Naslovnica Forum Starševski čvek A ko boste vi šli v dom, vam bo vseeno, če boste tam z enim ali dvema neznancema??

A ko boste vi šli v dom, vam bo vseeno, če boste tam z enim ali dvema neznancema??

Nekaterim je vseeno, če gre ostareli starš v dom po najnižji možni ceni, kar pomeni v skupno sobo z drugimi! A vi bi šli v tako sobo? Dajte resno pomisliti, pa odgovorite, ali bi bili v sobi še z enim, ki, če imaš veliko srečo, samo smrči ponoči. Če je pa nimaš, je pa vsega, od sprehajanja do petja, neartikuliranega govorjenja itd. Bi vi imeli takega sostanovalca? Najbrž ne. Za vaše starše je pa vseeno, ali kako?

Domovi pri nas so katastrofa. Enoposteljne sobe bi morale biti v večini, pa jih ima vsak dom samo peščico. Saj itak stanovalec plača več za tako sobo, torej zakaj ne naredijo več takih sob, ko gradijo te domove? Sestra dela v enem DSO, pred kratkim je stanovalcem dala anketo o zadovoljstvu z domsko oskrbo ter vprašanje, kaj si želijo izboljšati. 95{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} tistih, ki so sposobni odgovarjati, jih je odgovorilo, da bi radi imeli lastno sobo.

Dajte si predstavljat na stara leta, kako se moraš navajat na nekega novega sostanovalca, ki je s teboj v sobi noč in dan. Moja mama se je v dom prijavila že pri 75, z idejo ,da bo šla tja, ko bo imela 80+, vendar je bil vedno pogoj lastna soba. Zdaj ima 84 let, sicer še vedno vitalna, v glavi vse okej, niti pozabljiva ni. Ampak problem je, ker enoposteljne sobe enostavno ni. Ves čas so zasedene-tista peščica, prednost pa imajo tisti, ki so že v domu. Torej lahko dobiš tako sobo samo če si že stanovalec. Ne moreš direktno vanjo, razen če res nihče v domu ne zaprosi zanjo, ko se sprosti. Kar pa je iluzija. Oskrbovano stanovanje zanjo ne pride v poštev, saj hoče v dom ravno zato, da bo imela vse udobje, od prehrane dalje, da ji za to enostavno ne bo treba skrbeti.

Ali je za ostarele res čisto vseeno, kakšno kvaliteto življenja imajo? Tudi ko bom jaz hotela v dom, si bom želela svojo sobo. Je to tako težko razumeti? Vem, da obstajajo nekateri, ki so skupaj v sobi, in so s tem zadovoljni, saj so se našli podobni in so postali prijatelji. Ampak verjemite, da so v ekstremni manjšini.

Seveda je bedarija. Še mladi se ne zmoremo tako prilagoditi, da bi kar z enim xy sobivali v sobi, kaj šele starostnik, ki je navajen na svoje, težje se prilagaja, več stvari mu gre na živce… saj zato pa jih večinoma omamljajo zvečer, da zaspijo, ker drugače motijo drug drugega.

Ko je bila mama v domu najprej v sobi še z eno gospo- ojoj, moja mama v glavi super, tista gospa pa je kar nekaj mlela ves čas, čisto nepovezano, saj drugače ni bila dementna ali karkoli, bila je v navadnem odprtem oddelku, ampak ponoči je norela okoli. Moja mama je bila totalno neprespana, jaz sem šla v dom in zahtevala, da jo dajo nekam drugam, dokler ne dobi lastne sobe, ker ne more spati tam. Seveda je bilo bore malo na razpolago drugega. In ker ni bilo, so to staro gospo enostavno omamili, zvečer so ji dali tabeto, da je zaspala. Mama je čez en mesec šla v sobo z eno gospo, s katero sta se super razumeli, tam je bila 4 mesece, potem pa je prišla do svoje sobe z balkonom.

Dejansko je to, da se sili te starostnike sobivati z neznanci, velika kriza.

če tak neznanec ponoči prdne oz vso noč prdi in vso sobo in hodnikl zasmradi, pa še malu mu dreka uide?

Hja, seveda mi ni vseeno. Nikakor mi ne bi bilo všeč deliti sobe še z nekom ali celo dvema.
Samo a bom imela izbiro? Z mojo penzijo, žal, kar ne.
Glede na to kakšne so plače, kako mizerna bo šele penzija, se kar zna zgoditi, da bom crkovala v domu z neznanci v sobi. Žal. Všeč mi pa nikakor ne bo.
Upam pa, da bi moja nepremičina, ki bi jo potem seveda prodala, pokrila stroške in da bi lahko bila sama v sobi. Tako, da v to smer to študiram: mizerna penzija + nepremičnina pa bi moralo biti dovolj za normalno sobo.
Samo dom nas lahko doleti nepričakovano, kap, poškodba ali kaj takega in še preden urediš te zadeve, si prikljenen na posteljo.

Se bodo že navadili. Kako smo pa drugi lahko eno leti v vojski preživeli z dvajsetimi skupaj v eni sobi v kasarni? Kako smo lahko stanovali nekaj let s cimri v študenstskem naselju? Nekateri tudi celo srednjo šolo v internatu? Gastarbajterjev je po osem v eni sobi, ko pridejo z gradbišča. A tile baby boom razvajenčki pa na stara leta ne morejo sobe deliti z nikomer? Ravno oni, ki se imajo za tako žilavo generacijo.

Ja, treba je imeti vsaj kakšno nepremičnino in ne kar vsega prepisovat otrokom, da lahko od tega potem normalno živiš. Tudi če te kap itd. in obležiš, če si še vedno sposoben komunikacije, pač poveš otrokom, kaj si želiš. Je pa res, da eni otroci sploh ne poslušajo. Sodelavka mi je pred leti razlagala, da kaj si misli njena mama, ki je v domu, da hoče svoje sobo, pa saj ima prenizko penzijo. Pa da je prišla na misel, da bi svoje stanovanje prodala in bi iz tega potem plačevala enoposteljno sobo. Da ali je nora, pa to je ja NJENA – sodelavkina – dediščina, da tega ne misli prodat niti slučajno. In ker je mama ni mogla prepričat, je pač ostala v troposteljni sobi. Da na koncu niti ne moreš več razpolagat s svojim premoženjem in da te otroci sploh ne šljivijo – ma pod kritiko. Kar sem sodelavki tudi povedala, pa je dvignila nos.

Tudi ležanje doma , neokreten, ko čakaš da domači pridejo iz službe in te prebijejo, ni luštno. Preležanine, vneta rit od posrane plenice… Najlepša smrt je hitra smrt v spanju. Vseeno se mi zdi DSO boljša izbira kot pa da je nekdo doma, čeprav tega ne zmore. V domu so negovalne, zdravnik, imaš redno hrano…

Upam, da te bolnega ruknejo v eno štiriposteljno sobo, kjer bo en celo noč tulil, drugi te bo zbujal, tretji bo prdel… kako lahko primerjaš mladega človeka, ki pride samo spat v sobo, z enim ostarelim bolnim človekom, ki dan in noč preživi v tisti sobi in hoče samo mir? Gnus!

To je potem nekaj takega, kot sirotišnica za odrasle oz. hiralnica.


Vesel oče
, pravkar od maše, vesel, da so v sorodstvu vso čili tudi po 90-em….in sploh nobenega ne poznam, da bi silil v Dom za onemogle…je ni čez zdravo kmečko okolje, juhej!

Upam, da te bolnega ruknejo v eno štiriposteljno sobo, kjer bo en celo noč tulil, drugi te bo zbujal, tretji bo prdel… kako lahko primerjaš mladega človeka, ki pride samo spat v sobo, z enim ostarelim bolnim človekom, ki dan in noč preživi v tisti sobi in hoče samo mir? Gnus!
[/quote]

Daj, od.jebi! Kaj pa misiš, da boš ti, piz.da maziljena? Boš imela imela cel štuk samo zase in privat zdravniško ekipo, ki bo samo okoli tebe skakala? Bo to dovolj dober standard zate, sera presrana?

Tisti, ki se tule posmehujete: ti vam se lahko zgodi, da boste srali in scali v hlače oz. posteljo. Tudi vam se lahko zgodi, da bodo vaš drek vohali sostanovalci.
Komurkoli od nas se to lahko zgodi. Tako, da tisti, ki vam je to smešno: mogoče vam nekoč ne bo več smešno. Pa recimo kaka kap, nesreča se lahko zgodi tudi mladim.

Moja mama je imela vlogo za svojo sobo, a je tri tedne po vselitvi v dom dobila tako fajn cimro, da si je premislila. Moja mama je bila že srednje dementna, cimra mogoče eno pičico, je pa imela druge probleme, in sta se super dopolnjevali. Druga drugi sta zelo koristili, smo se strinjali vsi sorodniki, tudi cimrini.
Če bi bila moja mama sama v sobi, bi verjetno pozabila sploh iti iz nje, iti na zajtrk, kosilo, večerjo, se družiti … tako jo je pa cimra preganjala, da sta se skupaj rajhali po domu in dejavnostih 🙂 Moja mama je žal pokojna, cimre zdaj sicer nisem mogla obiskat, pred corono sem pa jo, sem tudi v stikih z njenimi sorodniki … ne takoj videti vse črno in slabo.


Ti to cisto resno primerjas? Vojsko, faks in stara leta, ko ti je jasno, da pred samo nimas nic, razen pokopalisca. Vecina se tezko giblje, prezdijo veliko casa v sobi. Prav zato bi bilo, da zadnje dni, leta prezivis kolikor se da kvalitetno.

Na zalost je realnost mnogih sobivanje v domu na koncu. Pa so mnogi se srecni lahko, ker je vsaj nekaj druzbe, oskrbe. Men je to sicer grozno, ampak saj tudi malckov pri enem letu ne vprasamo al jim ustreza v vrtcu al ne, pa studentov v studentskem domu, pa druzin, ki na tesno zivijo. Pa tistih, kjer partner smrci, da se ne mores naspat … pa, ce imas neuvidevne sosede, tud ni prijetno, pa se in se… res pa bolan in star to verjetno se tezje prenasas. Res bi morali nekaj tud o tem razmisljat, predvsem pa konkretno povecat kapacitete.


Ti to cisto resno primerjas? Vojsko, faks in stara leta, ko ti je jasno, da pred samo nimas nic, razen pokopalisca. Vecina se tezko giblje, prezdijo veliko casa v sobi. Prav zato bi bilo, da zadnje dni, leta prezivis kolikor se da kvalitetno.
[/quote]

In kaj naj bi ti zagotovilo kvaliteto bivanja na tista stara, betežna leta? Kateri pogoji bi morali biti izpolnjeni?

Veliko stanovalcev je zadovoljnih, da v sobi niso sami, ravno zaradi samote in strahu pred tem, da bi se jim kaj zgodilo in ne bi bilo v bližini nikogar, gredo v dom.

Jaz raj zaključim življenje, kot da me strpajo v dom.

Povprašaj malo po domovih, koliko je takih, ki so zadovoljni, da imajo nekoga v sobi. Ti povem jaz, ki delam v DSO- par odstotkov. Vsi ostali si želijo biti sami. In še teh par odstotkov si je kasneje našlo nekoga, s katerim lažje sobivajo kot s kom drugim. Tvoja trditev je laž! Velika večina si želi svoje lastne intime, mir ponoči, če rabijo previjanje, da jih ne gleda tisti na sosednji postelji itd. itd. Dejstvo je, da vas ne briga, dokler ne gre za vas same.

In kaj naj bi ti zagotovilo kvaliteto bivanja na tista stara, betežna leta? Kateri pogoji bi morali biti izpolnjeni?
[/quote]

Zame predvsem ta, da sem sam v sobi. Da imam svojo intimo in svoj mir. Potem tudi lažje prenašaš tegobe starčevstva. Če ti pa nekdo ves čas po živcih hodi, to ni to. In točno veš, da ne moreš primerjat študentskega življenja z življenjem v domu. Kot študent, če ti je nekdo hudo zoprn, boš našel alternativo, zamenjal cimra, šel v drugo sobo, bil čim več zunaj in prihajal not samo spat, imel stalno v mislih, da gre za začasno zadevo… imaš ogromno možnosti, če pa si star in te ruknejo nekam k nekomu, ki ti pije živce, ne moreš nič. Sploh če se svojci ne zavzamejo zate. In si v tisti sobi z njim ves čas, ne moreš nimakor. Ne bodi kretten, no.

Od bivšega moža stara mama je šla v dom in je tak zdržala manj kot mesec dni. V sobo so jo dali z žensko, ki je slabo slišala in ji je bilo vedno vroče. Stalno je hotela imeti odprto okno,tudi pri ne vem kakšnem mrazu, v sobi pa je hotela stalno poslušati radio, na takšni jakosti, da si skozi zaprta vrata slišal na konec hodnika. Pa še zaspati ni mogla brez njega, ob 11.00. Ponoči se je zbujala, če je spala, je moški smrčala. Za njene želje je ni brigalo.
Stara mama je nezahtevna ženska, rada gre prej v posteljo (pred 21.00), rada imam mir v sobi, da bere kolikor lahko. Je zmrzljive sorte in ima rada toplo.
Ja, kot si napisala, težko je, če si v domu z nekom v sobi,saj je te ž ko najti nekoga, ki je kompatibilen. Sama imam zelo rada naj prijateljico, moža, otroke, ampak da bi bila z njimi, pa so moji, 24 ur na dan v eni sobi, bi mi bilo težko.
Domove bi morali zidati tako ,da bi bilo notri največ enosobnih sob, pa mogoče nekaj dvosobnih.
In ne, če bi šla v dom, bi hotela svojo sobo. Ampak očitno o tem lahko sanjam, ker ne vem, če bom imela 1.200 eur ali gor penzije.

Zame predvsem ta, da sem sam v sobi. Da imam svojo intimo in svoj mir. Potem tudi lažje prenašaš tegobe starčevstva. Če ti pa nekdo ves čas po živcih hodi, to ni to. In točno veš, da ne moreš primerjat študentskega življenja z življenjem v domu. Kot študent, če ti je nekdo hudo zoprn, boš našel alternativo, zamenjal cimra, šel v drugo sobo, bil čim več zunaj in prihajal not samo spat, imel stalno v mislih, da gre za začasno zadevo… imaš ogromno možnosti, če pa si star in te ruknejo nekam k nekomu, ki ti pije živce, ne moreš nič. Sploh če se svojci ne zavzamejo zate. In si v tisti sobi z njim ves čas, ne moreš nimakor. Ne bodi kretten, no.
[/quote]

Tudi pri starcih gre za začasno zadevo.

Daj, od.jebi! Kaj pa misiš, da boš ti, piz.da maziljena? Boš imela imela cel štuk samo zase in privat zdravniško ekipo, ki bo samo okoli tebe skakala? Bo to dovolj dober standard zate, sera presrana?
[/quote]

Ne, imela bom eno sobo z eno posteljo samo zase. A to je zate cel štuk? Ne rabim nobene ekipe, sploh če bom še pri močeh, rabim pa svoj mir in to, da v svoji sobi delam kar mi paše. Tebe pa naj le vtaknejo v hiralnico z desetimi nepokretnimi, pa se pol javi, kako in kaj.

Od bivšega moža stara mama je šla v dom in je tak zdržala manj kot mesec dni. V sobo so jo dali z žensko, ki je slabo slišala in ji je bilo vedno vroče. Stalno je hotela imeti odprto okno,tudi pri ne vem kakšnem mrazu, v sobi pa je hotela stalno poslušati radio, na takšni jakosti, da si skozi zaprta vrata slišal na konec hodnika. Pa še zaspati ni mogla brez njega, ob 11.00. Ponoči se je zbujala, če je spala, je moški smrčala. Za njene želje je ni brigalo.
Stara mama je nezahtevna ženska, rada gre prej v posteljo (pred 21.00), rada imam mir v sobi, da bere kolikor lahko. Je zmrzljive sorte in ima rada toplo.
Ja, kot si napisala, težko je, če si v domu z nekom v sobi,saj je te ž ko najti nekoga, ki je kompatibilen. Sama imam zelo rada naj prijateljico, moža, otroke, ampak da bi bila z njimi, pa so moji, 24 ur na dan v eni sobi, bi mi bilo težko.
Domove bi morali zidati tako ,da bi bilo notri največ enosobnih sob, pa mogoče nekaj dvosobnih.
In ne, če bi šla v dom, bi hotela svojo sobo. Ampak očitno o tem lahko sanjam, ker ne vem, če bom imela 1.200 eur ali gor penzije.
[/quote]

Boš pa najbrž imela nepremičnino, ali ne? Prodati in si doplačevati dom iz tega. Če pa bi otroci raje dedovali, pa naj oni doplačujejo. Oprosti, ampak se čisto vsemu odreči zato, da bodo otroci imeli vse, ti pa nič, lepo te prosim… Če kaj, sem si na stara leta zaslužila mirne dneve. Tako je, kot pišeš, ti stari ljudje imajo svoje navade in se težko prilagajajo. Z eno tako, kot si opisala cimro tvoje mame, ma ni šans…

Ne, imela bom eno sobo z eno posteljo samo zase. A to je zate cel štuk? Ne rabim nobene ekipe, sploh če bom še pri močeh, rabim pa svoj mir in to, da v svoji sobi delam kar mi paše. Tebe pa naj le vtaknejo v hiralnico z desetimi nepokretnimi, pa se pol javi, kako in kaj.
[/quote]

Ti očitno gojiš veliko sovraštvo do starih ljudi, sploh nepokretnih.

Povprašaj malo po domovih, koliko je takih, ki so zadovoljni, da imajo nekoga v sobi. Ti povem jaz, ki delam v DSO- par odstotkov. Vsi ostali si želijo biti sami. In še teh par odstotkov si je kasneje našlo nekoga, s katerim lažje sobivajo kot s kom drugim. Tvoja trditev je laž! Velika večina si želi svoje lastne intime, mir ponoči, če rabijo previjanje, da jih ne gleda tisti na sosednji postelji itd. itd. Dejstvo je, da vas ne briga, dokler ne gre za vas same.
[/quote]
Ja kaj pa naj?
Sem še v službi, mama je vsa uboga, ne more skrbeti sama zase.
Ni želela nikakršne plačane pomoči, ne obiska patronaže – kaj pa naj?
Ne nabijaj slabe vesti generaciji ljudi, starih 50.-60 let, ki imajo že sami kakšne zdravstvene težave, so še zaposleni, imajo otroke, ki si ustvarjajo domove in družine in še starše, ki ne zmorejo več skrbeti zase.
Kaj naj – crknemo od razdajanja??