujejo kredit za stanovanje”
Kristus, kam eni vse ne vtaknejo svojega nosu? Odplačuješ ti ta kredit? Imaš otroka zato, da boš seštevala vrednost daril, ki jih bo dobil? Kakšen je tvoj cenik? Minuta z otrokom 50 SIT, pravljica 250 SIT, otrok v naročju 270?
“Življenja sta živela in živita samo zase.”
Bi ga morala zate?
“pa en avto na dolgoročni kredit. “
Ohoooooooo, avto na kredit? In to si ti vzela za svoje? Precej zalostno :)))
“v svoji primarni družini”
Clovek bi pomislil, da je tvoja primarna družina tvoj mož in pa tvoj otrok. Ker je ta več kot očitno sekundarna, se še enkrat pokaže, da si psihični odvisnik svoje primarne družine. Da so starši bili posesivni, ker so te imeli radi (to žal ni moja ugotovitev), da se je njihova ljubezen često merila v materialni pomoči, da si v življenju često potrebovala tujo spodbudo, ker je sama nisi zmogla Zakaj tako? Sicer je morda tako prav, v vaši družini, v družinah katere imam jaz za vzor, prav gotovo ne.
“da si ne bi mogla želeti boljših staršev”
Cetudi bi si jih zelela…. Je to že komu pomagalo? Saj res, te dni je hodil Miklavz po svetu, morda pa je kdo v košarici dobil nove starše. Takšne, bolj bogate ane? Samo za v otroški vrtec.
“zabav z najinimi prijatelji je malo”
Ocitno nihče ne mara k tebi na obisk 🙂 Jaz recimo že ne bi hotel k nekomu, ki bi mi štel pistacije, po možnosti še tiste prazne… Zato, da bi mi potem očital, da ni čudno da imam v kopalnici dvojslojni papir namesto troslojnega, če pa v ustih naenkrat meljem celo pest…. pistacij. Lepo prosim, vsi ki se radi zabavate… cvrite se v peklu!
“verjetno bi šel po poti svojih staršev, če ne bi v moji primarni družini doživljal drugačen zgled”
Spet… moja primarna družina… Globoko zabredla odvisnica… zrela za terapije… Kako bo vesel otrok, ko bo nekje v puberteti in začel ugotavljati, da je ves čas sekundarni člen v družini.
“Sprašujem vas, kako naj imam dobre odnose z ljudmi, do katerih ne čutim spoštovanja?”
Težko, zelo težko. Bi pa bilo pošteno, da s svojim odnosom ne krhaš vezi na relaciji babica-dedek-vnuk. Če tvoje ugotovitve vsiljuješ svojemu otroku (in to jih, že samo z diktiranjem timinga, kdaj bo tvoj otrok v varstvu) si navaden slabič. Za relacijo mož-tašča-tast pa ne skrbi preveč. Saj so vsi odrasli, se bodo že zmenili, brez tvoje “skrbne” pomoči.
“Kako moj odnos do njegovih staršev lahko vpliva na najin odnos?”
Slabo. Ne gre samo za odnos do njegovih staršev. Gre za odnos do NJIHOVEGA načina življenja, do NJIHOVEGA stanovanja, do NJIHOVIH kreditov, do NJIHOVE hrane, celo do NJIHOVEGA Ballantinesa. Saj se zajebavamo ane? Prevec absurdno je, da bi bilo res.
“Kaj bi se lahko spremenilo?”
Dokler se ne rešiš spon, ki te vežejo še iz otroštva verjetno nič. Zakaj bi se? Edini, ki ima v celi dolgi štoriji zaresen problem si ti. Kar je najhuje od vsega je to, da se praskaš še tam, kjer te res ne srbi.
Je to predvsem moj, njegov, najin, naš problem?
Predvsem tvoj. Zaradi katerega se bo krhalo še kje drugje. Vzami metlo, stopi pred vrata in pometi. Pobriši z mokro krpo, potem še s suho. Posesaj. Dezifinciraj. In tako še ene trikrat. Nesnage je toliko, da en krog ne bo dovolj.
In ne nazadnje. Spij kakšen kozarec terana. Bistri duha in je dober za kri. Ni treba na skrivaj, četudi te zna kakšen okarakterizirati za alkohola. Res, tudi takšni so med nami.
Srecno.
Ocka
Mislim, da si si nadela pravi vzdevek. Iz tvojega pisanja je čutiti, da si materialistka. Oprosti, če se motim, ampak tak občutek imam.
Prav je, da tašči in tastu poveš, kaj ti je in kaj ti ni prav glede vzgoje tvojega otroka, njihovi krediti te pa prav nič ne brigajo. Sploh so pa tvoje izjave v zvezi s tem smešne. Tudi moja starša (kljub temu, da jima denarja nikoli ni manjkalo) še vedno odplačujeta kredit za stanovanje, ki je bilo po tvojem mnenju takrat zastonj (!!!). To pa zato, ker sta se pač sama tako odločila. Jima pač bolj odgovarja 20 let plačevati manjši znesek kot 5 let visoke zneske za kredit.
Pa koliko je še takih ljudi in niti na kraj pameti mi ne pade, da bi zanje mislila, da si niso ničesar ustvarili.
Močno dvomim tudi v tvoje besede, da so ti starši vcepili prave vrednote, saj s svojim pisanjem dokazuješ ravno nasprotno.
(Lahko se pa tudi motim.)
Lep pozdrav!
Uf, tole z alkoholom je hudo. Jaz ga vsak dan spijem 1 dl pri kosilu. A sem zato ves čas pribita? AUUUUUUUUUUUUUUUUUUUU, se mi že zvezde delajo pred očmi?
A da bi še enega? NEEEEEEEEEEEE, ker potem grem pa že lahko k Ruglju.
Aja tale je dobra:
Ko imam taščo pred očmi pijano s cigareto v ustih, me kar zmrazi.
Punca, kako pa da si šla na zabavo kako da si bla tam? Ali pa je tašča prišla okajena na tvoja vrata s čikom v ustih pa je zahtevala vnuka in še eno pivce zas poplaknit okus od viskija?
Žal je tako, da si prijatelje lahko izbiramo, sorodnikov (tudi priženjenih) pa ne.
Mislim, da si v odnosu tasta in tašče do vaše družine že naredila red, ki se ga (kot sklepam po tvojem pisanju) držijo. Problem pa ostaja pri tebi, ker enostavno ne trpiš drugačnih od tebe. Življenje, kot ga živita onadva živi veliko Slovencev (mlajših in starejših) in ne vidim razloga, zakaj bi te motilo. Saj je to vendarle NJUNO življenje. Odmisli njune “slabe” lastnosti, vzami jih takšna kot sta, predvsem kot starša tvojega moža in stara starša tvojih otrok. Spremenila ju (verjetno) ne boš, z izogibanjem in ignoranco pa tudi ne boš nič rešila, kvečjemu morda povzročila kakšen prepir z možem.
Nekoč sem bila v mogoče podobni situaciji, kot ti. Moja pokojna tašča je bila namreč človek zase. Imela je težko življenje, dobro je vzgojila svoje otroke in jaz kot izbranka najmlajšega nisem bila po njenem okusu. Mogoče je tudi preveč pričakovala od mene. Prišlo je do takšne situacije, da sva prekinili vse stike. Brez prepira, samo tja sem prenehala hodit. Ko sva se srečali, me še pogledala ni. Nekaj časa sem zdržala. Potem pa sem začela razmišljati malo drugače. Vzela sem jo takšno, kot je bila. Z vsemi napakami, ki jih je imela. Bila je mama mojega (takrat) bodočega moža in v prihodnosti tudi babica mojih otrok. Nisem si znala predstavljati, da bi kdaj kasneje mož z otroci šel k babici na obisk, jaz bi pa ostala doma in kuhala mulo. Ali pa, da bi me otrok vprašal: “Ej mami, zakaj pa ti nikoli ne greš z nama k babici?” Naredila sem ji “zasedo” – na samem, jo povabila na kavo in ji zatežila. Povedala sem ji, da nisem idealna, da verjetno tudi nikoli ne bom, da imam rada njenega sina, da jo spoštujem in sprejemam takšno kot je (z vsemi muhami vred) in da pričakujem, da me ona tudi sprejme. Ostala je brez besed (s solzami v očeh). Od takrat sva imeli premirje. Živeli nismo skupaj, sva pa jo večkrat obiskala, dostavljala špecerijo, pomagala pri selitvi, občasno tudi kakšni negi, ob sobotah večkrat kofetkala z njo – sploh jaz, ko sem bila v porodniški. Tudi ob smrti sem bila blizu in tistih trenutkov se še zdaj v živo spomnem. Žal mi je, da ni (še) več časa preživela z nami. Rada sem jo imela – takšno kot je bila, čeprav se nisva vedno strinjali, sploh npr. pri pogledih na nego, hranjenje in vzgojo otroka. Njene nasvete sva vzela na znanje, delala pa sva seveda po svoji presoji. Njen najmlajši vnuk (najin sin) je bil ob njeni smrti star 1,5 leto in zelo mi je žal, da se je ne spominja in da ne ve (točno) komu hodimo svečko prižigat. Hudo mi je, ker ima sedaj samo eno babi…
Ni mi žal, da sem takrat (pred slabimi 10 leti) naredila prvi korak k “premirju” in preživela še toliko lepih in tudi manj lepih trenutkov z njo.
SVAŠTA!!!
Eni pa imate probleme, najraje sploh tam, kjer jih ni!!
Večina od nas tu gor nas ima tašče, ki so take in drugačne, ampak takih “kvazi” pritožb, ki pa sploh niso povezane s taščo ampak samo s tabo pa res še ne.
Četudi v življenju zamenjaš 10 tašč, vse bodo v tvojih očeh imele iste težave in bodo v nemilosti pri tebi. Problem je TVOJ in TI ga reši ( če sploh vidiš smisel).
Skuliraj se in lažje zadihaj, ne bodi ves čas na preži !
LP Maja
Tudi jaz se strinjam z Očkom, le to bi še dodala, da vedi, da boš tudi ti enkrat babica in se ti bo zahotelo poujčkati vnukca – sinovega otročička, pa ti bo mogoče snaha diktirala kdaj in kako to lahko počneš.
Mogoče se boš čez mnogo let spomnila in obžalovala svoje obnašanje!
Smili se mi tudi tvoj mož, ki živi v precepu med vami, kakorkoli moraš razumeti, da so to njegovi starši in rad jih ima, rad pa ima tudi tebe in otročka.
Ja, očitno sem razvajena bogatašinja. Kaj naj rečem…. nekateri ste me zelo narobe razumeli: niti slučajno se ne vtikam v njihovo življenje! Ne cenim pa ljudi, ki živijo tako, kot živijo oni.
Očka, povedala sem svoje mnenje in občutja, pa naj bodo še tako slaba, jaz pa še tako pokvarjena ali potrebna psihoterapije ali kaj jaz vem kaj.
S tem nisem nobenega užalila. Tvoje žaljivke pa naj govorijo o tebi!
Morda se imas za bogatasinjo, pa si v bistvu revna kot cerkvena mis in ozkogledna kot furmanski konj. Ko bos dvakrat, verjetno po pomoti, pogledala levo in desno, bos videla, da svet ni crnobel.
Zaljivke. V nebroj stavkih si zalila babico in dedka svojega otroka. In jaz sem ti skusal povedati, kje vse se motis. Ako sem te s tem zalil, sorry. Ni bil moj namen. Ako sem s tem zalil sebe… Ne obremenjuj se… Nenazadnje te nic ne briga… Za nasvet te nisem vprasal… tako kot si ti vprasala… tudi mene!
Ocka