Kaj vas ovira, da se ne odločite še za (enega) otroka?
Se strinjam s cherocke! Pravosodni izpit je najhujša nočna mora. Ne samo, da lahko leta in leta čakaš na pripravništvo na sodišču, ampak te potem čaka garanje in živčna vojna pol leta po minimalno 10 ur dnevno za knjigami, pa še vse to ti ne daje garancije, da ga boš uspešno opravil. Naučiti se moraš praktično skoraj vse zakone, ki obstajajo in seveda pisanje sodb, torej praktični del. Zraven se ti pa zmeša od pritiska, stresa, ves čas si ena velika živčna razvalina. Vsak dan bolj utrujen in brez energije in vsak dan zgleda kot da se gora tistega kar moraš preštudirat ne bo nikoli zmanjšala.
Po drugi strani pa drži, da je pravo poklic, ki je pisan na koži moškim. Če želiš biti uspešen, predvsem mislim na odvetništvo, potem tvoj delavnik traja od jutra do sedme zvečer. In zakaj naj bi potem imela otroke? Največ bi, predvsem v poklicih, ki res zahtevajo celega človeka in kjer denar ni tak problem pomagala pravična razdelitev del med partnerjema. Ampak glede na statistike je to utopija.
Sorči, ljudje smo si pač različni in nekateri prenesejo več kot drugi. Jaz občudujem vsakogar, ki je tako pogumen in si kljub finančnim težavam upa tvegati. Sem pa prepričana, da imate neko “varovalo” v skrajnem primeru – mogoče starše, mogoče druge sorodnike, ne vem.
Zase vem, da si niti sto jurjev ne bi mogla pri nikomer sposoditi, imeli smo recimo 500 jurjev izrednega limita (pa ne za počitnice, ko smo se preselili, je bilo pač veliko stroškov, tisto leto recimo nismo šli na morje), pa je bilo včasih premalo in smo večkrat dobili opomine….
In nekako preživeli. Ampak zame je bilo to preveč in takšnih razmer me je strah. Sem samozaposlena in popolnoma odvisna od lastne iznajdljivosti oz. od tega, koliko strank najdem sama. To je velika odgovornost in danes delo je, jutri in pojutrišnjem pa me morda ne bo potreboval nihče več.
Imava skoraj dveletnega fantka. Rada bi imela še enega, vendar imava naslednje pomisleke, zaradi katerih še ne veva, ali ga bova imela ali ne.
– premajhno stanovanje, ki ni v najini lasti in skoraj nobene perspektive za nakup ali najem večjega (nimava nobenih “sponzorjev” ki bi podarili ali posodili denar razen banke, edina varianta kredit za 30 let in to cca. 150.000 SIT/mesec)
– preveč bolniških odsotnosti (najin sine je neprestano bolan, sama sem že v nemilosti zaradi bolniških, partner je podjetnik in če je na bolniški, denarja ni)
-visoki stroški vrtca in potem šolanja- če me glava boli že sedaj, ko plačujem jasli za enega, si ne morem misliti, kako bi bilo šele z dvema, potem na faksu
– služba se mi zdi problem bolj v smislu, če vseeno vzameva kredit za 30 let, kako ga bova plačevala, saj službe niso sigurne
Avtor: coco
Datum: 22-11-06 12:43
Se strinjam s cherocke! Pravosodni izpit je najhujša nočna mora. Ne samo, da lahko leta in leta čakaš na pripravništvo na sodišču, ampak te potem čaka garanje in živčna vojna pol leta po minimalno 10 ur dnevno za knjigami, pa še vse to ti ne daje garancije, da ga boš uspešno opravil. Naučiti se moraš praktično skoraj vse zakone, ki obstajajo in seveda pisanje sodb, torej praktični del. Zraven se ti pa zmeša od pritiska, stresa, ves čas si ena velika živčna razvalina. Vsak dan bolj utrujen in brez energije in vsak dan zgleda kot da se gora tistega kar moraš preštudirat ne bo nikoli zmanjšala.
Po drugi strani pa drži, da je pravo poklic, ki je pisan na koži moškim. Če želiš biti uspešen, predvsem mislim na odvetništvo, potem tvoj delavnik traja od jutra do sedme zvečer. In zakaj naj bi potem imela otroke? Največ bi, predvsem v poklicih, ki res zahtevajo celega človeka in kjer denar ni tak problem pomagala pravična razdelitev del med partnerjema. Ampak glede na statistike je to utopija.
– – – –
po statistikah, je povprečna uspešnost posameznega izpitnega roka okoli 30{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}
Sem pa malo preračunala trditev pije123, če je stara danes 29 let in je DPI opravila pred 3 leti in ob upoštevanju, da pripravništvo traja točno 2 leti in da je bila čakalna vrsta na pristop k izpitu cca 6-8 mesecev, bi to pomenilo, da je pia diplomirala pri starosti nekaj čez 23 let. Če vzamemo v zakup, da se je služba dobila takoj in da so se ostale stvari tudi v nulo poklopile bi bilo to teoretično res možno. (V praksi se vsaj v našem letniku ni tako idealno poklopilo nikomur, celo tistim z vezami ne)
Imava enega otroka (2 leti), službe za nedoločen čas v podjetjih, kjer otrok ni ovira za šefe. Plače malo višje od državnega povprečja. Vse ok do tu. Živimo v Ljubljani, v najemniškem 2 sobnem stanovanju, ko si bomo lahko privoščili svoje stanovanje ne želim spati v dnevni sobi in želim otrokom in sebi privoščiti normalno življenje brez odrekanj. Starih staršev nimava v bližini in je vrtec edina in dobra rešitev, razen cene. Nakup (brez pomoči starih staršev) svojega, večjega stanovanja bo pomenil zelo veliko breme za družinski proračun, saj si želiva 3 sobno stanovanje v Ljubljani, kjer pa cene kar rastejo v višave.
Vsaj še enega otroka bova imela, ko bova videla, da bomo lahko živeli v normalnih pogojih s plačevanjem kredita, vrtca in vseh osnovnih stroškov, ki spadajo zraven.
Mogoče živim v namišljenem svetu s prevelikimi pričakovanji, vendar vem, da je moje življenje odvisno samo od mene in ne od nekakšne strategije, ki je 100 let za današnjim časom.
Otroka imava in jih bova imela zaradi lastne želje in veselja, da jim prikaževa lepoto življenja.
Se pravi zakaj se še nismo odločili za še enega otroka:
1. Nerešeno stanovanjsko vprašanje
2. Finančno odrekanje, ki bo nastalo z uresničitvijo točke 1
3. Radi živimo komot (gremo na dnevne izlete po Sloveniji; ne razmišljam ali imam denar za nujen nakup otroških oblačil, ker pač nimam prijateljic z otroki,…)
Za otroka se bova neodvisno odločila sama, ko bova prepričana, da bomo zmogli in se vsi imeli fino. Ne glede na objavljeno strategijo, ki je zaenkrat, hvala bogu še osnutek.
Tudi jaz sem zaposlena. Ob obeh nosečnosti smo prišli skoraj na kant. Pri drugi smo preživeli samo zato, ker sem imela nekaj našparanega, drugače ni šans. Potem se ko se ravno prebiješ iz luknje, ki jo povzroči nedelo zadnji mesec nosečnosti in trije meseci porodniške (potem je prevzel partner), pa otrok že toliko zraste, da mora v vrtec in si spet na udaru. Skratka, opilijo te čisto povsod, kjer te lahko.
Tretjega bi imela pod pogojem, da dobim ali:
a) dobim redno zaposlitev
b) mi od nekod kapne milijon ali dva, da prebrodimo mesece okoli poroda
c) se uresniči napoved v strategiji, da boš za 3. otroka plačal najnižji razred vrtca
No sama sem sicer tretjič noseča. Oba z možem imava službo za nedločen čas, on v državni upravi, jaz v gospodarstvu. Sama imam univerziteno izobrazbo. Pa, če iskreno priznam, bi potem imela še kakšnega, ampak:
– vrtci so predragi (z možem imava približno dve povprečni plači in pošteno prikazujeva vse prihodke) – plačilol vrtca nama predstavlja kar velik strošek
– otroška oblačila, obutev, hrana, igrače,… so predraga
– Delodajalci v službi niso ravno navdušeni nad nosečnicami
– še manj so potem navdušeni nad bolniškami. Sama imam sicer zaenkrat še službo za nedločen čas, torej me ni strah odpustitve. Tudi bolniško sem si pri raznih otroških boleznih otrok privoščila. Toda nihče me ni z veseljem gledal, ko sem bila na bolniški, vedno sem poslušala očitke, da so tudi druge rešitve (mišljeno varstvo starih staršev), čeprav vsi vemo, da si bolan otrok najbolj želi mamico, pa tudi sama sem želela biti ob njem. Pa, če vse to odmislimo, na koncu meseca pri plači, se tudi krepko pozna ta bolniška. Nam staršem pa vsak denar prav pride.
– država bi lahko dajala kakšne dodatne denarne pomoči oz. spodbude ob rojstvu dodatnega otroka, torej drugega in naprej
– podjetja naj bi bila družinam in mladim materam prijaznejša, ker sama verjamem, da če nisi preveč načelen, se tudi delavne obveznosti, vsaj najnujnejše, dajo lepo uskladiti in dogovoriti, tudi ob odsotnosti
– premalo stanovanj, predraga stanovanja,… na 40, pa tudi 60 kvadratih pač ne moreš imeti več kot enega ali dva otroka. Mi smo štirje živeli na 44 kvadratih, bilo je zelo na tesno. In kot sem že zgoraj napisala, sem si želela še kakšnega otroka, ampak nismo imeli prostora zanj. Sedaj sva si z možem omislila starejšo hišo, ki jo bova počasi uredila. Prostora bomo imeli dovolj. Me je pa strah, ker imava 15 let kar precej visok obrok za kredit, morava še kar nekaj denarja vložiti v hišo (ki ga trenutno še nimava), stroškov vzdrževanja za hišo, novega davka na nepremičnine, za katerega še noben ne ve kakšen bo,…
– cenejše šolske potrebščine
– …
Vse te zgoraj napisane stvari se mi zdijo dosti pomembnejše pri spodbujanju rodnosti. O njih bi morala razmisliti vlada. Ne pa, da predlaga plačilo splava. In kaj bo potem otrok matere, ki si ga sploh ni želela in bo z njim neprimerno ravnala, imela pa ga bo zato, ker je splav pač plačljiv in si ga ni mogla privoščiti.
Jaz se z vecjo financno podporo drzave v obliki otroskega dodatka in socialne pomoci ne strinjam, drzava naj doloci visje place in vecji zasluzek, cene pa naj ohrani take kot so.
Pri nas je povprecna placa 700€! Kaj je to? Nic! Midva imava oba nadpovprecne place, pa ziviva nekje v spodnjih mejah normale. No, ce ne bi imela kredita, bi bilo lepo, ce pa ne bi imela kredita, bi imela najemnino, pa smo na istem.
Evo, jaz imam tri. Otroke.
Sicer res ne vem, kako je, če nimaš niti stanovanja ali službe ali kar obojega, pa vendar.
Živimo solidno, avto srednji razred, počitnice poleti- cenejše variante seveda. Nič smučanja, potovanj, malo zaradi denarja in malo zaradi časa. Imamo pač zasebno dejavnost, kjer posel niha, nikoli ne veš vnaprej kaj bo. In seveda kredite.
Pa si želimo potovati, pa na smučanje. Samo midva sva pripravljena še malo počakati. Sproščamo pa se s prijatelji, veliko hodimo križem, se pogovarjamo, poveselimo, nismo zapečkarji pred TV in računalnikom.
Družina pa je za naju vrednota. Sorojenci pa dragocenost v tem svetu. In nekako smo sami sebi dovolj in smo veseli, da se imamo. Otroci dajejo smisel najinemu življenju. Ne da se povedati, kaj vse doživiš ob otrocih in kako te to oblikuje. In ker jih imava vem, da nikoli ne bova sama.
Sliši se idealno. Pa ni. Posel je nepredvidljiv, tudi ne veva, če bova čez 5 ali 10 let še lahko to počela, nekaj časa nisva vedela ali bova sploh sposobna odplačati kredite, pa sva imela vse pod hipoteko, včasih se nakopičijo slabe stvari, dogodki, včasih sva odtujena in mešava posel in zasebnost. Otroci vzamejo veliko časa, ko so majhni in velikokrat sem si želela, samo da zrasejo….. In včasih, ko pomislim nazaj, mi je tudi za marsikaj žal.
Ampak nikoli mi ni bilo žal, da imam otroke.
Ker sčasoma ugotoviš, da so edina oprijemljiva stvar v življenju ljudje, ki te obkrožajo. In družina še prav posebaj. In otroci so vir življenja, veselja in smisel bivanja. In čeprav se sliši obrabljeno, je vendarle moja največja želja zdravje ljudi, ki jih ljubim ali imam rada.
Še posebaj mojih otrok.
Ker nekoč ugotoviš, da je vse kar zares velja nekdo, ki mu lahko poveš.
Nekdo, ki je ob tebi, ko ga potrebuješ in veš, da mu ni vseeno zate.
Da moramo o življenju razmišljati pozitivno, biti optimistični.
Da ni nič v življenju stalno in sigurno in nič tako pomembno, da se odrečemo ljubezni in dobroti. Da moramo biti najprej pomirjeni s sabo in svojimi bližnjimi.
Pa nisem noben fanatik, živim čisto zemeljsko življenje s kupom strahov in težav. Nimam pa predsodkov in znam biti realna.
Ampak vrednote dostikrat zamenjujemo z udobjem.
In na žalost, ljubezen in dobroto prevečkrat zamenjujemo s posesivnostjo.
In iščemo smisel življenja, kjer je lažje, kar pa nas ne izpolnjuje in potem bežimo od odgovornosti, ljudi, sebe, iščemo mašila za srečo….
In potem je težko.
Kup stvari je. Kompliciramo, strah nas je, želimo si vedno več, kot lahko imamo in dejansko potrebujemo, nagajamo si, sovražimo se, bežimo, iščemo nekaj…., zapadamo v zasvojenosti, psihoze, delamo samomore…
In potem Drobnič objavi dokument, ki naj bi vzpodbujal vrednote.
Tiste prave, tudi in predvsem družino.
Kup dobrih stvari je zapisanih v tem dokumentu in želim si, da bi bile rešitve zanje nekoč v resnici dostopne vsem državljanom.
Je pa res, da mi nekaj ni všeč.
Plačljiv splav ni rešitev, prav tako splav ne sme biti oblika kontracepcije.
Tu je potrebno najti kompromis, ki bo sprejemljiv tudi za posebaj izpostavljene skupine žensk ( mladoletnice, socialno ogrožene, žrtve spolnih deliktov…). Predavanja z namenom osveščanja žensk pa po moje ne morejo škodovati, če seveda so strokovna in niso kakorkoli politično ali versko obarvana.
Rojevanje nezaželjenih otrok z namenom posvojitev in rejništva je zame še bolj problematično. Če je življenje vrednota, je vrednota tudi kakovost življenja. Ne v materialnem, temveč čustvenem smislu. In če za nekoga že pred rojstvom določiš, da ne bo odraščal v objemu svoje matere, je po moje škoda že narejena. Ni nujno, ampak vendarle ima veliko teh ljudi v življenju težave.
Tako. Tole je pa zares predolgo!
Dejstvo je, da dokler starši ne bodo čutili finančne varnosti, ne bodo mogli uresničiti želja po večjem številu otrok. Kako se to uresniči? Več načinov je:
– progresiven otroški dodatek, precej višji kot sedaj
– progresivne davčne olajšave za družine z otroki
– večja stimulacija delodajalcev za zaposlovanje (potencialnih) staršev, med drugim tudi tako, da država prevzame breme bolniške, če je ta namenjena negi otroka
– absolutno plačevanje izključno materialnih stroškov za vrtec (hrana, plenice, potrebščine), vse ostale stroške zaposlenih in vzdrževanja mora prevzeti država!
– posebna stimulacija ali subvencioniranje obrestne mere za kredite, ki rešujejo osnovni stanovanjski problem
– razbremenjevanje samozaposlenih, sploh v času bolniških zaradi nosečnosti in nege
– prilagojen delovni čas vrtcev in šol
Osebno si blazno želim vsaj še 3. otroka: mene zadržujejo finance: za kredit in vrtec, brez vseh ostalih položnic, damo več kot eno plačo. Pa smo strašansko hvaležni, da jih sploh imamo! Če bi ostali brez ene plače, ali pa bi se ta znižala, postanemo socialni problem (oba z visoko izobrazbo in 10 leti dela, jaz imam celo dost razumevajoče delodajalce).
Mislim, da je finančna varnost temelj vsega.
Ponavljajoči se SS.
Potem pa so tukaj tudi drugi razlogi, ki nio toliko finančno naravnani, čeprav se dotikajo tudi financ:
– sem na vodilnem mestu v JZ – plačujem jaslice – 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} od polne cene (78.000,00), imam stanovanjski kredit, da smo lahko dostojno rešili stanovanjsko vprašanje
Potem pa tisto najpomembnejše:
– v prvi nosečnosti sem delala še en dan pred porodom
– nihče ni želel priti na moje mesto za eno leto (ker si za plače pač služiš sam) in sem morala po 2,5 mesecih nazaj za pol delovnega časa
– ker sem dojila, sem otroka vozila na vse službene poti – naporno, da ni za povedat – pa še vsi te čudno gledajo, ker zunaj pred dvorano, kjer je sestanek, dojiš (pa ga vsa inteligenca tako podpira)
– otroka dojim še sedaj in bo kmalu dopolnil dve leti…
V glavnem MIDVA SI KLJUB VSEM MINUSOM BLAZNO ŽELIVA ŠE ENEGA OTROKA, A SE NARAVA UPIRA.
Otrok še nimava, zdaj delava na tem. Sem že blizu 30, mož skoraj 40. Zadnji dve leti imam službo za nedoločen čas, plačo formirano tako, če grem grem slučajno na bolniško (upam da ne) pred porodniško, pa še kredit za hišo + vsa zavarovanja in rentna varčevanja dobim ven cca 15.000 porodniške. Jaz imam podpovprečno plačo, mož pa nekje povprečno.Zraven pa še “fuša”. Delava hišo, v 5,5 mesecih se seliva (komaj čakam).
Skrbi me kako bo s plačilom vrtca. Ampak sva se pogovarjala, da se tudi potiho ločiva in se en prijavi drugje, pa sem samohranilka. Da bi imela otroke, se pogovarjava že vsaj zadnjih 5 let, ampak ni šlo tako finančne in družinsko-stanovanjsko neprimerne razmere, kot tudi to, da nikakor nisem smela biti odsotna v službi.
Celo mojo življenje sem govorila, da moj otrok ne bo odraščal v pomanjkanju kot jaz, da bova imela otroke, ko bova imela standart, ampak ne vem kako bo.
Aja, poleg vseh minusov, imava službi od 7h do 15h, tako, da bi otroku lahko posvečala res veliko časa, zato bi bil zdaj pravi čas. Težko pa bi šla 2 x na porodniško (zaradi službe), tako, da upam da bosta prvič kar dvojčka.
Mislim, če bi uredili brezplačne vrtce in pa delovni čas vrtcev prilagodili staršem, bi s tem naredili veliko v smeri povečanja rojstev.
V srednji šoli in na faksu sem sanjarila, da bi imela 6 – 12 otrok, od tega mogoče dva svoja, ostali bi bili posvojeni. Zakaj? Na ta svet se rojeva dovolj otrok, če se v Sloveniji ne, me res briga.
Zdaj imam dva svoja otroka. Blokovsko stanovanje, dohodki malo nad zlato sredino. Možnosti posvojitve nimam in tretjega bomo imeli, če se bo zalomilo ali če bomo v kratkem zadeli na lotu dovolj, da bo za hiško na deželi in dovolj, da bi delala polovični delovni čas.
Andreja, iluzorno je pričakovati, da bodo danes ljudje v civiliziranem zahodnem svetu zadovoljni s takim življenjem, kot so ga živeli pred 100 leti (8 ljudi stisnjenih v dveh sobicah, oblečeni v ponošenih cunjah in zadovoljni z malim), saj se časi spreminjajo. Danes hoče par več od življenja in več od sobivanja kot je zgolj preživetje. Danes je standard določen in velika odstopanja od le-tega so označena za revščino (to so zunanji razlogi). Notranji razlogi pa so ponavadi strah pred nalaganjem prevelikega bremena (v smislu: že prvi otrok je bil “problematičen”, ni spal 4 leta, imel je huda obdobja trme ipd., zato tega več nočem doživljati), strah pred izgubo službe, strah pred tem, da ne bomo zmogli posvečati dovolj časa otroku, ker služba le zahteva svoje ipd.
Vse to skupaj pripelje do tega, da se ljudje pač ne odločajo za večje število otrok. Pa tudi kdo bi jim zameril? Če sem čisto iskrena, tudi jaz ne bi imela štirih otrok, če bi se še vedno stiskali v podnajemniškem stanovanju, ne bi z možem imela dobrih služb, ne bi mogla otrokom omogočiti ničesar. Če je to razvajenost, smo pač razvajeni. In dejstvo je, da je zahodna civilizacija glede tega postala razvajena in komot. To je potrošniška družba in to je današnja miselnost, ki je vsidrana v vsakem od nas. Ne vidimo smisla spravljati otroke na svet, če nimamo osnovnih materialnih in tudi psihičnih pogojev zanje. Zakaj bi imeli 4 otroke, če bi se morali stiskati vsi v eni spalnici? Zakaj imeti drugega otroka, če je prvi končno začel spati ponoči in se z njim končno da normalno komunicirati? Enostavno se nam ne ljubi. Enostavno ne vidimo smisla v tem. Preprosto gre za razmislek in kalkulacijo:” Zakaj, če nam ni treba? Zakaj, če nimamo pogojev.” In v današnjem svetu je to edino pravilno. Moje mnenje.
No, jaz sem se pa zaradi otroka odpovedala pravosodnemu izpitu. Saj nikoli nisem bila ravno “navdušena” nad tem mučenjem, a sem tudi nekajčasa imela ta izgovor, da najprej pravosodni pol pa otrok. A pri 30tih mi je otrok postal boj pomemben. Na vrsto za pravosodni sem prišla na koncu porodniške, pa sem ga zavrnila. Mi je bolj pomembno moje psihično zdravje in družina, kot pa kariera. Službo imam dobro (državno), pravosodni zaenkrat ni pogoj, tako da bo kar še čakal…. jih pa poznam precej, ki so znali združiti oboje…očitno imajo dobre živce!!
Drug otrok upam da bo, samo še ne vem kdaj. Trenutno je s prvo čisto dovolj dela (sem več na bolniški kot doma (vrtec) in si ne predstavljam nosečnosti, ko vsak virus tudi jaz poberem), babice so daleč, mož nima zagovtovljene stalne službe, rabili bi večje stanovanje….
Takole,
zanimivo razmišljanje. Tudi plemenito. Seveda za sabo potegne določene težave, vendar s procesom priprave staršev in otroka, verjetno eden zelo dobrih načinov skrbi za sočloveka. Skrb za otroke sirote je tudi eden izmed načinov, kako uravnotežiti svet.
Jaz mislim, da je izvirni greh v cenah vrtcev. Ti jih naprtijo, kot da je imeti otroka največji luksuz pod soncem. Pa ne bi smel biti. Jasno, da otrok mora nekje živeti, kar pomeni kredite. Ko sešteješ kredite in vrtec, tudi tistim z višjimi plačami ostane bore malo. To je popolnoma destimulativno okolje za več otrok. Midva s partnerjem nimava slabih plač in z denarjem, ki ga bova v nekaj letih dala za vrtec, bi si lahko kupila že polovico manjšega stavanja. Seveda ne v Ljubljani.
Po moje bi vlada morala začeti tukaj, če misli kakorkoli resno glede dvigovanja rodnosti. Ker jaz mislim, da nas je veliko, ki si ŽELIMO več otrok, pa nam država tega preprosto ne omogoča.
Pa ne gre za luksuz, ker od tega smo še daleč, temveč za človeka dostojno življenje.
Rada bi dodala moje mnenje o temi.
Menim, da bi rajši poskrbeli, da bi se postopki na klinikah za neplodnost hitreje odvijali in bi do dolgo željenih otrok hitreje prišle tiste, katere si ga resnično želimo, a nam narava ponagaja. Naj nam nudijo psihično in še kakšno podporo, ne pa, da so nam pred dvema letoma celo grozili z dodatkom za lagodno življenje, ali kako so že takrat razlagali. Menim še, da je prevelik del te strategije hud poseg v osebnost posameznika.
lp
Laura
1.Otroke obožujem, spoštujem in bi jih še imela…ampak
2.Večinoma ne dobiš takoj jasli,
3.Asketsko živim že do sedaj
4.Nebi jim mogla nuditi vsega, kar se šteje že pod osnovno
5.Preslabe plače
6.Dejavnosti so večinoma plačljive in predrage
7.Skrb, kje bodo ob prostem času, če nebi imela varstva
8.Skrb, kako preživljati študenta do konca študija, ko imava še vedno stanovanjski kredit
9.Ko so otroci tu, je potrebna redna in zdrava hrana, ta pa je trenutno tako draga, da gre ena plača za to.
10.Dobro bi bilo narediti izračun osnovnih stroškov za družino na splošno.Verjetno je razlika, če ima nekdo plačo 150.000sit in drugi z večkratnikom…
Predlagam: V šolah je vse več nasilja, zato bi v najzgodnejši dobi s podporo države vključila VSE otroke v redni trening enega od športov: nogomet, košarka, plesne vaje-klasične za VSE otroke, kotalkanje…,slikanje,inštrumenti, kar naj bi bilo obvezno in brezplačno. Tako bi se krepil duh:zdrav duh v zdravem telesu.Iz takšne zdrave sredine in osnove ni nikoli za pričakovati kaj slabega. Namesto snobizma in posedanja po lokalih bi se vsaj večina okužila z dejavnostjo in perspektivno (s pomočjo strokovno usposobljenih mentorjev) prišla v odraslo dobo.
Roko na srce, smo v veliki krizi, standard nam je padel in se trudimo biti močni:(