xxy,

strinjam se s tabo. To, kar omenjaš je tudi gotovo en izmed razlogov. Naši otroci morajo imeti najboljše. Kako pametno in dobro je to, je prezgodaj soditi, čas bo pokazal. In tisto, kar pravijo babice, da se je naprimer pri njih vseh 8 stiskalo v eni sobi, je preživeto.
Preprosto ne gre več, ker smo drugačni, kot so bili naši predniki. Ne vem, ali je to dobro ali slabo. Verjetno bo tudi čas pokazal.
Sem pa danes čakala, da bo to nekdo povedal na tak način. Mislim, da se veliko bistva in resnice skriva tudi v tem.

ker plačujem skoraj 60 000 vrtca in ker pridem iz sluzbe ob petih, otrok pa gre spat ob sedmih. že za enega imam premalo časa, kaj naj potem z dvema!

Andreja,
predvsem se je treba zavedat, da smo straši različni med sabo. Midva z možem pač nisva več rosno mlada, zdaj šele imamo pogoje za več otrok, smo se zapufali za hišo, da imamo prostor za otroke (tudi), ampak to se pri plačilu vrtca seveda ne upošteva. sedanji sistem plačevanja vrtcev je milo rečeno bolan. zato ker sva naredila fax in se v službi grebla, da sva prišla do nekega položaja in smo sedaj materialno preskrbljeni, moramo plačevati toliko več. ne vem, meni je bilo v užitek imeti otroka tako pozno in mu lahko brez skrbi nudim kar rabi. je popolnoma drugačen občutek kot v študentskih letih ko sem imela prvega, verjemi.saj lahlo plačam ta vrtec, se mi pa ne zdi fer.
ne me narobe razumet, nismo neki materialisti in tudi potrošniško smo bistveno manj usmerjeni kot marsikdo drug in ne lazimo po trgovinah non stop. Ampak mi je pa fajn občutek, ko je hči začela smučat, da sem ji lahko brez razmišljanja kupila novo opremo, pri mlajši to ni bilo mogoče. gre za občutek.
ne vem koliko je takih staršev kot sva midva z možem, imam pa občutek da kar nekaj- torej vrtec je predrag za tiste ki plačujemo najvišji razred

Najprej je trajalo, da je prišel pravi moški.
Potem je trajalo, da je do zanositve prišlo.
Potem je bil spontani splav.
Potem je bilo leto žalovanja in pobiranja.
Potem je trajalo, da je do zanositve prišlo.
Potem je bilo treba čakati 9 mesecev 🙂
Vmes sem dosegla visoko starost 37 let, ko sem rodila sem bila stara 38.

Zakaj ne še enega?
Zato, ker sem prestara.
Zato, ker se bojim ponovnega splava.
Zato, ker se bojim ponovne visoko rizične nosečnosti.
Zato, ker je moje telo že prvič pokalo po šivih in sem komaj prišla k sebi, obstajala pa je možnost, da ne bom.
Zato, ker je mož nezaposlen.
Zato, ker sva sama samcata in nimava nobenih “babi-dedi” servisev.

Če bo pa tako naneslo, da bo še kaj ratalo, bom pa rekla: ljubo dete, dobrodošlo. O posledicah (zame) bom pa razmišljala, ko bo prišlo do njih 🙂

daj andreja ne bodi naivna. naredi raje seznam podjetij, ki so prijazna družini, boš imela manj dela.
jaz sem ostala brez službe med drugo porodniško-firma je šla v stečaj. ne predstavlkjaš si kako je hodit na razgovore in povedat, da imaš doma otroka manj starega kot eno leto-seveda te povsod vprašajo po otrocih.

Naredimo sezname obeh.

Andreja, sicer nisi postavila vprašanja meni, ampak se bom kar sama oglasila. Ja, jaz sem službo izgubila zaradi otroka. V enem večjem, dobro stoječem slovenskem podjetju. Pa delovno mesto ni bilo ukinjeno, pa nisem bila slaba delavka, pač pa sem imela vsa mnenja in ocene znotraj podjetja visoke. Ampak, ker sem pač bila noseča, sem po uradni poti ostala zaposlena do konca bolniške pa še + 3 “bonusne” mesece, da je papir lepše zgledal, nato pa so me zamenjali za eno frčefelo, ki je pač bila, kakor je bila. Ok, od tega je zdaj 7 let, tako da sem prebolela, besna pa sem še vedno.

Ku ku? Fotri, kje ste? Očitno je to bolj ali manj problem žensk. Moški s tem nimajo problemov, ker jim je v glavnem vse jasno ???? Lahko peljejo samo politiko (oz. se grejo teorijo), babe pa naj se znajdejo. Tako kot doslej.

Golica,

Dober predlog. Manj dela, na eni strani in pozitivna vzpodbuda na drugi. Da ne bomo samo opozarjali na negativno, raje vzpodbudimo pozitivno.
Kako misliš, da bi to šlo? Verjetno bi morali izoblikovati neke kriterije, ki bi kazali na to, da je podjetje prijazno družini.

Najprej so verjetno objektivni vidiki:
– niso nobene ženske v rodni dobi odpustili
– vsem so podaljšali pogodbo o zaposlitvi iz določen v nedoločen čas
– rodnost v podjetju je nad povprečjem (mislim, da to dosega samo Slovenska karitas)
– … kaj še?

Subjektivni vidiki:
– izjave zaposlenih in v preteklosti zaposlih v podjetju
– … kaj še?

Mislim, da ne gre za to, da smo komot, vsaj ne vecinoma.

Gre za to, da ko si zenska privosci luksus porodniske, lahko hitro ostane brez sluzbe ali pa degradirana (tako kot jaz in ker se zajeb… ne dam, je to zame pomenilo isto kot biti brez sluzbe).

In potem ni vprasanje, koliko se jih stiska v eni sobici, ampak s cim bos placal elektriko in vodo in kaj bos otroku kupil za jest.

In ce imas sluzbo, do kdaj delamo, koliko bremena iammo v sluzbi, kako uspemo dvigniti otroke iz sole/vrtca pravocasno, kako zmoremo bolnizke in kako nas delodajalci gledajo pri tem…. Ker se ti prehitro lahko zgodi, da ostanes brez sluzbe in s tem imas osnovne eksistencialne probleme, ne dileme ali bo v sobi en otrok ali dva.

Ce bi slo samo za to, koliko oseb je v eni sobi, bi imela otroka. Ce pa ne vem, ali bom cez pol leta se lahko placala elektriko in kaj bom naredila, ko bo otrok zbolel, je pa to cisto nekaj drugega. Pa nisem socialni primer in imam precej nadpovprecno placo.

xxy,

sicer se strinjam z napisanim, da ob današnjem standardu ni več možno pričakovati altruizma v obliki stiskanja 10 članske družine v enosobnem stanovanju. Toda po drugi strani je blaginja celotne družbe odvisna tudi od zadostnega števila otrok, ki bodo (z delom in denarjem) poskrbeli za kontinuirano blaginjo svojih staršev (oz. za njihovo generacijo).

In ravno to je srž problema, če bo premalo otrok, bo standard padel in nekateri , predvsem ostareli, bodo prisiljeni životariti po smrdljivih luknjah.

Ena strela,

Hvala za tvojo izkušnjo. Četudi nisi bila neposredno nagovorjena, si zelo dobrodošla v debati. Tako kot vsi, ki imajo karkoli za povedati. In vem, da imajo oziroma imate.

Tema je bila pred pol ure posredovana gospodu ministru mag. Drobniču, da bo skupaj s svetovalci videl, kaj se dogaja, o čem pišejo ljudje, kaj so problemi in realne možnosti, težave, ovire in zakaj ni enostavno.

Saj ne, da oni tega ne bi vedeli, morda to celo vedo.
Radi pa bi, da vas in nas slišijo. Da končno lahko ljudje, ki živijo, delajo in so lastniki svojih življenj povedo, zakaj nekaj, kar se od njih pričakuje, ne morejo izpolniti.
Toliko dragocenih misli in izkušenj, kot ste jih napisali tukaj, preprosto ni mogoče in se jih ne sme spregledati.

No, pa da vidimo, ali lahko kaj premaknemo na bolje in da se začne pogovor, ki bo nekaj spremenil.

Andreja, ne bi rekla, da gre za “imeti najboljše”, ampak imeti tisto, kar mi smatramo kot nekaj, brez česar ne bi smeli biti. In danes se pojmuje, da bi morala vsaj dva otroka skupaj imeti svojo sobo (če ne že vsak svojo), da doma morata biti TV in računalnik, da ne gledaš vsak mesec, kako priti do konca, ker ti zmanjka denarja ipd. Ne gre za stalna počitnikovanja, smuči, rolerje, kolesa, vsako sezono nove cunje ipd. – to si v resnici kot prioriteto postavi redkokateri par. Mi recimo nismo bili že tri leta na počitnicah, že nekaj časa ne kupujemo novih smuči, obleke ponosi mlajši za starejšim sinom… Pa ne zato, ker si ne bi mogli vsega tega privoščiti, ampak ker nam enostavno ne predstavlja nekaj pomembnega. Zato pa npr. veliko damo na druge stvari, ki tudi zahtevajo določen standard. Vsaka družina si pri sebi nekako določi prioritete brez katerih ne gre in potem ima pač toliko otrok, kolikor ji dovoljujejo te prioritete. In določi si nek način življenja, ki ji je všeč in ki ga želi živeti. Če je to življenje brez otrok oz. z enim otrokom, čeprav bi si lahko privoščili tudi štiri otroke, zakaj ne? Tako življenje jim je všeč in ne želijo si sprememb. Nikjer ne piše, da bi si vsak par moral želeti več otrok, ker jih je finančno in prostorsko zmožen imeti. Nekateri jih pač nočejo in jih način življenja, ki ga živijo (z enim ali brez otrok) čisto izpolnjuje in zadovoljuje. Se pač najdejo drugje.

Tudi stari časi, ko naj bi imeli veliko otrok in bi vsi idilično živeli prežeti z družinskimi vrednotami, je samo fama. Ljudje takrat pač niso razmišljali o tem, koliko otrok naj imajo in ali jih bodo sposobni preživeti. Imeli so jih “kolikor jih bog da”, če pa so potem tolkli revščino in so morali otroci že s sedmimi leti od doma služit, pa to ni bilo nič pretresljivega in groznega. Tako so bili navajeni. Otrok ni bil nekaj neprecenljivega in vrednega kot je danes. Tudi to, da so se nekoč otrokom zelo posvečali, saj so živeli v idilični razširjeni družini, je samo mit. Majhne otroke in dojenčke so pazili starejši otroci (sedem in osemletniki), medtem ko so starši delali na njivi, z živino ipd. Šestletniki so vstajali ob štirih in hodili pasti živino, če so kakšno zgubili, so bili tepeni. Skratka veliko stvari je v zvezi z “starimi časi”, ki niso take, kot se danes kažejo. Prioritete so bile drugje, pomembna je bila zemlja in posestvo in vsi so delali za dobrobit zemlje, ki bo prehajala iz roda v rod. Danes so vrednote drugačne in upam si trditi, boljše. Otrok sam po sebi je vrednota, ki se ceni in ki se mu je treba posvečati z vsem srcem, sama lastnina je kljub temu, da se materializem krepi (ali ravno zato), postala postranskega pomena. Kaj bomo za časa življenja dobili, da lahko zapustimo zanamcem, je postranskega pomena, važno je, kaj imamo danes, da lahko privoščimo sebi in svojim otrokom. In čas, ki naj bi ga posvetili otroku, je postal zelo zelo pomemben. Če ga ni, se redkokdo odloči za več otrok, čeprav bi si jih želel.

Malo dolgovezim, upam, da se vam bo dalo brati.:)

— pregrešno drag vrtec za dva otroka (ali vrtec ali pa lep obrok za gradnjo hiše)
— nefleksibilen del. čas vrtca
— težave z izrabo bolniške za nego in varstvo otroka,
— težave s skrajšanim del.časom–sem delala po 6 ur 4 mesece, a sem prešla nazaj na 8 ur, ker so bili pritiski preveliki in tudi obseg dela”delaj po 6 ur, če si to lahko privoščiš,…)
–mož kot s.p. tudi ne more biti na očetovskem dopustu, ker nekdo pač mora delati, sicer ni prihodkov in kdo bo potem plačeval davke,….Če bi bil doma si tudi zapira poslovne možnosti,….
—

Pa si zeloooo želim vsaj še enega otroka. Zelo, zelo!

Evo, prav vrtec je pri nas največji vzrok.
Za malčka, ki je v skupini 1-3 let plačujemo 86.000 na mesec, za otroka, ki je v skupini 3-6 let plačujemo 56.000.
P plenice, pa razne dejavnosti.
Poleg tega pa vrtec nudi le varstvo od 5.30 do 15. 30.
Zaradi narave dela mi gre zjutraj prav na tesno s časom, da oddam otroka šele ob 5.30. Zaradi popoldanskega dela bi potrebovala varstvo vsaj še do 21. ure, pa prazniki, konci tedna.
Ob plačilu vrtca je še nujen izdatek za dodatno varstvo otrok, ki pa tudi ni majhen!
Pove to dovolj, zakaj nas je res strah imeti še enega otroka?

Ja, tako je. Mož je npr. s.p. in si ne more vzeti bolniške ali očetovskega dopusta, ker potem enostavno nihče ne dela, nihče ne sklepa novih poslov, položnice pa ostajajo in tudi davčni razred. Enostavno ne znese.

Ker sem brez službe, partner pa dela vse dneve. Sedaj nam nič ne manjka, včasih improviziramo, npr. pri varstvu ali kje drugje, ne vem, če lahko pri dveh otrocih to počneš??

Pri podatku rodnost v podjetju je nad povprečjem bi bilo potrebno razlikovati med:

a) visoko rodnostjo med moškimi zaposlenimi
b) visoko rodnostko med ženskami

xxy, ni bilo dolgovezno. Zelo zanimivo branje.

In morda je res to, kar pravite, da v zgodovini tudi ni bilo tako idilično. Otrok je bilo več, ampak pogosto iz praktičnih razlogov. Ne zato, ker je bil otrok vrednota, ampak zato, ker ni bilo kontracepcije in ker je bilo več glav potem, da so skrbele za starše, ko so ostareli.

Danes je malo drugače. Vendar nič bolj idilično in nič manj na vrednostnem sistemu. Otrok – to bitje, ki je zrcalo. Ogledalo, ki nam kaže našo podobo. Nas preverja, kali in izoblikuje.

Ljudje, enačba je enostavna:

1. Stanovanje
2. Zaposlitev in dostojna plača, da lahko preživljaš družino!
3. Izobraževanje – omogočiti, da se izobražujejo tisti, ki želijo

PLUS: TISTIM, KI BI RADI IMELI OTROKE, A JIH ZARADI RAZNORAZNIH RAZLOGOV NE MOREJO IMETI – ODPRETI VSA MOŽNA VRATA, KI BI JIM TO OMOGOČILA. Tu predvsem mislim na umetno ali IVF oploditev, ki bi morala hitreje in lažje potekati – seveda bi morala biti brezplačna za vse!
Tudi postopek posvojitve otrok bi moral biti bistveno enostavnejši in povezan z mednarodno skupnostjo – če bi se vse odvijalo hitreje, bi tudi več zelo majhnih otrok prej dobilo starše!!!

Zanimiv je predlog enega hrvaškega gospodarstvenika, ki meni, da bi za dvih rodnosti morala DRŽAVA vsaki materi v prva tri leta za vsakega otroka mesečno izplačati najmanj 500 do 800 evrov, kar sploh ne bi bil prevelik strošek, glede na število otrok, ki se letno rodijo v Sloveniji. Potrebno se je samo odreči nakupu enega vojaškega letala…

Niso vsi taki, kot je tvoj. Ne meči vse v isti koš. Mnenje pa lahko prebereš spodaj.

lp,
Sreč

Srečko, hvala za vaše mnenje.
Je toliko bolj dragoceno, ker je iz moške strani.
Ne boste verjeli, ste prvi in koka je že prej spraševala, “kuku, kje so moški?”

Ampak zdaj vas pustimo pri miru in vas ne bomo linčali zaradi vseh, ki se v tematiki niso prepoznali. Morda nimajo nič z otroki. 🙂

Hehe, blažen med ženami! :-)))

otroka (še) nimam – in me je strah se odločiti zanj:

kdaj se bom z njim ukvarjala, sploh če bi bil bolan (bog ne daj)

ali bo dovolj financ

nisem v svojem stanovanju

problemi s šolanjem – otrokom se dogajajo marsikater krivice (tudi učiteljem ni prizanešeno, da ne bo zvenelo enostransko)

da ne bi zapadel v droge, alkohol

ogromen priliv tujih državljanov, ki tvorijo ponekod tolpe – kaj še bo, ko bi bil otrok malo večji? bo takrat sploh Slovenija še “slovenska” ?

pravzaprav vidim predvsem negativne strani, ker svojemu otroku ne privoščim takega življenja

Imam dva otroka in v bistvu se vse vrti okoli njiju.
Službo imam za nedoločen čas, a tudi to je lahko varljivo.
Stanovanjski problem imam rešen, ker sem se sprijaznila, da si bom dom uredila v hiši staršev.
Plači sta nista nič posebnega. Životarimo ravno ne, privoščimo si malenkosti, za velike stvari pa itak nikoli ne bo dovolj, tudi o kakšnih prihrankih lahko sanjam (pa o bogatih samskih tetah in stricih tudi…).

Sanjam o tretjem otroku, pa najbrž ga ne bo. Zakaj? Sem sredi tridesetih in če bi jutri objavila v službi, da sem noseča – bi to sprejeli brez komentarjev. Takoj ko bi zaprla vrata – pa bi se vsul plaz nesramnih komentarjev. Na žalost je včasih še slabše, če imaš žensko za šefa.

Država ti itak nič ne pomaga. Vse je samo pesek v oči. Že tako razmišljam, da bi se navidezno ločila in bi prejemala vsaj višji otroški dodatek ipd… Nekateri se znajdejo, drugim pa nam je nerodno…