Kaj vas ovira, da se ne odločite še za (enega) otroka?
Enega otroka imam, o drugem pa niti pod razno ne razmišljam, iz preprostega razloga – ker se s partnerjem ne razumeva in sem že zdaj sama za vse in si ne mislim nakopat še enega otroka na glavo, ker potem bom pa res zapečatena. :((
Žal, pa mislim, da žensk s podobnimi razlogi sploh ni malo. Predpogoj za drugega, tretjega, in vse naslednje otroke je trdna in stabilna partnerska zveza. Dobro pa vemo, da gre vsako leto več zakonov narazen … 🙁
Imava tri otroke. Nismo zahtevni. Oba imava službo, sva brez babic.
Manjka nam samo ČAS. Pozdravljam zakon ki omogoča do otrokovega tretjega leta 4 urni delavnik. Delam po 6 ur. Finančno se sicer pozna, a namesto 10 ur sem od doma samo osem. Kakšen dan sicer delam več kot 6 ur, ampak šolskih počitnic je veliko in otroka (prvi in tretji razred) težko še pustim sama doma in pač višek ur pokoristim. Mladim manjka čas in službe prijazne do mamic.
Tukaj so še linkov, v katerih so pisali razlogi, zakaj nimajo več otrok.
http://med.over.net/phorum/read.php?f=151&i=545604&t=545529#reply_545604
http://med.over.net/phorum/read.php?f=151&i=545735&t=545529#reply_545735
Jaz imam tri otroke in z možem si zelo želimo še kakšnega ali dva. Zaenkrat si tega ne moremo privoščiti.
Tretji prišel nenačrtovan in še to v času hude stiske. Zdaj smo se komaj izkopali iz luknje in mi je zelo strh še enkrat iti skozi to.
Politika in obravnava mladih družin v resnični stiski je sramotno.
Kot primer:
1. Proti koncu zadnje nosečnosti nisem bila zavarovana, ker mož kot s.p. ni zmogel plačati prispevke. Izvedela sem, da bi v tem primeru morala iti rodit samoplačniško, ker porod ne spada pod nujno zdravljenje!!!!
Prav tako mož ni mogel vzeti očetovski dopust, ker ni imel poravnane prispevke za nazaj.
2. Socialno pomoč za to obdobje smo dobili samo dvakrat, pa še to šele naslednji mesec: 100.000 in 60.000. za rredno socilano pomoč smo presegali cenzus (zaradi prihodkov v preteklosti).
Prihodkov ni bilo in še zapufani smo bili. Smo si še sposojali, da bo sploh lahko preživeli.
3. Starševski dodatek smo dobili ZARADI NAPAKE MINISTERSTVO šele od 3 meseca starosti otroka naprej, čeprav sem vlogo takoj vložila!
Še zdaj oplačujemo vse dolgove, ki smo jih v tem času morali naredit, da bi otrokom sploh za jest dali in plačati položnice!
4. nimamo prostora za 4 otroka. Za hišo ali večjo stanovanje nimamo denarja. Če bi želeli več delati, da bi prišli do svoje hiše bi morali plačati varstvo za najmaljšega, ki ga imamo doma, in tudi za vsakodnevno pomoč v gospodinjstvu.
Službo oba ne dobimo.
5. Za skoraj vse smo sami, nimamo babi, dedi…. privoščimo si gospodinjsko pomoč, da lahko sploh delamo še v najnem podjetju.
Menim, da bi mamicam še posebej po porodu morali biti na volju brezplačna gospodinjska pomoč, vsaj temi s več otroki in brez druge pomoči.
Cherocke:
Se mi je zdelo še kar smešno tole tvoje čekiranje:), very good! En popravek: točno jutri bom stara 29 let:), vse stalo kar drži! Res diplomirala pri 23 in se zaposlila takoj po diplomi, ker prej v firmi delala že nekaj časa preko študenta. Pripravništvo dobila čez 4 mesece. Otrok pa prvi planiran, drugi pa prišel zelo kmalu in smo ga neskončno veseli, sicer bi bil še vedno pri enem, I guess!
Bi pa rada rekla še nekaj: PDI je takšna nočna mora zaradi tistih, ki ga takšnega delajo. Zaradi vsega “rompompoma” ki se odvija okrog njega, smo potem vsi prestrašeni in preštudiramo kupe zakonov in literature … in to sem občutila na svoji koži in se mi je zdelo nefer od kolegov. Na izpitu pa sprašujejo osnove (bolj v širino kot v detajle) in nihče ne zafrkava in ko je izpita konec se primeš za glavo in si rečeš: a to je to? Sicer pa sem zašla s teme in če ti vsaj malo prežen strah iz kosti je bilo vredno! Meni ga ni nihče. Drugim, ki pa jih to ne zadeva pa se kar malo opravičujem.
Srečno!
Hmm, če sem čisto poštena:
– Leta: prvega (in najverjetneje edinega) otroka sem rodila pri 37
– Navajenost na “komot” življenje ali z drugimi besedami razvajenost
– Dejstvo, da uživam in sem uspešna v svojem poklicu.
– Pri svojih skoraj 40ih sem prilezla kar visoko (na zmerjanje s karieristko ne trzam;))) – tako strokovno kot poslovno. Z enim majhnim otrokom še nekako uspevam usklajevat kariero in družino, z dvema in to še z majhno razliko v starosti pa enostavno ne bi zmogla. Oziroma bi, vendar le ob izdatni pomoči sorodnikov (babic, tetk, itd), kar pa nekako ni v skladu z mojim pogledom na svet.
Torej, kaj bi država lahko storila zame, da bi imela več otrok – v bistvu nič.
Pri meni:
1. Zdravstveni razlogi: sicer nič posebnega, a z vsakim otrokom se počutiš fizično starejšo in bolj utrujeno.
2. Drag vrtec: za dva je kar malo preveč.
3. Znižanje življenjskega standarda na nivo reveža: Tretji otrok bi pomenil, da si še tiste čokolade in kakega puloverja za 3 jurje ne bi več mogla privoščiti. Že sedaj je kakšen izreden strošek večji od 20.000 sit prava katastrofa, privoščim pa si poleg najemnine, hrane, pijače in stan. stroškov še bore malo s plačo (oba z možem) precej višjo od povprečja!!!!
Moral bi biti:
1. Vrtec zastonj za vse otroke.
2. Univerzalen ali vsaj minimalen otroški dodatek v višini 30.000 sit na otroka na mesec (če sta dva starša). Zagarantiran do otrokovega 18. leta.
3. Obvezno krajši delavnik za mamice do otrokovega tretjega leta starosti-oz. npr. 30 urni delavnik, ostalo pa financira država, tako da se pri plači ne pozna. Ker sicer ti ob vseh obveznostih pranja, kuhanja, pospravljanja, ukvarjanja z otroki, pripravljanja za naslednji dan ipd. ne ostane praktično nobenega časa zase: več otrok, zvečer moraš vse umiti, vsem umiti zobe, vse obleči itd. Vsak otrok ti tudi vzame tri leta, ko zase sploh ne veš-če delaš polni delavnik. Cca. 10 let odpovedovanja sebi je pa malo huda.
Potem pa bi bila dilema za tretjega ali celo četrtega otroka precej manjša. Ostali bi le še zdravstveni vidiki.
Lp, Srči
Pozdravljeni!
Besna in hkrati žalostna sem, ko poslušam teoretične predloge politikov. Naj gredo v kakšno podjetje pogledat, kakšno je realno stanje. Sicer pa se tako ali tako nobena ne bi upala povedati realne slike – naj naštejem samo nekaj opažanj:
– nerazumevanje, ko je potrebno po otroka v šolo ali vrtec – psihični pritiski, ko prideš domov si čisto izčrpan od razmišljanja ali bo dal šef sestanek zopet ob 15.00 uri
– podaljševanje delovnega časa
– če pač nisi pripravljen dlje ostajati v službi si out in ne dobivaš več tako pomembnega in zanimivega dela – posledično pa s tem vsak, ki želi dobro delati postaja nezadovoljen…
Otrok si zasluži in potrebuje čas staršev – kakovosten čas staršev.
LP
Sabina
Stara 31 let in brez otrok. Zakaj?
Ker v treh poskusih umetne oploditve s partnerjem še vedno nisva prišla do tako zaželjenega otroka. Skrbi naju dejstvo, da imava samo še en postopek, katerega plača zavarovalnica. Če nama v zadnjem poskusu ne bo uspelo, bova morala postopke plačevati, en postopek pa stane čez 500 000 SIT s tem, da kupuješ zdravila v tujini, kjer so polovico cenejša kot pri nas. Dohodki nama ne omogočajo plačila enega postopka letno, biološka ura pa tiktaka.
Nujno bi potrebovali več postopkov na zavarovalnico – vsaj do 35. leta starosti žensk bi lahko vsaki ženski pripadal en postopek letno.
Kljub temu, da še nimam otrok, se strinjam z ostalimi, da so vrtci absolutno predragi, pa še premalo jih je. Vrtci bi morali biti brezplačni – država ima denar, samo bolj racionalno naj ga porablja, pa bo kaj ostalo še za vrtce pa tudi za pediatrično kliniko.
Razlogi zakaj bom verjetno ostala pri enem otroku:
1. Že s prvim sam rabilo 5 let da zanosim, ker sem vedla, da bom ostala brez službe. Namreč 5 let sem bila zaposlena na določen čas, vsakič za leto dni, ravno zaradi “nevarnosti” zanositve. Seveda, zdaj sem na porodniški, ampak brez službe.
2. Ker vem, da moj primer ni osamljen. Poznam kar 4 prijateljice, ki so bile noseče v približno istem času, kot jaz, in so zdaj brez službe.
3. Ker vem, da, ko bom sla v službo, da bom zdoma 10-12 ur dnevno. Seveda, ni vrtca, ki bi delal do 18.00, a imamo na srečo babico. Vendar, jaz sem rodila otroka zato, da bi bila z njim. To, da me vidi malo prej preden gre spat, pa se mi zdi preveč.
moji razlogi so “samo” finančni, ker me nič drugega ne skrbi. Sem izobražena, pridna, skromna. Bojim se samo, da sploh ne bom imela priložnosti otroka nahraniti, obleči, ali mu posvetiti del svojega žiljenja.
Neplodnost.
Želim imeti tri otroke. Raje več kot manj.
Drugače imam vse, čeprav ničesar na pretek. Sem skromna in vem, da NIKOLI ne bi pomislila, da mi otrok več lahko oškrne kakšno dobrino. Prepričana sem, da je v naši državi lepo poskrbljena za socialo. Še preveč. Seveda, če nisi pošten si najbolje priskrbljen. Zato je trebe nekaj ukreniti.
Za umetno oploditev sva z možem zapravila že celo premoženje. In ja, SPLAV (tisti iz nečimernosti, ponavljajoči) NAJ BO VSAJ PLAČLJIV, ČE JE ŽE ZAKONSKO DOPUSTNO MORITI. Moralno ne bo nikoli…
Še tole bi dodala, ne želim imeti takšnega standarda, da bi lahko otroku nudila vse (sako sezono nove smučke, kolo, rolerje,.)…želela pa bi imeti takšen standard, da bi si lahko privoščila 5-6 urni delavnik (brez nenehnega strahu pred izgubo službe) in bi lahko otrokom nudila svoj popoldanski prosti čas..tako bi dan izgledal takole npr. delo od 8 h do 14 ih, potem bi šla v miru v trgovino, in nato v miru po otroke v vrtec in šolo okrog 15.20. ure bi jih pobrala, nato bi se v miru skupaj sprehodili (odpeljali) do doma, potem bi skupaj skuhali kosilo (medtem bi otroci pisali domačo nalogo in se učili, ura bi bila 16.30 in potem bi prišel domov še moj fant in bi skupaj pojedli kosilo, po kosilu pa še ven za kakšno urco in pol…no takole sem opisala moje sanje…resničnost je pa takšna, da, ostalam v službi tudi do 18. ure, pa sem zaposlena v državni upravi, šef mi pa kao v štosu reče, naj otrok nikar ne zboli naslednji teden, ker imamo veliko pomembnih stvari za narest…ne, mislim da ni problem v tem, da je naša generacija razvajena, problem je v tem, da nas prejšnja generacija ne razume (mislijo, da so sestanki še vedno sestanki komunističnih časov, ne razumejo, da mladi menjamo službe kot gate (oz, službe menjajo nas) in da je to stres…tako zelo poudarjajo, da smo komot, ne nismo komot, stisnjeni smo v ta deloholični nori svet zahodne evrope,…če želiš izstopit iz tega vlaka, ti preostane le še druga skrajnost -nedelo, življenje od socialne podpore, selitev v Indijo, ..vmesne poti enostavno ni več…npr. živeti skromno družinsko življenje, s skromnim proračunom a več prostega časa, ne to ne obstaja!!! ali si karierist al pa crkneš ko podgana na cesti ali pa od boga pozabljen ležiš na stara leta v podrti hiši bolan kot gospod iz oddaje “preverjeno”, ker nima denarja niti za dom….vmesne poti ni!! Žal!!!
Ne gre za to, da želimo vse na pladnju ali da bi želeli, da imajo naši otroci vse novo, novcat in najboljše….kristalno mi je jasno, da je triletniko vseeno kaj ima oblečeno (za našega velikokrat kupim v rtrgovini z rabljenimi oblekami), tudi nekako vseeno mu je ali ima kolo sedaj, ali pa ko bo imel pet let, …..zagotovo pa opazi če po njega vsak dan hodi v vrtec babi (ki je sicer še v službi), ker mamica dela do 18 ih in pride domov šele ob 18. 30, oče pa mogoče še kasneje….ji še utegne rečt: joj, kako sem vaju pogrešal, nato pa pade v posteljo in zaspi!! (primer ni moj, pa vendar žal tako realen)…pa sej nimamo otrok zato, da bi bili z njimi pol ure na dan!!!
Joj, tale tema je pa izredno zanimiva..zato bi še nekaj dodala glede plačila vrtcev…nisem za bresplačne vrtce, niti podrazno, kdor zasluži (oz, ne le kdor zasluži, še bolj bi gledala kdor je lastnik kakšnih velikih kapitalskih deležev ali nepremičnin.)naj le plača vrtec, kdor pa ima povprečno plačo in kredit za edino stanovanje, pa naj bo oproščen.
Pozdravček,Mavrica.
jaz pa sem vedno razmisljala o treh otrocih. pa najverjetneje ne bom imela nobenega.
zakaj? ker prav tako kot samske, tudi zenske, ki nimajo partnerja ampak partnerko, niso upravicene do umetne oploditve. ali posvojitve.
in ce bi vseeno imela otroka (svojega ali posvojenega)? v bistvu si nocem predstavljati, kaksen odziv druzbe in okolice bi moral ta otrok prenasati in kako bi ta vplival nanj.
grenko grenak je priokus ob tem.
tolazim se lahko samo s tem, da sem se precej mlada in se bo morda druzbena klima in zakonodaja v naslednjih par letih toliko spremenila, da bo imeti otroka postalo mogoce.
“Prosimo vas, da skupaj z nami razmišljate, zapišete vaše poglede o tem, zakaj se ne odločite za rojstvo otroka, oziroma zakaj se ne odločite za rojstvo še enega otroka?”
Andreja, hočeš moj razlog?
Zato, ker je prepovedano (ja, prepovedano, ne samoplačniško!) opravljati donorske umetne oploditve, če gre za istospolni par. In če hočeš še en razlog naprej, zato, ker tiste od naju, ki ne bi bila biološka mati otroka, ne ščiti noben zakon in je otroku pravno tujka, nima ne pravic ne dolžnosti do njega.
Pozdravljeni.
Načeloma ne spremljam tega foruma iz enostavnega razloga – nisem starš. Pa bi rada bila. Zelo. Vendar po naravni poti na žalost ne gre.
V tej državi pa za neplodne pare resnično ni dovolj dobro poskrbljeno, kljub temu da si bojda tako prizadeva za večjo rodnost. Zakaj se sprenevedajo – ne morem namreč verjeti, da se ne bi zavedali dejstva, da je v Sloveniji več tisoč (!!) parov, ki si na vse kriplje prizadevajo za starševstvo, »država« pa jih pri tem prej ovira kot ne.
Naj pojasnim. Vsak par ima na voljo 4 postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP). To je en problem. Drugi pa je, da ZZZS na leto plača fiksno število postopkov, ki seveda ni zadostno, tako da so čakalne dobe precej dolge (vsaj 6 mesecev).
Dejstvo je, da večina parov za diagnozo izve dokaj pozno. Nejprej nekaj let seveda poskušajo na dober star način, tam nekje po tridesetem pa se le oglasijo v ambulanti za neplodnost. Seveda nekaj mesecev čakajo na prvi razgovor, potem je treba opraviti cel kup preiskav, s katerimi ugotavljajo vzrok. Da so mučne in boleče verjetno ni treba posebej poudarjati. Čas pa teče. Potem ti mora državna komisija OBMP še odobriti – spet nekaj mesecev. Potem čakaš, da si na vrsti. Čas teče in biološka ura vedno bolj besno tiktaka. Ko le prideš do postopka pa imaš cca. 25{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} možnosti, da sploh uspe. In če ne, spet čakaš. In čas teče. Tako ima ženska mimogrede več kot 35 let, ko v naročju končno drži svojega otročička. No in kdaj naj ima drugega?
Toliko bolj na splošno o tej problematiki, zdaj pa še nekaj bolj osebnega. Najin problem je v najhujši obliki moške neplodnosti. Nikjer nobene semenčice, tudi z biopsijo niso nič našli (ja, dejansko so mojega ljubega rezali tam, kjer se pač »skladiščijo«). In tako imava dve možnosti.
Prva je, ja uganili ste, čakanje. Čakanje, da prideva na vrsto – za darovano moško spolno celico pravijo, je treba čakati nekje dve leti (za žensko še precej več). Darovalcev, še zlasti pa darovalk ni. Izkoriščam priliko in vas vse vabim, da si ogledate spletno stran in se morda celo odločite za darovanje.
Druga najina možnost pa je, da se odpraviva v tujino. To pa ni poceni. Ker naju (no mene) čas že priganja, sva se odločila za drugo. Opravila sva nekaj inseminacij, ki so preprostejše, cenejše in manj agresivne za žensko, vendar na žalost tudi manj uspešne. Uspeha ni. Sedaj se pripravljava za postopek IVF, ki naju bo stal po grobih ocenah cca. 700.000 SIT. V kolikor ti zavarovalnica odobri »plačilo« postopka v tujini, ti povrne okoli 200K. (Mimogrede, postopek z darovano žensko spolno celico pride krepko čez milijon.) No in seveda, ne moreš se zanašati, da bo kar v prvo ratalo. Zdaj pa računajte! Vse skupaj bi poenostavil in predvsem pocenil (tudi za državo) uvoz spolnih celic, ki pa ga zakon o postopkih OBMP prepoveduje.
Vem, da je tole pisanje kar dolgo, vendar sem problematiko opisale le v grobem – ZADEVA JE RESNA!
Andreja, in drugi forumovci prosim za vaše razmišljanje o tej temi.
Lepo se imejte vsi skupaj in navijajte za nas
M.
“in ce bi vseeno imela otroka (svojega ali posvojenega)? v bistvu si nocem predstavljati, kaksen odziv druzbe in okolice bi moral ta otrok prenasati in kako bi ta vplival nanj.”
mogoce bi morala bolj jasno dodati, da bi do tega lahko prislo samo po nekaksnih ne- legalnih ovinkih, ker (kot je napisala Janis):
je to PREPOVEDANO.
Predvsem je to finančen problem. Z možem ima dvojčke. Trenutno sem še na porodniški, ampak me je že sedaj groza, ko pomislim kaj bo ko bosta morala v vrtec. Izračunala sem, da nam sedaj ostane cca. 70.000 SIT na mesec, ko odštejem vse stroške (položnice, hrana, plenice,…). Za vrtec pa sem izračunala, da naj bi plačevala nekje okrog 55.000 SIT. Poleg tega pa moj problem z varstvom še ne bi bil v celoti rešen, ker oba delava v turizmu, kar pomeni zjutraj, popoldne, mož pa še včasih nočno.
Želela bi si še enega otroka. Mislim, da naj minister in ostali pristojni raje razmišljajo kako bi olajšali zadeve mladim družinam, kot pa se ukvarjajo z že preživetimi stvarmi.